Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Avstrijci, ki v temi prosjačijo za elektriko: argument, ki bi še vola ubil

Predsednik Marjan Šarec je nedavno na lastno pest, brez posebnega soglasja v vladi, podprl izgradnjo drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško (NEK).

Ob tem je brž poskočil del avstrijske politike, na primer Michael Schickhofer iz stranke SPÖ, namestnik štajerskega deželnega glavarja; v ostrem protestu mu je sledil tudi vodja koroških svobodnjakov Gernot Darmann in napovedal »množično nasprotovanje« projektu ob zahtevi Sloveniji, da se naša nuklearka izklopi že danes, ne jutri, kaj šele, da bi jo širili.

Naš predsednik je nato ob nagovoru zbranim podpornikom svoje stranke v Arboretumu Volčji Potok ostro repliciral in zavrnil takšne ostre očitke:

»Ko bo Avstrija potrebovala električno energijo in ko bodo v temi, se ne bodo vprašali, od kod je prišla, ampak bodo veseli, da jo imajo,« pa se je odzval na prve kritične odzive severne sosede.

Šarčeva retorika

Poglejmo si za trenutek, koliko je v argumentacijskem oziru tehtna njegova replika – ob tem moramo, kot vselej, abstrahirati od okoliščin in kajpak tudi od privrženosti takemu ali drugačnemu pogledu na reševanje naše energetske prihodnosti. Skratka, nadaljevanje ni namenjeno opredeljevanju glede omenjene podpore izgradnji drugega bloka, temveč preverbi, kako uspešen je bil v formalnem smislu njegov argument.

Avstrija Šarec elektrika

Šarec o Avstriji v temi: prispevek MMC RTV SLO

Šarčevo intenco, odeto v njemu lastno zabeljeno in sočno retoriko, hitro prepoznamo po hipokritičnem momentu, s katerim je zbodel naše sosede: Avstrijci bi nasprotovali našemu načinu proizvodnje električne energije, a če jo bodo kdaj potrebovali, ne bodo dlakocepili pri njeni izbiri. Premier je uporabi logični trik tu quoque (»tudi ti«), v katerem je dvolična narava argumenta ali nasprotnika velikokrat izpostavljena. Prav zato ga veliko strokovnjakov za neformalno logiko uvršča v družino ad hominem argumentov.

Pri svoji poanti je sledil klasični argumentacijski shemi »tu quoque«, ki je naslednja:

(1) Oseba A zagovarja stališče X.

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v sedanjosti ali preteklosti nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

(3) Zato je X napačen oziroma neveljaven.

Tudi on laže!

Primerov navedene zmote (ali prevare) v javnem diskurzu mrgoli, celo več, argumentacija »tu quoque« je sploh v političnem prostoru zaradi svoje udarnosti strahovito popularna in močno razširjena, v populističnem je njena domačnost še večja. Recimo: če politik A pove, da ne smemo prisluhniti politiku B, ker je lažnivec, potem bomo zelo hitro naleteli na repliko tipa »Poglejte, kdo to pravi, saj je vendar tudi A lažnivec!«. Parlamenti, ne zgolj naš, so polni verbalnih ilustracij, ko se več sogovorcev obklada z očitki, kdo je večji lopov in ko ena stran drugi očita prav to, da sama vendar počne isto.

Zmota »tu quoque« črpa iz nesporazuma oziroma še večkrat iz zavestne namere, da v razpravo vpeljemo nerelevantno povezavo z moralnim značajem nekoga ali njegovimi dejanji; če Janez pove, da je Ivan lagal v zadevi X, ta pa odvrne, da je lažnivec tudi Janez, se očitno ne želi ukvarjati s presojo v zadevi X in je debato namesto osredotočenosti ad rem speljal proč v sfero ad personam s tem, da je diskreditiral sogovorca Ivana. Takšen manever je za razpravo usoden celo, če ima v svoji trditvi prav.

Nekaj podobnega počne premier: seveda okoljska, energetska, naravovarstvena ali še kakšna drugačna ustreznost projekta NEK 2 ni v ničemer odvisna od najbrž majhne možnosti, da bi si Avstrija nekoč od Slovenije sposojala ali kupovala električno energijo. Manever je služil le temu, da bi blamiral tistega, ki izreka pomisleke.

Hipotetičnost v »tu quoque«

Predsednikova izpeljava vsebuje manjšo spremembo. Takoj opazimo, da Šarec (oseba B) ni cinično kritiziral stališče Avstrijcev (oseba A) z vidika pretekle ali sedanje, temveč prihodnje nezdružljivosti stališča X z njihovim ravnanjem. Avstrijsko željo po nakupu naše elektrike je skratka močno hipotetiziral: pravite, da ste proti naši nuklearki, ampak naša elektrika vam bo dišala, ko jo boste potrebovali in boste živeli v temi. Drugo premiso je zato modificiral na neznaten način:

(2) Oseba B pove, da so dejanja osebe A v prihodnosti lahko nezdružljiva z resničnostjo stališča X.

Pri čemer pod »nezdružljivostjo« merim na očitek B-ja (Šarca), da bi oseba A (Avstrija) v svojih dejanjih konsistentno sledila svojemu stališču X (o neprimernosti izgradnje nuklearke) in v skladu z njim tudi ravnala: če hipotetično uporablja ali šele nekoč bo uporabila našo elektriko, potem njeni izgradnji ne more nasprotovati. Jasno je, da je takšen indikativni manever izpeljal le zato, da bi potvoril možne ugovore in jih lažje ovrgel.

Ko torej premier razlaga, da je slovenska investicija v NEK 2 upravičena, ker bodo Avstrijci nekoč jamrali, ko bodo v temi, uporabi izjemno šibko podporo argumentu in se pri tem požvižga na vse možne okoljske, energetske ali politične pomisleke. Z njim bi zlahka utemeljil tudi novo investicijo v TEŠ 7 ali katerokoli še bolj sporno, najbrž pa se v SDS in SD sedaj tolčejo po glavi, da podobnega niso uporabili že pri zagovarjanju TEŠ 6.

Skratka, če uporabimo Šarčevo zdravopametno retoriko metafor: to so argumenti, da bi še vola ubili. Sicer pa so mu množični mediji izjavo brez zadržkov z veseljem požegnali. Kot običajno ne bomo vedeli, ali zaradi spontanega provladnega refleksa ali nesposobnosti, da bi povedano mislili.

Alfa samci, jang princip in Pahorjevo pokroviteljstvo

Predsednik države je sprva pristal, potem pa ni želel umakniti svojega imena kot častni pokrovitelj okrogle mize, ki jo je organiziralo društvo DOOR.

Velik greh? No, majhen na začetku, precej večji na koncu. Če smo na začetku še lahko dobrohotno zamahnili z roko, češ z njegovim prostodušnim koketiranjem pač pridejo težave, ko se bo kdo nanj pač obesil, da bi reklamiral še sebe, na koncu tega več ne moremo storiti. Za kaj gre? Kot je o tem pisal časnik Delo, praktično edini, se je zadrega skrivala v predsedniku društva:

Predsednik republike Borut Pahor ni umaknil častnega pokroviteljstva od omizja pod okriljem Društva za otroke, očetovstvo in resnico, čeprav se je izkazalo, da je bil ustanovitelj in predsednik društva Iztok Ivančič pred leti pogojno pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini.

pahor-delo-izsek-pokrovitelj

Prvi članek v Delu o spornem pokroviteljstvu

Pokrovitelj zaradi imen

Časnik Delo je dvakrat pisal o bizarni promociji predsednika države – pred dogodkom, torej okroglo mizo, ter nato danes še po njem. Obe besedili podpisuje Zoran Potič.

Dlje od načelne problematizacije žal novinar ni prišel: v začetnem zapisu je zgolj poročal, navedel namen posveta in ob častnem pokrovitelju še »številne eminentne poznavalce tematike«: dr. Vesna Vuk Godina, dr. Boštjan M. Zupančič, dr. Gabi Čačinovič, dr. Borut Pogačnik, dr. Andraž Teršek, dr. Andrej Perko, dr. Gorazd Pretnar, dr. Milan Hosta, Franc Donko, mag. Roman Vodeb, Melita Kuhar in Matej Zaplotnik.

Ko so pred izvedbo dogodka novinarji dnevnika povprašali urad predsednika republike, so prejeli pojasnilo, da »so se za pokroviteljstvo odločili zaradi imen udeležencev posveta«. V današnjem zapisu pa poročajo, da se je večina dogodku izognila:

A na včerajšnjem dogodku ni bilo nikogar od tistih, na katere se je urad posredno skliceval, razen Boštjana M. Zupančiča, nekdanjega evropskega sodnika. Med v javnosti bolj znanimi napovedanimi udeleženci se omizja niso udeležili Vesna Vuk Godina, Andraž Teršak in Gabi Čačinovič.

pahor-delo-pokroviteljstvo-drugi

Drugi Delov članek o neumiku predsednikovega pokroviteljstva. In samo o tem

Koliko je torej vreden Pahorjev argument?

Da je Pahor vztrajal pri častnem pokroviteljstvu, je nenadoma postal zelo trhel argument, podoben logiki zmote »tudi ti«: tudi drugi nimajo težav z okroglo mizo in jo podpirajo, torej jo je smiselno podpreti.

Žal pri Delu niso uspeli ali želeti pridobiti ključnega podatka, razlogov odpovedi udeležbe, a bi lahko z veliko mero verjetnosti sklepali, da se je tudi njim povabilo predsednika društva, pravnomočno obsojenega zaradi nasilništva v družini, zazdelo sporno. Morda zaradi predhodnega zapisa v mediju.

Če je predsednikov argument že od začetka bil zmoten, je na koncu postal podvojeno takšen: konsistentno bi bilo, da bi Pahorjeva logika sklicevanja na to, da tudi drugi isto počnejo, tj. podpirajo dogodek, morala veljati tudi v naslednjem koraku, ko so se dogodku odpovedali. Skratka, zaradi odpovedi drugih bi to moral storiti tudi sam.

A se to ni zgodilo. Še več in ravno nasprotno, preostali udeleženci so, kot beremo v Delu, »izrazili zadovoljstvo, da je bil Pahor častni pokrovitelj dogodka«. In kdo so ti preostali udeleženci, ki se jim klanja predsednik? Boštjan M. Zupančič, Roman Vodeb, Franc Donko, Matej Zaplotnik, Jadranka Glavač in Melita Kuhar.

Kaj točno počne DOOR?

Društvo za otroke, očetovstvo in resnico, bizarno že po imenu, je po vsem sodeč precej sveže po svojem delovanju. Šele 13. decembra 2016 so uspešno izpeljali svoj prvi redni občni zbor. Kot pravijo sami, je njihovo poslanstvo ostaja zavzemanje za pravico otrok do uravnoteženega življenja z obema staršema tudi po ločitvi (razvezi).

Glavni cilj društva je, so zapisali, sprejetje nove in učinkovito izvajanje zakonodaje, ki bo usmerjena v osnovno otrokovo pravico do uravnoteženega in kvalitetnega življenja z obema staršema, tudi v primeru ločitve.

Door logotip.PNG

Logotip društva

Bizarno je eden njihovih poglavitnih ciljev tudi »prepoznavanje obeh oblik družinskega nasilja, tako fizičnega kot psihičnega, kot enako hudega in nedopustnega«. V svojem odzivu na prvi zapis Dela, objavljenem v časopisu, je Iztok Ivančič priznal, da je res bil pravnomočno obsojen zaradi nasilništva v družini. Poglejmo zdaj ta paradoks: za prepoznavanje oblik družinskega nasilja se torej zavzema oseba, ki je bila zaradi izvajanja iste vrste nasilja pravnomočno obsojena. Temu dejstvu se je več kot simbolično poklonil predsednik države.

Ženski primat v sodstvu in socialnem sistemu

V istem pojasnilu za Delo je Ivančič zapisal, da v slovenskem sodnem in socialnem sistemu dominirajo ženske:

Trenutno sodni in socialni sistem, v katerih imajo škarje in platno v rokah ženske, ne delujeta v tem duhu. Zato poskušamo z dogodki, kot je v članku omenjeni jutrišnji strokovni posvet, s pomočjo uglednih strokovnjakov s področja prava, vzgoje, socialnega varstva in razvojne psihologije dvigniti zavedanje o tem, kaj je resnično največja korist otrok, in zakonodajalcu pomagati, da sprejme zakonske podlage, ki bodo vse akterje zavezale k delovanju s tem v mislih. In kjer lažne ovadbe in obtožbe ne le ne bodo upoštevane, ampak bodo sankcionirane.

Evidentno je tudi trditev o spornem primatu žensk v sodnem in socialnem sistemu tista, ki jo, hotel ali ne, sponzorira Pahor. In ne le on. Šele s tem poudarkom postane jasno, zakaj sta se na posvetu znašla Boštjan M. Zupančič in Roman Vodeb – mimogrede, razen razvpitega Franca Donka so vsi preostali omenjeni člani strokovnega sveta društva!

door-organi

Nenavadna praksa: člani organov društva so navedeni le z inicialkami – razen tistih, ki nastopajo na okrogli mizi

Prvi, dolgoletni sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je namreč v svojih knjigah večkrat stregel s podobnimi podatki, večkrat pa je zašel v nedopustno šikaniranje žensk, ko gre za pravniški poklic. Kot sem večkrat pokazal, so njegove knjige polne nedopustnih seksizmov – o čemer žal v slovenskih medijih ni mogoče prebrati ničesar.

Stališča o ženskem spolu pri Romanu Vodebu so tudi splošno znana in so jih strokovna združenja večkrat obsodila kot nedopustno seksistična, sovražna in nestrokovna. Novost je zgolj Pahorjevo simbolično sponzoriranje avtorjev tovrstnih izjav.

Zmagal je princip svetlobe

Zupančič je nedavno v Odmevih na dolgo razlagal svoje politične poglede na Donalda Trumpa, kjer je po njegovem metafizičnem nazoru  (»bom daoistično razložil«) zmagal moški princip (Trump kot »alpha male«, je dejal)  proti ženskemu, utelešenemu v Hillary Clinton. Zato je prišlo do izraza, je pogumno nadaljeval, »neobhodno razmerje in ravnotežje med jinom in jangom«.

Skratka, v ZDA in Odmevih je zmagal moški princip svetlobe, jang. In to je tisto, kar bi očitno moralo zmagovati tudi še kje – verjetno tudi na slovenskih predsedniških volitvah!

Omenimo dodaten škandal nacionalke, ko je Zupančič v nadaljevanju ob izdatni pomoči voditeljice Tanje Gobec z lahkoto uspel svoja protibegunska stališča razširiti v zagovor ignorance opozoril generalnega sekretarja Sveta Evrope:

BMZ: »Jaz bi tako rekel: Jagland si takšnega pisma Angležem ne bi upal poslati.« TG: »To sem zadnjič rekla, ali sem vprašala: ali smo lahka tarča? Ali se spomnite?« BMZ: »Da«. TG: »Torej smo lahka tarča? Nam nekaj da, ko drugim ne?« BMZ: »Angleži bi se požvižgali, mi se pa ustrašimo!«

bmz-odmevi

BMZ in Tanja Gobec o prestrašeni Sloveniji

Nekdanji sodnik za človekove pravice torej gladko pove, da so pozivi Sveta Evrope glede novele zakona o tujcih mizerni in namigne, da je stvar politične šibkosti, če jih pogumno ne ignoriramo. Tako kot Angleži.

Sicer je to že druga zgodba, a velja spomniti, da si tudi na tej točki nista daleč s predsednikom republike: ta kot član sveta za nacionalno varnost in seveda v svoji prvotni funkciji po vsem sodeč podpira novelo zakona o tujcih. Zakaj in kako, ga seveda slovenski medijski servis, ker ima polne roke dela s pokrivanjem njegovih flirtanj z ljudstvom, vedno znova pozabi vprašati. Ali kot bi dejali pri hrvaški agenciji HINA: njegov servis deluje odlično!

Več:

Pahorjev medijski servis

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija

 

 

Ime česa je na žaru pečeni Pahor?

Kar nekaj pozornosti v javnosti in na socialnih omrežjih je požela napoved, da bo predsednik republike nastopil v oddaji »Na žaru«, kjer ga bo smešil voditelj Lado Bizovičar.

Oddajo, ki je licenčna in narejena po principih žanra »roast comedy«, bodo snemali 8. januarja v ljubljanski Operi, za dogodek pobirajo vstopnice od 16 do 25 evrov, kasneje pa bo očitno predvajana na POP TV v nedeljskem večernem prime-time terminu.

Na žaru Bizovičar

Mediji se za dogodek v polnem pomenu še ne zanimajo: Blaž Petkovič in Meta Roglič sta o tem v Dnevniku priobčila daljši članek z mnenji Vlada Miheljaka, Tadeja Trohe in Janeza Rakuščka, stališče Alternativne akademije, češ da gre za zlorabo predsedniške funkcije, ki naj jo predsednik vrne, pa so vrgli v koš. Dnevnikov članek je pomemben, ker prinaša odziv kabineta predsednika republike z nekaj pojasnili. Poglejmo si sprva, kaj bi lahko Pahorju glede nastopa v oddaji sploh očitali.

Iz zbranih očitkov ali možnih pomislekov, ki ji lahko artikuliramo proti takšnemu nastopu, omenimo dva: argument iz nespodobnosti in nedostojanstvenosti glede na funkcijo, ki jo Pahor opravlja, ter argument iz omogočanja materialnih koristi. Najprej k prvemu.

Argument iz nespodobne degradacije funkcije

Je nastop predsednika republike v te vrste oddaji, glede na njegove že videne pojavitve ali nastope in poznavajoč okoliščine, kako največkrat ravna, res nespodoben? Veliko ljudi meni, da je, ker s takim nastopom degradira funkcijo, ki jo zaseda. Spet drugi verjamejo, da podvreči se kritiki in šalam ne more biti nič slabega, da je sicer tvegano, toda pohvalno dejanje.

Sam se pridružujem mnenju prvih: predsednikov nastop je nekako predvidljiv glede na njegovo splošno znano promocijsko stavo glede všečnosti, skrbno negovani obsežni flirt in koketiranje z mediji in državljani. Če želi nekdo loviti na populistične učinke, se pravzaprav tovrstnim oddajam na komercialni TV preprosto ne sme odreči. Vaba je tako rekoč popolna in Pahor je vanjo ugriznil.

Predvidljivost nam seveda ničesar ne pove o spodobnosti ali primernosti – razen tega, da ju pri njem ne smemo ravno pričakovati. Ker je oddaja »Na žaru« namenjena smešenju ali že kar norčevanju, ki ga sicer ustvarjalci razumejo kot »poklon znanim Slovencem«, je v tem primeru, vsaj tako gre argument, pod udarom ne le Pahor, temveč sama simbolna funkcija, ki jo zaseda. Ali kot so zapisali pri Alternativni akademiji:

Če nam res ne rabi biti mar za zabavljaštvo čez g. Pahorja zasebno, bi nas moralo skrbeti, ko se na ta način nespoštljivo pljuva tudi čez simbolno in realno funkcijo, katere nosilec je. Pahorjevo dopuščanje pljunka po sebi je dopuščanje pljunka po instituciji predsednika republike, ki z njim nikakor ni istovetna.

Je mogoče res ločiti »realnega« Pahorja od simbolne funkcije, ki jo zaseda? Velik del humanistične tradicije ali teorije in filozofije temelji na ločevanju obeh registrov. Ravno zato, ker obstaja ta razlika, aktualni predsednik izničuje drugega do točke, ko bo povsem razvrednoten, »pahoriziran«. Ali kot je povedal Tadej Troha za Dnevnik:

»Ta funkcija bo po njem na papirju sicer morda ostala, a de facto bomo po Pahorju volili novega ‘pahorja’, on sam pa si bo odprl prostor za drugačno napredovanje.«

Kako se branijo na očitke v kabinetu predsednika? S pomočjo treh linij izgovorov. Prva je linija protiargumentacije s pomočjo »tudi ti« – tudi drugi da so to že počeli, oziroma s sklicevanjem na splošno sprejeto prakso. Linija obrambe, ki nikoli ni dobra, je zvrst argumentacijske zmote.

V kabinetu omenjajo nastop nekdanjega nemškega kanclerja Schröderja v oddaji Thomasa Gottschalka, domače predsedniške obiske sorodnih oddaj, Janeza Drnovška v oddaji HriBar, Milana Kučana v oddajah Res je! in TV Križanka in nato še v predstavi Borisa Kobala v ljubljanskem lutkovnem gledališču. Omenjajo pa še nekaj, kar naj bilo zelo blizu humorističnemu formatu oddaje »Na žaru«, ameriški koncept »predsedniškega roasta« (!), ki da se mu redno podreja ameriški predsednik.

Bizovičar Pahor SNG napoved

Zakaj vse to niso dobre zavrnitve začetnega argumenta o degradaciji funkcije? Ker niso nujno dobri in sprejemljivi primeri. In še iz enega preprostega razloga: ker nobena od naštetih oddaj ni bila izrecno namenjena »peki na žaru«, smešenju in norčevanju iz politika. Večina njih je res razvedrilnega značaja in so, kar se tiče domače scene, zbujale pomisleke že v času, ko je prišlo do njih.

Razen tega velja nenapisano pravilo, da mediji politikov  v razvedrilne oddaje ne vabijo, saj jim ne želijo delati promocije. Seveda obstajajo izjeme, tako pri nas kot v tujini, vendar pri Pahorju dodatno moti že njegova tradicija flirtanja in, kot sem nedavno opozoril, skrbno negovan videz, da bi ne deloval kot predsednik, ki opravlja svoje naloge, temveč predvsem kot človek zasebnosti, vse po načelu »Politike ne komentiram, zato me raje kaj vprašajte o moji zasebnosti«.

Primerjava z ameriškim predsednikom, za katero vemo, da mu je zelo imanentna, ker je z njo malodane obseden, pa je povsem deplasirana. Tradicionalna večerja za dopisnike iz Bele hiše, ki se je običajno udeleži na tisoče povabljencev, ima za enega izmed namenov res formo duhovičenja iz sebe in drugih, nanjo velikokrat povabijo tudi kakšnega priznanega komika, vendar organizator takšne prireditve ni nobeno komercialno podjetje, temveč Društvo dopisnikov iz Bele hiše.

Tudi če koga zgornji pomisleki še ne prepričajo, bi večino vendarle moral nakazani kontekst. Kar počne v svojem mandatu, je tako zelo oddaljeno od resnega opravljanja nalog na političnem mestu, ki ga zaseda, da njegov nastop v Bizovičarjevi oddaji, proti kateri nimamo nič, preprosto moramo nujno razumeti kot izraz tendence izničevanja funkcije, njene profanizacije, ki jo Pahor s svojim flirti in koketiranji z množico radikalno uničuje. Njegov nastop je preprosto nekaj, kar moramo brati skupaj z njegovimi dnevnimi odrskimi vložki poplesavanj in popivanj, dosedanjega dnevnega zabavljaštva in dvorjenja ljudem kot volivcem. »Trumpizacija« njegove funkcije je tolikanj hujša, ker njegov prijatelj Donald svojega cirkusa ne izvaja v času mandata, temveč (zaenkrat) zgolj znotraj volilne kampanje.

Argument iz omogočanja koristi drugim

Naslednji razlog, ki bi nas moral spraviti v dvom glede Pahorjeve spodobnosti, je argument iz omogočanja koristi: predsednik se zapleta v dejanje, s pomočjo katerega nekomu precej eksplicitno omogoča materialno in finančno korist – družbi Pro Plus, ki je lastnik licence in predvaja paradno oddajo.

Slednja tudi trži in se podpisuje kot organizator dogodka v SNG Ljubljana, kjer se pobirajo vstopnice. Ali torej predsednik naše države omogoča korist drugim, v tem primeru lastniku komercialne oddaje? Moj odgovor je: nesporno. Lahko se zgolj razlikujemo v presoji, kako močno nesprejemljivo se nam zdi početje.

V kabinetu sicer zanikajo, da se bo to zgodilo, češ da bo izkupiček od prodaje vstopnic šel v dobrodelne namene. Žal pri prodaji vstopnic na nobeni spletni strani dobrodelnost ni omenjena in Pro Plus tega niti na svojih straneh ali v svojih medijih ni znal povedati. Za trenutek bi celo podvomili, da gre le za spodrsljaj. Lahko bi dejali, da bi novinarji zlahka poklicali g. Vrabca in razčistili dilemo, za nameček pa še vprašali, v kakšne namene bo denar doniran: pa kaj, ko tega ne storijo ali celo raje cenzurirajo obstoječa stališča.

Bizovičar Pahor SNG

Toda četudi privzamemo, da navedeno drži in je bil dogovor o dobrodelni naravi dosežen res že na začetku, ni nobenega dvoma, da bo oddaja v hipu, ko bo predvajana na POP TV, dober posel. Ker domnevamo, da bo predvajana na eno izmed nedelj po osmem januarju, bo glede na predsednikovo v znoju priborjeno všečnost med množicami nesporno prinesla veliko gledanost in posledično dobiček, ko gre za reklamne bloke med oddajo. Morda jih bodo celo povečali ali dvignili ceno oglasom. Kako je z dobrodelnostjo v takem primeru?

Kaj lahko v oddaji pričakujemo?

Glede na videno doslej lahko kar dobro predvidimo potencialne šibke točke, ki bodo rdeča nič smešenja na račun predsednika. Boljši material si je težko predstavljati. Sodeč po formatu Jana Plestenjaka (primerjava med obema je kar pravšnja) pričakujemo nerezervirano duhovičenje o predsednikovi zasebnosti in nezanikanem dovolj burnem spolnem življenju, ker, tako včasih predsednik, »ne kandidira za papeža«. Nato diskurz o malih miškah, ki se mu prikazujejo, omenjenem neskončnem flirtanju z ljudstvom (včeraj asfalter, danes picopek, jutri frizer), čudežno večno zagorelem obrazu in armanijih, afektiranih izumetničenih nastopih in govorici, garnirani z angleškimi modnimi izrazi, puhli retoriki, malce obsesivnem športanju in narcisističnem ogledovanju v zrcalu. Možnosti, kako smešiti infantilizacijo mesta, ki ga zaseda, je nešteto.

Oddaja, skratka, ne bo zgolj izziv zanj, temveč tudi za necenzurirani pristop voditelja Lada Bizovičarja in POP TV. Vse ostalo, kar ne bo poseglo v njegovo zasebnost in problematiziralo populističnega stila vladanja, bo razočaranje in znamenje, da je na delu takšna ali drugačna rezerviranost le zato, ker je gospod – predsednik. Če se pusti peči na žaru, potem namreč zase ne sme pričakovati nežnejših vatlov. Zdi se, kot da bi nekdo vzel zares njegovo željo po tem, čemur sam pravim intimizacija politike, vdor intimnega v politiko. Priložnost je kot pisana na kožo za takšne potrebe.

Za tiste, ki mu niso naklonjeni, ker mu očitajo zlorabo, bo oddaja nujno priložnost za predvidljivo zgražanje in ogorčenost – daleč od tega, da bi ju dojeli kot moraliziranje. Računamo, da bo prinesla tudi nekaj radožive in zadovoljne privoščljivosti. Strogo vzeto upravičene. Največ, na kar bi smeli upati, pa je, da bi bil Pahor tako dober, da bi po izteku mandata dobil povabilo Pro Plus za svojo zabavno oddajo.

V resnici bi to bilo najbolj idealno nadaljevanje njegove kariere, kjer bi lahko bil najbolj pristno in realizirano to, za kar daje vtis, da želi biti. A žal po tistem, ko je digniteto funkcije, ki jo opravlja, povsem odpravil in simbolno točko, ki jo zaseda, dodobra razvrednotil.

Več:

https://vezjak.com/2015/12/20/intimizacija-politike-in-politicna-intimizacija/

https://vezjak.com/2015/04/19/pahorjev-flirtajoci-populizem-z-enim-izmed-nas/

 

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Begunec na poti v obljubljeno Evropo je postal tisti Drugi, ki se ga je treba bati in sovražiti obenem. Številni prvorazredni državljani Slovenije danes tekmujejo v ksenofobiji in brezčutnosti, prislovični egoizem in sebičnost v materialnost usmerjenih Slovencev sta sprožila očitno latentni in zatirani impulz sovraštva do beguncev, ki so zmotili brezdušno in zaspano atmosfero v dolini šentflorjanski.

kratek vodič po sovraštvu

Pravcati organizirani festival strahu, nestrpnosti, paranoje, hujskaštva in ksenofobije še pred verjetnim prihodom beguncev oziroma pričakovanim valom, ki trka na vrata naše države, ne obeta nič dobrega. Brezčutna krutost v reakcijah številnih, seveda ne vseh, je morala presenetiti tudi tiste, ki so navajeni vsega hudega in glede slovenskih kolektivnih mentalnih stanj res nimajo visokega mnenja in pričakovanj. Mene je. Marsikdo se sprašuje naslednje: kaj bo šele, ko bomo z njimi soočeni?

Težko bi dobrohotno dejali, da se velik del iracionalnosti reakcij hrani in oplaja iz pomanjkanja informacij in slabe obveščenosti. Mediji in občila so dnevno natrpani s tragičnimi, pretresljivimi in krvavimi podobami ljudi, ki nemalokrat govorijo o stotnijah mrtvih na dnu morja, množičnih zadušitvah, krutem umiranju otrok in mater na obali in ulicah. Ne le, da je nedoumljivo dojeti, kako se lahko ob žalostnih slikah stisk nedolžnih ljudi porodijo ideje o streljanju nanje in zavračanju pomoči, najbolj boleče in srhljive postanejo reakcije prav zato, ker poskušajo na trenutke delovati racionalno in argumentirano. Ker njihovi nosilci zase mislijo, da so takšni. Morda celo nič bolj ne razgalja naše prave narave in slovenske biti kot humanitarna katastrofa, ki je prišla in še prihaja.

Spodaj sem zato navedel nekaj najbolj pogostih miselnih figur iz sovraštva do beguncev, strahu in paranoje pred njimi, kakršne sem zasledil v množičnih občilih in socialnih omrežjih v zadnjem tednu in se dotikajo misli o njihovem prihodu v Slovenijo. Seznam ni popoln. Njihovi avtorji ne samo, da ne kažejo prav veliko srca, empatije in solidarnosti, temveč si verjetno domišljajo, da imajo v svoji reflektirani drži nesporno prav. In to je moment, ki ga ne smemo prezreti. Poglejmo.

(1) Beguncev ne smemo sprejeti, raje jih ustavimo na meji in streljajmo.

Fašistični »ad baculum«, argument iz moči in nasilja, pravzaprav se ne pretvarja, da bi bil argument, temveč je zgolj sovražno dejanje hujskaštva, poziva k terorju po načelu »Slovenci beguncev ne potrebujemo, zato bomo streljali, če se približajo naši meji«.

Irgl Erlah streljanje

Resnici na ljubo govorimo bolj o individualnem in manj kolektivnem prepričanju, predvsem o enem razvpitem avtorju in morda še kakšnem iz ozadja, ki se je navduševal nad metki, ki da bodo rešili Evropo brez begunsko krizo, ne le Slovenije. Spet drugi se sprašuje, čemu se »zdaj pogovarjat, ko bi že morale biti postavljene ograje z bodečo žico in artilerija, ter mobilne “tuš kabine” na mejah v prvi bojni liniji?«

Presenetljivo ponujena rešitev novinarja in publicista, po prepričanju kristjana in nietzschejanca, ni postala kaznovana – prijava kaznivega dejanja poziva k nasilju in hujskaštva je ostala zavrnjena s strani državnega tožilstva. Na utemeljena pojasnila, zakaj takšen sovražni govor, ki se zajeda v življenje kot varovano človekovo pravico in vrednoto in vsebuje elemente hujskaštva po 297. členu Kazenskega zakonika, ni nezakonit, še čakamo.

Erlah begunci metek tvit

(2) Beguncev ne smemo sprejeti, ker je pri nas toliko revnih, da moramo poskrbeti najprej za njih.

Argumenti tipa »Vi, ki so vas polna usta humanitarnosti do beguncev, raje poskrbite za Slovence v stiski«, so eden najbolj vztrajnih hitov trenutno med Slovenci. Njihovim izjavljalcem se zdijo tako prepričljivi, da jih izrekajo z veliko gotovostjo in samozaupanjem, obenem pa variirajo na številne načine, da bi sogovorca predstavili kot hinavca.

Hipokritične zmote želijo igrati na struno diskreditiranja stališča govorca s tem, da kažejo na posledice, ki jih sogovorec ne more ali bi jih s težavo sprejel. S tem bi radi dvomljivci prepričali občinstvo, da argumentacijska pozicija zagovornika beguncev ni verodostojna in da se ji mora odreči.

begunci dom zažgati FB

Argumentacija »ad hominem« ima vedno za svoj cilj prikazati sogovorčev slab značaj: ker nekdo govori v prid beguncem, ima slab značaj, ker/če ne želi (najprej) poskrbeti za Slovence, ki so revni in v stiski. Pomemben je torej poskus diskreditacije človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost. Razen tega: mar res drži, da tisti, ki želi pomagati beguncu, ne želi Slovencu?

Kadar cilja na ukrepe vlade, enakovrstna kletvica zveni takole: »Sramota, lasten narod raje naj nahranijo….se mečemo ven, kot da smo Švica….Banda lopovska.«

(3) Beguncev ne smemo sprejeti, če resno mislite z njimi, pa jih kar vzemite na svoj dom.

Prijem je v stereotipni obliki silno popularen, Zmago Jelinčič ga je v svojem hujskaštvu širil celo v obliki lažne informacije o tem, da bo slovenska vlada sprejela zakon, po katerem bo moral tako rekoč vsak Slovenec na svoj dom sprejeti kakšnega begunca. Takoj vidimo, da je zmota podobna prejšnji in želi predvsem diskreditirati značaj zagovornikov beguncev. Inačica ad hominem argumenta je »tudi ti« (tu quoque), kjer želimo običajno pokazati, da je nekdo neverodostojen in nekonsistenten, saj govori eno in dela drugo. V zgornjem argumentu je takšna možnost zaenkrat implicirana zgolj hipotetično, a bo v primeru beguncev v Sloveniji hitro postala aktualizirana.

Jelinčič begunci dom

(4) Beguncev ne smemo sprejeti na Debeli rtič, ker naši otroci nimajo kje letovati.

V tej liniji argumentacije se sklicujemo na ekonomsko situacijo v državi, pa še to na nevzdržno nekorekten in nesorazmeren način. Jelinčič kot avtor se je odločil zaigrati na čustva državljanov tam, kjer so običajno najbolj ranljivi: ob misli na svoje otroke. Prijem »sklicevanja na čustva« kot retoričnega vzgiba se mora nesolidarno pretvarjati glede dvojega: da so počitniške kapacitete za letovanje slovenskih otrok odvisne od Debelega Rtiča (če te v tamkajšnjem domu ne bi bile proste, jih najbrž ne bi ponujali beguncem), hkrati pa tudi teže in akutnosti problema letovanja naših otrok, ki naj bi bilo sorazmerno večji od humane pomoči drugim. Letovanje otrok ima, skratka, nenadoma cinično prednost pred reševanje eksistence  in življenje »zgolj« nezaželenim beguncem.

Jelinčič begunci FB 2

(5) Beguncev ne smemo sprejeti, ker moramo braniti krščansko Evropo.

Argument je sicer širši od konteksta trenutne begunske krize, v Sloveniji ima že dolgo brado, npr. udomačen je postal pri izgradnji džamije, kjer smo lahko prebirali vse vrste bizarnih izgovorov, zakaj je ne smemo dopustiti sredi Ljubljane. Da lahko pričakujmo islamizacijo in muslimansko kolonizacijo Evrope in naše deželice, je neke vrste oblika religioznega »ad hominem«: stik s »tujo« religijo bo spodkopal naše temeljne vrednote in kulturne vzorce, kar je dovolj velik motiv za osebno občuteno paranojo in zbujanje strahu. Že več avtorjev je opozorilo, da je razmislek, ki se sklicuje na krščanske vrednote, pravzaprav z njimi skregan: ljubezen do sočloveka in caritas sta na hudi preizkušnji.

Zato nekateri kristjani v islamofobični maniri predlagajo namesto potnega lista predložitev krstnega – kakor je to storila sestra poslanke Eve Irgl. Na trenutke se argument iz strahu pred novodobnimi »turškimi vpadi«, ko se je izrazil dr. Damjan Črnčec iz Odbora 2014, spremeni v obtožbo, da gre za skrbno načrtovano predstavo in grandiozni projekt: »To je čista načrtovana islamizacija Evrope. Čez kratek čas bo pa pokalo po vsej Evropi, pa naše zastave bojo kurili ti ubogi begunci, ki vsi izgledajo zelo pri močeh, naprej pa rinejo otroke in ženske za predstavo vsem naivnim politikom in elitnim pristašom.«

Črnčec turški vpadi

(6) Beguncev ne smemo sprejeti, ker so med njimi teroristi.

Pri tem argumentu imamo na delu radikalizirano inačico prejšnjega premisleka in sklicevanje na strah (ad metum): »Naši otroci ne morejo na morje, sodrgo bodo pa namestili na Debeli rtič. Za časa Tita so se tam zdravili otroci, zdaj se bodo trenirali potencialni teroristi.«

Avtor izjave je Zmago Jelinčič, ki v svoji nacionalistični hujskaški perspektivi zvaja begunsko krizo na vprašanje terorizma. Zastraševanje ljudi z nerealnimi in izmišljenimi scenariji se rado skrije za »varnostni vidik«, kot temu velikokrat pravi slovenska vlada z Mirom Cerarjem na čelu. Ali kot je zapisal nek komentator, da bi zaščitil lastno nečloveško in nesolidarno držo: »Zdaj skrbijo za te begunce, potem jim bodo pa ti begunci vrat prerezali! To niso nič drugega kot islamski skrajneži, ki hočejo zavzeti Evropo.«

Busheva »vojna proti terorizmu« je postregla s široko paleto retoričnih in argumentacijskih trikov, na čigar podlagi se je odvijala legitimacija vojne v Iraku. Verjetno je odveč povedati, da se za begunskimi zgodbami skrivajo predvsem izjemno tragične in človeške stiske; da so med njimi tudi teroristi, ni zelo verjetno.

(7) Beguncev ne smemo sprejeti, ker gre za taktiko islamskih bojevnikov.

Argumentacija je podobna kot pri zadnjih dveh zmotah, gre za sklicevanje na strah, vendar z elementi teorije zarote: »Ali se sploh zavedate ljudje, da je to taktika Islamske države? Najprej pošljejo begunce, da se naselijo po Evropi, nato pa bodo prišli islamski bojevniki! Predvidevam, da na takšen način bo Evropa kmalu postala Islamska Evropa.«

Se pravi: begunci so nevarni ne samo zaradi širjenja islama in ogrožanja naše vere, ne samo, da so med njimi teroristi, v tej verziji se trdi, da obstaja skrbno načrtovani scenarij, po katerem so ti zgolj kmetje na šahovnici v igri, ki jo vodijo džihadisti. Islam se ne bo infiltriral naključno in sponsatno, med begunci niso zgolj poljubni teroristi, vse skupaj je predstava, znotraj katere bo ISIS kmalu zavladala Evropi.

Jelinčič begunci FB

Janša begunci tvit

Fištravčeva revizija in dokaz razkošne kampanje

Župan dr. Andrej Fištravec se je z dopusta, čeprav je najprej trdil drugače, le odzval na javno objavo revizijskega poročila o pravilnosti financiranja županske volilne kampanje v letu 2014.

revizija Fištravec kampanja MMC

Rad bi opozoril na dve točki iz njegovega zapisa, ki se mi zdita v veliki meri argumentacijsko varanje. Na začetku se je obregnil ob to, da je bil revidiran prav on:

Ne morem mimo dejstva, da je bila to edina revizija, ki je bila opravljena med vsemi 17 kandidati za župana v Mariboru. Tako ne morem niti jaz, niti drugi primerjati opravljenega dela organizatorjev volilnih kampanj, ki so podali poročila in s tem transparentnosti volilne kampanje. Pa ne samo to – po mojih informacijah sem edini izmed 811 županskih kandidatov v celotni Sloveniji, katerega volilno kampanjo se je odločilo revidirati Računsko sodišče.

Argumenti »zakaj ravno jaz« so običajno verzija varanja po argumentacijski shemi zmote »tudi ti«: ko vas ustavijo na cesti, ker ste vozili prehitro, se venomer sklicujete, naj policisti izmerijo hitrost še drugim. Če ste kršili zakone, kazanje s prstom na druge ne more pomagati in prispevati k pravilnosti vašega ravnanja.

Razen tega ima Fištravčev manever še eno pomanjkljivost: pozabi omeniti pravi razlog, zakaj je bil revidiran. Pri Transparency International (TI) pa so ravno včeraj, na dan njegovega pojasnila in še pred njim, povedali ravno to:

S pomočjo občanov smo na terenu zaznali več domnevnih kršitev, ki smo jih prijavili pristojnim organom, na računsko sodišče pa smo dodatno naslovili pobudo za izvedbo revizije volilne kampanje dr. Fištravca. Današnje poročilo računskega sodišča naše domneve potrjuje. (via STA)

Se pravi: bil je revidiran zaradi prijav občanov, pa tudi zaradi projekta TI. Še več, Živa Gobbo, vodja projekta Transparentnost lokalnih volitev v srednji in vzhodni Evropi, »je povedala, da so s tem potrjeni sumi nepravilnosti, ki so jih zaznali in prijavljali pristojnim institucijam že v času kampanje. Žal pa, pravijo, v poročilo ni zajet sporni brezplačnik Toti Maribor, ki so ga prebivalci Maribora dobili tik pred uradnim začetkom volilne kampanje. “Strateška odločitev o časovni umestitvi promocijskega brezplačnika tik pred začetkom volilne kampanje je pokazala na iznajdljivost kandidatov pri zaobhajanju veljavne zakonodaje,” je še dodala Gobbojeva. Kljub temu da je glasilo vsebovalo jasno naveden namen – promocija kandidata in izdajatelja – volilni štab sedanjega župana, se časovno ne uvršča v čas volilne kampanje in tako pade v sivo cono trenutne zakonodaje, saj zanj ne veljajo pravila poročanja stroškov kampanj. Na ta način je kampanja pred uradnim začetkom popolnoma izven nadzora, še dodajajo pri TI Slovenija.«

Skratka, enigme in zarote ni, če nimaš česa skrivati, se ne izgovarjaj na druge. Naslednje argumentacijsko varanje zadeva Fištravčev poskus samohvale:

Dejstvo, da je po zaprtju volilnega računa ostal določen dolg, ki je bil pravilno zaveden, demantira vse tiste, ki so tekom kampanje trdili, da je razkošna, bogata in financirana iz javnih sredstev. To je sedaj jasno demantirano.

Tole je vsekakor »ne sledi«, non sequitur: iz tega, da je po zaprtju računa ostal določen dolg, ne more izpeljati hvalisavega sklepa, da kampanja ni bila razkošna in financirana iz javnih sredstev. Podatek o dolgu ni relevanten.

Najprej povedano ne sledi, ker med dolgom in razkošnostjo ni ustrezne in še najmanj vzročne povezave: če si nek politik kupi jahto v vrednosti enega milijona evrov, potem pa za njim ostane dolg v višini npr. 800.000 evrov po tem nakupu, se mu bomo pač v brk smejali, če bo razlagal, da njegov nakup ni bil razkošen, saj da ima velik dolg. Podobno ne velja, da bi zaradi prikazanega dolga lahko sklepali, da kampanja ni bila financirana iz javnih sredstev. V zapisu Večera pa so argument oziroma »dokaz«, ki to ni, izpostavili že v naslovu prispevka.

revizija Fištravec Večer razkošnost

Verjetno želi mariborski župan reči nekaj drugega: revizijsko poročilo dokazuje, koliko denarja smo potrošili, od kod je prišel in za kaj je bil potrošen. Ne vem, če sem pravilno povzel, toda nekaj drugega šteje več: kot ugotavljajo v AI, se revidira  le sredstva, ki so bila uradno prikazana kot poraba. S tega formalnega vidika sicer lahko drži, pa še to je stvar osebnega občutka, da kampanja ni bila razkošna in da, nadalje, niso jemali denarja iz javnih podjetij, vendar tega Računsko sodišče gotovo ni ne zapisalo ne želelo zapisati. Pri AI za jesen obetajo svojo poročilo, kjer bodo takšen non sequitur podrobneje razložili.

Prave ženske, potrošništvo in feminizem

Popolnoma se strinjam s protestnim sporočilom Feministične fronte proti napovedanemu in kasneje tudi odpovedanemu festivalu  Femme Féminité v Cankarjevem domu.  Besedilo je razumljivo in tehtno, objavljam ga spodaj, podpisal sem ga tudi sam.

Zato samo kratek komentar. Če prav razumem, je to prvo dejanje »Feministične fronte«, ki ni noben poseben civilnodružbeni subjekt ali organizacija, ampak morebiti le ad hoc označevalec za podpisnike protesta, posamezne in skupinske, ki je sledilo odkritju, da se v hramu kulture pripravlja bizaren festival, posvečen ženskam.

Naletel sem zgolj na dve omembi pisma, v Mladini na strani časopisa Narobe. Premalo? V resnici ne mislim, da je dogodek, ki je grozil, da bo realiziran, kakšna zelo velika manifestacija; prej imam občutek, da bi tudi brez protesta izpadel precej klavrno, saj je ob zaključku organizatorica Urška Faller, po vseh pikrih in nespodobnih besedah, končno sporočila, da odpade zaradi premalo prijav. Verjetno kar blizu temu, kar bi se zgodilo tudi sicer. Tudi verjamem, da je reakcija bila potrebna in je učinkovito sprožila refleksijo o nekaterih prezrtih samoumevnosti v artikulaciji stereotipov o ženskah.

Kar mi ni bilo všeč, je bilo prvo pismo zvečine akademskih podpisnic, ki se naslavlja na direktorico Cankarjevega doma z zahtevo, da se festival odpove. Spet ne zato, ker bi takšno gesto ne imel za pravilno, ampak zaradi načina, na katerega to storijo. V pismo namreč ob dolgem citatu iz spletne strani festivala ne najdemo niti poskusa artikulacije argumenta, čemu apel po odpovedi gostoljubja. Prodajanje samoumevnosti ni zame, sklicevanje na avtoriteto tudi ne. No, k sreči pogrešano pojasnilo vsebuje pismo ti. Feministične fronte. Če se nekdo odloči, da decidirano zahteva odpoved gostoljubja tretji strani, bi kaj takšnega moral pač nujno vključiti v svoj dopis, sicer zahteva deluje neprepričljivo pokroviteljsko.

Feminite pismo protesta

V smeri kritičnosti tega prvega »akademskega« dopisa Cankarjevemu domu se je gibala Delova kolumnistka Katerina Vidner Ferkov – če prav razumem, zaradi očitka o pretiranosti reakcije na nekaj, kar je videti »kičasata verzija potrošniškega koncepta ženske« in nima izrazito sporne vsebine:

Kaj je spodbudilo najvidnejše avtorice na področju enakosti spola, sociologije in ženskih študij, da so se odločile za dopis? Festival organizacije Femme Feminite, ki marca organizira srečanje z več delavnicami. Po pregledu programa gre za kičasto verzijo potrošniškega koncepta žensk, vendar brez izrazito sporne vsebine. Program festivala Femme Feminite deluje kot patriarhalna kapitalistična verzija ženskosti, podobno kot televizijske reklame, saj obiskovalke spodbuja, naj »živijo kot milijonarke«, in jih hkrati miri, naj ne bodo preveč samokritične. Pri tem jim ponuja tisoč in eno možnost za popravke.

Razumevanje ženske in ženskosti je zahtevna tema tudi za tiste, ki se z njim profesionalno akademsko ukvarjajo. Največkrat celotno znanstveno kariero. Povprečna ženska iz svojih izkušenj, prepričanj in socialnega okolja izbere tisto, kar ji najbolj ustreza. Pri tem je največkrat omejena zaradi številnih dejavnikov. Patriarhat in neenakost, ki ju še poglablja kapitalizem, pa sta dve najbolj prisotni družbeni strukturi, ki ženskam dobesedno giljotinirata možnost izbire načina, kako živeti kot ženska.

Program festivala je znanstvenice zmotil, ker se jim zdi v današnjih časih »grotesken« in ker ne spodbuja ohranjanja težko pridobljenih pravic žensk v slovenski družbi. Presenetljivo, program festivala ne predstavlja niti približno takšne degradacije za ženske, kot je, na primer, premiera filma 50 odtenkov sive, ki promovira sadistično izživljanje nad ženskami, v državni Operi. O spornosti te poteze je pisala že Delova novinarka Jela Krečič.

Oglaševanje za film ostaja, omenjeni festival pa bo očitno imel težave, kot je zapisala organizatorka: »Ukinili so nam tiskane oglase, odstranili so nas iz spletne strani in še in še in še. Ali smo res tako prestrašena družba ali kako naj temu rečem?«

Ostane torej le še vprašanje, zakaj bi nekdo menil, da so kičaste in potrošniško motivirane vsebine promocijskih festivalov ženstvenosti kaj manj sporne. In omenjena je res bila na prvo žogo, plehka in pocukrana. Iz naslednje kolumne iste avtorice pa bi lahko razbrali, da jo je zmotila over-reaction na festival, njen očitek gradi na presoji o pretiranosti reakcije:

Je mala akademija oblikovanja obrvi in uslužna postrežba možu s prisiljenim nasmeškom res najhuje, kar se godi ženskam v Sloveniji?

Resnično, pustimo ob strani mlado podjetnico, ki je pač hotela organizirati festival po svojem okusu, in očitno je še cela vrsta žensk, ki mislijo podobno kot ona.

Po tej analogiji lahko prepovemo tudi vsak seksistični plakat, ki buta v nas iz skorajda vsake revije, oglasa, filma, podobe. Zakaj nimamo uspeha? Ker mednarodnega podjetja s finančno močjo pač ni tako lahko odstraniti kot ene Urške.

Ferkov Urška feminizem

Čeprav je omenjena Urška postala malodane mučenica v delu desno usmerjenih medijev, naklonjenih »družini« in očitno tudi »pravi ženski«, od 24kul.com do portala casnik.si,  je očitek zdaj razločno obarvan z nekakšno alergijo proti »borbenemu« feminizmu. Če prav razumem kolumnistko, uporablja vatel, imenovan »tudi ti«, tu quoque. Češ: pa saj počnejo to tudi drugi, čemu ste izbrali Urško? Protiargument proti tej vrsti zmoti je enostaven: res je, tudi drugi delajo kaj podobnega, toda če to počnejo, zato ravnanje Urške ne more biti bolj sprejemljivo.

Druga opazka, s katero operira kolumnistka Dela, pa leti na šibkost tarče – očitek je, da se je bilo spraviti na »eno« Urško enostavno, da so druge tarče težje. Spet: že morda, toda čemu bi potem smeli iz tega izpeljati miselno solidarizacijo? In če ne gre za to, kaj sploh še ostane od očitka?

V tem mestu ni prostora za seksizem!

Med 26. in 28. marcem je v Cankarjevem domu napovedan »festival ženstvenosti« Femme Féminité, ki pod pretvezo prizadevanja za dobrobit žensk s predavanji, kot so »Ženska, utihni in poslušaj me!« in »Kako (p)ostati najboljša žena, partnerica, mati«, spodbuja patriarhalno podrejanje ženske in prispeva k diskriminaciji vseh, ki ne ustrezajo njihovemu idealu »prave ženske«. Na festival želimo opozoriti v kontekstu patriarhalnih praks, ki se vse bolj razraščajo in utrjujejo v javnem prostoru in so gonilo težnje po ponovni tradicionalizaciji žensk.

Iz programa festivala je razvidno, da gre za neoliberalen projekt, ki posameznice iztrga iz družbenega konteksta in jim onemogoča kritično prevpraševanje lastne pozicije. Pravzaprav jim festival ideje ženstvenosti vsili tako, da jih postavi kot ideal, ki se mu je mogoče približati le s prilagoditvijo spolno stereotipnim družbenim pričakovanjem. V ta namen žensko telo postane orodje in blago, s katerim se ženska lahko proda v javnem, zasebnem in poslovnem življenju. Ne more biti bolj očitno, da je v tem procesu nemogoče ostati subjekt. Nasprotno, že sami naslovi dogodkov dokazujejo, da gre za skrajno objektivizacijo, pri čemer je očitno po mnenju organizatoric in organizatorjev to nujno, da bi bila ženska lahko “najboljša žena, partnerica in mati”. S tem žensko postavljajo v odnos odvisnosti od moškega in je seveda niso zmožni misliti izven tega odnosa. Ob vsem tem pa menijo, da bi ženska morala “poosebljati pozitivno energijo”, kar nenazadnje pomeni stigmatiziranje širokega spektra čustvovanja, predvsem tistih čustev, ki omogočajo ljudem, da zaznajo, da je obstoječ družben sistem izvor mnogih stisk in krivic ter jih mobilizirajo, da ukrepajo proti njim. Mnogi dogodki v okviru festivala so namenjeni prav nasprotnemu – individualizaciji družbenih problemov in spodbujanju občutka osebne krivde. Namesto mobiliziranja za spremembe festival ženskam ponuja produkte in storitve, ki jim obljubljajo “razrešitev te krivde” na individualni ravni in doseganje ideala ženstvene ženske. Ženskost je torej nekaj, kar je mogoče doseči s potrošništvom in discipliniranjem svojega telesa in psihe.

Le na prvi pogled preseneti, da Cankarjev dom gosti tak festival. CD je sicer javna ustanova, ki naj bi delovala v javnem interesu, a hkrati predstavlja eno osrednjih nacionalnih kulturnih institucij, ki kot takšna deluje v okviru nacionalne ideologije. Če naj bi javni interes pomenil zadovoljevanje potreb vsega prebivalstva, je nacionalna ideologija vedno izključujoča, saj se na podlagi dominantne narodnostne skupine vzpostavlja nasproti drugim nacijam, priseljenkam, migrantkam idr., in je zatiralska do žensk, saj jih z vidika državotvorne ideologije sili v edino družbeno priznano vlogo, tj. vlogo matere, ki se žrtvuje za družino in domovino.

Celoten festival temelji na subtilnem seksizmu, ki ni očiten na prvi pogled, a ni zato nič manj škodljiv. Retorika, ki jo uporabljajo organizatorke in organizatorji festivala je navidezno pozitivna, polna lažnih postulatov, kot so boginja, srce, milina itd., a v sebi skriva zahtevo po retradicionalizaciji spolnih vlog. Filozofija festivala sloni na kritiki ženske emancipacije, ki naj bi bila vzrok za vse več bolezni med ženskami. Ne revščina, brezposelnost, prekarnost, nasilje – za stiske je kriva emancipacija. Še več, zaradi delovanja zunaj doma naj bi se ženske tudi anatomsko izrodile, dokaz česar naj bi bili večja mišična masa, širše čeljusti, večja stopala. Tu gre za izključevanje vseh žensk, ki fizično ne ustrezajo edini pravi podobi ženske, ki jo ponuja ta festival. Hkrati pa gre tudi za namerno zlorabo znanosti in napačno interpretacijo njenih izsledkov, da bi opravičili neenakost spolov kot nekaj naravnega.

Skrb, da bi ženske opustile materinstvo in družinsko življenje je odveč, saj raziskave kažejo, da se je stopnja rodnosti spet zvišala in da ženske še vedno opravljamo veliko več neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela kot moški. Pod krinko nove vizije ženskosti Femme Féminité tako ponuja tradicionalno vlogo, ki v nasprotju z retoriko festivala nikoli ni bila zares presežena, festival pa jo še dodatno utrjuje.

Govor o izključno heteroseksualnih in cisspolnih ženskah ženske razume zgolj v okviru heteronormativnega binarnega spolnega sistema, ki je sicer tudi družbena matrica, znotraj katere so ženske obravnavane kot drugorazredne osebe. Festival Femme Féminité ne sprejema pluralnosti in raznolikosti spolnih usmerjenosti ter spolnih identitet in s tem popolnoma izbriše lezbijke, biseksualke, panseksualke, transspolne ženske ter nebinarne in queer osebe. Ženske predstavlja tudi izključno kot objekte poželenja, ne pa kot posameznice z lastno avtonomijo in možnostjo odločanja glede svoje seksualnosti.

Pozivamo vse pobude, kolektive in posameznice, da skupaj zgradimo kritičen diskurz proti patriarhalni in heteroseksistični nadvladi. Spodbujamo vse do festivala kritične artikulacije, vse akcije in prakse, ki bodo v javni prostor vnašala nepatriarhalno podobo ženske. Prav tako zahtevamo, da Cankarjev dom festivalu odpove gostoljubnost. Pošljimo jasno sporočilo Femme Féminité in drugim glasnikom in glasnicam patriarhata, da za seksizem nikjer in nikdar ni prostora!