Kdor je verjel, da bo Anže Logar v četrti Janševi vladi predstavljal zmerno protiutež njenemu predsedniku, je že v prvih tednih dobil precej nedvoumen odgovor. Po napovedih ni postal nekakšna alternativa šefu SDS, za katerega je celo posmehljivo razlagal, da mu on pa res ne bo skočil v objem, ampak nekaj precej bolj nevarnega: uglajeni izvrševalec njegove politike namesto nečesa novega in »velikega«, kar je bila obljuba vseh obljub iz leta 2022.
Seveda smo takoj opazili, da ne nasprotuje nobeni od Janševih temeljnih političnih agend, jih pa, morda z nekaj igralskimi vložki, disciplinirano na veliko uresničuje. Razlika med njima ni vsebinska, ideološka ali programska, je pa slogovna: Janša ruši institucije z napadom, Logar jih tako rekoč ureja z nasmeškom na obrazu in kriljenjem z rokami. Prvi grobo grozi, drugi dolgovezno razlaga in daje vtis načelnosti. Prvi kriči o krivosodju, drugi govori o »ekosistemu učinkovitosti«. Cilj je podoben, le igralska tehnika je drugačna. No, sam bi celo rekel, da Janša pri tem relativno malo igra in včasih sploh ne. Drugi zagotovo. O njunem potencialnem dogovoru podrobneje v moji knjigi Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo.
Prav temu, ali takšno pretvarjanje in hinavščina v politiki zahtevata neko obliko igranja in teatralnosti, se želim posvetiti v tem zapisu. Znova bom zasledoval svojo tezo, da je Janševa vlada nastala kot posledica organizirane laži – ne v smislu, da je bila organizirana od samega začetka, ampak da je ključno število politikov pri tem prelamljalo obljube in lagalo, kar je šele omogočilo njen nastanek. Zakaj laganje zahteva tudi igralca in zakaj je dominacija laži, prelomljenih obljub in prevar, nekako povezana s tako rekoč gledališko igro akterjev?
Vpeljal bom tri pojme, povezane z igro v politiki, in jih podrobneje pojasnil. Vmes lahko državljani spremljamo argumentacijsko in sicer nemočne boje novinarjev s političnimi profesionalci, ki ne le lažejo, ampak tudi igrajo, žal pa je posledica drugačna in nas napelje na še en tip »igre«: vedno znova se pokaže, da spremljamo njihovo igro mačke z mišjo. Povedano drugače: če bi koga moral zanimati ta vidik, so to ravno mediji, interpelirani v vlogo mišk, ki nemočno in podrejeno spremljajo politične mačkone, če o državljanih, ki nam rušijo demokratične standarde in državo, niti ne govorimo.
Nič več pismonoša
Pojdimo vsebinsko k zadnji epizodi, ki pleni pozornost kronično nekritičnih medijev in javnosti. Po pravici. Tako imenovani Skok in predlog zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala navidezno predstavljata izpolnitev predvolilne obljube Demokratov in nekakšno revolucijo v boju proti korupciji. Toda za bolj ali manj privlačnim akronimom se skriva največja reorganizacija pregona najtežjih kaznivih dejanj po letu 2011. Epizodo omenjam ilustrativno, ker bom vpeljal nekaj razlikovanj med tipi političnega laganja in igre.
Logarjev predlog posega hkrati v policijo, državno tožilstvo, sodstvo in kazenski postopek: ustanavlja centralizirano specializirano sodišče, preoblikuje specializirano državno tožilstvo, uvaja tožilsko preiskavo in spreminja pravila imenovanja specializiranih tožilcev. Minister pri imenovanju ne bi bil več vezan na vrstni red, ki ga določi državnotožilski svet, ampak bi lahko med strokovno ustreznimi kandidati sam izbiral, koga bo predlagal vladi. Pravosodni minister Mihael Zupančič je politično bistvo spremembe povzel s pomenljivo ugotovitvijo, da minister ne bo več zgolj »pismonoša«.
Pomislimo, da vse to spremljamo v trenutku, ko se pred nami odvija debakel politične kulture in sploh kulture prevzemanja politične odgovornosti, njen zanesljivi vrhunec. V takšnem trenutku triumfa politične nekulture, kjer nikomur več ne verjamemo, nas pravosodni in gospodarski minister prepričujeta, da mora politik kot minister prevzeti več odgovornosti in ne sme biti pismonoša! Je lahko cinizem še večji?
Mokre sanje avtokratov
Toda le en novinar doslej je povedal bistveno. Primož Cirman je na Necenzurirano postavil jasno tezo: kakšen boj proti korupciji, gre za politizacijo tožilstva, kar so mokre sanje Janše ves čas, ki benti čez sodstvo in tožilstvo ves čas svojega delovanja. Če vzamemo to razlago zelo resno, ima projekt uvedbe Skoka dvojno naravo. Na deklarativni ravni želi biti novo propagandno orožje, s katerim nas tandem Janša-Logar prepričuje, da bomo v državi končno začeli preganjati korupcijo. Kar seveda implicira, da so vsi dosedanji boji bili neuspešni oziroma celo namerno takšni.
Če je prva narava propagandna, performativna in želi hliniti izpolnjevanje veličastnih obljub, vse skupaj pa zavije v stare konspiracizme, je druga dejansko teleološka glede ciljev in s tem perfidna: gre za obračun, predvsem s tožilci. Zelo depresivno je spremljati slovenske medije, ki niso znali razumeti teže sporočila Državnotožilskega sveta in drugih tožilcev, ki so dovolj ostro nasprotovali predlogu zakona in ocenili, da gre za sporen poseg v samostojnost državnih tožilcev in hkrati poskus slabitve položaja istega sveta.
Trditev je enoznačna: vse to Janša in Logar počneta namerno. Formulacija izjave »predvsem slabijo strokovno avtonomijo tožilstva s povečevanjem vpliva politike na kadrovske odločitve« ne dopušča interpretacijskega dvoma v to, da gre za načrtovanost. S tem nismo le pri novinarski razlagi, ampak tudi pri strokovni oceni tistih, ki jih Logarjevi protikorupcijski koraki najbolj zadevajo.
Je novinarjem uspelo javnosti predstaviti takšno sporočilo ali ne? Večinsko zagotovo ne: še vedno se raje izgubljajo v sumljivih obljubah o boju proti korupciji in s tem priklanjajo psihopropagandni intenci vlade.
Igralske vloge in performativnost
Zadnjo epizodo vedno bolj avtokratske oblasti bom vzel le za izhodišče za nakazano razpravo o igralskih vlogah, ki jih prevzemajo politiki. Štel bom, da sta ravno Zoran Stevanović in Anže Logar najbolj paradigmatska, četudi še zdaleč ne edina primera igralcev, ki zakrivata svoje laži in lažne obljube. Če politik ravna propagandno, naklada, si izmišljuje, manipulira in zvito sledi svojim ciljem, to terja določen performans in mimikrijo. Enega od približkov fenomena, o katerem govorim, je uvedel že sociolog Erving Goffman. Njegova teorija je dokaj preprosta: družbeno življenje je vsaj malo podobno teatru in vsak v njem nekako opravlja svojo specifično vlogo, kar velja tudi za politike.
Če politik laže, manipulira in daje lažne obljube, potem mora vztrajati pri svoji identiteti, mimiki, tonu glasu, gestikulaciji in drugih sekundarnih znakih, kakršne bo od sebe dajal lažnivec, da bi prikril svojo laž. Potreba po takem nastopu zraste, ko je ujet na laži ali osumljen, kar sta Stevanović in Logar bila večkrat. Do te mere, da ju državljani množično že označujejo za manipulanta in lažnivca.
Ker se zavedata, da laži volivci in javnost ne bodo dobro sprejeli, jih morata racionalizirati, popravljati, zanikati in se sploh pretvarjati, da govorita resnico. Večja je nevarnost, da bosta razkrita, bolj morata biti oprezna in bolj sistematično morata manipulirati. Onstran tega sem že analiziral fenomen, ko državljani politikom sledijo tudi takrat, ko vedo, da jim lažejo.
Na tem mestu ne vpeljujem razlage s pomočjo prevzemanja vlog in identitet, kakršno ponujata Goffman ali morda Murray Edelman, raziskovalec subjektivnosti v politični psihologiji, ker poudarek ni na simbolnih vlogah in tudi ne na spektakelski funkciji politike. Torej na tem, da volivci včasih ljubijo performativnost, s katero se je proslavil Borut Pahor s svojim flirtom in koketiranjem znotraj sistematičnega komunikacijskega populizma, ki ga nekateri domači novinarji še danes častijo in podpirajo. (Sramota domačega novinarstva pač po njihovem izboru terja trajne spomenike samemu sebi.)
Performativnost je tudi blizu temu, kar sem poimenoval s pojmom histrionizacije domače politike, kot jo je najbolj eklatantno uprizarjala Urška Klakočar Zupančič, torej prepletanja političnega nastopanja z uprizarjanjem, predstavljanjem in pozerstvom. Vendar tudi v tem primeru ne gre za kontekst klasičnega laganja.
Mimikrija in teorije zarot
Tokrat imam v mislih dobesedno igranje na način, kot je deloma nakazala Hannah Arendt: politična laž ne implicira le pretvarjanja glede dejstev in ponuja laži, ki se prodajajo za resnico, pač pa sistematično in nesankcionirano laganje včasih zahteva izgradnjo nekakšnega imaginarija prepričanj, v katerem morajo laži za svoje občinstvo ohranjati svoj smisel. Politik je zato odvisen od tega, da so njegovim lažem državljani tako ali drugače pripravljeni verjeti.
Ko se znajde v nevarnosti, v tej pa se običajno ob stiku z novinarji in ob neprijetnih dejstvih, ki terjajo pojasnilo, mora enostavno tudi igrati. Psiholog Paul Ekman je raziskoval neverbalno govorico telesa, predvsem obrazno, in v tem smislu moramo tudi politikovo laganje razumeti ne le kot etični prekršek in kognitivni napor, ker se obenem kaže tudi v obrazni mimiki, intonaciji in obnašanju. Povedano drugače: ko akterji lažejo, ne izrekajo zgolj neresnic, ampak morajo za zadovoljiv učinek uporabiti svoje telo, ki tako rekoč postane del argumentacije. Performativnosti se mora pridružiti še mimika, ustrezne kretnje, telesno posredovana samozavest in končno igralske tehnike. Laganje ni zgolj jezikovno dejanje, je tudi igralsko, včasih pa postane celo gledališki dogodek.
V praksi povedano velikokrat pomeni, da morajo politiki po eni strani argumentacijsko zavijati svoje laži v navidezne resnice, obenem pa fingirati iskrenost. Ker je to težavno opravilo, se večkrat prozorno poslužijo karte žrtve, predvsem takšnih in drugačnih teorij zarot. V tem smislu so številni Stevanovićevi napadi na medije, pogosto predstavljeni kot del namernega novinarskega komplota, iskanje izhoda v stiski, saj mu krvavo primanjkuje obojega: privrženosti resnici in prepričljivosti.
Iz naštetega sledi možen sklep: več kot je političnih laži, bolj politika postaja teater. Zato naredimo veliko napako, če politiko mimogrede zvedemo na nekakšen cirkus. Ne zato, ker to ne bi bila, ampak ker je pogosto cirkus z razlogom in iz stiske. Pomislimo na Donalda Trumpa in na njegovih več kot 30.000 laži v prvem mandatu. Pomislimo na njegovo funkcijo klovna, na njegove grimase in teatralnost. Uspešen politik ni nujno tisti, ki najbolje argumentira, ampak ta, ki najbolj prepričljivo odigra. Včasih svojo iskrenost, včasih pa čisto enostavno svojo nadutost prvega kavboja na svetu, če mu moč države, ki jo predstavlja, to dopušča.
Tri vrste laganja
Za potrebe analize politične igre bom vpeljal tri vrste laganja, saj bom z njimi povezal možno tipologijo igranja. Imenoval jih bom takole: propozicionalno, teleološko in mimikretično laganje.
Razlika med njimi je vzpostavljena na podlagi razlike v predmetu: propozicionalno zadeva trditve in dejstva, teleološko zadeva cilje, mimikretično laganje pa identiteto politikov. Povedano zelo na kratko: politik lahko laže bodisi glede tega, kaj je res (dejstev), glede tega, kaj želi z lažjo doseči (ciljev) in glede tega, kdo on pravzaprav je (identitete).
Če je lažnivec varen in verjame, da njegova laž ni razkrita, ne bo imel razlogov za igranje. Podobno velja tudi za cilje. Pri prvih dveh tipih torej politik ne bo nujno tudi igral in bo to počel šele, ko je v stiski razkritja ali se je to že zgodilo in je razkrinkan. V tretjem primeru pa bo igral nujno. Naj pojasnim podrobneje.
Propozicionalno laganje
Propozicionalno laganje je najbolj običajna in neposredna oblika laži, včasih tudi dajanja lažnih obljub. Politik izreče propozicijo oziroma trditev o svetu, za katero ve ali vsaj verjame, da je neresnična, vendar želi, da bi jo občinstvo sprejelo kot resnično. Pri Logarju je veliko državljanov verjelo, da zagovarja novo politiko, dialog in sodelovanje. Nekateri so nasedli in verjamejo še danes. V resnici pa iz zakonodaje glede Skoka izključuje stroko, prezira socialne partnerje in sindikate, demonizira opozicijo, ne obsoja korupcije v lastnih vrstah ali vrstah Nove Slovenije, pripomb pa nima celo čez afero Mijič! Slabše ne more biti.
Predmet laži je potemtakem neko stanje stvari, kot je dogodek, preverljivo dejstvo, vzročna povezava ali dejanje. Te vrste laž je načeloma možno razkriti in ovreči z resničnimi dejstvi, dokazi, pričevanji, dokumenti ali čem podobnim.
Strukturna definicija propozicionalne laži bi bila naslednja:
»Politik zatrjuje, da velja p, čeprav ve ali verjame, da p ne velja in želi, da državljani verjamejo, da p velja.«
Vzemimo nekaj primerov. Če nek politik trdi, da se z določenim človekom ni sestal, na koncu pa se razkrije, da se je, je zagotovo lagal na tak način. Če nekdo reče, da ne bo skočil v objem Janše, ker je ta doslej že v treh mandatih vse storil narobe, nato pa se znajde v objemu, ki ga je večina celo napovedala, bi sicer lahko rekli, da je zgolj prelomil obljubo. Toda če je vedel vnaprej ali je bil celo dogovorjen, da to stori, bi bili zelo naivni v tovrstnem opisu.
Ko je Logar februarja 2026 zanikal, da bi v državnem zboru večinoma glasoval enako kot Janša, se pri tem skliceval na Parlameter in celo zatrdil, da je v zadnjem obdobju glasoval bolj podobno kot Miha Kordiš, je lagal. Kajti Parlameter je pokazal, da sta Logar in Janša ob hkratni navzočnosti enako glasovala v približno 85 odstotkih primerov, medtem ko se je s Kordišem ujel le v okoli 43 odstotkih glasovanj. Govorimo o Logarjevih lažnih trditvah, ki so strogo preverljive, sklicevanje na nevednost pa skoraj ni možno.
Enako čist primer propozicionalnega laganja je ponudil Zoran Stevanović, ko je zatrdil, da ni bil obsojen zaradi poskusa preslepitve zavarovalnice in da je plačal zgolj kazen za prometni prekršek. Pravnomočna sodba je dokazala, da je bil obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije. Njegova poznejša zakonska rehabilitacija ne spremeni zgodovinskega dejstva, da je takšna obsodba obstajala.
Navedel sem le dva zgleda, a bi jih lahko precej več. Skratka: propozicionalno laganje ne zadeva ciljev in politične identitete, je pa zavestno izrekanje neresničnih trditev o dejstvih oziroma stanju stvari z namenom, da bi jih naslovnik sprejel kot resnične. Najbolj zgoščeno bi lahko rekli, da politični lažnivec laže o tem, kaj je res.
Teleološko laganje
Teleološko laganje bom poimenoval za primere, ki zadevajo cilj, namen ali smoter političnega delovanja. Izraz izhaja iz grške besede telos, ki pomeni cilj oziroma smoter. Navedena situacija s Skokom je dober zgled: politik pri tem morda pravilno opiše, kaj namerava storiti, vendar neresnično predstavi, zakaj to počne in kaj želi s tem doseči. Javno razglašeni cilj ni pravi in ta ostaja prikrit. Cilj morda ni boj proti korupciji, ampak podreditev pravosodja in tožilstva, kot pravi Cirman.
Osnovna struktura teleološkega laganja je po definiciji taka:
»Politik svoje dejanje A utemeljuje s ciljem X, čeprav z njim dejansko zasleduje cilj Y.«
Pri tej vrsti laganja ni nujno neresničen opis samega ukrepa, vsekakor pa je fingirana osmislitev. Zato se bo ob novinarskih vprašanjih politik zlahka izgubljal v podrobnosti glede zakona, pravega namena pa ne bo navedel in žal novinarji velikokrat ne bodo pripravljeni podvomiti glede njega. Ker se to dogaja celo ob opozorilih tožilcev, je takšno medijsko avtokastracijo res mučno spremljati.
Teleološke laži so torej precej bolj nevarne in javnost, vključno z novinarji, se jim pretežno ne zna uspešno upreti. Navzven delujejo kot dobra propaganda in so zelo značilne za populistično politiko in psihopropagando. Lepa ilustracija povedanega je na primer omejevanje medijev zaradi domnevne neuravnoteženosti, pomanjkanja pluralizma ali v trenutnem retoričnem hitu, ki ga vlada trenutno prakticira in kjer se bo kritičnost rezala z argumentom zapiranja pipic in pod geslom »Ni denarja«. Dejansko pa se pri tem sledi pravemu cilju, ki je omejevanje kritike in kritičnega nadzora nad oblastjo.
Na kratko povedano je teleološko laganje fingiranje cilja političnega ravnanja, pri katerem javno deklarirani smoter prikriva drug, dejansko zasledovani cilj. Propozicionalni lažnivec laže glede dejstev, teleološki lažnivec pa glede tega, kaj zares hoče doseči.
Mimikretično laganje
Mimikretično laganje je najširša in najbolj kompleksna oblika, kjer politik uprizarja neko drugo, torej lažno identiteto ali vlogo. Ne laže glede dejstev ali cilja, pač pa ob tem vključi še svoje javno nastopanje. V tem smislu zahteva ta oblika laganja največ igralskih spretnosti.
Izraz mimikrija, ki ga uvajam, je blizu mimetičnosti, tudi etimološko (grški mimesis), in pomeni prilagajanje in prikrivanje prave narave s tem, da prevzamemo drugačen videz. Pri nas je o družbeni mimikriji pisal Marjan Smrke, tukaj pa uvajam pojem v ožjem kontekstu laganja s prikrivanjem prave narave. Mimikretični politik se vede kakor igralec in na primer najbrž ne brez razloga številni pri Logarju opozarjajo na njegovo tako rekoč pantomimo, energično kriljenje z rokami in retoriko, s katero nevtralizira anemične novinarje in prepričuje javnost na tiskovnih konferencah.
Mimikretično laganje je uprizoritveno; ni izčrpano z neresničnimi trditvami ali prikrivanjem ciljev. Pri Logarju je skrito v igranju nekakšnega političnega disidenta, uprizarjanju politične samostojnosti, čeprav je npr. podpredsednik v Janševi vladi, v spravljivi govorici, umirjenem tonu, deklarirani politiki dialoga, domnevni sredinskosti in navidezni neodvisnosti.
Če je omenjeni zaigral na karto političnega odpadnika, ne da bi zares bil odpadnik, Stevanović glumi vlogo ljudskega tribuna, ki vpije »Moč ljudem« in se predstavlja kot glas navadnih ljudi, ki da je v sporu z elitami in žrtev pogroma, ker je menda zunaj elit in domnevno nepokvarjen. Kar spremljamo, pa je bolj premišljena politična koreografija kot kaj drugega.
Mimikretična laž, povedano v definiciji, je lažno uprizarjanje identitete, kjer ne gre za manipuliranje z dejstvi ali cilji, pač pa za ustvarjanje všečne podobe, podkrepljene z ustrezno govorico, retoriko, gestikulacijo in slogom. Povedano na kratko: mimikretično laganje je tako rekoč sestavni del politične igre, kje je ta najbolj izražena. Če poskušam ta tip ujeti v strukturno definicijo, potem bi lahko bila takšna:
»Politik se predstavlja kot politični akter X, čeprav pogostost njegovih dejanj kaže, da deluje kot Y.«
Če upoštevamo vse tri vidike laganja, bi se celo lahko zgodilo, da bi našli primer, ko bi kak politik hkrati uporabljal vse tri aspekte laganja, odvisno od konteksta. Politični akter torej z mimikretičnim laganjem trajno uprizarja lažne politične identitete, s katerimi prikriva svojo pravo politično pripadnost, vlogo ali naravo svojega delovanja. Mimikretični lažnivec laže o tem, kdo v resnici je. Dejansko je teza o Logarju kot trojanskem konju in njegovi satelitski naravi, ki je bila celo vnaprej dogovorjena in inscenirana, eden lepših zgledov tovrstnega laganja in igre.
Načini igranja
Trije vidiki laganja zahtevajo različne stopnje. Precej napora bi terjalo zagovarjati tezo, da tudi načine. Če imamo pred sabo politike, ki grobo lažejo, kršijo javne obljube, podpisujejo notarsko overjene izjave o nesodelovanju, se zaklinjajo o tem, da nikoli ne bodo padli v objem z Janšo in jim niti na misel ne pride, da bi glede česa odgovarjali, kaj šele odstopili, vse našteto terja osvojitev holivudskih manir in ustrezno koreografijo v nastopanju.
Zato analiza ne bi smela biti več osredotočena zgolj na argumente, laži in trditve, ker so v njihovih nastopih dejansko vedno bolj vredni pozornosti tudi obrazna mimika, izbira besed, teatralni nasmeški in vse, kar javnost pri Logarju opisuje z njegovo poudarjeno pantomimo. Telo nekako dopolnjuje besede in poskuša zakriti razkorak med dejstvi in izrečenim.
Z analizo igre zagotovo stopamo na spolzek teren subjektivnosti v razlagi, a s tem nič manj neizogibnega fenomena, ki se ga splača raziskati. Da bi politična laž bila uspešna, zahteva primerno držo, nadzorovan glas, ustrezne grimase in obrazne izraze, skratka določeno dramaturgijo. Bolj kot je načeta verodostojnost akterjev vpričo manipulacij in laganja, bolj se morajo potruditi glede uprizarjanja navidezne iskrenosti in resnicoljubnosti.
Pretirana gestikulacija običajno opravlja kompenzatorno vlogo. Že nekajkrat sem opozoril, da Logar in Stevanović ob praznini svojih razlag rada skačeta v besedo nepripravljenim novinarjem in ne le, da ne odgovarjata na vprašanja, ampak celo izvajata protinapade. Včasih celo, kot prvak Demokratov, zvito vračata žogico in jim zastavljata zasliševalna vprašanja – igrati je torej mogoče tudi novinarja! Ali opravičujeta lastne lažne obljube, češ da gre za »kruto realnost politike«, zaradi katere se žrtvujeta za narod.
Študij političnega igranja je zato že dlje časa nič manj kot nuja novinarskega dela. Žal se ob njem običajno zatakne že pri precej bolj preprostih rečeh. Ironično se zdi, da je zatekanje k igri v nekakšni korelaciji z neuspehom medijev, v smislu: bolj kot politiki neovirano igrajo, bolj smo lahko prepričani, da novinarji niso opravili svojega poslanstva.
Zato je skrajni čas, da se posvetimo tudi premisleku o politični igri.
Več:
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Moralna umazanija: Janševa vlada sistematično niža standarde demokracije
Zakaj volivci še naprej verjamejo svojim lažnivim politikom
Histrionizacija slovenske politike na dan državnosti
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Jemljejo že volilno pravico: Janševa zelo hitra pot v avtokracijo