Kakšen nevednež mora biti Marjan Šarec, ko se z neznosno lahkoto ponuja v ilustracijo figure, iz katere se filozofija že dolga stoletja roga zato, ker ne samo da ne zna misliti, ampak se ob tej svoji hibi še nespametno ponosno vsem na očeh trka po prsih?
Predsednik stranke LMŠ se danes v svojem Facebook apelu znova ni znal zadržati, da se ne bi obregnil ob »filozofiranje« le zato, da bi se razglasil za pametnega, kot lahko preberemo že v naslovu Reporterja; da, več kot očitno želi biti predstavnik samookronane »zdrave pameti«, ki po definiciji res ne potrebuje mišljenja, kajti slednje je v plemenitih prizadevanjih v življenju lahko nekaterim zgolj v napoto.
Ne bi rekel, da lahko njegovo disfemijo razvodenimo z razlago, da mu filozofiranje preprosto predstavlja zgolj prazno blebetanje. Že vsaj G. W. F. Hegel je obdelal tovrstno pozicijo omejene in naivne zdrave pameti, ki ne razume in ne dojame, v kakšni meri je nevede njeno domnevno znanje že posredovano in ujeto v tisoče predsodkov. Še več, po Heglovi zaslugi vemo, da tovrstna pamet – no, Šarec stavi na svojo zdravo kmečko pamet kot paradnega konja svojega populizma, o čemer pišem v Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti – preprosto ni sposobna dospeti do ravni spekulacije, in ker ni, jo mora pač sovražiti – kaj pa drugega.
Tokrat je v svojem preziru do »filozofiranja« odstopli premier storil še korak dlje, njegove praktikante je razglasil za enega od razlogov, da moramo trpeti aktualno vlado, čeprav je posredno sam poskrbel zanjo:
Danes pa spet poslušamo, kako opozicija spi, nič ne dela, je razklana, sprta, goji medsebojne zamere in ne vem, kaj še vse…Ne vem sicer, kakšen namen in učinek želijo doseči, a dejstvo je, da se na sredinsko levem polu preveč filozofira in dlakocepi. Tudi to je bil eden od razlogov, zakaj imamo danes vlado Janeza Janše.
Ni dvoma, da poskuša prvak LMŠ z neskončnim stereotipiziranjem in disfemijo graditi svojo priljubljenost in verodostojnost (Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi). Se pravi: sklicevanje na »nefilozofiranje« mu predstavlja metodo iskanja široke množične podpore za svoje skromno, mišljenja osvobojeno politično delovanje. In ker ga je očitno bilo strah, da bo ta sveta preproščina ostala spregledana, je v današnjem Facebook modrovanju svojo poanto ponovil:
Skratka, če se strinjamo, da obstoječe stanje ni dobro, ga zamenjajmo in normalizirajmo, če pa ni dovolj hudo, lahko še naprej ostajamo na ravni kompliciranja in filozofskih debat.
Se pravi: zgolj filozofiranju se moramo odpovedati, pa bo vse nenadoma steklo v pravo smer. Kako preprosta metoda in kako neznaten sovražnik je na drugi strani!