Komaj je odstopila ministrica Kozlovič, že sledi Janševa grožnja

Z največjo lahkotnostjo, kot moteča smet ali prhljaj, je z rokava predsednika vlade mimogrede odpadla doslej zvesta pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič. Pospremljena brez besedice zahvale za svojo kohabitacijsko vlogo, dosedanji molk in lojalnost v trenutku, ko je zmogla dva grama poguma in vendarle odstopila.

Na eni strani značilna, v pričakovani cinizem oblečena nadutost predsednika vlade, po tviterju je hladnokrvno takoj zaukazal najti zamenjavo, na drugi sveža servilnost moralnih bankrotirancev iz SMC na čelu z Zdravkom Počivalškom, ki so brez težave obrnili hrbet lastni strankarski kolegici in se enkrat več priklonili avtokratskemu šefu – iz druge stranke.

Cinizem ob odstopu

Janša je odhod ministrice – in upamo, da svojega nepreklicnega odstopa ni kuvertirala kot Hojs – pospremil celo z opazko, da je čas »nadvse primeren«, ker je menda padel še en konstrukt proti Francu Kanglerju.

Bi morali ministrico, ki včeraj sploh ni upala pred kamerami pojasniti svojega odstopa, spoštovati v njenem dejanju? Bolj malo in bolj mimogrede. Njen strankarski kolega Gregor Perič celo zagotavlja, da ne bo izstopila iz stranke.

Lahko pa si predstavljamo njeno duševno stisko: kaj je hujšega od dozorelega spoznanja, da si s svojo kolaborativnostjo v avtokratski vladi, nagrajen z vodenjem pomembnega resorja, ponižan ostal brez podpore čisto vseh vpletenih?  Ne le predsednika vlade, ki od tebe, pravosodne ministrice, zahteva kršitev zakonov in posege v tožilstvo, ampak tudi svojega strankarskega šefa Počivalška in kolegov ministrov Simone Kustec in Boštjana Koritnika, samih lojalistov, ujetih v isto kletko? In ki ti mimogrede brez težav pokažejo hrbet?

Pri čemer poslanskih amoralnežev iz vrst SMC in DeSUS, vseh že zagnanih v iskanje tvoje zamenjave, niti ne omenjamo. Nauk zgodbe je jasen: če nimaš hrbtenice, če si se odločil za družbo nemoralnih, boš v breznu prezira nemoralnih tudi končal.

Trinajst odločilnih

Odkar pomnim, opozarjam na povsem spregledano temo moralnega ravnanja v slovenski aktualni politiki, nemoč medijske kompetence v etiki, tokrat z enostavno poanto: če bi imeli vsaj povprečno pokončne in načelne politike, zgolj zavezane svojim poprejšnjim mediokritetnim političnim stališčem, se Janševa vlada preprosto ne bi mogla zgoditi. Če ne bi bilo teh 13 poslank in poslancev iz vrst SMC in DeSUS, ne bi kot država katastrofalno zašli v stranpoti demokracije: njihova imena bodo odšla v večnost.

To so Franc Jurša, Jurij Lep, Ivan Hršak, Branko Simonovič, Robert Polnar, Igor Zorčič, Janja Sluga, Branislav Rajić, Gregor Perič, Monika Gregorčič, Mateja Udovč, Dušan Verbič in Mojca Žnidarič; nekateri med njimi so morda vmes spregledali, večina pa še vedno brezsramno in brez trohice vesti vodi Slovenijo v propad. Narod jim bo moral kmalu postaviti marmorno obeležje in se jim, da se nikoli več ne ponovi, ustrezno »zahvaliti« za vso gorje, s katerim so postregli državi zgolj zaradi svojih zasebnih materialnih računic in ki ga bo potrebno sanirati še leta.

Perič s pahorjansko zvitostjo

V SMC so novo sramoto kolaborantstva, tokrat ob izdaji lastne članice in ministrice, hiteli prikrivati s pahorjansko pomiritveno retoriko. Vodja poslanske skupine SMC-ja Gregor Perič, njegovi tviti so zadnje čase kajpak deležni huronskih simpatij premierja, je paberkoval o tem, kako je odstop ministrice »popolnoma legitimen«, da ga »obžalujejo« in potem z vedno znova videno lahkotnostjo dodal, da pričakujejo, da vlada »postopke v povezavi z izbiro tožilcev izpelje transparentno in brez dvomov o njihovi korektnosti«.

Perfidna retorika predsednika republike je to, od katere se, kot sem večkrat pojasnil, v SMC izjemno hitro učijo, saj omogoča neobvezno neopredeljevanje na ravni želja in pričakovanj. Je odlična rešitev sploh takrat, ko se, podobno kot v zadevi nefinanciranja STA, lahko recimo Perič znova skrije za »različne ocene« o dosedanjem postopku. Seveda, ocene so pač vedno različne – nekdo lahko meni, da je Zemlja ploščata in ne nujno okrogla, zato je potrebno upoštevati vsa mnenja!

Ploščata Zemlja

Ravno zato je smel, podobno kot njegov strankarski šef, tudi Perič na koncu celo odurno modrovati:

»Želimo si, da glede postopka, ki je pomemben, ne bi bilo nobene sence dvoma.«

No, še eno dimenzijo kolaborativne retorike izmotavanja lahko izberemo iz tega: Perič bi, da ne bo nobene sence dvoma glede ploščate Zemlje, izpeljal postopek njene ocene o ploščatosti še enkrat.

Seveda je sklep vlade, da razveljavi postopek izbire evropskih delegiranih tožilcev, ki jih je predlagal Državnotožilski svet, nevaren precedens. Ki se mu lahko čudi celo Janši naklonjeni pravnik Matej Avbelj. Za Finance je rektor Jambrekove Nove univerze povedal, da ta vlada »ni ponudila prav nikakršnega razloga, kaj šele prepričljivega, ki bi v skladu z zahtevami vladavine prava lahko upravičil zavrnitev seznanitve z dvema predlaganima kandidatoma in posledično razveljavitev že izpeljanega postopka izbire.«

Še več, po njegovem bo zdaj, ko je prišlo do razveljavitve, to jasna kršitev vladavine prava. Ker sta oba simpatizerja Janše, bi mu lahko prisluhnil tudi Perič, če ne verjame vsem drugim.

Janša grozi

In kakor da premierjev cinizem do ministrice ni dovolj, zdaj širi celo grožnje. Da v evropskem javnem tožilstvu ne sodelujejo vse članice, je povedal in se vprašal, zakaj »potemtakem tega nadzora na Švedskem in Danskem sploh ni«. Kajti obe in še tri druge države v tem instrumentu sploh ne sodelujejo, je dodal; po njegovem je Evropsko tožilstvo prostovoljni dogovor 22 držav, iz katerega se lahko vsaka država tudi umakne. Ob tem pa nedvoumno zagrozil: 

»Še nekaj podobnih političnih izjav pa bo 6/27.«

Janšev komentar se nanaša na trditev glavne evropske tožilke. Laura Codruta Kövesi meni, da očitno pomanjkanje iskrenega sodelovanja slovenskih organov z evropskim javnim tožilstvom spodkopava zaupanje v učinkovito delovanje sistemov upravljanja in nadzora evropskih sredstev v Sloveniji. S tem se je odzvala na odločitev vlade o ponovitvi postopka imenovanja kandidatov za evropska delegirana tožilca, pri čemer svari, da brez evropskih delegiranih tožilcev ni mogoče učinkovito preiskovati vseh sumov goljufij. No, nekomu bi to bilo celo izjemno všeč.

Zdaj Janša očitno grozi, da se bo peterici nesodelujočih pridružila še ena država. Očitno Slovenija in po njegovi izbiri. Zato naj glavna evropska tožilka raje drži jezik med zobmi. Čakamo na odziv vseh, tožilcev, politike, medijev. Težko je živeti v državi, v kateri množični mediji ne želijo opozoriti na cinizme, še huje pa, če ne znajo opozoriti niti na grožnje.

Več:

Sluga, Kozlovič in Kustec: o ženskem dostojanstvu v politiki

Skesanost, morala in politika: Janja Sluga bi še sodelovala s SDS

Pravosodna ministrica priznala, da politika ustvarja sovražni govor. Ga ne bi tudi obsodila?

Predsedniška formula nekomentiranja: o servilnosti do Janše

Usoda države, položena v roke trinajstih poslank in poslancev