::: Quis custodiet ipsos custodes? :::
»Za vstop v slovensko politiko se nisem odločil jaz« se tudi v naslovnem poudarku na strani Mladine bere kot eno najbolj nenavadnih stališč iz sicer predvidljivo benignega in dolgočasnega intervjuja v seriji pogovorov z osamosvojitelji na TV Slovenija. Če odmislim en stavek iz njega, tisti iz napovednika o metanju puške v koruzo, ki sem ga... Continue Reading →
Slovenska politika je pričakovano klecnila in se na veliko dobrikala ob obisku ameriškega državnega sekretarja. Formalni razlog njegovega prihoda v Slovenijo, podpis dokumenta o varnosti omrežij 5G, ni uspel postati res problematiziran, zato je bolj kot samo pričakovano dejstvo dobrikanja Janševe vlade, vključno z njegovim nesprejemljivim in za republiko Slovenijo žaljivim govorom vred, razočaranje odziv... Continue Reading →
Nekateri bodo užaljeni, toda od tviterja pač nikoli ne morete pričakovati vsaj približno resne in argumentirane izmenjave mnenj. Čivki so po nujnosti odmerjenih znakov velikokrat, če ne največkrat obsojeni na pretiravanje, kratke opazke, sarkazem ali cinizem, posploševanje in poenostavljanje. Nekdo, ki verjame, da je tudi argumentacija v javnem prostoru pomembna in da ste lahko kritični... Continue Reading →
Murgelsko kadrovanje sega torej vse do Bruslja? Praktično edini komentar, dodan k vestički v sicer drugem, konkurenčnem dnevniku, h kateremu bi bilo treba upoštevati še izpostavljeni namig o visokih plačah, priča o življenju novinarskega cinizma (ali bi oni sami raje temu dejali sarkazem?) v časopisu, ki velja za najbolj resnega v državi. Simptom česa so... Continue Reading →
V novinarstvu so tudi takšni dogodki, ki jih navidezno ni. Prosto po Sherlocku Holmesu so to dogodki, ki jih ustvarja odsotnost označevalca, ki je po sebi označevalec: ko psi (čuvaji) ne zalajajo, ko odsotnost laježa konstituira dogodek. Ko se zgodi navidezni nič, ker se nič ne zgodi. Pa se nekaj vendarle je zgodilo. Sled dogodka,... Continue Reading →