::: Quis custodiet ipsos custodes? :::
Z največjo lahkotnostjo, kot moteča smet ali prhljaj, je z rokava predsednika vlade mimogrede odpadla doslej zvesta pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič. Pospremljena brez besedice zahvale za svojo kohabitacijsko vlogo, dosedanji molk in lojalnost v trenutku, ko je zmogla dva grama poguma in vendarle odstopila. Na eni strani značilna, v pričakovani cinizem oblečena nadutost predsednika vlade,... Continue Reading →
Matej Tonin je po včerajšnjem preštetju glasov po neuspeli konstruktivni nezaupnici, ob kateri je svojo zgodovinsko vlogo odigralo trinajst poslank in poslancev, na koncu zelo zadovoljno tvitnil: Agonija brezupnice je končno končana. Vesel sem, da smo se prešteli. Po štetju je jasno, da je @vladaRS trdna. Naše delo je usmerjeno v zajezitev širjenja epidemije, k... Continue Reading →
Predsednik vlade je ob izjemno potenciranem zanimanju javnosti, za kar je v celoti poskrbel sam, končno le čestital novemu ameriškemu predsedniku. Kot smo lahko domnevali, in tudi sam sem storil podobno, se je zgodilo na dan Bidnove inavguracije. Da mu ni čestital po volitvah, ga je postavilo ob bok Kim Jong Unu in temu so... Continue Reading →
Politični cinizem ima veliko obrazov, eden teh je skrit v odnosu državljanov do oblasti in se kaže kot posledica nezaupanja v vlado, raste pa iz splošnega ciničnega odnosa do politične sfere. Ker ni dvoma, da tak cinizem zadnja desetletja narašča in med drugimi dejavniki vpliva na politično udeležbo povsod, kjer se pojavi, lahko predstavlja resno... Continue Reading →
Dva nesporna presežka v enournem pogovoru med Igorjem E. Bergantom in predsednikom vlade vsebujeta dve osnovni sestavini njegovega dojemanja drugih. V prvem bomo našli elemente značilnega cinizma do ljudstva: ljudje, ki so brezposelni in tudi brez dohodkov zaradi epidemije, na drugi strani pa številni, ki delo pač opravljajo od doma in za nameček včasih še... Continue Reading →
»Za vstop v slovensko politiko se nisem odločil jaz« se tudi v naslovnem poudarku na strani Mladine bere kot eno najbolj nenavadnih stališč iz sicer predvidljivo benignega in dolgočasnega intervjuja v seriji pogovorov z osamosvojitelji na TV Slovenija. Če odmislim en stavek iz njega, tisti iz napovednika o metanju puške v koruzo, ki sem ga... Continue Reading →
Slovenska politika je pričakovano klecnila in se na veliko dobrikala ob obisku ameriškega državnega sekretarja. Formalni razlog njegovega prihoda v Slovenijo, podpis dokumenta o varnosti omrežij 5G, ni uspel postati res problematiziran, zato je bolj kot samo pričakovano dejstvo dobrikanja Janševe vlade, vključno z njegovim nesprejemljivim in za republiko Slovenijo žaljivim govorom vred, razočaranje odziv... Continue Reading →
Nekateri bodo užaljeni, toda od tviterja pač nikoli ne morete pričakovati vsaj približno resne in argumentirane izmenjave mnenj. Čivki so po nujnosti odmerjenih znakov velikokrat, če ne največkrat obsojeni na pretiravanje, kratke opazke, sarkazem ali cinizem, posploševanje in poenostavljanje. Nekdo, ki verjame, da je tudi argumentacija v javnem prostoru pomembna in da ste lahko kritični... Continue Reading →
Murgelsko kadrovanje sega torej vse do Bruslja? Praktično edini komentar, dodan k vestički v sicer drugem, konkurenčnem dnevniku, h kateremu bi bilo treba upoštevati še izpostavljeni namig o visokih plačah, priča o življenju novinarskega cinizma (ali bi oni sami raje temu dejali sarkazem?) v časopisu, ki velja za najbolj resnega v državi. Simptom česa so... Continue Reading →
V novinarstvu so tudi takšni dogodki, ki jih navidezno ni. Prosto po Sherlocku Holmesu so to dogodki, ki jih ustvarja odsotnost označevalca, ki je po sebi označevalec: ko psi (čuvaji) ne zalajajo, ko odsotnost laježa konstituira dogodek. Ko se zgodi navidezni nič, ker se nič ne zgodi. Pa se nekaj vendarle je zgodilo. Sled dogodka,... Continue Reading →