Kaj pomeni trditi, da je Slovenija v skupini evropskih držav, ki bomo prve priznale Palestino, ko bodo za to najbolj ugodne okoliščine? Saj res, kaj natančno naj bi pomenile take ugodne okoliščine in kdaj bodo nastopile? Koliko mrtvih bo še v Gazi, preden bo nastopil kairos, tak res ugoden trenutek?
Golob ne pove ali vsaj namigne, kdaj bi lahko nastopil – očitno vsakodnevni masakri niso dobra spremljava za njegovo odločitev. Da bi bilo še huje, smo se pri preteklih levih vladah zadnjih petnajstih let naposlušali taiste napovedi – o prihodnjem priznanju Palestine. Torej že vsaj petnajst let niso nastopile omenjene ugodne okoliščine, čeprav tudi v manj krvavih časih. Če niso, zakaj bi Golobu verjeli, da bodo v trenutku masakra nad civilnim prebivalstvom, kjer dnevno umre na stotine ljudi in se dogajajo nepredstavljiva grozodejstva?
Je bil Sanchez res poparjen?
Omenjeni stavek o najbolj ugodnih okoliščinah sta vlada republike Slovenije in Robert Golob v grafično oblikovani obliki postavila na svoja instagram profila po obisku španskega predsednika vlade Pedra Sancheza v Sloveniji. Ob tem je predsednik vlade dodal, da je Sanchez dobronameren politik in iskrena, odprta in pozitivna osebnost. Obstaja razprava o tem, ali je ob obisku Goloba v Sloveniji omenjeni res bil poparjen in nezadovoljen nad Golobovim sprenevedanjem, ker je pričakoval bolj konkreten dogovor na svoji evropski »turneji«.
Naš premier ponavlja, da imata Slovenija in Španija glede Palestine identična stališča in da so marca predsedniki vlad Irske, Malte, Slovenije in Španije podpisali posebno izjavo, v kateri so soglašali, da je edini način za dosego trajnega miru in stabilnosti v regiji uresničitev rešitve dveh držav. Formulacija, ki morda ni najbolj posrečena.
Sliši se nedoločno
Nato Golob in vlada v svojem besedilu ob grafiki ponovita začetni stavek in vpeljeta še nekaj dvomeče samorefleksije:
»Ponavljam. Slovenija je v skupini evropskih držav, ki bomo prve priznale Palestino, ko bodo za to najbolj ugodne okoliščine. Lahko se to sliši nedoločeno. S Španijo imamo dogovor, da gremo v priznanje Palestine skupaj, da pa bomo skupaj izbrali tisti trenutek, ki je za takšno dejanje najbolj primeren.«
»Lahko se to sliši nedoločno«? Kaj nam takšen iskren trenutek samokritike pove? Žal je edini, ker se v nadaljevanju komunike posveti reformi energetskega trga in pogovoru s špansko stranjo, s čimer povsem spremeni temo in zaključi, da moramo na evropski energetski trg poseči z regulacijo. Menda sta Golob in Sanchez večino kolegov prepričala, da se je Evropska unija na energetsko krizo odzvala z ukrepi. Zastranitev komunikeja ne bi mogla biti bolj očitna!
Kako interpretirati obljubo o priznanju Palestine v trenutku »najbolj ugodnih okoliščin«? In kaj nam pove Golobov iskreni dvom, ki se glasi, da taka obljuba zveni nedoločno? Morda zveni nedoločno, ker je resnično nedoločna obljuba. No, nedoločnost v trenutku izvajanja genocida pa zveni že skoraj kot sostorilstvo. Lahko bi se vprašali takole. Katero pozicijo bomo v etičnem oziru bolj cenili – tistega, ki nasprotuje priznanju Palestine ali morda nekoga, ki obljublja priznanje, vendar »ob najbolj ugodnih okoliščinah«? Marsikdo bo ugotovil, da je prva bolj iskrena in poštena.
Ugodnost odlaganja trenutka
Z vidika politične retorike je težko presoditi, v kakšni meri je tovrsten odlog upravičen – v trenutku genocida se skoraj zdi, da niti najmanj. Zakaj se je Slovenija sploh zavezala k priznanju, če zdaj išče najbolj ugoden trenutek, kar lahko pomeni le, da ga odlaga?
Vsaj nekoliko nas to spomni na priliko o lisici in kislem grozdju iz Ezopove antične basni: kadar iz nekega razloga politik ne more ali si ne upa doseči napovedanega cilja, v tem primeru tako rekoč sneti grozdja, ga poskuša prezreti, zanikati ali odložiti na bolj ugoden trenutek. Ne vemo natančno, ali obljuba priznanja Palestine pomeni puščanje odprtih vrat ali morda izogibanju dejanju pod pretvezo o ne najbolj prijaznem momentu. V vsakem primeru tak pristop omogoči političnim voditeljem, da se izognejo odgovornosti za svoje obljube, vendar na način, da se zavarujejo in ohranijo možnost, da jih bodo enkrat v prihodnosti morda le izpolnili.
Ker nam Golobova vlada ni prepričljivo navedla, katere omejitve nastopajo pri izpolnitvi obljube, se zdi, kakor da iz obljube o priznanju črpa korist zase pri tistih, ki simpatizirajo s priznanjem Palestine doma in v svetu, ne da bi se hkrati zamerila tistim, ki temu nasprotujejo, s čimer deluje izključno za kratkoročne politične koristi zase. Ali je bila v resnici zgolj nenačelna in oportuna, bomo videli na koncu, ko bodo te ugodne okoliščine nastopile in bomo lahko pretehtali, ali so njeni razlogi za odlog bili vendarle racionalni ali zgolj manipulativni.