Je predsednik slovenske vlade zgolj spreten in preračunljiv uporabnik socialnih omrežij, ki s svojimi številnimi tviti uspešno preusmerja pozornost javnosti in medijev proč od najbolj perečih političnih in družbenih vprašanj?
V kakšni meri uporablja svoje tvite kot premišljeno strategijo, s čimer igra tako rekoč simultanko z množičnimi mediji in pozornostjo večine državljank in državljanov, da bi ti bili manj osredotočeni na za državo bistveno dogajanje, na oblastniško podrejanje družbenih sistemov in uvajanje avtoritarizma namesto demokracije? Ali pa je morda v takšnem pripisu njegove strategije vse preveč racionalizacije in »demonizacije«, napačnih konspiracističnih projekcij in zgrešene interpretacije, značilnih tudi za njegove čvrste nasprotnike? Je resnica bolj enostavno razložljiva z njegovo veliko osebno strastjo po žolčnem komentiranju?
Teza, da je Janša zgolj skrajno racionalni strateg in je zato promocija njegovih sovražnih, propagandnih, ideoloških ali včasih državi škodljivih tvitov bolj ali manj načrtovana, postaja vedno bolj popularna med njegovimi domačimi kritiki. Nekolikanj spominja na ameriške razmere, na Trumpovo obsesijo s tvitanjem in uporabo tistega, kar nekateri, npr. Marty Kaplan, imenujejo za weapons of mass distraction, orožje za množično preusmerjanje pozornosti.
Poimenujmo to po prijemih avstralskega političnega stratega Lyntona Crosbyja, tudi svetovalca Borisa Johnsona, za strategijo mrtve mačke, za dead cat strategy oziroma deadcatting. Razloge za tak inovativni opis je skozi metaforo podal sam Johnson.
Trumpov primer
Strategijo mrtve mačke so pripisovali že mnogim, najbolj izrazito Donaldu Trumpu: analitiki njegovih tvitov naj bi preprosto nasedli, dnevne doze detonacij na tviterju v obliki številnih nesramnosti, škodljivih seksizmov in arogance, izbruhov ksenofobije in podnebnega skepticizma, teorij zarot, laži in manipulacij naj bi bili le zvit modus operandi odvračanja pozornosti, njegov način serviranja škandaloznosti v podobi mrtve mačke na mizi. Novinar Dana Milbank je v Washington Postu že januarja 2017 podal slikovit opis: »Opazujemo mrtve mačke, volk pa je pred vrati.«
Ne verjamem, da bi danes, ob koncu njegovega mandata, večina strokovnjakov sprejela takšno tezo kot prepričljivo, bolj se je prejela razlaga, da Trump v svojih tviterskih zapisih enostavno solira, pri čemer si njegovi svetovalci pulijo lase in njegove nespametne misli močno obžalujejo.
V kombinaciji z mnenjem dela psihiatrične stroke o predsednikovem mentalnem stanju, med drugim definiranem v knjigi z naslovom The Dangerous Case of Donald Trump: 27 Psychiatrists and Mental Health Experts Assess a President, bi si zato težko zamislili kakršnokoli nagnjenost k subtilnosti pri izvajanju taktik politične propagande.
Janšev »deadcatting«
Primož Cirman, novinar portala Necenzurirano.si, je značilen predstavnik tabora, ki meni, da Janša uporablja strategijo preusmerjana pozornosti. V podkastu »Umetnost možnega« na RTV Slovenija jo je pojasnil z Janševo željo, da bi javnost pozabila na slabe rezultate vladnega boja proti epidemiji in interesnega povezovanja z Orbanom:
»Prvi razlog je poskus preusmerjanja pozornosti od dogajanja doma, kjer imamo že dva dni več kot 40 mrtvih na dan zaradi covida-19. Drugi razlog pa je njegova politična in interesna povezanost z določenimi voditelji v Evropski uniji, zlasti z Viktorjem Orbanom. Madžarska financira medijski aparat SDS-a in tega verjetno ne počne, ne da bi si nekaj obetala v zameno. Trenutno smo sredi spora med EU-jem in dvema neubogljivima članicama, ki želita najti obvode pri spoštovanju načela vladavine prava. Tukaj vidim Janeza Janšo kot nekoga, ki se poskuša postaviti v vlogo nekakšnega pogajalca, mediatorja, da bi zbližal Bruselj in Orbana.«
Popularna teza je sicer našla svoje posnemovalce tudi med politiki. Prvak stranke LMŠ je nedavno ugotavljal, da je tvitanje predsednika vlade v funkciji preusmeritve tem proč od domačih problemov:
»Kar počne Janez Janša, se mi sploh ne zdi zares vredno komentarja,« je o twitter kregariji dejal Marjan Šarec, nato pa vseeno dejal, da je »to, da se premier prek twitterja prepira z nič hudega slutečimi Kanadčani, da se vmešava v notranjo politiko ZDA in s tem preusmerja pozornost z domačih težav … milo rečeno pač podobno Janezu Janši«.
Čeprav Šarec za razliko od Cirmana ni ponudil razlage, ki bi v močnejšem smislu zagovarjala deadcatting kot psihopolitično taktiko, je naklonjen vsaj deloma verjeti, da produkcija na njegovem tviter računu služi tovrstnemu namenu. Na drugi strani se sedanji premier velikokrat priduša, da intenzivno uporablja tviter, ker sicer ne more prodreti v medije – celo, da je to zanj edini način.
Kar sicer ne bo držalo, kot sem večkrat pojasnil, razen tega nas s tem, ko nam največkrat ponuja cvetober stališč, ki služijo zgolj diskreditaciji in propagandi, res ne more fascinirati z začetno trditvijo o omejenem vplivu.
Kako dokazati tezo?
Tezo o načrtovanem preusmerjanju pozornosti, ne zgolj o možnih učinkih takšne dejavnosti, bi moral nekdo otipljiveje dokazati, kar najbrž ni strašansko težko: vzpostaviti časovni graf, ki bi izmeril pomembnejše dogodke in jih spravil s korelacijo z Janševimi tviti, na ta način pa bi najbrž lahko spremljali oscilacijo na časovni premici med dogodki, ki spekulacijo o deadcatting dokazujejo ali jo vsaj indicirajo. Tudi alternativno pojasnilo, da je tudi čez 100 tvitov in retvitov Janševa običajna dnevna doza objav, ker da uporablja nekakšno »permanentno« strategijo na vsakodnevni ravni, nas ne bi posebej prepričalo.
Zaenkrat še nismo bili deležni pojasnil in evidence temu v podporo, zato bom poskušal v nadaljevanju bolj ali manj ugibati o stališčih zagovornikov – sam nisem med njimi.
Argumenti za in proti
Med razlogi, zakaj bi lahko deadcatting bil Janševa izbira, je najprej golo dejstvo, da premier tvitanju nepričakovano posveča res veliko časa, morda včasih celo nekaj ur na dan. Ker je takšno, bodo zagovorniki sklepali, je delovanje po nujnosti načrtovano, skrbno premišljeno in racionalno s prej opisano skrito agendo. Vendar iz samega dejstva, da se tvitanju in socialnim omrežjem veliko posveča, po nobeni nujnosti ne sledi, da bi to počel iz navedenega razloga, zlahka si predstavljamo bolj enostavne in prozaične motive.
Dalje: vsi smo opazili, da so njegovi tviti toksični, strupeni, sovražni, homofobni in ksenofobni, ampak tovrsten diskurz avtor skoraj nikoli ne uporabi v drugih javnih nastopih. Obstaja drastična razlika med radikalnostjo in agresivnostjo njegovega izražanja na tviterju in drugod v množičnih medijih, sploh pred kamero, bistveno večja kot recimo pri Trumpu. Zagovornik teze o preusmerjanju pozornosti bi lahko hitro jemal takšno prakso sebi v podporo.
Vendar spet brez dokaza; psihološke analize so že dolgo nazaj pokazale, da so naši vzorci ravnanja na socialnih omrežjih, sploh na tviterju, večkrat prežeti z negativnimi čustvi, da v takšnem okolju uporabljamo agresivnejši jezik, drugačen od naših siceršnjih navad. Zato niti investicija v čas in niti v sovraštvo ne predstavljata nobenega posebnega elementa, s katerima bi nas zagovornik navdušil.
In kakšni bi bili argumenti proti? Čeprav je žogica pri tistem, ki postavlja tezo, bi nekdo, ki ga deadcatting ne prepriča, lahko omenil naslednje dvome: Janševo tvitanje se ni začelo marca letos in ni bilo bistveno manj intenzivno v preteklih letih, ko je bil v opoziciji. Toda v prejšnji funkciji je imel drastično manj razlogov za preusmerjanje pozornosti. Dalje: zaenkrat še nihče ni navedel prej omenjene časovne korelacije in konstante med dogodki, od katerih želi preusmeriti pozornost, in »pasjimi bombicami«, ki jih spušča v ta namen, s čimer bi teza bila bolj konkretizirana. Tu je še en razlog proti: če Janša deadcatting uporablja kot posebno strategijo, je ta na trenutke videti relativno neuspešna. V tujini se posmehujejo Maršalu Twitu.
Kot sklep
Preidimo še k slabostim takšne teze, njenim škodljivim posledicam. Zdi se, da bi manj ukvarjanja z njegovimi tviti, kar nam sugerirajo zagovorniki, pomenilo manj ubadanja z njegovim žaljivkami in toksičnostjo, npr. v odnosu do novinarjev in medijev, končno pa tudi s škodo, ki jo povzroča na mednarodnem parketu, kot v primeru čestitk in nečestitk Trumpu in Bidnu. Si suspenza takšne razprave res želimo?
Gotovo je res, da so njegove izjave in tviti v funkciji propagande, kasneje največkrat nadgrajeni v kakšno od psihopolitičnih strankarskih idej, toda mar ni pretirana racionalizacija v smislu pripisa skritih naklepov, intenc in strategij neki politiki vsaj malo podobna zarotniški mentaliteti, ki jo svojim političnim oponentom pripisuje aktualna vladajoča politika?
You must be logged in to post a comment.