Žvižgaštvo, varstvo osebnih podatkov in pregon novinarjev

Ni dvoma, trenutno sojenje proti bivšim novinarkam in novinarjem časnika Dnevnik na predlog tožilstva zaradi zlorabe osebnih podatkov z objavo policijskih prisluhov pri prodaji Mercatorja predstavlja enega ključnih trenutkov za prihodnost domačega novinarstva.

Navzlic majhni možnosti, da bo na koncu prišlo do obsodilnih sodb, je na preizkušnji prihodnje resno preiskovalno novinarsko delo, očitno zmedeno razumevanje statusa žvižgačev v družbi in tudi instituta javnega interesa. Teme, o katerih bi se morali resno in intenzivno pogovarjati – in to ne zgolj v cehovskem krogu.

siol proces cirman

Siol o pregonu svojih novinark in novinarjev

Dnevnik je v začetku meseca oktobra 2013 objavil tudi dele policijskih prisluhov, posnetih med preiskavo, med drugim tudi nekaj izsekov precej sočnih telefonskih pogovorov med Tomažom Lovšetom odvetnikom Mirom Senico, pa tudi Lovšetom in prvim možem Agrokorja, Ivico Todorićem. Kasneje je po odredbi sodišča bil časopis prisiljen umakniti že objavljene prispevke s spletne strani.

Članke so podpisali Primož Cirman, Tomaž Modic, in Vesna Vuković, odgovorna urednica je bila Suzana Rankov. Vsi so kasneje časopis Dnevnik zapustili in prešli na portal Siol.net, ki ga obvladuje državni Telekom Slovenije, 2017 pa je Suzana Rankov zapustila še Siol in postala piarovka novoustanovljenega podjetja Slovenski državni gozdovi.

Niz člankov o ozadju prodaje Mercatorja z deli prisluhov so po zatrjevanju vodstva Dnevnika objavili zaradi javnega interesa. Tedanja odgovorna urednica je pojasnila, da so ocenili, »da gre za informacije, ki razkrivajo nove razsežnosti ozadij največjega prevzema v Sloveniji in način delovanja domačih elit, ki vplivajo na življenje vseh državljanov.«

A to ni edini postopek proti tem novinarjem glede prodaje Mercatorja. V še eni tožbi je Lovše tožil časnik in odgovorno urednico, zahteval 50.000 evrov odškodnine, vendar je izgubil na prvi in drugi stopnji. V drugi je Lovše zahteval varstvo osebnostnih pravic, a doživel hladen tuš, ker ga je okrajno sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, »da so avtorji člankov izvrševali ustavno pravico svobode do izražanja mnenj in da je ta zaradi izrednega javnega interesa glede prodaje Mercatorja v Sloveniji pretehtala nad tožnikovimi osebnostnimi pravicami.« Postopki zaradi Lovšetove pritožbe še niso končani.

V Društvu novinarjev Slovenije razumejo pregon novinark in novinarjev kot obliko pritiska. Pri tem so poudarili, da so ti objavljali podatke v javnem interesu, sploh zaradi dejstva, da je bil Mercator takrat največje slovensko podjetje in v lasti državnih lastnikov in bank. S tem se je mogoče povsem strinjati.

Drugi vidik, poudarjen tudi s strani obtoženih, je zahteva po razkrivanju svojih virov – kar je v nasprotju z evropsko direktivo o žvižgačih in tudi mednarodnimi standardi zaščite virov. Brez tega pa ni učinkovitega preiskovalnega novinarstva in nadzora nad oblastjo, zaradi česar tak pregon novinarjev ni le neupravičen, temveč je za avtonomijo novinarskega poklica tudi neposredno nevaren. V DNS so zapisali:

Kot že tolikokrat ponovno ponavljamo, da je kazensko preganjanje novinarjev zaradi objave podatkov v nedvomnem javnem interesu nesprejemljivo. Evropska in slovenska sodišča so v več podobnih primerih že ocenila, da pri tem ne gre za protipravno ravnanje. Takšne pregone novinarjev lahko razumemo le kot zlorabo in poseg v svobodo govora.

Tožilstvo pozivamo, da odstopi od pregona, saj gre za primer, ki bi lahko pomenil konec preiskovalnega novinarstva v Sloveniji. Tožilstvo namreč 143. člen zakona o varstvu osebnih podatkov tolmači tako, da bi morali novinarji pred objavo vsakega podatka, ki bi ga prizadeta oseba ocenila za osebnega, pridobiti njeno soglasje. Tudi argument, da so novinarji s svojimi dejanji ogrozili preiskavo prodaje Mercatorja, ni sprejemljiv v luči dejstva, da se v petih letih po prodaji Mercatorja na zatožni klopi ni znašel nihče od akterjev posla, ampak le novinarji.

Opozorilo DNS je na mestu, za razliko od podobnega primera in ki ga štejem za lažni, fake primer »žvižgaštva«, ki se je pripetil ob približno enakem času, 11. decembra 2013. Takrat je novinarka Večera postala junakinja slovenskega novinarstva, ker je želela prva poročati o hišni preiskavi na domu tedanjega obrambnega ministra in je, komično, na prizorišče s fotoreporterjem prispela celo 15 minut pred policisti.

Damijana Žišt se je takrat sklicevala na svojega žvižgača v policijskih vrstah. V prispevku Koliko je vrednih herojskih pet minut slovenskega novinarstva? sem analiziral, zakaj so po čisti pomoti na kolosalni novinarski dosežek ob napačnem razumevanju žvižgaštva bili ponosni vsi: ceh, DNS in ZNP, stroka, javnost. Takrat s svojimi hvalospevi ni skoparila niti Rosvita Pesek, na dan so privlekli celo afero o globokem grlu in Watergatem, Žištovo na koncu primerjali z Bobom Woodwardom – čeprav je njen vir zaupal javni podatek (kar hišna preiskava je) in je šlo le za časopisno ekskluzivo, kdo bo prvi poročal o hišni preiskavi.

Kot ugotavljajo že v DNS, se ključna težava skriva v 143. členu Kazenskega zakonika in ne Zakona o varstvu osebnih podatkov, kot so napačno zapisali: dikcija v njem je do te mere nerodna, da bi moral novinar pred objavo slehernega podatka o nekom zaprošati za soglasje prizadeto osebo. Ker pa je jasno, da tega soglasja največkrat ne bi pridobil, je vseh primerih, ko je javni interes izražen močneje od pravice do zasebnosti, kar ni tako redko, v bistvu nemogoče normalno opravljati novinarski poklic.

Sam Cirman je v komentarju z naslovom Da, kriv sem! Ker opravljam svoje delo nekaj dni nazaj čustveno opisal absurdnost sodnega procesa proti sebi in drugim sodelavcem in sodelavkam. Spominja se časov iz leta 2013, ko so nam »polnili ušesa, da za Mercator ni druge rešitve kot prodaja Agrokorju, četudi je bil hrvaški koncern v finančnem smislu že tedaj zrel za stečaj.«

No, tudi sam se spominjam tistega leta, ker sem po neki drugi poti opozarjal na nedopustno prodajo Mercatorja in v tem primeru pozorno bdel nad poročanjem medijev. Takrat je bilo dokaj težko v medijih objaviti protest proti njegovi prodaji – ker so se pač tako odločili slovenski novinarji in uredniki. Njihova vloga je zato bila žal, enkrat več in vsa čast izjemam, na primer Cirmanu, bistveno manj herojska.

Novinarjev zaključek je še bolj depresiven: »Žal Slovenija postaja država, v kateri je prostora za takšno vrsto novinarstva vedno manj. Izkušnje učijo, da se prostor novinarske svobode počasi, a vztrajno oži. Regulatorni »divji zahod« v kombinaciji z zastarelo zakonodajo in (pravo)sodno prakso ponuja učinkovite vzvode za oblastno podreditev medijskega prostora.«

In dodaja, da v državi, ki ščiti močnejše, ne pa šibkejših, ostaja za novinarje prostor le še na zatožni klopi.

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Zakaj je sleherna javna razprava o sovražnem govoru pri nas tako neuspešna? Zakaj z njo ne moremo prodreti v javnost?

Poglejmo svež primer, ki nam je lahko v pomoč in tvegajmo tezo: težko se je boriti proti njemu, če vidni slovenski novinarji raje dajejo prednost njihovim izvajalcem kot problematizaciji sovražnih stališč.

Čisto sveža zgodba je naslednja: Primož Cirman in Vesna Vuković sta za Siol napisala članek z naslovom »Gneča na desnici: Bog, begunci in kako se odmakniti od Janše«. V njem se ubadata z današnjo ustanovitvijo nove stranke Aleša Primca, možnostmi novih strank na prihodnjih volitvah in med drugim postavljata tezo:

Prav vprašanje, kakšna je “prava družina”, bo ob beguncih in pravosodju očitno osrednje orožje pomembnega dela bloka, predvsem tistega, ki ga obvladuje Janša.

Cirman Črnčec Primc uvod

Začetek članka na Siolu: rešitev so Bog in begunci

Med komentatorje sta povabila tudi dr. Damirja Črnčeca. To je že tretji njegov nastop v medijih ta teden. Dekan Fakultete za državne in evropske študije, kolumnist Reporterja, nekoč direktor Sove in tesen Janšev sodelavec, je v članku omenjen desetkrat. Kot dekan je tudi predstavljen in legitimiran. Med drugim navajata njegova radikalna stališča:

Med vsebinskimi poantami, ki bi jih morale v kampanji poudarjati stranke tega pola, navaja “postavitev jasne razlike do politike uničevanja družbe in države skozi projekte, kot so multikulturalizem, odprte meje in vsiljevanje nezakonitih migrantov”.

“Na prvem mestu je z vseh vidikov naš človek, ne tujec. In javno se zavezati, da bodo preganjali vse, ki ropajo to državo, ki so povzročili bančno luknjo. Pomembno vprašanje je tudi odnos do Evropske unije in vse bolj odtujene bruseljske birokracije,” meni Črnčec.

Kot bomo videli, dekanu ni težko islama opisati z rakastimi celicami, ki se širijo po Evropi, kot srednjeveško civilizacijo ene knjige, Arabce označiti za tiste, ki so leni in ne delajo, s kriminalci, nasilneži in drhaljo, begunce pa je treba do zadnjega deportirati.

Komu dajemo besedo

Primož Cirman je podpredsednik Društva novinarjev Slovenije (DNS). Ne Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Pričakovali bi, da imajo njegove novinarske presoje določeno globino. Ko daje besedo Črnčecu, odpira vrata stališčem nekoga, ki zagovarja ničelno stopnjo »tolerance do beguncev«. Kar pomeni izrecno: nobenega begunca v Sloveniji.

Ne samo, da daje besedo takšnemu komentatorju, temu sorodne ideje tudi citira: Slovenija mora omejevati tujce, ne smemo dovoliti vsiljevanja nezakonitih migrantov, ustaviti moramo politiko uničevanja z multikulturalizmom. Zanimivo bi bilo vedeti, ali so takšna novinarska načela blizu DNS, ki ima okoli 1000 članov.

Kot nekdo, ki se je obrnil od Janše, v funkciji komentatorja vidi le pohvalne besede za novo stranko:

Stranka Aleša Primca je dodana vrednost za Slovenijo in bo kot takšna dobila glasove širokega spektra volivcev. V slovensko politiko dodaja nov element, odpira nove zelo pomembne teme, s katerimi se bomo morali spopasti v prihodnosti.

Cirman Črnčec SIOL

Izsek iz članka: Črnčec o možnostih Primčeve stranke

Komu ne dajemo besede: Črnčec in njegov sovražni govor

A to je le del težave. 21. marca 2017, torej pred petimi dnevi, je Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, čigar član sem, medijem in javnosti posredoval svoje stališče o zadnjih primerih, ki jih je zaznal v javnem diskurzu.

Med tremi je navedel tudi primer sovražnega govora dr. Črnčeca. Zadnjega poročila Sveta sta se dotaknila le STA in deloma Večer – a noben med njima ni izrecno omenil avtorja. Ostalih odzivov ni bilo – velja za vse glavne medije v državi.

V prvem primeru slovenske tiskovne agencije je sledila nenavadna novinarska redukcija na zgolj en primer od treh naštetih, na analizo govora v zakonu o tujcih, v drugem gre za vest v vesti: Kristina Božič omeni njegov obstoj ob uradnem obisku komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Nilsa Muižnieksa v Sloveniji.

Ker se slovenskim novinarjem vobče očitno ne zdi vredno povzeti stališč o sovražnem govoru, pa tudi ignoranca se ni zgodila prvič, bom na tem mestu ponovil analizo, ne glede na dolžino:

Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor se je odločil odzvati na kolumnistični zapis v tedniku Reporter pod naslovom »Prizadet sem!« izpod peresa dr. Damirja Črnčeca, objavljen dne 2. januarja 2017. Čeprav je Svet že večkrat obravnaval in opozoril na širjenje sovraštva do beguncev v slovenskem prostoru, tudi v posebni izjavi dne 4. septembra 2015 z dodanim svarilom, usmerjenim proti sovražni, rasistični in protibegunski retoriki v medijih ali izpostavljanju in reprodukciji tovrstnih sporočil, predstavlja navedena kolumna kontinuirani poskus produkcije sovražnega govora do islama in beguncev, za katerega ocenjujemo, da je v slovenskem prostoru po obsegu (v mislih imamo številne Črnčeceve medijske objave, kolumne, zapise na družbenih omrežjih) eden najbolj intenzivnih.

Avtorjeva sporočila bi lahko razdelili na tista, ki so neposredno sovražna in nestrpna do islama in beguncev, na drugi strani pa na komplementarno grajo vseh, ki čutijo do beguncev preveč razumevanja in ravnajo strpno: pri tem ima v mislih slovensko vlado in vlade drugih evropskih držav, domače politične stranke in posameznike.

Glede prvega Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerja z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opiše z vrsto nestrpnih stereotipov: Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?

Avtor islam imenuje za »srednjeveško civilizacijo, ki temelji na eni knjigi«, njegova kritika je namenjena »političnim odločevalcem« in »levodesnim vsegliharjem«, prst pa je usmerjen v evropsko in slovensko strpnost do islama. Po njegovem je pravilna le »ničelna stopnja tolerance« do beguncev, ki v Evropo prinašajo islamizacijo: »Nič nezakonitih migrantov, to je edina dolgoročna varnostna politika. Ničelna stopnja do kakršnihkoli poskusov islamizacije in arabizacije naše družbe je imperativ.«

Avtor svoj sovražni govor ne samo podpihuje, temveč svoje pritoževanje na več mestih razširi proti javnemu diskurzu nasprotovanja sovraštvu, toleranci in sovražnemu govoru. Med drugim zapiše, da »stalno posluša paberkovanje ključnih politikov, da moramo biti tolerantni do netolerantnih«, da mu »hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora«. Po njegovem smo Slovenci, Evropejci, državljani in volivci žrtev političnih povezav levice in desnice, pri čemer ima v mislih slovensko situacijo, kjer nas politiki »prodajajo za pest novčičev srednjeveški civilizaciji, ki temelji na eni knjigi«. Njegova ost je usmerjena tudi proti javnemu mnenju (»Bilo je dovolj tega javnomnenjskega posiljevanja in prodajanja bučk, da moramo pomagati«) in »lažnivim medijem«, ki po njegovem mnenju lažejo, da »islamistični teroristični napadi po Evropi nimajo zveze z islamom«. Kot znak »poturčenosti prestolnice«, tj. Ljubljane, pa navaja, da so »v božičnem času glavne zvezde trubači«, s čimer je svoj sovražni govor razširil tudi v polje nacionalističnega protisrbskega resentimenta.

Na drugih mestih, predvsem na Facebooku, Črnčec v svojih komentarjih begunce večkrat imenuje »drhal« oziroma »migrantska drhal«, zapiše, da je treba »izgnati bando« ali uporablja stavke, kot so »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo!«, med drugim jih okvalificira za kriminalce in nasilneže (»V Sloveniji pa oblast uvaža največje kriminalce in nasilneže iz Afrike, Somalijce ter plačuje uradnice za vlaganje tožb na naša sodišča!«), Slovence ironično imenuje za »ponosne potomce nasilnih turških vpadov«, govori o »nadaljevanju protislovenske, arabizacijske politike«. Njegovo stališče do beguncev je znano, pravi, saj ponovi, da ga je že večkrat izrazil: »Stokrat sem že povedal, NIČ nezakonitih migrantov je edina dolgoročna varnostna politika. In nulta stopnja tolerance do poskusov islamizacije in arabizacije Slovenije!« Črnčec v omenjeni kolumni komentira tudi tiste, ki njegova stališča označujejo za nestrpna in sovražna, in sicer s stavki, kot so »Ker mi razni bleferji razlagajo, da je resnica sovražni govor in laž resnica«, »Ker mi hočejo odvzeti svobodo govora pod krinko pregona sovražnega govora« in »Ker mi invazijska drhal, ob pomoči domačih izdajalcev in pete kolone, pravi, da je prizadeta, ker jim pokažem ogledalo«.

V Svetu za odziv na sovražni in diskriminatorni govor smo prepričani, da Črnčecev emocionalni jezik nesporno vsebuje elemente močno intoniranega sovražnega govora, uperjenega proti islamu kot veri ter obenem beguncem in begunkam, ki jih avtor razume kot ogrožujočo skupino ljudi, do katere ne sme obstajati nobena stopnja tolerance. S tem, po našem mnenju, proizvaja sovražni govor, kakor ga definira Svet Evrope, saj širi, razpihuje, spodbuja ali opravičuje sovraštvo in ksenofobijo, kar vključuje nestrpnost, izraženo z agresivnim nacionalizmom in etnocentrizmom, diskriminacijo in sovraštvom proti manjšinam, migrantom ali osebam z migrantskim ozadjem.

Podobno velja, da se Črnčec približuje kršitvi po 297. členu Kazenskega zakonika, ki sankcionira vse, ki javno spodbujajo ali razpihujejo sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, kadar ti temeljijo, med drugim, na verski, rasni ali etnični pripadnosti, poreklu in družbenem položaju. Tudi 63. člen slovenske Ustave jemlje za protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, kar njegova stališča do islama nedvomno so.

Posebej obremenilno se nam zdi, da je dr. Damir Črnčec, nekdanji direktor Sove, svoje besede zapisal v času, ko opravlja javno funkcijo dekana Fakultete za državne in evropske študije: zaradi navedenega in dejstva, da mu slovenski mediji odmerjajo pomembno komentatorsko mesto, je treba pri njegovih ponavljajočih se izjavah do islama in beguncev računati tudi na njihovo odmevnost in težo, ki jo imajo pri tistih, ki so jim primarno namenjena: vseh državljanih in državljankah, dovzetnih za razpihovanje sovraštva in nestrpnosti.

Protislovna logika: ne moreš oboje hkrati

Seveda bi lahko dejali, da so mediji pač trenutno spregledali in zagrešili majhno nerodnost. A se bojim, da je ignoranca do svaril pred sovražnim govorom v kombinaciji s promocijo njihovih izvajalcev lahko tudi malo manj dobrohotno razložljiva.

Obstaja kup spornih političnih komentatorjev, ki jim novinarji radi dajejo prostor, vedno znova: nekateri na svojih portalih napadajo novinarje, kot Sebastijan Jeretič, kar drugih novinarjev ne moti, spet drugi izvajajo radikalni seksizem in teorije zarote, kot dr. Boštjan M. Zupančič, ali pa so vpeti v politične projekte, kot je Milojka Balevski.

Protislovna logika je vedno enaka: če legitimiraš svojega medijskega analitičnega heroja, ne moreš pljuniti proti njemu, ker jemlješ kredibilnost ne le njemu, ampak tudi sebi. Se pravi: ko Primož Cirman in Vesna Vuković iz Črnčeca naredita avtoriteto, kot novinarja ali skozi svoj medij pač ne moreta objaviti, da je to oseba, ki po mnenju Sveta izvaja sovražni govor. Ne, to bi bilo samomorilsko. Potem ga naslednjič pač ne bi mogla kar povabiti.

Zamolčanje ali ignoranca do stališč Sveta za odziv na sovražni govor je zato nenadoma smiselna in manj naključna: po svojih komentatorjih že ne bomo pljuvali! Njihova mnenja o tujcih in multikulturalizmu so tako fina! Je zdaj jasno, zakaj Siol in drugi niso pripravljeni omeniti sovražnega govora? Ne rečem, da sta vsega kriva omenjena novinarja, a strukturno logiko molka sem dovolj nazorno pojasnil.

Sovražni govor je reči, da je nekaj sovražni govor

Ironija je želela, da je namesto medijev zapis o sebi opazil avtor, ki mu je namenjen. Mediji ne, povzetki obstajajo le v diskreditacijah obravnavanih. Dekan Fakultete za državne in evropske študije se je na družbenih omrežjih odzval in Svet za odziv na sovražni govor obtožil širitve sovražnega govora. Bilo bi absurdno, če ne bi bilo tragikomično:

Črnčec odziv na Svet za odziv

Črnčec in njegov odziv: obsoditi sovražni govor je sovražni govor

Pronet ali o tem, kdo kupuje naše paradne časopise

Med glavne nakupovalce osrednjih slovenskih medijskih hiš se je prebil Miha Mahorič, lastnik mariborskega podjetja Pronet. Oseba, o kateri bomo zaman iskali podrobnejše podatke. Po tistem, ko je denar posodil podjetju Dober Večer za nakup mariborskega Večera, se je zdaj odločil, da poskuša kupiti še Delo.

Primož Cirman v Dnevniku:

Čeprav je Pronet lani ustvaril le še slabih 1,4 milijona evrov prihodkov, kar je milijon evrov manj kot v letu 2012, ima podjetje v zadnjih dveh letih pomembno vlogo pri lastniških premikih v slovenski medijski krajini. Lani je tako nekdanjemu direktorju T2 Sašu Todoroviću, ki je skupaj z lobistom Urošem Haklom kupil Večer, posodilo 200.000 evrov. Terjatev je zavarovalo s hipoteko na prostorih Večerovih dopisništev v Celju in na Ptuju ter s plombo na Todorovićevem deležu v podjetju Dober Večer, uradnem lastniku Večera. Podjetje je očitno našlo denar tudi za nakup Dela. Na razpisu za prodajo je namreč oddalo zavezujočo ponudbo in tako ob družbi FMR, ki lastniško obvladuje Kolektor, ostalo v igri za prevzem časopisne hiše.

Kako bo Pronet financiral posel, ocenjen na najmanj šest milijonov evrov, ostaja skrivnost. Podjetje je v zadnjih treh letih skupaj ustvarilo 300.000 evrov dobička, pri čemer je imelo na zadnji dan lanskega leta za 750.000 evrov kratkoročnih finančnih obveznosti. Iz bilance stanja pa je razvidno, da ima največ sredstev v denarju (lani 1,3 milijona evrov) in posojilih, ki jih odobrava različnih osebam (skupaj okrog 400.000 evrov).

PRONET, sicer podjetje za »informacijski in komunikacijski sistemi, inženiring, storitve d.o.o.« ima spletno stran http://www.pronet.si, ki seveda sploh ne deluje, kot se za komunacijsko-informacijsko firmo, ki kupuje največje nacionalne medije, očitno (ne) spodobi. Pričakovali bi, da bi se slovenski mediji in cehovska društva odločneje vrgli v preiskavo tega, kdo jih kupuje. Tako kot se je po ovadbi NPU specializirano državno tožilstvo odločilo na mariborsko sodišče vložiti zahtevo za sodno preiskavo spornih nakupov NKBM-ja prek hčerinske družbe na Hrvaškem, ker je v poslu s projekti z zemljišči, ki so vsi po vrsti propadli, v 60 milijonov evrov vrednem poslu poniknilo 28 milijonov evrov.

Ne samo, da je do medijev pljusknila korespondenca med preiskovanim nekdanjim direktorjem uprave banke Matjaža Kovačiča, ker naj bi zlorabil položaj, ter tedanjim predsednikom Janezom Janšo, zdi se celo, da obstaja dolga zgodovina Kovačičevih povezav s podjetjem Pronet in Mahoričem. Nazadnje naj bi Kovačič pri tem podjetju najel 100 tisoč evrov posojila in to v času, piše Cirman, ko naj bi podjetju svetoval (!) pri nakupu Dela.

Pronet Dnevnik Cirman

Paradoks, da medijsko izpostavljeni preiskovanci in ovadeni dejansko svetujejo ali so vpleteni v nakup najpomembnejših medijskih hiš (Delo, Večer), kaže na svojevrstno grotesknost  položaja medijev pri nas. Če Miha Mahorič in Pronet kupujeta Dela in dajeta denar za nakup Večera, to počneta bodisi zato, ker se jima zdi nakup poslovna priložnost in se poraja vprašanje, čemu te priložnosti ne vidijo tudi drugi podobni podjetniki. Ali pa dejstvo, da je bil Mahorič tesen sodelovalec pri Kovačiču (glavni informatik NKBM pod njim) napeljuje na misel, da so vpleteni igralci pokazali interes za medije iz nekega drugega razloga in da razgovori med Janšo in Kovačičem o vojni za Večer niso bili naključen dogodek. Da, skratka, nekatere zanimive kapitalske in politične strukture nakupovanje medijev z idejo po njihovem obvladovanju še dalje močno zanima.

Pronet plomba Večer

A senseless battle with Kafkaesque laws

Članek o pregonu slovenskih novinarjev v britanskem The Independent:

Though her hearing officially began on 15 October 2014, Delić first saw a courtroom on 5 January 2015. She is currently under trial for publishing alleged classified information under Article 260 of the Criminal Code. If convicted, she faces up to three years in prison.

“I have my good days and my bad days,” said Delić. “I would be lying if I said it has been easy. I have been fortunate to receive immense support from my colleagues at home as well as abroad. The other side of the coin is anger with the State for allowing these bogus criminal charges to be brought in the first place.”

Other journalists also being prosecuted under the Criminal Code include Primož Cirman and Tomaž Modić, of the daily newspaper Dnevnik also based in Ljubljana. Both were brought before an investigating judge over an alleged insult against the Competition Protection Agency (AVK) and some of its staff. If convicted, the journalists face up to six months in prison.

Other criminal complaints have been raised against Dnevnik journalists Peter Lovšin and Meta Roglič.

I asked Delić if she could offer words of advice to her fellow journalists to which she replied, “Fight for freedom of speech and media while you fight for justice and a fair trial. When a journalist is being prosecuted for doing their job the entire profession is on trial. Anyone can be next in line and we need to be vigilant of the developing situation.”

Independent Slovenski novinarji kazenski pregon

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/19/zapirati-novinarje-po-tekocem-traku/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/05/zmontirani-politicni-proces-proti-anuski-delic/

https://vezjak.wordpress.com/2015/01/26/tako-imenovani-novinarji-in-njih-pregoni/

https://vezjak.wordpress.com/2014/10/16/primer-delic-in-cerarjevih-140/

Izčrpavanje Večera in njegovi opazovalci

Primož Cirman v Dnevniku o tem, kako nova lastnika Večera, Hakl in Todorović, le tri mesece po plačilu kupnine družbo že finančno izčrpujeta. S tem, ko sta na svoje podjetje Dober Večer prenesla prostore ljubljanske redakcije časopisa Večer. Ni pa jasno, ali to pomeni, da ljubljanskega dopisništva več ne bo oziroma v katere druge prostore se bo preselilo in pod kakšnimi pogoji:

Država opazuje izčrpavanje Večera

Prav prostori v Ljubljani bi lahko Haklu in Todoroviću prinesli še dodatno premijo. Po neuradnih informacijah naj bi se namreč v Večeru že pred prihodom Hakla in Todorovića dogovarjali o njihovi prodaji. Med drugim tudi z Banko Slovenije, ki ima v isti zgradbi že prostore. Če bo cena za sedanji sedež Večerovega dopisništva presegla 243.300 evrov, bo šla razlika v ceni – razen če pogodba o prenosu ne določa drugače – neposredno v žep Dobrega Večera. Pri tem velja spomniti, da je Večer leta 2009 te prostore pri Novi KBM zastavil za maksimalno hipoteko v višini 680.000 evrov, posojilo, najeto za posodobitev redakcijsko-informacijskega sistema, pa že poplačal.

Posli Dobrega Večera, ki vse bolj spominjajo na finančno izčrpavanje, znano iz nekaterih drugih »tajkunskih« medijskih zgodb, v novo luč postavljajo tudi nekatere izjave novih lastnikov Večera. Ob sklenitvi posla julija lani je Todorović napovedal »stabilizacijo poslovanja z ukrepi tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani«. Dva meseca pred tem je Todorović poudarjal, da »je kapital, ki ga bova vložila, izključno najin, saj sva, odkar hodiva v službo, ustvarila tudi prihranke«. Novinarji Večera so že ob prodaji družbe javno svarili pred »realno nevarnostjo izčrpavanja«.

Hakl in Todorović nista edina lastnika Večera. Dobrih 20 odstotkov delnic družbe je v rokah drugih lastnikov z državo na čelu. Ta prek Slovenskega državnega holdinga (SDH) obvladuje 10-odstotni delež Večera, še slabih sedem odstotkov družbe pa je v lasti Dela Prodaje, ki sodi v omrežje DZS.

Cirman Dnevnik Večer izčrpavanje Hakl