Nova vlada Janeza Janše še ni povsem začela svojega mandata, a že kaže vse znake tistega, česar nas je bilo najbolj strah: svoje avtoritarnosti in avtokracije. Presenetljivo je bilo letos tovrstnih opozoril precej manj kot pred njenim zapoznelim mandatom leta 2020, ko smo videli ulične proteste ali recimo pismo 150 akademikov, ki so pred novim zlomom demokracije posvarili, še preden je marca tega leta vlada začela delovati. Tokrat ni bilo niti tega in nič manj presenetljivo svaril ni bilo toliko niti s strani članic Golobove vlade.
V tem zapisu želim opozoriti na naivnost in indolentnost prevelikih optimistov, ki verjamemo, da je demokracija sistem, ki zna kar sam pravočasno prepoznati nevarnost avtoritarizma in ga omejiti. Ne delim prepričanja, da bo ob prvih znakih sistematične zlorabe oblasti reakcija odločna in da se bo civilna družba dovolj mobilizirala.
O krivcih za nastalo situacijo sem že pisal: morda kdo verjame v moč slovenskih medijev, da bodo zavzeto razkrivali zlorabe oblasti, zaradi česar bodo volivci nekega dne pošteno kaznovali politične akterje, ki bi skušali omejevati demokratične standarde? Najbrž ne. Se temu, da dvomimo, reče defetizem? Ko bi preproste razlage le kaj pomagale!
Utrujenost volilnega telesa
Zgodovina nas žal uči nečesa drugega: da demokracije praviloma ne propadajo zaradi nenadnih obratov, ampak predvsem zaradi postopnega prilagajanja državljanov na spremembe, ki bi jih še nekaj let prej razumeli kot nesprejemljive. O tem prepričljivo pišeta Steven Levitsky in Daniel Ziblatt v svoji knjigi »Kako demokracije umirajo«. Umirajo, ker jih počasi rušijo demokratično izvoljeni voditelji, ki postopoma slabijo institucije, delegitimirajo opozicijo, pritiskajo na medije in spreminjajo pravila politične igre. Povedano drugače: procesi normalizacije poskrbijo za to, da se noben posamični ukrep ne zdi posebej dramatičen in usoden, da bi sprožil množičen upor. Žal smo tudi glede tega napredovali in zadostnih reakcij ni niti tedaj, ko pred sabo vidimo in empirično že od prej dovolj dobro poznamo avtoritarne voditelje.
Zato bom trdil, da se bo pod pogojem, da avtoritarna oblast uspe ustvariti vtis normalnosti, družba na zlorabo medijev, dedemokratične procese in napade na pravno državo navadila bistveno hitreje, kot bi pričakovali. K temu prištejmo še učinke politične propagande, v kateri so se v SDS mojstrili desetletja, domači avtokastrirani medijski sistem in šibko in maloštevilno civilno družbo; zaradi vsega naštetega bo rezultat le še večja utrujenost volilnega telesa, ki se mu verjetno ne bo ljubilo dovolj upirati in protestirati. Takšna trditev ni prazna graja, zato jo bom poskušal utemeljiti.
Normalnost in normalizacija
Ni dvoma, da k indolenci državljanov prispeva široka kombinacija dejavnikov: digitalizacija naših življenj, spletna omrežja in njihova moč, globalni politični trendi, psihološke zakonitosti množic in specifične nacionalne okoliščine. Že Hannah Arendt je opozarjala, da totalitarni sistemi ne uspevajo le v obliki represije in v podobi tankov na ulicah. Žal je del »normalnosti«, pri čemer ni naključje, da v SDS in Novi Sloveniji radi stavijo na slogan »normalne Slovenije«, postalo vse tisto, česar si ne želimo: oženje človekovih pravic in meja pravne države, ksenofobija do tujcev in migrantov, homofobija in transfobija, preganjanje kritikov, podrejanje medijev in zapiranje pipic nevladnikom. S spremembami zakonov se hkrati nenehno spuščajo meje dopustnega in vse to postaja normalno, celo ob uporabi takega slogana!
Opozorila ne pomagajo, sploh ne, če so striktno medijsko cenzurirana. Ko je mentalno stanje množic pasivizirano do te mere, ne delujejo posebej niti razum, pamet in logika. Protesti so prepoznani kot neproduktivni in avtoritarno obnašanje se začne zelo hitro dojemati kot bodisi normalno bodisi takšno, da se mu ni mogoče upreti. Vemo, da se bo dražljaj, ki se ponavlja, nekega dne udomačil in bo izgubil sposobnost vzbujanja ogorčenja in pozornosti. Ljudje se navadijo na čisto vse.
Prav zato so številni opazovalci Madžarske šele za nazaj začeli ugotovljati, kako globoko so se spremenila institucionalna razmerja in kako nobena posamezna sprememba ni bila videti popolnoma usodna, je pa njihov skupni učinek ustvaril povsem novo politično »iliberalno« resničnost. Podobne procese lahko opazujemo marsikje, recimo v Turčiji, Srbiji, Rusiji in tudi v ZDA v času močne politične polarizacije in Trumpove oligarhije.
Kognitivna pristranost kot zaveznica
Žal največji zaveznik vsake oblasti niso policijske enote ali vodni topovi, ampak človeška psihologija državljanov. Psiholog Daniel Kahneman je pokazal, da večino presoj sprejemamo intuitivno in čustveno, šele nato racionalno; zato volivci ne stavijo na moč razuma in nanje precej bolj intenzivno delujejo občutki pripadnosti, družbene navade in identitetne logike. Posledica seveda ni politična mobilizacija, kajti volivci postanejo pasivni in se raje umaknejo v svojo zasebnost.
Za avtoritarno oblast je pasiven volivec tudi najbolj dragocen. In to obe vrsti: pristaši in verniki bodo po definiciji ravnali ležerno oziroma bučno ploskali vsemu (pasivni so v smislu, da ničemur ne bodo oporekali), nasprotniki pa bodo zdrsnili v stanje utrujenosti in izgubili vero v možnost spremembe. Rezultat v obliki vedno večje apatije, ki se postopoma razvije iz sprva komaj opazne politične pasivnosti, ne bo izostal.
V zadnjih letih sem veliko prostora namenil kognitivni disonanci volivcev Golobove oblasti, ki so v svoji nekritičnosti ne le podpirali vlado takrat, ko zato ni bilo nobene potrebe, ampak so po ustroju te disonance postajali vedno bolj podobni Janševim volivcem. Če imate strukturno in vsebinsko enako kognitivno disonanco na levi in desni, lahko rečemo, da je prav slepota enih dobesedno pripeljala do slepote drugih, zamenjali sta se le garnituri. V tem smislu je zmagovalka zadnjih volitev prav ona – kognitivna disonanca.
Če torej opazujemo isti psihološki mehanizem, ki se lahko pojavlja ne glede na politično orientacijo, in takrat, ko je oblast leva, njeni podporniki racionalizirajo njene napake, hkrati pa se stvar ponovi, ko je oblast desna, se v obeh primerih dogaja isti učinek, tj. zmanjšanje občutljivosti za demokratične standarde, posledično pa pasivizacija. V tem smislu so temelji za sedanjo indolenco, ki jo slutim, bili postavljeni že veliko pred letošnjimi marčevskimi volitvami.
Kako deluje propaganda
K temu dodajmo še druga opažanja, npr. vpliv sodobne propagande. Ta se bistveno razlikuje od klasičnih modelov dvajsetega stoletja in je že zdavnaj opustila osnovno idejo, kako prepričati ljudi v eno samo veliko in »našo« resnico. Ne, zdaj se predvsem trudi širiti laži in ustvarjati stanje permanentnega kaosa.
Promocijo resnice je zamenjala promocija laži – že večkrat sem opozoril, da je Janševa četrta vlada dobesedno strukturirana okoli organiziranega laganja vpletenih. Na koncu propagandna tehnika ne deluje v smeri promocije in podpore eni resnici in se zadovolji s široko produkcijo njenega nasprotja.
Propagandni pristop, na katerega želim posebej opozoriti, je znan pod dvema izrazoma: »zasipavanje z lažmi« (firehose of falsehood) in »preplavljanje prostora« (flooding the zone). Ideja prve tehnike je preprosta: javni prostor zasujte s čim več konstrukti in lažmi, ki jih ponavljajte hitro in neprekinjeno po različnih komunikacijskih kanalih in družbenih omrežjih, tako da se jim ne bo mogoče učinkovito upreti. Če jih je preveč, nihče ne bo zmogel preverjati njihove resničnosti in se jim zoperstaviti. Zasipavanje z lažmi se najpogosteje pripisuje modelu ruske propagande pod vodstvom Vladimirja Putina, čeprav sem sam razvil tudi koncept velikega števila laži, ki ga s pridom uporablja Trump.
Preplavljanje prostora je še ena propagandna taktika, ki je bližje ameriški politični tradiciji in se nekoliko razlikuje od prve, četudi lahko obe kombiniramo. Pri njej ne naletimo nujno na širjenje laži, saj je njena ambicija širša: javni prostor napolniti z nešteto ukrepi, izjavami, pobudami in napovedmi, zaradi česar postane javna razprava nepregledna in neobvladljiva, nobeni od tem ali pobud pa se ni mogoče učinkovito posvetiti.
V praksi to pomeni kaj? Da lahko avtoritarna oblast dopoldne sproži en ukrep, s katerim se boste ukvarjali cel teden ali mesec, toda še isti dan bo popoldne sprožila še dva druga. Medtem ko boste potrebovali čas, da zaznate in analizirate eno laž ali manipulacijo, bodo pred vami že tri nove. Medtem ko boste pripravljali referendum za en avtoritarni zakon, bodo sprejeti že drugi.
Posledice so predvidljive: omenjena utrujenost državljanov, medijev in opozicije. Nihče med njimi nima časa in energije, da bi preverjal vse sproti in se boril proti vsemu, pri vseh pa plahni občutek, da bi lahko kaj spremenili. Poleg tega cilj takšne propagande niti ni več prepričati ljudi, da je oblast nujno dobra, kar Janša zelo spretno počne večino časa. Zadovolji se lahko že z razlago, da ni nič slabši od drugih, da je npr. tudi Robert Golob počel podobne stvari, da je vsega kriva zakonodaja, ki jo je sprejela prejšnja vlada, da zgolj sledi npr. svetlemu zgledu Šutarjevega zakona in podobno. Vsako svoje ravnanje zvede na argumentacijski obrazec »tudi ti« – tudi prejšnji so počeli isto, torej ne protestirajte!
Žal je takšna ugotovitev marsikdaj retorično učinkovita in zaradi nje lepo vidimo, v kakšnem smislu je kognitivna disonanca volilnega telesa prejšnje vlade, ki je tihoma pristajala na vse napake, soodgovorna za vrnitev nove.
Globalni kontekst
Sodobni avtoritarni populizem ne nastaja v vakuumu in njegov vzpon je tesno povezan z globalnimi spremembami. Pomislimo na Zorana Stevanovića, ki je svojo prepoznavnost v celoti gradil na družbenih omrežjih, kjer je iskal pozornost vse do volitev. Digitalni algoritmi z veseljem nagrajujejo konflikt, jezo in emocionalnost. Če politiki uporabljajo provokacije in laži, imajo strukturno prednost pred tistimi, ki uporabljajo argumente.
Družbena omrežja so ustvarila okolje, v katerem pritegovanje pozornosti postane najdragocenejša politična deviza, zato so v prednosti vsi, ki znajo ali si upajo čim bolj brutalno manipulirati s čustvi. V nekem smislu bolje razumejo sprevrženo logiko medijskega prostora in jo znajo zlorabiti za svoje potrebe.
K temu dodajmo še naraščajoče nezaupanje v institucije in politični sistem v zahodnih demokracijah ter dejstvo, da parlamenti, mediji, univerze in sodstvo uživajo vedno manj podpore. Formula, ki so jo populisti že zdavnaj prepoznali in zajahali, se ponuja kar sam. Idealni humus za politične populiste nastane tedaj, ko se lahko skozi slogane tipa »Moč ljudem« predstavljajo kot edini resnični predstavniki ljudstva, ki se borijo proti izmišljenim nevidnim elitam. Ko dobro pogledamo, nam hitro postane jasno, da bi se morali kot novi člani elit boriti proti sebi, kar pa znajo zelo dobro prikriti.
Slovenske posebnosti
Slovenija ima nekaj posebnosti, ki lahko takšne procese dodatno okrepijo, in med prvimi je zagotovo majhnost političnega prostora. Kar v praksi pomeni, da so politične elite, mediji, kapital in gospodarski akterji medsebojno tesno povezani, da informacije krožijo hitro in da politični konflikti pogosto dobijo navidezno osebni značaj. Prav zato je učinek avtoritarnosti in populizma lahko še večji.
Druga posebnost je izrazita polarizacija, saj se velik del politične energije porablja za ideološke spore med političnima blokoma, zaradi česar se demokratični standardi pogosto ocenjujejo skozi prizmo politične pripadnosti, kar je popolnoma zgrešeno.
Naj omenim še eno lastnost, ki bi ji rekel »ciklična narava političnega razočaranja«. Slovenska politika je v zadnjih petnajstih letih proizvedla vrsto »novih obrazov«, ki jih je iskala, nato pa jih je druga stran demonizirala. V bistvu je demonizacija še eno od uspešnih orodij Janše in njegovih satelitov. Vsi novi kandidati, tudi Golob, so vstopali z velikimi pričakovanji in nato skoraj vsi odhajali z velikimi razočaranji. Vsak takšen cikel zmanjšuje pripravljenost državljanov za resno politično angažiranost in rahlja občutek, da so spremembe sploh mogoče. Nasprotno: odpira vrata resignaciji, cinizmu in omenjenemu razočaranju.
Žal kot mojster cinizma nato nastopi Janša sam, zato je lahko na koncu le zadovoljen, saj se dobro zaveda, da je prav cinizem eden največjih zaveznikov avtoritarnosti.
Napačna kampanjska tehnika
Številni komentatorji so pred volitvami razlagali, da je naravnost imenitno, če se Golobova vlada hvali s svojimi velikimi dosežki. Češ da bodo rezultati govorili sami zase. Sploh stranka Levica je na tem gradila svojo kampanjo – na nenehni samohvali, kakor da to že psihološko ne bi bilo zoprno.
Takšno ravnanje je predpostavljalo, da bodo izpolnjene obljube samodejno ustvarile politično podporo. Kakšna pomota! Danes politika ne deluje več na tak način in že dolgo nazaj je postala boj za interpretacijo. Volivci pač ne glasujejo zgolj na podlagi dejstev; tega bi si sicer morali želeti, toda resničnost je drugačna. Štejejo občutki, čustva, identitete in močne zgodbe. V tem smislu je bilo podcenjevanje psihopropagandne mašinerije sedanje oblasti ogromna strateška napaka.
Če neka vlada verjame, da bo zmagala zgolj z administrativnim naštevanjem svojih dosežkov, medtem ko nasprotna stran sistematično oblikuje svojo interpretacijo realnosti, evidentno vstopa v neenakopraven boj. Informacijska dovzetnost volilnega telesa namreč ni nekaj nevtralnega in prednost bodo imeli tisti, ki bolje obvladujejo tehnike laganja, pritegovanja pozornosti, manipuliranja s čustvi in preusmerjanja pozornosti.
Utrujeno normalni
Seveda si ne želim, da bi moj pogled dodatno pasiviziral kogar koli, kar bi bil najbolj trapast očitek na moj račun na podoben način, kot sem dolgo poslušal, da je kritika na račun Goloba voda na mlin Janši. Res ne verjamem, da je pravilna diagnoza nekaj, kar bi morali zamolčati zaradi možnih negativnih posledic, ravno nasprotno. Zato ponavljam: največja nevarnost za izgubo demokracije je ali bo utrujenost državljanov, ki ne dojemajo, da je normalizacija enako nevarna kot odkrita represija.
Žal se ljudje navadijo na vse spremembe, postanejo nedovzetni za nove manipulacije in laži, volivci oblasti pa si jih včasih celo naravnost želijo – laži namreč. Nižji demokratični standardi jim postanejo samoumevni in iščejo načine, kako se jim prilagoditi, namesto da bi protestirali.
V tem smislu avtoritarne težnje velikokrat ne zmagujejo zato, ker so neposredno priljubljene, ampak ob kognitivni disonanci enega tabora tudi zaradi utrujenosti drugega. Apatija in propaganda naredita svoje in hitro nastane okolje, v katerem le še redki gojijo iluzijo, da bo ljudstvo vstalo in da bo znova nastopila svoboda, ki bo vrnila demokracijo. Toda ob utrujenih državljanih, ki pristajajo na normalizacijo skoraj vsega, se to morda ne bo zgodilo kmalu.
Več:
Ko kritičnost odpove: kdo bo odgovoren za vrnitev Janše?
Jemljejo že volilno pravico: Janševa zelo hitra pot v avtokracijo
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Zakaj volivci še naprej verjamejo svojim lažnivim politikom
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?
Trumpovih 7600 laži v dveh letih: o konceptu »velikega števila laži«