V iskanju izdajalca: kdo pripravlja novo alternativno koalicijo?

Predsednik Nove Slovenije je pretekli teden v kar dveh skoraj istočasnih televizijskih intervjujih izdal, da sodeluje v pripravah na novo alternativno koalicijo. Res ni bilo prvič, da bi se Matej Tonin poigraval z mislijo vstopa v sedanjo ali kakšno drugo. Spomnimo se nenehnih ponudb Marjanu Šarcu, dvigovanja lastne teže in pomembnosti, v čemer vse od prevzema žezla v svoji stranki kar neprikrito uživa.

Pa vendar se zdi, da je tokrat povedal več kot kadarkoli prej, v bolj občutljivem trenutku in še bolj bahavo, kot smo navajeni. Ali res nastaja nova alternativna koalicija in posledično vlada, ki bo skočila na vlak, pač skozi predčasne volitve ali mimo njih, ter kdo jo bo sestavljal?

Konkurenti v metaforah

Spekulacije, da ta vlada ne bo zdržala, so se zadnje tedne močno okrepile. Ni dvoma, da v medijskem spinanju in retoriki s svojimi morbidnimi metaforami močno pomaga prvak opozicije in s tem parira Šarcu na njegovem besednem terenu. Zadnja prispodoba o klinično mrtvi vladi in političnem truplu, ki ji račun izstavlja Zmago Jelinčič, bi mimogrede lahko zrasla na zeljniku nekdanjega kamniškega župana.

šarec intervju delo

Šarčevo iskanje tistega, ki ga bo zapustil, v današnjem Delu

Toda vrnimo se k Toninovemu nastopu pri Marcelu Štefančiču in Urošu Slaku. Obakrat smo slišali precej podobno priznanje – da se v ozadju vrstijo premisleki o alternativni koaliciji, da v njih sodeluje Nova Slovenija, da so ti vezani na sedanji mandat in ne na dogajanje po predčasnih volitvah. Četrti element je bil najbolj presenetljiv.

Ponudba, ki se ne odklanja

Vprašanju na POP TV, če tajni alternativni scenariji predvidevajo Janšo kot novega predsednika vlade, je sledil odklonilen odgovor. Sorodnemu v Studiu City (13. 1.), če bi morda on prevzel žezlo vodenja vlade, pa neskromno intonirano protivprašanje. Matej je Marcela (sic!) izzval zelo neposredno s svojim “Če bi vi imeli tako priložnost in ponudbo, bi tako ponudbo odklonili?”

Ima potemtakem Tonin ponudbo za vodenje takšne koalicije in kdo mu jo je podelil? Voditeljeva drezanja v to, da bi razkril kakšno tančico skrivnosti o tajnih pogovorih, kot se je izrazil, niso pripeljala daleč, niti ob neposrednem izzivu, da se “vi in Janša dobivate”, česar gost ni zanikal.

Alternativne koalicije v opisu njihovih del

Pojasnila o načrtih so bila prozaična, v stilu, da je “naša dolžnost in v opisu naših del je, da nekaj spremenimo”, Tonin pa je obenem ponavljal, da bi bil najbolj srečen s predčasnimi volitvami, a če to ne gre, bodo pač prevzeli vajeti neposredno iz Šarčevih rok, najbrž po nezaupnici vladi, saj iščejo “drugo najboljšo varianto” in “koalicijo s polno večino”.

Na sorodno poizvedbo pri Slaku, ali bo novo koalicijo vodil Janša,  je Tonin v svojem opisu dela odgovoril, da ne. Kaj lahko potemtakem izvlečemo iz obeh pogovorov, česar žal novinarjem v tednu dni ni uspelo?

Nekaj zelo enostavnega: bodisi je intervjuvani ves čas lagal ali manipuliral, torej nič od povedanega o tajnih seansah ni res, ali pa pogovori okoli nove vladajoče koalicije in vlade res tečejo, ponudbo za vodenje vlade pa ima on sam. Tonin. Ker prvo možnost skoraj lahko izključimo, si drugo bolj intrigantno novico v teh razmeroma dolgočasnih notranjepolitičnih naracijah že težko predstavljamo.

Neverodostojni vedeževalec

Šarec je v nedavnih intervjujih, ki sta sledila prej omenjenima in sem se ju že dotaknil v zapisu Vojaški pogum, laži in filmski trakovi, s predsednikom Nove Slovenija precej pobalinsko obračunal, kar dvakrat ga je označil za zanič vedeževalca in nekoga, ki ni verodostojen. Kakšne posebne sinergije med njima očitno že dolgo ni več, če je kdaj sploh obstajala.

Današnji intervju z njim v časopisu Delo pa je razkril, da ga vendarle muči, kdo mu v koaliciji morda koplje jamo in želi prevzeti vlogo Jude Iškarijota.

šarec počivalšek siol

Siol danes o iskanju izdajalcev v koaliciji

Janša in Tonin, če v ozadju pleteta komplot, nujno potrebujeta podporo kakšne od sedanjih koalicijskih strank, a Jelinčič pri tem odpade; njegov razvpiti cenik Janše več kot očitno ni prepričal v sodelovanje. Kdo še ostane?

Seme sumničenj posejano

Premierjevo hektično iskanje morebitnega izdajalca se potem ustavi pri usual suspects, sprva pri novem predsedniku SMC. Kot so lepo povzeli na Siolu, ga je Zdravko Počivalšek te dni pomiril, da ne sodeluje v nobenih tovrstnih pogovorih. Od včeraj dalje je tudi jasno, da po katastrofalnem zaključku kariere Karla Erjavca to ne bo DeSUS, saj je novopečena predsednica Aleksandra Pivec tesna premierjeva sodelavka, ki se mu bo morala še dolgo časa zahvaljevati za vso politično podporo med kampanjo.

Seme sumničenj in konspiracij je torej posejano, išče se Juda Iškarijot v nekem namišljenem scenariju nove koalicije, ki ga utegne zaradi pohlepa po denarju in še drugih grehov doleteti večno pogubljenje.

 

Vojaški pogum, laži in filmski trakovi

Zanimiva politična dinamika, nastala po domnevno neupravičeni in po vojaški doktrini morda nesmiselni odločitvi o vrnitvi šestih slovenskih vojakov iz Iraka – pač vprašanje za vojaške eksperte -, je v zadnjih dneh za pogled javnosti prevladujoče obremenila v številne strankarske in politične težave ujetega obrambnega ministra Karla Erjavca in predsednika republike Boruta Pahorja.

Slednjega so nato mediji v preteklih dneh skorajda raztrgali in pri tem kot že dolgo ne ekscesivno kazali posnetek njegovega jutranjega nastopa ob priložnosti videokonference z vojaki v Iraku, kjer svojim sodelavkam prišepetava, naj vendar vse uredijo za snemanje “filmčka”. Jasno, za potrebe nove vroče objave na instagramu, v kateri bi lahko zaigral sicer zanj redko rezervirano podobo vojaškega šefa. Njegova stiska je najbrž velika, kralj instagrama po lastni izbiri vsak dan po 17.00 uri poskrbi za eno svojo objavo, kar pač zahteva kar nekaj kondicije in domišljije.

pahor film

Pahor v skrbi za svojo promocijo

Heroizem duš

Tokrat se ni izšlo, javnost in mediji so zavzeli nepričakovano kritično držo, deloma morda tudi posledično zaradi dejstva, da sta odločitev kritizirala tako premier kot opozicijski vodja. Kaj se jima je očitalo? Usodne noči naj bi izkoristila priložnost in se dobesedno med spancem predsednika vlade, kot se je kasneje pridušal, odločila za samopromocijsko akcijo, ki sicer nikoli ne more zaživeti brez pomoči medijev.

Razlog: sebe prikazati kot heroični duši, ki v veliki skrbi za dobrobit naših vojakov hitro sprejemata pogumne odločitve reševanja njihovih življenj, s čimer bi ljudstvu utegnila ugajati ob obveznih sprehodih pod številnimi žarometi, kakršne pač prinašajo krizne in celo z grožnjo novega vojaškega spopada globalnih dimenzij prežete situacije. Toda skeptiki, med njimi tudi vojaški strokovnjaki, so pohiteli pojasniti, da se hvalita z odločitvijo, ki je škodljiva za ugled naše države.

Vlogo protagonista politične graje je, bolj ali manj eksplicitno, prevzel tudi Marjan Šarec in svoj pogled na umik slovenskih vojakov po iranskem raketnem napadu na dve oporišči s koalicijskimi silami v Iraku, tudi v Erbilu, pojasnjeval v hkrati predvajanih intervjujih v Odmevih s Tanjo Starič in na POP TV z Urošem Slakom. Ker sta ta časovno sledila rekordno dolgemu video pojasnilu predsednika republike ob očitkih okoli predčasne vrnitve kontingenta slovenske vojske, smo lahko upravičeno pričakovali razbistritev razlag okoli tega, kdo je storil kakšno politično in vojaško napako.

Kaj je očital Šarec?

Premier je v obeh svojih nastopih lansiral dva prepoznavna očitka: pri zadeva njegovo neinformiranost, drugi manipulacijo. Novinarska elaboracija zapleta je bila znova skromna in nezadostna, zato lahko upravičeno zaključimo, da se sedma sila ni potrudila do konca razjasniti pristojnosti in odgovornosti.

Iz Šarčevega nastopa je nesporno razvidno, da ministra za obrambo krivi pomanjkljive komunikacije: usodne noči ob napadu v Erbilu naj bi mu ta po tretji uri zjutraj poslal le SMS, ne pa ga tudi poklical ali poslal varnostno službo, da ga po vojaškem napadu zbudi, je znova še bolj natančno artikuliral svoj očitek. Ali je pričakoval zgolj informiranje ali pa Erjavca obtožuje, da je ravnal na lastno pest, mimo odločanja na vladi, nismo izvedeli; vsekakor se je iz povedanega zdelo, da tudi drugo, kar bi potem razprlo vprašanje prekoračenih pristojnosti.

A to ob neizrečeni obtožbi, da sta minister in predsednik republike poskrbela za samopromocijo, ni ostala edina puščica, ki je poletela proti Erjavcu in manj neposredno proti Pahorju, ob izostalem neinformiranju ob odločanju se je premier pridušal še glede zavajanja: menda so mu tisti dan dopoldne dopovedovali, da se umikamo z drugimi vojskami, kar se je potem pokazalo za neresnično. V kakšni meri je šlo za zavestno manipulacijo ali morda spremembo v toku dogajanj, še vedno ni jasno.

Pahorjev nastop

Predsednikov maratonski video nastop je vreden analize iz več razlogov. Prvi je hitro zaznaven: sicer ne prvič se je Pahor odločil za damage control in evidentno presodil, da je povzročena škoda njegovi podobi v javnosti nevarno obsežna, saj bi sicer za nastop ne porabil dobrih osem minut. Posebne sorte je tudi scenografija, na svojo mizo je predsednik naložil kar nekaj knjig, ki jih tam običajno ni. Morda naključje? Nekdo, ki snema filmčke in se mora zagovarjati zaradi medijske obsodbe, najbrž dobro premisli tovrstne detajle.

pahor filmček

Naslov v Večeru: razkazovanje političnega poguma ali filmčka, to je zdaj realno vprašanje

V nastopu sledi pojasnilo, zakaj se je kot vrhovni poveljnik obrambnih sil odločil za umik šestih vojakov in to izpeljal z znano patetično retoriko in gostobesednostjo, vendar spet z zelo malo namigi na konkretno dogajanje. Osrednji sporočili sta dve: da se ni želel igrati z življenji vojakov, zaradi česar je “še vedno prepričan, da je bila odločitev o predčasni vrnitvi prejšnjega kontingenta Slovenske vojske iz Erbila v kontekstu vseh okoliščin pravilna.” Kot pove v zaključku svojega nastopa, ki ga v objavljenem prepisu na strani njegovega urada sploh ne najdemo in je torej le v video posnetku, njegovo ravnanje niti za en hip ni bilo sebično; “če mi verjamete ali ne”, še pove, je mislil na varnost vojakov, ne na osebno promocijo.

Čemu se je Pahor izognil

Pojasnilo ne vsebuje nobene navezave na prvi Šarčev očitek, češ da ga nihče ni obvestil ali pritegnil v odločanje o umiku. Morda ga niti ne bi smeli pričakovati, saj je to lahko prej očitek le ministru, ki je premierju podrejen, a bi se moralo tudi Pahorju zdeti čudno, da pri sprejemanju odločitev ni sodeloval.

Če kaj pogrešamo, je to njegovo pojasnilo, zakaj druge vojske niso umaknile svojih vojakov – šele v luči takšnega početja postane umik slovenskih zares vprašljiv. Če se zdaj trka po prsih, da ga je vodila skrb za naše vojake, potem nam je dolžan pojasniti, zakaj se poveljniki drugih kontingentov implicitno vedejo neodgovorno. Oni so tisti, ki so storili napako, ne on. Ker ni zadostno in prepričljivo, lahko zato še naprej njegovo početje razumemo kot post festum racionalizacijo nedomišljenih ali napačnih dejanj, ki jih zdaj poskuša prekriti s sklicevanjem na vrednost človeških življenj.

In tu je še tretji, zelo neposredno otipljiv moment, ki ga ni zadovoljivo pojasnil: Šarec je v svojih dveh nastopih izrecno povedal, da je moral v tujino, sploh pa zavezništvu, pojasnjevati umik slovenskih vojakov in da to ni bilo prijetno. Na drugi strani smo v video nastopu slišali Pahorjevo pojasnilo, da zaradi tega nikakor ni trpel ugled naše države. Mnenji, ki sta povsem nasprotni.

Prevelik kontrast celo za njegove zagovornike

Vpričo števila umaknjenih vojakov in mednarodne nepomembnosti Slovenije si je resnično težko predstavljati, da bi dejanje povzročilo velik mednarodni škandal in gromozansko čudenje. Kar je najbrž adut, na katerega lahko poveljnik tako majhne vojske vedno stavi. Čeprav se dogajanje z vojaškim kontingentom na notranjepolitični sceni bolj povezuje s predvolilno dinamiko v strani DeSUS in napetostmi v koaliciji, je preusmeritev dogajanje proč od predsednikove vloge pri tem najbrž zanj srečna okoliščina. Kar je vsaj malo presenetilo, zadeva pripravljenost nekaterih glavnih medijev, da do poveljnika pokažejo določeno mero kritičnosti. Kar se dogaja zelo redko.

Njegovo snemanje filmčka kot oblika sebične uzurpacije zelo dramatičnega dogajanja v vojnih razmerah je očitno proizvedlo dovolj velik kontrast, ob katerem so se celo zagovorniki predsednikovega flirtajočega populizma za trenutek vprašali, ali pristoji njegovi funkciji ali ne. Deloma pa si takšno reakcijo lahko razložimo s spontano rezistenco medijev; kakor da bi zapoznelo vendarle ugotovili, da bodo enkrat več instrumentalizirani za promocijske potrebe, česar pa ne nameravajo dovoliti.

 

 

Kako je Šiško ugnal celotni politični vrh

Navzlic razpisani tiralici dolgotrajna epizoda policijskega iskanja Andreja Šiška se je po celih 16 dnevih končala neuspešno in uspešno hkrati. Po nastopih v medijih in še bolj skrivanju ga je v nenavadnih okoliščinah prijela policija sredi Pohorja po tistem, ko jo je s pajdaši tam kar sam pričakal.

Kar se zdi policijska polomija, je na drugi strani zanj in njegovo paravojsko čisto zmagoslavje: da se je vodja varde na begu znova posmehoval tistim, ki ga lovijo, je v bistvu že dolgo nazaj prešlo v klasični repertoar njegove anti-establishment retorike in prakse.

šiško osankarica večer.PNG

Iz članka v Večeru: policist v civilu in policist v uniformi premikata Šiška proti marici

Zastavil sem si »bogokletno« vprašanje, ali morda Šiška, kar se mi dozdeva, nenehno podcenjujemo in so njegova pojavnost, retorika in dejanja bistveno bolj udarni in popularni, kot bi kdo pomislil. Končno je Šiško tudi predsednik stranke in najbrž bi z ustrezno metodologijo lahko izmerili, v kakšni meri je državljanke in državljane tudi prepričal.

Testirati popularnost

Eden od klasičnih načinov merjenja takšnih učinkov so kajpak volitve in javnomnenjske ankete. Šiško je na lokalnih volitvah za mariborskega župana leta 2018 prejel 1,44 odstotka vseh glasov, konkretno je zanj glasovali 641 občank in občanov. Pred tem je na predsedniških volitvah 2017 prejel 2,21 odstotka (skupaj 16.636), od tega v mariborski volilni enoti 4,80 odstotka (4.078 oddanih glasov).

Vmes se je zgodilo še kaj, sploh njegovi postroji varde, novinarske reportaže druženj z ljubitelji lepot planeta (Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta) in obsežna medijska navzočnost, v kateri s svojimi cirkuškimi prijemi odlično zabava velik del občinstva. Ker smo ravnokar vstopili v novo leto, posejano s čestitkami in dobrimi željami vseh vrst, sem opravil izjemno preprost preizkus.

Na družbenem omrežju Facebook sem si ogledal profile slovenskih političnih voditeljev, poiskal njihove novoletne čestitke in poslanice (eno teh sem ravnokar analiziral v Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici), za izhodišče vzel istovrstno objavo v enakem času in s podobnim sporočilom, nakar sem jih primerjal s Šiškovo in preprosto pribeležil število všečkov.

Če smo natančni, je vodja slovenske paravojske ravnokar objavil dve vsebinsko in grafično izjemno neizstopajoči in neimpresivni novoletni čestitki, ki sta prejeli okoli 1000 in 1100 všečkov.

Šiško srečno novo leto druga všečki

Prvo Šiškovo novoletno voščilo

Šiško srečno novo tisoč všečkov!

Drugo Šiškovo novoletno voščilo

Potem sem si ogledal profile koalicijskih in vladnih politikov, tokrat predvsem predsednikov strank, poiskal njihove novoletne čestitke in dobil naslednje rezultate: predsednik vlade Marjan Šarec je prejel 535 všečkov, Dejan Židan 94,  Karl Erjavec 114, Zdravko Počivalšek 120, Alenka Bratušek 504; vse objavljam na koncu besedila.

Nekoalicijski so dosegli takšne številke: Janez Janša okoli 1100, Luka Mesec 553, Matej Tonin 206,  Zmago Jelinčič 261, Marjan Podobnik 196. Na drugi strani je predsednik republike, ki je z video nagovorom dosegel okoli 1400 všečkov.

Vojvodi več kot celotni vladni ekipi

Šiško je potemtakem le za eno čestitko prejel skoraj enako število všečkov kot celotna ekipa vladajoče koalicije petih ministrov in predsednikov ali predsednic strank skupaj (LMŠ, SD, DeSUS, SMC, SAB) in drastično več delitev ene objave od vseh naštetih.

Nekoliko izstopa le Pahor, s katerim se je želel sestati na Osankarici in se že pred tem povabil na dan odprtih vrat v predsedniško palačo. Mimogrede, Šiškovi novoletni čestitki sta v delitvi na Facebook strani njegove stranke Gibanje Zedinjena Slovenija dosegli dodatnih 80 in 125 všečkov.

Poudariti velja, da sta bili objavljeni 31. decembra 2019 in 1. januarja 2020, torej v času, ko ga je neuspešno iskala policija s tiralico in še pred odmevnim prijetjem na Osankarici sredi proslave, zato moramo odziv na ta dogodek odšteti.

Vprašanje za milijon evrov

Nagradno vprašanje: v kakšni državi živimo in kakšna mentaliteta nam vlada, če oboroženi nacionalist v trenutku bega, skrivajoč se pred policijo, čisto mimogrede pošlje scat celotno slovensko vlado s predsednikom vred? Pri čemer je res težko reči, da so njegove kompetence glede poznavanja družbenih omrežij ali njegove piarovske službe kakorkoli boljše ali večje od vseh služb za stike z javnostmi in plačanih piarovskih strokovnjakov, ki jih premorejo na vladi, ministrstvih in v posamičnih strankah?

Kaj nam to pove o njegovi popularnost in kaj o vrhu naše politike? Edina tolažba vsem preveč začudenim, ki ostane, je zgolj možnost (našega) prehitrega posploševanja. Da smo sklepali iz enega samcatega primera in bi sicer ob večjem vzorcu, sploh če ga razširimo še na druge kriterije in ne zgolj prezenco na družbenih omrežjih, dobili drugačne rezultate. Ne prepriča preveč, kajti tudi njegove druge objave nimajo slabih rezultatov. Ali da morda Šiškovi všečkarji niso povsem realne osebe – v kar dvomim.

Kako pojasniti takšen rezultat?

S podrobnejšo in obširnejšo metodologijo pri analizi objav bi seveda dobili natančnejše in bolj verodostojne rezultate. Po drugi strani je, upoštevajoč število Facebook prijateljev, končni rezultat na podlagi zgolj ene objave še indikativnejši: Šiško ima manj prijateljev od Šarca in Pahorja, namreč 14.489, kar sicer po sebi res ni malo. Za boljšo predstavo: predsednik vlade je trenutno pri 33.235 in predsednik republike pri 61.225 prijateljih, zato pri pričakovali še večje odklone všečkov navzgor.

Vsekakor iz podeljevanja všečkov ni mogoče v celoti sklepati na to, da Šišku naklonjeni bralci novoletnih čestitk delijo njegova politična prepričanja. Bolj verjetno se zdi, da jim preprosto ugaja njegova protivladna, protidržavna in končno tudi protipolicijska drža, zato je njihova naklonjenost samoklicanemu vojvodi prej izraz ljudskega cinizma in morda celo revolta proti aktualnim garnituram oblasti, v manjši meri pa podpore nacionalističnim, ksenofobnim in paravojaškim idejam, ki jih zagovarja. A tudi tega potenciala ne bi podcenjeval.

Če kaj, bi tovrstno stanje naklonjenosti množic, sploh pa večmesečno poigravanje z organi pregona, tožilstvom, sodišči in vso politično elito, moralo sprožiti alarm pri njih, najbrž pa manjšega tudi pri vseh družboslovcih in političnih analitikih.

Farsa na Osankarici

Vse kaže na to, da se je za policijo pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju odvil še en debakel, čeprav ni videti prav nobene novinarske volje, da bi nam to kdo pojasnil. Kako je mogoče, da se je s strani policije najbolj iskani človek na begu preprosto s svojo ne tako majhno četico kar odpeljal na tradicionalno spominsko slovesnost ob 77. obletnici poslednjega boja Pohorskega bataljona, kjer se je želel približati predsedniku republike, tam pa ga je ujelo »šest policistov v civilu«, kot je poročala POP TV?

Ga je ujelo varovano spremstvo, tj. osebno varovanje Boruta Pahorja in Dejana Židana? Je policija sploh zaznala Šiškov premik, vključno z njegovo četico, proti Osankarici? Če je, zakaj je dovolila približanje?

Kasneje so Šiškovi brili norca iz pomanjkljivega varovanja (»Imate pa srečo, da je bila tam varda, ki je tudi vas varovala«) in se pohvalili, da je njihov »general« ob prihodu plastično pištolo celo »priglasil« policiji. In res se omenjeni kasneje celo rokuje s predsednikom državnega zbora in ministrico za pravosodje. Polomija na celi črti!

Obiskal bi ga v predsedniški palači

Da bi bila farsa še intenzivnejša, se Šiško ni želel približati predsedniku republike prvič, ampak je pred tedni to že najavil skozi anketo: namreč da se bo odpeljal v Ljubljano in ga s svojo četico obiskal na dnevu odprtih vrat v predsedniški palači!

šiško obisk pahorja anketa

Šiškova anketa: na obisk k predsedniku v palačo

Če smo doslej verjeli, da obstaja le zakonska luknja, ki omogoča vse Šiškove prostočasne aktivnosti, je vedno bolj jasno, da imamo morda še najmanj eno, v varovanju vrha naše oblasti. Na vso nemoč in nerodnost kažeta tudi reakciji predsednika republike in predsednika parlamenta.

Prvi je v svojem znamenitem spravljivem slogu ubral tehniko apeliranja k dolžnostnemu ravnanju in pokazal veliko mero razumevanja:

»Vsi smo dolžni spoštovati dostojanstvo človeka in spominskih dogodkov. Imamo pravico izražati svoja mnenja, a tudi dolžnost spoštovati dostojanstvo drugih ljudi in tudi spominskih dogodkov. Še zlasti ko gre za pietetne dogodke.«

Ne opaziti človeka na begu

S tem je zgolj posredno in ohlapno namignil, da je bilo s Šiškovo prisotnostjo na Pohorju kaj narobe – dejansko je apeliral na paravojsko, naj s svojo navzočnostjo na Osankarici ne ravna nespoštljivo, kar je res bizaren način izrekanja, da pa ima pravico, namreč izražati svoje mnenje! Toda če poznamo podatek, da se Šiškovi tam že po tradiciji poklonijo spominu na Pohorski bataljon, jim strogo vzeto nespoštovanja in nepietete sploh ne moremo očitati. O tem, da govori o osebi, ki ga policija išče s tiralico, pa Pahor niti besede.

Podobno neprepričljiv je bil Dejan Židan v izjavi, da »mi pokažemo lahko svoj prezir tako, da jih ne opazimo«. Je to kakšno navodilo policiji? Živimo v državi, kje predsednik parlamenta apelira k temu, da ne opazimo človeka, ki ga iščejo s tiralico? In končno, kako se lahko pretvarjaš, da varde ni, če ti ves čas skače pred očmi, mimo varovanja, v posmeh policiji in javnosti, z njihovim »generalom« pa se celo rokuješ?

židan general varda

Predsednik parlamenta in ministrica za pravosodje med rokovanjem z “generalom”

Podvojene simpatije

Ni dvoma, da je Šiško s svojo več kot očitno dobro načrtovano prezenco na Pohorju in tudi »predajo« policiji samo podvojil simpatije vseh, ki ga že zdaj spoštujejo in mu izkazujejo naklonjenost. V tem zapisu sem poskušal pokazati, kako močno podcenjujemo fenomen.

Ob nenavadno izpeljanem »prijetju«, kjer v spremstvu in opirajoč se na dva policista (od tega enega v civilu) daje dolge intervjuje za medije in kot vojvoda v mimohodu pozdravlja svojo salutirajočo četico, je enkrat več pokazal, zakaj je del ljudstva razvil nemajhne simpatije do njega. Ker ne verjame tej oblasti, ker je ciničen do dela državnih organov in ker se je v ta namen pripravljeno prikloniti človeku na begu prej kot našemu političnemu vrhu.

šarec všečki novo leto

židan všečki novo leto

Erjavec všečki novo leto

počivalšek všečki novo leto

bratušek všečki novo leto

janša všečki novo leto.PNG

Mesec všečki novo leto

tonin všečki novo l eto

jelinčič všečki novo leto

podobnik všečki novo leto

pahor všečki novo leto

Slovenija kot vsota nenadomestljivih: o novoletni poslanici

So metafore in analogije, s katerimi je zaslovel Marjan Šarec, tako rekoč nujni spremljevalec njegovega osebnega kognitivnega mapiranja in pogleda na svet? Ali brez njih sploh zmore?

Kdor je poslušal njegovo novoletno poslanico, jih je tistih običajnih in »klasičnih« naštel za vzorec, npr. v stavku, da je čas naš neusmiljen sopotnik, ki kruto hiti in se ne ozira na naše želje. Toda potem je v sicer v skrbno sestavljenem besedilu ponudil analogijo, ki je daleč prekašala govor letos zelo »ekspresnega« in populističnega Pahorja, ki se je spomnil ob športnikih malce pošlepati še na dečka Krisa, pri katerem je sam odigral res marginalno in zapoznelo vlogo.

Šarec novoletna poslanica

Premier v svoji poslanici o našem utripu srca

Slovenija smo vsi

O Šarcevem populizmu in rabi metafor pišem v besedilih Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?.

Tokrat je svoj govor usmeril v apeliranje k sočutju, kar je že skoraj klasična tema vseh novoletnih govoranc domačih politikov. In spomnil, da moramo za hip postati in pomisliti na sočloveka, saj »ko bomo izgubili ta čut, bomo izgubili smisel za življenje«, ob pogledu na prehojeno preteklo pot uspehov in naporov pa je sledila redko slišana primerjava, nepričakovana v domačem političnem diskurzu. Naj jo pojasnim.

Njegova misel, da je Slovenija celota vseh delov, kjer vsakdo opravlja svoje začrtane naloge in nujno prispeva k skupni identiteti do te mere, da ni več to, kar bi morala biti, če ji katerega od delov odvzamemo, si za svoj motivacijski temelj prejkone jemlje bodrilo k skupnemu naporu in naprezanju vseh:

»Samo delo da rezultat in skupen pogled naprej. Kjer vsak vleče na svoj konec, uspeha nima. Kjer smo znali združiti moči, nam je uspevalo. Kjer smo šli vsak sebi, smo se soočili z razočaranji. Pri tem mislim na vse nas. Na vse, ki smo del skupnosti. Slovenija smo vsi in vsak je pomemben na svojem področju. Nihče ni nenadomestljiv, to je res. Ampak brez vsakega od nas, v Sloveniji živečih ljudi, bi bilo življenje drugačno. Nekaj bi manjkalo.«

Kasneje nam je v govoru zaželel zdravja, ljubezni in upanja, znova pa spomnil tudi na višji cilj, upoštevan v naši udeležbi v skupnosti: »Da bi vsak našel notranji mir in se zavedal, da smo vsi poklicani za skupno dobro.«

Šarčeva socialna ontologija

Šarčeva varianta novoletne čestitke v marsičem kopira Pahorjeve pozive k enotnosti in soglasju, ki jih je nedavno bivši predsednik Milan Kučan označil za »pravljične«. Vendar se v premierjevem razumevanju skriva kaj več od tega, že skoraj ontologija.

Predpostavka njegovega premisleka je, da vsi v Sloveniji živeči tvorimo celoto, smo »vsi«, smo »skupnost«, da potem vsak delujoč v njej igra pomembno vlogo na svojem področju in ima čisto določeno nalogo. Sklep, da če tej skupnosti odvzamemo katerega od delov, življenje postane »drugačno« in bo nekaj manjkalo, predpostavlja razumevanje, da je Slovenija identitetno nujno vsota v tistih delov, ki jo v nekem trenutku sestavljajo.

Šele iz tega pripelje Šarec misel do sklepa, da je vsak del takšne kompozicije nenadomestljiv: da bi Slovenija bila potem »drugačna«, je jasno nakazano s tako rekoč »nenadomestljivo« funkcijo, ki jo opravlja v enem in enotnem občestvu.

Moja prva reakcija ob prebiranju poslanice je bila, da je predsednik neposredno v protislovju s sabo. Da se ga zaveda, dokazuje uvodni stavek »Nihče ni nenadomestljiv, to je res«. Ampak kaj, ko je nemudoma prišel do nasprotnega spoznanja, da je namreč vsak nenadomestljiv in nujen.

Še večja težava je vsebinska. Če bi namreč vsak član slovenske »skupnosti« v danem trenutku bil nenadomestljivo pomemben na svojem področju, potem se nikakor ne smemo odpovedati koruptivnim ali nesposobnim politikom, sumljivo neučinkovitim sodiščem in tožilstvu, tranzicijskim bogatašem, bleferjem in lopovom vseh vrst, končno pa tudi nesposobnim vodoinštalaterjem in politično voljnim novinarjem. Ker pač vsi našteti v državi tvorijo njeno edinstveno identiteto, brez katere bi nam nekaj manjkalo.

Družba kot organska celota

Na prvi pogled se zdi, da je predsednik vlade postregel z osnovnimi elementi klasične organske analogije, da je torej delovanje družbene entitete, v tem primeru Slovenije, primerjal s fizičnim organskim bitjem.

Nekaj podobnega sta storila Émile Durkheim in Herbert Spencer in svoje sociološke teorije opremila s primerjavo delov družbe s posameznimi organi v telesu. Že res, da Šarec ni ponudil natančnejše razlage, denimo kaj se zgodi, če iz družbenega tkiva odstranimo nek njegov del (podobno kot lahko en izgubljeni ud v telesu nadomestijo drugi), seveda je še manj razvil kakšno teorijo, recimo o mehanski ali organski solidarnosti (Durkheim).

Šarec novoletna poslanica 2 skupno dobro

Premier o poklicanosti za skupno dobro in iskanje notranjega miru

Začrtana ideja, četudi izrečena mimogrede na zelo abstraktni ravni, najbrž v duhu pahorjanske mesijanske linije zaklinjanj okoli narodove enotnosti z željo preseči družbene konflikte, pa vendarle prekaša »original«.

Pahorja namreč nismo nikoli slišali reči nečesa, kar bi se na ta način kot posledica zarisalo v ontologijo družbenega reda.

Prvo pismo Korinčanom

Kako je Šarec prišel do tovrstne ontologije družbenega? S preučevanjem socioloških klasikov?

Obstaja še en vidik razlage, pri čemer upoštevajmo, da je predsednik vlade po lastnem zatrjevanju veren človek, ki obiskuje cerkev. V prvem pismu Korinčanom nam apostol Pavel v slavospevu ljubezni ponuja primerjavo s telesom. Pri tem uporabi klasično analogijo družbe kot enega telesa, ki ga sestavljajo različnimi udi. Kajti udov je mnogo, eno pa je telo, zato velja, da »kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus«. (1 Kor 12,12).

Verniki so dojeti kot sestavni deli organske enote, Kristusovo telo pa je ta enost: človeško telo v sebi združuje mnoštvo udov, po analogij pa tudi Kristus, ki je združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa.

Zlahka bi se jim odpovedali

Ne glede na pravi izvor Šarčeve razlage, po kateri tvori vsak v Sloveniji živeči prebivalec njen nepogrešljivi del, predstavlja ta teza eno teoretsko močnejših stališč, kar smo jih slišali iz ust slovenskih politikov v zadnjih desetletjih. Nenavadno za nekoga, ki nenehno spodbuja k temu, da moramo nehati filozofirati.

Po sebi zveni teza sumljivo metafizično, v praksi pa je neprepričljiva na že opisani način: marsikomu izmed tovrstnih nenadomestljivih kadrov bi se, celo v dobro Slovenije in v naše skupno dobro, mimogrede lahko zlahka odpovedali.

Več:

Pahor in Cerar: o podobnosti njunih nagovorov

Pahorjevo zadovoljstvo, ki ne sme priti prekmalu

Odprta vrata kot predsednikova novoletna želja

Pahor skozi Platona: šoštanjski demoni in okoljska prihodnost

Redki so trenutki, ko se Borut Pahor izreka o ekologiji in mogoče še redkejši, ko se o famoznem projektu Teš 6, zaradi katerega je med drugimi bil tudi ovaden. Glede na velikansko soodgovornost nekoga, ki je obtežen z bremenom funkcij nekdanjega predsednika SD in predsednika vlade, nastopijo omenjeni momenti le takrat, ko je v pojasnila prisiljen, nikoli prostovoljno. In takšna prisila so običajno novinarska vprašanja, za katera pa iz bogate prakse že dobro vemo, da skoraj nikoli niso dovolj neposredna in vztrajna.

Naj pohvalim novinarja Kanala A, Miho Orešnika, ki je vsem novinarjem RTV Slovenija, znanim po svoji neverjetno uglajeni rezerviranosti, če navedem le en medij, v prednovoletnem intervjuju s predsednikom vsaj glede vztrajnosti podelil manjšo učno lekcijo glede tega, kaj pomeni brezkompromisnost v iskanju odgovorov.

Dobrodejna osvežitev ob medijski diktaturi predsednikove sladke in patetične hiperbolike o narodni enotnosti, soglasju in posledično svetli prihodnosti, s katero nam uredniki tradicionalno še dodatno strežejo zadnje dni ob izteku leta. Zadnji teden je namreč, po nenapisani navadi, rezerviran za modre rekapitulacijske misli prve moralne starešine v državi, ki sicer to sploh ne želi biti.

pahor orešnik kanal a

Orešnik med spraševanjem predsednika

Gretin vpliv na predsednikove odločitve

Tovrstna naloga nikoli ni res enostavna: na drugi strani je briljanten govorec, zelo spreten v ubesedovanju svoje misli in inteligenten v obračanju kontekstov sebi v prid. Drznem si izreči oceno, da mu v tem ne more parirati nihče z domačega političnega parketa.

Novinar je sklop ekoloških tem, v katera je uvrstil tudi poizvedbe o Teš 6, začinil z iztočnico o »velikih ljudeh«, kot sta Steve Jobs in Bill Gates, ob katerih se Pahor, in to sam večkrat pokaže, kar stopi od inspiracije.

Ali ga navdihuje tudi Greta Thunberg, je poskušal izvedeti in dočakal pričakovano pritrditev. Kajti Pahor je potem ne zgolj omenil »mlado deklico« in »to mlado dekle«, ki je »na nek način zbudilo svet«, pohvalil se je s svojim ogromnim osebnim napredkom. Mlada aktivistka ga je prepričala v nič manj, da je sklical posebno posvetovalno telo:

»Greta ni bila samo en navdih, ampak je imela s svojim gibanjem realne konsekvence tudi za moje osebno ravnanje. Nikoli prej predsednik republike ni imel posvetovalnega odbora za nobeno vprašanje. Jaz sem ga sklenil ustanoviti za podnebno politiko.«

Učenje iz napak glede fosilnih goriv

Dramatični zgodovinski dogodek v predsedniški palači bi skoraj zasenčilo priznanje, da nima nobenih zadreg okoli poizvedovanj o Teš 6 (»O Teš 6 meni ni težko govoriti«), glede katerega je zdaj končno spoznal, da bi morali njegovo zaprtje načrtovati prej kot takrat, ko »smo razmišljali ob njegovem odprtju«.

Kaj točno je pospešilo takšen preobrat? Verjetno ne posebej ponotranjeno spoznanje ali ekološka pamet, kajti brez Grete z naslovnic bi morda še zdaj ne meditiral o podnebni prihodnosti, temveč zaradi novih pariških meril, ki energente fosilne narave izločajo iz energetskih načrtov držav. Ne trajnostna naravnanost, temveč zunanja prisila.

A glej ga zlomka, v tej točki Pahor odkriva lastno modrost – vselej v prvi osebi množine, za katero se je vselej varno skriti:

»Ni nobenih zadreg, da se tudi ne bi popravljali. Saj zato pa smo modrejši, ne, zato imamo izkušnje, da jih uporabimo, da ne ponavljamo napak, če jih tako ocenimo. Jaz mislim sicer, da uporaba fosilnih energentov ni bila napaka, še danes ni, moramo pa vedeti, da bo jutri to napaka in da jo moramo odpravljati danes.«

Temporalnost in čas za odpravo fosilnih goriv

Kdo moder bi dojel, kdaj točno je uporaba fosilnih goriv postala ali šele bo postala napaka in ali se čas, ko jo moramo začeti odpravljati kot napako, razlikuje od trenutka spoznanja, da je takšna – torej napaka?

Ker ni verjetno, da se oba trenutka smeta posebej ločevati, da potemtakem čas odprave napak nemudoma sledi spoznanju, da je do nje prišlo, se vprašajmo, kdaj nam predsednik v svoji izjavi priporoča, da začnemo napako odpravljati. Posledično: kaj si v danem trenutku sploh misli o zaprtju Teš 6 in kdaj bo po njegovi modri meri nastopil čas, ko bi morali prenehali uporabljati fosilna goriva? Končno pa še, kdaj smo postali modrejši, kdaj je sam postal moder?

Ta res izjemna izjava ponuja redko priložnost, ko lahko analizo izpeljemo v tako rekoč natančno temporalno zastavljenih mejah na način, kot jih je formiral sam, četudi le na najbolj abstraktni lestvici delitve med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Če odmislimo interpretacijo, da se je o rabi fosilnih goriv izražal »metaforično«, karkoli že to pomeni, zato temporalnosti ne smemo jemati čisto dobesedno, kot tudi ne njenih posledic, bi iz povedanega skoraj morali zaznati dovolj natančen odgovor, kdaj je napočil čas za prenehanje njihove uporabe. Pa ga lahko?

pahor orešnik 2

Pahor o jutrišnjih energetskih napakah, ki to danes še niso

Vsebinsko presojo navedenih trditev puščam čisto ob strani, vendar sploh ni nujno, da je tak čas sploh že nastopil. Dejansko tega ne vemo: Pahor pravi, da uporaba fosilnih goriv ni bila napaka v preteklosti in da ni niti v sedanjem času, bo pa v prihodnjem.

Obenem sicer že ve, da bo to napaka šele jutri, iz česar namiguje, da jo moramo začeti odpravljati že danes. Vendar je hkrati povedal, da uporaba ni napaka niti danes – in če ni napaka, jo je nesmiselno odpravljati. Napaka torej hkrati še ni nastopila in obenem je nastopila, z njo pa je in ni nastopil čas za njeno odpravo.

Pahor s Platonom

Če naj ima takšna kontradikcija sploh kakšen smisel in jo je posledično smiselno analizirati, se mora odvijati v nekem izmikajočem se nevidnem času. Kar me je spomnilo na dobrega in starega Platona, njegov dialog Parmenid in razpravo o temporalnih zagatah postajanja in bivanja Enega.

Ta čudni in nemogoči čas v temporalno in metafizično zaguljenem kontekstu, med nekakšnim »prej« in »potem«, Platon imenuje nenadnost (exaiphnes) in z njo označuje prehod, neko vmesno stvar (metaxy), v kateri se nekaj spreminja iz enega stanja v drugo. Ampak Augenblick, če uporabim Heideggrov prevod, se na neki način ne nahaja v času, ker se pač ne more.

Pahorjeva časovna metafizika vsebuje ravno tovrstni moment razumevanja ekologije: uvida v napako še ni, vendar se v danem trenutku (»danes«) že nakazuje, da obstaja, obenem pa bo raba fosilnih goriv napaka šele jutri, zato jo velja že danes prepoznati kot takšno, pa tudi začeti odpravljati.

Če želimo takšno precej nesmiselno razumevanje rešiti pred obtožbo o logični protislovnosti (»uporaba fosilnih goriv danes je in ni napaka«), nam zato res ne preostane drugega kot vpeljava teze o čisto posebni temporalni zanki na način, kot sem jo ravnokar, morda preveč zapleteno, pojasnil.

Slaba novica za predsednika je, da ji potem podleže tudi atribut »postajanja moder«. Kajti če je odpoved uporabi fosilnih goriv povezana z modrostjo, hkrati pa še vedno tudi danes velja, da ta ni napaka, se tudi vznikanje modrosti na časovni daljici med »biti manj moder« in »postati moder« ali »biti brez izkušenj« in »imeti izkušnje« odvija v tem čisto nemogočem in nezaznavnem času.

V praksi pa to pomeni, da ne moremo zaznati, kdaj je Pahor res postal modrejši, tako kot tudi ne, ali je že nastopil ta nevidni trenutek, ko je zanj uporaba velenjskega lignita v Šoštanju, zdaj tudi uvoženega, napačna ekološka poteza.

Demonologija in modroslovje

Pahorjevo odkrivanje modrosti pri usodnih vprašanjih podnebnih sprememb in preživetja planeta, po siceršnjem odkritem priznanju, da se za zeleno politiko nikoli poprej ni dovolj zanimal, moramo sicer sprejeti z odprtimi rokami. Kako modri so naši politiki in koliko so privrženi modrosti – ter kaj sploh pomeni reči kaj takega?

Prejšnji predsednik vlade Miro Cerar si je leta 2014 zadal nalogo s sloganom »Mislim modro« vstopiti v politiko in zato v modre barve oblekel grafično podobo svoje stranke. V nizu prispevkov, recimo v Biti stoik, biti budist, biti kristjan, biti Cerar in Miro Cerar in obeti filozofije v politiki, sem analiziral vrednost njegove privrženosti modrosti in končno tudi filozofiji. Ne morem reči, da bi bilo kaj bolje, če bi se svojih načel držal, a danes že vemo, da je doživel brodolom.

Pri aktualnem premierju je modrost postala obsoletna: Marjan Šarec rad ponavlja, da je modra le kmečka pamet, njegove konstrukcije pameti so zelo populistične in plehke, o tisti pravi modrosti pa misli, da je kvečjemu neposredno v napoto. O čemer pišem v nekaj tekstih, recimo v Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi in Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti. Pa vendar je s takšno odpovedjo modrosti, in morda ravno zaradi nje, trenutno še v sedlu vlade in tudi visoko po javnomnenjskih raziskavah.

Pahor se doslej o modrosti ni veliko izrekal, občasno zgolj o metafiziki, recimo o svoji veri v angele, ki ga varujejo, o čemer več v Pahorjevi demoni in teopolitika. Če namreč upoštevamo zgolj osebno bralno kulturo in duhovne orientacije, je več kot očitno, da recimo Cerarja vsaj malo privlačijo filozofija, religija in new age, Šarca bolj kmečkorokodelske novice in zgodovinske knjige, po lastnem priznanju, Pahorja pa predvsem holivudski filmi in avtobiografije znanih osebnosti, tudi po lastnem priznanju.

Ekološko razmišljujoči angeli

Česar Platon iskreno ni znal razrešiti kot metafizične in logične težave, se politikom ponuja kot priročni recept. Seveda je invencija tega nemogočega časa, ki pulzira med »prej« in »potem«, nenaključna. Dejansko je nujna kot alibi in odlična krinka za bežanje pred politično odgovornostjo za nazaj ali naprej. Demonstrira nam predsednikovo imenitno izpopolnjeno retoriko, v kateri sicer briljira in je ves čas usmerjena v domeno izmikajoče se sofistične praznine.

Zvedena ostaja na njegovo pobožno misel iz intervjuja, da »bomo potrebovali veliko pameti in znanja, da bomo uvedli trajnostne načine zagotavljanja elektrike, ki bodo imeli tudi trajno podporo«, oblečena je v abstraktno izrazje o prihodnosti, na katero je treba misliti danes, a vendar še vedno ni potrebe po tem, da bi kaj storili ali karkoli iz preteklosti obsodili. V tej enigmatični temporaliteti, neulovljivem trenutku prehoda, smo namreč vedno na strani samoumevne neodgovornosti do preteklosti, a se v isti sapi lahko nekaznovano hvalimo, da nas zanimata prihodnost in odgovornost.

Takšna politična temporaliteta bi lahko obveljala za zaščitni znak slovenskih razmer: dejanja in prevzemanje krivde nadomešča neobvezno in neobvezujoče blebetanje. Zato lahko do nadaljnjega kot državljani zgolj upamo, da angeli, ki prišepetavajo Pahorju, razmišljajo čim bolj ekološko.

Predsednikovi šarcizmi: premišljena strategija?

Novinarja Tadej Košmrlj in Uršula Zaletelj sta nedavno pripravila atraktiven radijski prispevek, na spletnih straneh RTV Slovenija kasneje naslovljen s »Šarcizmi so metaforične izjave, ki jih razume slehernik«.

V rubriki Jezikanja sta na Valu 202 tokrat analizirala »uporabo prispodob, primer in pregovorov v govoru politikov, zlasti premierja Marjana Šarca. Kot pravi sam: ‘Eden nekaj pove, potem pa vsi ponavljajo kot papige’.«

jezikanja šarec šarcizmi

Jezikanja na Valu 202: šarcizmi kot metaforične izjave

Zanimalo me je, kdaj in kako je v medijski diskurz stopila beseda »šarcizem« in kaj točno naj bi pomenila.

Zdravopametni populizem in metajezikovne fore

Omenjena avtorja sta se potrudila, zbrala celo paleto Šarčevih rab metafor, s katerimi se očitno želi slovenski premier vpisati v zgodovino slovenskega političnega jezika, in potem h komentiranju povabila nekaj posameznikov, denimo Andraža Zorka, raziskovalca javnega mnenja.

O njegovi rabi metafor kot eni izmed prvin novega populizma, ki ga v izvedbi predsednika stranke LMŠ imenujem za »zdravopametni populizem«, sem januarja letos podrobneje pisal v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti in še nekaterih drugih besedilih.

Novinarja sta svojo razpravo simpatično uvedla in obenem povezala rabo metafor in pojem šarcizma: »Ni vsaka metajezikovna fora že metafora, tudi ni vsaka nerazumljiva izjava politika metafora in ne more biti vsaka politična metafora kar takoj že šarcizem. Šarcizem je jezikovna prvina s prav posebnimi vsebinskooblikovnimi značilnostmi, ki si je prislužila svojo epizodo v naši redni petkovi rubriki.«

Vendar razprava o neki posebnosti Šarčevega govora še ne implicira nujno uvedbe pojma »šarcizem«. Je potemtakem to izraz, čigar osrednje mesto zaseda pogosta uporaba metafor?

K bistvu pojmov

Najprej kratek ekskurz v filozofijo: če želimo šarcizem opredeliti na ta način, bi raba metafor morala biti bistvena značilnost njegovega jezika. Bistvo, kot beseda sicer skrito v grških filozofskih izrazih ousía in tò tí ēn eĩnai, vsaj v delu sholastične tradicije pa v latinskem pojmu essentia, mora nujno izražati notranjo in odločilno lastnost nečesa, v tem primeru Šarčevega jezika. Značilno mora biti za njegovo identiteto, njegovo naravo, ali še bolj filozofsko – substanco. So metafore substanca šarcizmov?

Novinarja navajata: »Poznamo že pahorizme, v tujini tudi bušizme in trumpizme. Ker so v medijskem prostoru kar nekaj časa vzhajali krofi, smo postali pozorni na metafore, prispodobe in pregovore v političnih replikah.«

Vsak od teh izrazov bi torej moral biti vsebovati nek bistveni element, s katerim se razlikuje od drugih. Obenem bo to bistvo v korelaciji z nosilcem, avtorjem. Kajti najbrž ne bomo dejali, da so pahorizmi dejansko kanglerizmi, ki jih uporablja Borut Pahor, kanglerizmi pa so zgolj bušizmi, po katerih je pred tem zaslovel G. W. Bush.

Ker sem veliko pisal o kanglerizmih, bi torej veljalo, da so to jezikovne rabe, ki nezmotljivo lahko pripadajo le politiku Francu Kanglerju: bušizmi in pahorizmi ne morejo pripadati recimo Šarcu le zato, ker je on njihov avtor. Kaj je potemtakem bistvo šarcizmov?

Prve javne rabe besede »šarcizem«

Pomagajmo si torej z majhno raziskavo geneze tega izraza. Šarec je bil 17. avgusta 2018 s 55 glasovi izvoljen za predsednika vlade. Dva dneva kasneje (18. avgusta) je Janševo politično glasilo Nova24TV objavilo prispevek z naslovom »Novi premier Šarec se je v 24ur zvečer norčeval iz novinarke in vseh Slovencev: ‘Vem, da ste zaskrbljeni zaradi te vlade. Saj moja žena je tudi zaskrbljena!’«

Mislim, da avtorju z inicialkami – takšna je pač praksa Janševih medijev, če odštejemo psevdonime, dediščino brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, za katere prvak SDS sicer nikoli ni priznal, da stoji za njimi – dolgujemo prvo artikulirano rabo nove besede. Zapisal jo je že v mednaslovu:

Šarec s šarcizmi: “Nestabilna vlada? Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo!”

Zakaj v tako težkih okoliščinah sestaviti kot prvi v zgodovini manjšinsko vlado s štirimi drugimi strankami in podporo skrajne Levice iz opozicije? Nemara vse za položaj, glede na to, da se je lani potegoval za predsedniški stolček, je zanimalo novinarko POP TV, ki je opozorila, da so takšne vlade ponavadi nestabilne in da to skrbi tudi velik del slovenske javnosti. “To, da sem v nečem prvi, ni nekaj novega. To, da se lotevam stvari, ki mi jih drugi ne bi pripisali, ni nič novega. Kar pa se tiče stabilnosti in nestabilnosti in kako nič ne bo. Počakajmo, bomo videli, mogoče imajo prav, mogoče pa se motijo,” je v svojem slogu izustil najnovejšega izmed “šarcizmov”.

Tavtologija in vsebinska praznost

Jezikovni kontekst, iz katerega je izpeljal izraz, pa sploh ne korelira z rabo metafor. Stavek »Mogoče imajo prav, mogoče se pa motijo« je pač vsebinsko prazna tavtologija, nič več od tega. Logično je blizu aristotelskemu principu neprotislovnosti (tertium non datur), kakršnega grški filozof formulira v svoji Metafiziki: bodisi ima nekdo prav, bodisi nima (se moti), tretje možnosti ni. Komični učinek tavtološki najbrž sledi naravi truizma: seveda vedno drži, da danes bodisi zunaj dežuje bodisi ne dežuje.

Nekaj kasneje (3.9.2018) je Maja Sunčič, kolumnistka Reporterja, zapisala: »Šarčeva beseda ni vredna piškavega oreha. Je zgolj še en šarcizem. Na račun državljanov, kakopak!«

Prve javne rabe izraza »šarcizem« so potemtakem precej neopredeljene in niso povezane z elementom metafore. Še en primer: 9. januarja 2019 je bil predsednik vlade gost pogovora na Škrabčevi domačiji; »o uspehih in trdih orehih prvih mesecev vladanja pa seveda o osebnih življenjskih detajlih« se je z njim pogovarjala Darja Groznik. V napovednik dogodka so tedaj vpletli opis:

»Čeprav je igralec in mojster nastopov, si do zdaj še ni ustvaril nobenega “šarcizma” za opravljive rubrike. Kar pove, je brez nerazumljivih ovinkov, na enak način je pozneje tudi uresničeno: jasno in premočrtno.«

Šarec o šarcizmih

Kot vidimo, je tudi v tem primeru izraz ohlapno razumljen zgolj kot odmevna izjava: takšna pač, ki bi lahko tako ali drugače pritegnila pozornost opravljivih, torej tabloidnih ali rumenih medijev.

Ironično je najbrž največ k artikulaciji pojma šarcizem prispeval kar Šarec sam v intervjuju za Sobotno prilogo Dela – 4. maja 2019. Avtorji in uredniki so se odločili poudarek postaviti že v naslov intervjuja: »Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res.«

Premier je odgovarjal na vprašanja glede kandidatur za evropskega komisarja in omenil, da ga pred tem čakajo še evropske volitve. Potem pa je povedal točno to, kar je zapisano v časopisnem naslovu:

»Zdaj smo v predvolilnem času. Vsi smo vložili svojo listo, gremo na volitve in čakamo na rezultat. Po volitvah se bomo pogovarjali. Če je vaše naslednje vprašanje o imenovanju komisarja, naj povem, da zgodbe še nismo odprli. Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja. To ni šarcizem, ampak je res. Dokler nimamo rezultata, je nesmiselno govoriti o tem. O komisarju se bodo spet kresala mnenja in preuranjeno je govoriti o tem.«

Šarec je torej dejansko uporabil metaforo in jo povezal z novim izrazom – sicer tisto, s katero je pred tem zaslovel že bivši minister za gospodarstvo Matej Lahovnik.

Toda obenem se je na zanimiv način opredelil do pojma »šarcizem«: po njegovem je to izraz, ki tako rekoč ne drži, ni avtentičen, njegova metafora o zajcu in ražnju pa je resnična.

Povedano drugače: videti je, da premier razume šarcizem kot izraz, s katerim mu želijo njemu nenaklonjeni podtakniti neresničnost neke izjave, on pa vendar govori le resnico!

šarec šarcizem delo

Premier o šarcizmih v Delu: šarcizem je tisto, kar ni res

Wikipedia o krofih

Nov termin je sicer našel mesto tudi v geslu Marjan Šarec na straneh Wikipedije. Kratko poglavje uvaja pojasnilo (»’Šarcizem’ je postal priljubljen izraz na socialnih omrežjih, ki poimenuje zanimive, duhovite, ironične in sarkastične izjave Marjana Šarca«), ki ga potem avtor gesla ilustrira s primeri:

Na vprašanje novinarja o javni upravi je Šarec odgovoril: »Največji problem je, da ministrstva ne sodelujejo med sabo.« Na novinarjevo nadaljevanje, kaj je rešitev je odvrnil »Rešitev je, da ministrstva sodelujejo med sabo.«

»Če se bo to zgodilo, potem bo, če pa se do petka ne bo zgodilo, se pač ne bo.« V izjavi za medije ob sestavljanju koalicije.

»Dokler zajec teka po gozdu, ne kuriš ražnja.«

Ob sestavljanju koalicije: »Želim si, da bi predstavniki strank v današnjem pogovoru prišli čim dlje, saj v prihodnjem tednu načrtujem dopust.«

Ob sestavljanju koalicije: »Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi.«

»Če sedeš v avto, moraš vedeti, da lahko tudi ne boš prišel domov, ampak v bolnico.« Je izrekel, ob zavrnitvi ponudbe Levice, da bi vstopila v koalicijo.«

»Če ste kdaj cvrli krofe veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa krofi ne bodo uspeli.« Ob novinarskih vprašanjih o načetem sodelovanju z Levico.

Izbor znova pritrjuje temu, da šarcizem tukaj še vedno ne vsebuje metafore kot nujnega bistvenega elementa pojma. Lahko je preprosto izraz za duhovito, zajedljivo in sarkastično izjavo – torej vse tisto, kar je uvodoma avtor že omenil.

Zožitev registra

Prispevek novinarjev na Valu 202 torej vsebuje pomembno zožitev vsebinskega in oblikovanega registra šarcizmov: nanaša se na izključno takšne izjave, ki vsebujejo metafore. Čeprav jih v oddaji navedejo še bistveno več, so se nekatere znašle kot zapisane v prispevku na strani javne radiotelevizije:

»Če ste kdaj cvrli krofe, veste, kako je treba imeti kuhinjo zaprto, toplo in da nihče ne hodi noter. Če pa ti vsakih pet minut nekdo hodi v kuhinjo, pa tako naprej, pa ne bodo krofi uspeli. In približno tako je s temi projekti.«

»Kdor ima stare vzorce, bo vedno kot hrček krožil v svojem kolesu, na koncu bo upehan, prišel pa ni nikamor.«

»In bolj ko nam mečejo polena pod noge, višje jih preskakujemo in bolj odločni smo in bolj odločno gremo naprej.«

»Kmečka logika v dobrem smislu je tista logika, ki ti pove, da so jagode najboljše takrat, ko je sezona za to. In ravno tako je z vsemi stvarmi v življenju.«

Strategija ali ne?

Iz povedanega lahko izpeljemo, da bistvene značilnosti Šarčevega javnega govora, ki bi bil podlaga za uvedbo pojma šarcizem, vendarle še nismo identificirali. Nedvomno predsednik uporablja zajedljiv, sarkastičen, zabaven in metaforičen jezik, vse od naštetega, toda ničesar od tega ne bomo pogrešali pri drugih politikih. Ni inovator v uporabi metafor, jih pa dejansko artikulira v obsegu, ki daje slutiti, da jih ne stresa iz rokava po naključju in so naštudirane na zalogo.

Po svoje je res, da postajajo metafore zaščitni znak njegovega jezika in da pri njem prevladujejo nad drugimi elementi; s slednjimi mislim na neobičajne izjave, besedne zveze, dvopomenskosti, aluzije, malapropizme, različne semantične ali jezikovne napake v javnem nastopanju.

Toda če drži, da se predsednik vlade zateka v metaforiko premišljeno, na svojstven način pristaja na psihopolitične učinke svoje retorike. In potem šarcizmi niso nekaj, kar »ni res«, če uporabim njegovo miselno izpeljavo, temveč so že kar strategija v njegovem populističnem delovanju.

Padanje glav: poslanka in grožnja, ki je ni bilo

Zgodba okoli zapleta z grožnjami, na katere je opozorila poslanka LMŠ in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kakšen status ima, v smislu jezikovne in vsebinske analize, tisti del nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo, pa je zdaj nenadoma ta manj videti takšna? Drugi je medijski: kako bodo o razpletu, ko je bila poslanka demantirana, poročali mediji?

Korče padanje glav

Poslanki začetni tvit o grožnjah s padanjem glav

Padale bodo glave

Naj spomnim: sprva je Jerca Korče, udeležena na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, javno razkrila, da je na njej Janša, ob vroči razpravi o nadzoru Sove zaradi v zadevi lepe agentke, grozil. Ni povedala zelo jasno, komu in kako, pa vendar. Izjava je bila, v kombinaciji z nekaj opisnimi neavtoriziranimi dodatki, recimo na straneh Reporterja, objavljena na njenem tviter računu:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah z zanimanjem in velikim veseljem povzeli. Poslanka v svojem opisu namiguje na nekakšno Janševo revanšo, osebno grožnjo – bodisi njej bodisi predsedniku Marjanu Šarcu. Na zahtevo Janše, ki je Korčetovo takoj obtožil laganja, je bil ta del magnetograma zdaj razkrit.

Iz omenjenega zapisa je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove, k temu pa dodal, da bo predsednik Šarec za to plačal kazen, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je najbližje omenjenemu padanje glav, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Svarilo, ne grožnja

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila, nikakor ne tistega, kar se očita. Kako zelo dobrohotnega, pustimo ob strani. Da bi nekaj štelo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko mu je resno zagroženo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Seveda grožnja ni samo te vrste in ni nujno kaznivo dejanje. Njene definicije lahko bistveno razširimo in ob vsem upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja, same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje, najbrž se grožnje kot oblika psihičnega nasilja velikokrat približajo žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.

Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje, grožnja sploh ni bila grožnja, tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki, temveč je celo svarilo ali opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo, tako rekoč, s takšnim postopanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno, omenjeno je »plačilo z glavo«.

In zdaj se vprašajmo: le kdo bi bil res sposoben stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumeti kot grožnjo, sploh tedaj, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so tudi takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ne vemo, če je lagala – ker njeno dejanje ne ustreza nujno definiciji laži. Možno bi bilo, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala vse kontekste, imela »velike oči«  in videla kačo v nedolžnem volnenem klobčiču. Da, skratka, zgodbe o grožnji ni širila zavestno in načrtovano.

Obstaja celo veliko možnosti za to, saj je iz njenega tviter računa mogoče razbrati, da se čuti s strani stranke SDS nenehno ogroženo, recimo zaradi omemb svoje mame (»Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame«) in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno. Toda obenem absolutno ne drži njena trditev, da je Janševa omemba plačila cene s svojo glavo kakšna grožnja. Ker ni.

korče laž večer

Večerova interpretacija: preveč dobesedno razumevanje

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma so se v LMŠ vsi zavili v molk. Še pred razkritjem je Šarec komentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« – iz česar smo takoj začutili njegov defetizem in obrambo pozicije, ki je izgubljena. Še več, opisal jo je kot ranljivo osebo (»jo kakšna stvar tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«) in posredno neizkušeno. In res, v tej zgodbi je svoji stranki in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.

V poslanski skupini LMŠ so pričakovano pohiteli s pozivi, da se o tem preneha govoriti, kajti pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma z zaprte seje zadeva zaključila ter se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«. Ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. K temu so seveda takoj predlagali red herring: tovrstna ravnanja, namreč razkrivanje magnetogramov, škodijo nacionalni varnosti, so dejali. Že res, najbrž, ampak šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno

Množični mediji so v pričakovani spontanosti hitro pozabili in preskočili zgodbo. Jo postavili ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Nikakor, povsem je zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je celo razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.

Ali jih pri tem vodi provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden v nobenem smislu, je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo ali ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži potrebno zelo jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi potrebno jasno reči, da je napačna, in jo postaviti na svoje mesto.