Zdravilec bipolarnosti in kiropraktik dialoga: zakaj Logarju ne smemo nasesti

»Dialog včasih pomeni tudi počakati na pravi trenutek. Če nekdo izrazito ne želi dialoga, je treba počakati, da želja po nedialogu uplahne. Ravno zaradi negativnih posledic, ki jih prinese želja po konfliktu, prej ali slej prevlada želja po dialogu. Takrat je pravi trenutek. Nezaupanje, ki ga bipolarnost prinaša, je rakava rana slovenske družbe. Nezaupanje vodi le še v večje nezaupanje.«

Časopis Delo zadnje čase podrobno spremlja projekt Platforme sodelovanja, s katerim nas želi Anže Logar kot Janšev prvoborec popeljati v zlato politično sredino. Za začetek z ustanovitvijo društva. Javnost je razdeljena: nekateri verjamejo, da je njegov projekt mišljen iskreno, spet drugi pa, da smo priča gradnji trojanskega konja, s katerim bodo poskušali izurjeni Janševi vojščaki in drugi oportunisti ob njih osvojiti mestno trdnjavo – seveda stavbo na Gregorčičevi.

Novinar Uroš Esih ga je tokrat v intervjuju benigno spraševal, kako kaže njegovemu društvu in izvedeli smo, da je v pičlih dveh tednih že pri številki 500 članov. Še več, dal je vedeti, da bi bil pripravljen prevzeti stranko SDS, če bi se njen šef s tem strinjal. Kaj zdaj, se morda ne bi kar zmenila, kako in kaj, če sta že ljubitelja dialoga, preden se trudi zagnati novo in zagotovo utrujajočo velikansko platformo preobrazbe politične krajine?

Nekajkrat sem že nakazal, da dvome v iskrenost poslanca in predsednika Sveta SDS glede politične orientacije demantira že njegova neprepričljivo baročna retorika sodelovanja in dialoga. V celoti nesramno posneta po Borutu Pahorju, kjer Logar figurira kot njegova kopija na podoben način, kot želi Janša biti duplikat Viktorja Orbana. V navedenem pojasnilu iz intervjuja, ki ga analiziram v nadaljevanju, je morda kot kiropraktik dialoga storil še kak korak naprej od svojega originala, tokrat na slabše.

Kako je Logar prevzel maskirni dialogizem

Ni dvoma, da je Pahor vsebinsko okretnejši in subtilnejši ubesedovalec, kar še zdaleč ne pomeni, da imajo njegova stališča višjo argumentacijsko vrednost. Ob obeh se nam vsakič skremži. Pri bivšem predsedniku republike sem politično držo sodelovanja in dialoga povzel s pojmom »maskirnega dialogizma«: njegovo nenehno sklicevanje na pomen dialoga je bilo nenehno v čisto posebni funkciji legitimacije vsega hudega, tudi radikalnih (vladajočih) politik, prepričanj in ravnanj, posredno pa tudi v vlogi iskanja alibija za lastno nenačelno držo ekvidistanciranja do levega in desnega političnega pola. S tem je Pahorjev trik odprl prostor kar dvema zlorabama, sodelovalni podpori avtokratizmu desne politike in slabitvi instituta predsednika republike z bežanjem od zavzemanja moralnih stališč do političnega in družbenega dogajanja.

Logar je zajahal že nastavljeno dialoško agendo in jo, kot pravim, poskuša monetizirati na podoben način, kot je Pahor novo dobičkonosno nišo kapitalizacije odkril v podjetju Mastercard. No, za začetek. Kaj drugega mu ob popolni vsebinski in politični izpraznitvi vloge predsednika in za nameček lastne osebe niti ni preostalo. Povedano drugače: Pahor se vedno bolj umika v svet kapitala, kjer največ šteje všečnost, na izpraznjeno politično mesto pa vstopa njegova bleda kopija.

Dialog z rasistom?

Omenjena agenda je, kar si zlahka predstavljamo, izrazito nevarna. Bomo dialogizirali z rasistom, ksenofobom, nestrpnežem, fašistom? Zakaj? Da bi oplemenitili svoje znanje? Ne bomo. Saj res: morda bomo, če smo mu politično blizu in ga razumemo. Si bomo privoščili pogovor z nekom, ki ruši pravni red, demokracijo in človekove pravice? Ne bomo, ker niti ne bo pomagalo, bo pa škodovalo. Od tu naprej sta samo dve poti: da bodisi verjamemo v poslanstvo dialoga in tvegamo vtis naivnosti v prepričanjih in ravnanjih. Ali pa da točno vemo, da je v temelju naša retorika en samcat blef, jo pa maskirno uporabljamo za partikularne politične cilje. Ker ne verjamem v Pahorjevo in Logarjevo naivnost, ostane le druga možnost.

Če bi pričakovali, da Pahor nekaj ve o dialogu in ima njegov svetovni nazor kakšno pojmovno podlago, da je prebiral Sokrat in Platona, morda Martina Bubra in so mu blizu avtorji, kot so Mihail Mihajlovič Bahtin, Jürgen Habermas ali Paulo Freire, če na hitro naštejem nekaj mislecev dialogizma, bi bili naivni tudi mi. Tudi Logar daje vtis izgubljenca, ki o njem ni prebral nobenega elementarnega dela, članka ali še manj knjige. Njegov govor o dialogu je skrajno prazen, sproten, »intuitiven« in povsem na pamet, artikulacije ne nakazujejo nobene resne konceptualne osnove in premisleka.

Če nočemo, da se dialog izrablja kot manipulacijsko orodje, moramo staviti nanj kot sredstvo izmenjave mnenj, iskanja rešitev, medsebojnega razumevanja. Toda ne za ceno vsiljevanja svojega mnenja, legitimacije nesprejemljivih stališč, s poskusi vplivanja in manipuliranja. Nič ne pomagajo iskrenost poslušanja in odprtost za različna stališča, če se pogovarjamo z rasistom. Nič ne pomaga, če se nekdo prikazuje kot zagovornik strpnosti in demokracije, če odpira vrata politikam, ki jim ne bi smel. Temeljne vrednote strpnosti, enakosti in človekovih pravic so smiselne takrat, ko niso enostransko zlorabljene. Pri Pahorju in Logarju so in so že bile.

Uplahnjena želja

Da moramo pri dialogu včasih počakati na pravi trenutek, kajti če si ga nekdo izrazito ne želi, bo njegova neželja po dialogu (ali želja po nedialogu) uplahnila, je argumentacijsko varanje. Naj pojasnim trditev, še pred tem pa širšo logiko premisleka. Nekaj je narobe z njim, ker predpostavlja nujnost strinjanja ne zgolj z določeno metodo izmenjave mnenj (dialogom), ampak še, da je ta v vseh situacijah edini način iskanja rešitev in medsebojnega razumevanja. Kajti tudi če soglašamo, da je dialog vsakič nujno zveličaven način in metoda, pa to ne more biti res takrat, ko je zlorabljen. V vsaj eni od možnih situacij zato ne drži povedano.

Toda Logarjeva ambicija je močnejša, vse nasprotnike dialoga, in sam ves čas dokazujem, da z diskurzom o njem zgolj vara, označi za ujetnike nekakšne želje po nedialogu. Pokroviteljska drža, češ počakajmo, da bo pri njih želja uplahnela, je nekakšna kombinacija retorike ad hominem in petitio principii – predpostavil je tisto, kar bi moral šele dokazati, s čimer so vsi »nasprotniki« dialoga vnaprej označeni za sužnje svojih slepih prepričanj.

Še več, kot nam pojasni, so tisti brez želje po dialogu avtomatično promotorji želje po konfliktu. Če torej nisi zanj, te nujno žene pripadnost konfliktu. Ne, tudi to ne sledi, kot bom pojasnil.

Spletno Delo in intervju z Logarjem: odpiranje vrat in dialoški prepih

Bulverizem

Pozicija »nasprotnika« (in to pišem v narekovaju, ker na primer sam nasprotujem zgolj zlorabi dialoga kot metode) je vnaprej stigmatizirana kot zgrešena, Logar pa skuša takšno osebo označiti za zapeljano z napačnimi motivi in željami ali z njihovo odsotnostjo. Ko bodo ti sčasoma »uplahnili«, če uporabim njegov glagol, se bo situacija normalizirala. Zato moramo, kot samozadostno in samozadovoljno ugotavlja, zgolj potrpežljivo in mirno počakati, da bo spoznanje pri nasprotnikih in zanikovalcih dialoga dozorelo. V čem je varanje?

Argument o nujnosti dialoga, resda samo implicitno nakazan, ne more biti napačen kar na podlagi napačnih želja ali motivov tistega, ki mu v dani situaciji oporeka. Ti pač niso relevantni za veljavnost ali resničnost nekega argumenta – v tem primeru, da je dialog univerzalno, torej vedno in povsod, prava politična metoda. Britanski pisatelj C. S. Lewis je v svojem odmevnem eseju »Bulverism« leta 1941 uvedel svež pojem, ki se približa omenjenemu pristopu: bulverizem. Ime je povzeto po liku v njem z imenom Ezekiel Bulver. Naj navedem ključen odlomek njegovega besedila:

»Enako je z vsem mišljenjem in vsemi miselnimi sistemi: če poskušate ugotoviti, kateri so omadeževani, tako da špekulirate o željah mislecev, zgolj delate norca iz sebe. Najprej morate na povsem logični podlagi ugotoviti, kateri od njih dejansko ne delujejo kot argumenti. Potem šele, če želite, nadaljujte in odkrivajte psihološke vzroke napake. Toda najprej morate pokazati, da se človek moti, preden začnete razlagati, zakaj se moti.«

Janšev poslanec, po statistikah silno neaktiven v parlamentu, je zelo blizu bulverizmu celo na nekakšni metaravni: špekulira v kategorijah neželje drugega po dialogu, namesto da bi zavrnil začetne očitke. Še ve, ko se bo želja »nasprotnikov« vrnila, bo takoj vse v redu, tako da z njimi sploh ne rabi stopiti v argumentacijski dialog. Trditve drugih bi kar spregledal in jih zreduciral na »zakaj« se nekdo moti, namesto da bi razpravljal o »da« se moti.

Dolgčas neskončnega recikliranja Logarjeve agende

Uporaba retorike dialoga za legitimizacijo nevarnih prepričanj, dejanj in ideologij zgolj zamegljuje resnično naravo politikovega poletja in zavaja javnost glede njegovih pravih ciljev. Tokrat je dialog postal paravan za sredinsko politiko, ki bi očitno gradila most med vsemi, tudi demokrati in avtokrati. Kot sem že nekajkrat nakazal, naši novinarji zaenkrat pretežno nimajo ne volje ne znanj, da bi se Logarjevi in poprej že Pahorjevi zlorabi uprli, s čimer jo posredno širijo in upravičujejo. Prikazovanje obeh kot zdravilcev bipolarnosti in kiropraktikov dialoga deluje že skoraj smešno.

Kdor misli, da je trditev premočna, naj poskuša našteti kritične novinarske elaboracije, v katerih bo njuna kiropraksa javnosti predstavljena kot sredstvo zavajanja, s katerim oba politika neovirano opletata.

Več:

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Našel je krivca: za Pahorja sedanja opozicija ni dovolj verodostojna in dialoška alternativa

Rdeča kapica na obisku pri Logarju

Logarjeva »Platforma sodelovanja« nima stališča do hujskanja k državljanski vojni

Logar pripravlja nekaj velikega: bo Janši zarinil nož v hrbet?

Zelo kratek vodič po retorični praznini Anžeta Logarja

Po Pahorju Pahor. Pardon, Logar.

Tudi Logar bi nas sproščal

Državljanska vojna: je Janša storil kaznivo dejanje spodbujanja k nasilju?

Logar se zapleta: bo na koncu priznal, da je bilo druženje z Janšo napaka?Kdo so Logarjevi podporniki pri ustanavljanju društva?

Comments are closed.

Powered by WordPress.com.

Up ↑

%d bloggers like this: