Novinar Večera Matej Grošelj je v komentarju z naslovom »Za Janševo vrnitev je najbolj odgovoren Golob« zapisal nekaj misli, ki zaradi specifičnosti avtokastriranega medijskega ekosistema pri nas zvenijo skoraj kot herezija. Zato mu moramo čestitati in upati, da ga ne sežgejo na grmadi.
V resnici so njegove ugotovitve precej bližje zdravi pameti kot večina tolažilnih razlag, ki smo jih iz ust dežurnih provladnih komentatorjev in novinarjev poslušali zadnje tedne. V mediji so pričakovano prevladali, saj sami ne zmorejo distance. Čisto na kratko, da spomnimo: Golob je marca proslavil pičlo volilno zmago, ki se je hitro spremenila v nočno moro. Predvsem zaradi totalne nenačelnosti in lažnivosti ljudi, kot so Janez Janša, Anže Logar in Zoran Stevanović, ki so pripravljeni požreti vsako svojo politično zavezo. Zato je Golobova ocena, da dobivamo »koalicijo prevarantov«, kjer prevara ruši nič manj kot temelje demokracije, ena najbolj posrečenih, če ne celo najbolj natančna izjava njegovega mandata. Ironično prihaja prepozno.
Novinarjeva teza je preprosta: oblast izgubi tisti, ki jo ima. In če jo izgubi na način, ki je skoraj učbeniški, potem ni veliko prostora za izgovore. Največjo odgovornost za zamenjavo oblasti nosi Golob, ugotavlja, in temu je težko oporekati, čeprav noče z jezika. Človek, ki je v politiko vstopil z zgodovinsko prednostjo, z redko videno podporo in kot oponent v uličnih protestih osramočenemu avtokratu, je v nekaj letih uspel narediti preveč stvari narobe. Sam bi dodal, da se ni zgodilo naenkrat in ne zato, ker so napake neizogibne, ampak ker jih ni imel volje prepoznavati kot napake.
Ni se naučil ničesar
Okoli sebe je imel takšne ljudi, ki mu tega niso želeli sporočiti ali jih ni poslušal. Žal je del Golobovega osebnega psihograma, da takrat, ko bi moral kaj priznati ali popraviti, tega ni zmogel. Tudi to, da je zaletav, da veliko obljublja in se potem tolče po glavi. Ko bi se le: v svoji nesamokritičnosti se pretežno ni zmogel. Končno je v finišu obljubljal, da bo barko pripeljal v varen pristan, potem pa je brez dolžnega pojasnila prehitro napovedal, da se umika v opozicijo in s tem najmanj poskrbel za Logarjev perfidni alibi, da se je iz tekme kar sam izločil. Naj navedem ključen moment novinarjevega opisa:
»V drugi polovici mandata je izgubil evropske volitve in dva referenduma, a ga zaradi prevelikega ega, arogantnega obnašanja in nekvalificiranih svetovalcev nič ni predramilo. Svoje priložnosti na položaju predsednika vlade ni izkoristil, saj je v štirih letih zapravil ogromno prednost pred konkurenco, levi pol pripeljal do prepričljive izgube večine v parlamentu in Janši vztrajno tlakoval pot za prevzem oblasti. Golob se v dolgi vrsti napak ni ničesar naučil, zato plačuje ceno za izstavljen račun na volitvah. Politične realnosti sprva sploh ni razumel – javnost je najprej prepričeval, da bo barko pripeljal v varen pristan, nato pa mu ni preostalo drugega, kot da prizna kapitulacijo in se poklapano odpravi v opozicijo.«
Dežurni tolažniki
Tedni po volitvah minevajo v silno klavrnem vzdušju, v napovedih finančnega zloma, tudi zaradi pregleda bilanc, ob totalnih avtocestnih zamaških in v občutku nekakšne splošne streznitve, ki nas čaka. Presenetljivo javnost zelo malo omenja avtoritarno oblast in se bolj zadržuje v socialni in ekonomski sferi svaril pred političnim obratom v desno.
Nekateri politiki zapuščajo stranko, recimo Urška Klakočar Zupančič. Tista opevana predsednica parlamenta s pahorjanskim talentom za komunikacijski populizem, ki so jo v lastni stranki poskušali odstraniti s položaja, a mediji o tem sploh niso pisali. Ja, bilo je veliko nekonsistenc, tudi kakšna stalinistična odstranitev iz stranke, npr. poslanke Mojce Pašek Šetinc. Toda čas preštevanja kiksov je trenutno zamenjala hektika pričakovanja, kaj bo storil Janša, ki zvito teatralično zganja suspenz in vsakič zanika, da sploh sestavlja vlado.
Opazen je manko ali odsotnost ključnih ljudi pred kamerami. Šef Darsa Andrej Ribič si zadnje tedne ne upa stopiti pred njih, saj se na avtocestah dogajajo neznosni zastoji. Ministri vladajoče stranke so skoraj izginili, Goloba tudi skoraj ne vidimo, v medijih pa pretežno v imenu Gibanja Svoboda nastopata Matej Grah in Alenka Bratušek. Skratka: odgovorni bežijo pred kamerami.
Teza o veliki krivici
Doslej so nas dežurni novinarji tolažili, da je vlada storila marsikaj ali celo rekordno veliko, da smo nepravični in da je za porazno povolilno stanje krivo volilno drobljenje glasov na levem polu, ki so šli manjšim strankam. Da se, tako ali drugače, Golobovi vladi dogaja velika krivica in da je nenazadnje tudi zmagala na volitvah. Novinar Večera ne ovinkari, ko raje omenja njegov prevelik ego, aroganco in nekvalificirane svetovalce. Sam sicer mislim, da se seznam s tem ne konča.
Ker sem na napake Golobove vlade sproti opozarjal vsa leta, žal zaman in ob medijski cenzuri ali celo napadih posameznikov, se ne bom ponavljal. Rekel pa bi, da ni posebne nuje po preveliki individualizaciji odgovornosti in tem, da jo omejimo na prvaka Gibanja Svoboda. Ob nekaterih spornih potezah žal ob sebi ni imel ljudi, ki bi ga uspešno ustavili tam, kjer očitno rine v težave.
Spomnimo se zgolj vseh pričakovanj, da se mora otresti ministra Danijela Bešiča Loredana. Prepozno. Ali Vesne Vuković in Damirja Črnčeca. Pri prvi je po nekaj časa popustil, pri drugem nikoli. Nasprotno, promoviral ga je. Spomnimo se neverjetnega števila odstopov ministrov na »osebno pobudo«, v katere novinarji niso uspeli podvomiti. Spomnimo se nespametnega obračuna s Tatjanom Bobnar in Boštjanom Lindavom, če afere Karigador, intervencij Tine Gaber Golob v politiko in trapastih instagramskih objav v njeni režiji niti ne omenjamo.
Sokrivda civilne družbe
V demokraciji si želimo najboljših odločitev in oblasti, ki posluša vse deležnike in zna stopiti na zavoro. Ko vozimo avto, teh nimamo le za to, da bi se na koncu varno ustavili, ampak so nujne v celotni vožnji. Kritika vladajoče politike je zato nujna natančno na isti način. Da zavore niso delovale ves čas vožnje, ni le odgovornost voznika. Seznam sokrivcev, da zelo verjetno prihaja na oblast avtokrat Janša, ki v tajnosti pripravlja svojo vlado, je zato daljši.
Najprej je tu civilna družba, ki rada nastavlja moralni kompas družbi in deluje kot njen korektiv, velikokrat kot zadnja linija obrambe pred dedemokratičnimi procesi in zlorabami. Tokrat ji Janša že napoveduje, da ji bo zapiral pipice. V praksi se je v zadnjih letih vse preveč vedla kot razvajen spremljevalec oblasti, popolnoma odločena, da bo kritiko odložila za boljše čase. Svojo držo je upravičevala s tem, da je bolje imeti na oblasti manj nevarnega politika kot avtokrata, ki se mu je leta 2022 k sreči iztekel tretji mandat.
Poprej alergična na vsako avtoritarno gesto, kar je prav, po volitvah ni več zmogla takšne odzivnosti in je nenadoma postala preveč pasivna in selektivna v svojih opažanjih. Mobilizacije množic skoraj ni bilo, graja ob posamičnih pravnih in ksenofobnih kiksih, kot je npr. Šutarjev zakon, je bila omejena na redke posameznike. Naj spomnim, da je pravnica in aktivistka dr. Barbara Rajgelj ta zakon označila za Janša-Golobov zakon oziroma za Janša-Mesec-Golobov zakon. Dovolj povedno.
Glas ljudstva je sicer opozarjal na luknje pri zagotavljanju javnega zdravstva, v veliki meri celo uspešno in brez njega bi bile Golobove napake še večje. Toda splošnega vtisa o odsotnosti angažmaja, opozoril in protestov v sferi aktivizma civilne družbe navedeno ne spremeni.
Sokrivda intelektualcev in medijev
Nič bolje se ni odrezala intelektualna srenja, še najmanj akademska, seveda z izjemo Janševega krožka, zbranega pretežno okoli Petra Jambreka, ki je pričakovano Golobovo vlado napadal. Pred in po nastopu njegove vladavine leta 2020 je bila občasno aktivna, potem pa ni več zmogla nobene omembe vredne akcije, vse po principih mentalitete »našosti«. Naj spomnim le na odmevno izjavo 150 akademikov, ki je nastala februarja 2020 pred nastopom Janševega mandata in posvarila pred fašizacijo države.
Posamezniki, celo sindikalisti, so se nasprotno v zadnjih štirih letih na trenutke angažirali v njegovo obrambo, kar je absurdno. Tako, in dajem le en zgled, akademska skupnost ni zmogla dvoma, ko se je Golobova vlada odločila podpreti Janšev krožek visokošolskih zasebnikov in ga celo integrirati v novo univerzo v Novem mestu.
Bile so svetle izjeme, ko je na primer psihološka stroka oporekala novemu Zakonu o psihoterapiji, a žal popolnoma neuspešno: v Gibanju Svoboda so se požvižgali na znanost. »Miselni aparat« družbe je namesto mišljenja največkrat racionaliziral ravnanje oblasti, jo opravičeval in prav nič objektivno analiziral. Tisti, ki bi morali prvi govoriti, so raje izbrali molk. Ne zato, ker ne bi videli, kaj se dogaja, ampak ker jim je bližje oportunizem. Intelektualec, ki opušča svoje dolžnosti, ni nevtralen, ampak deluje politično, žal v napačno smer. Dogajalo se je prepogosto.
Nekaj podobnega drži za del množičnih medijev, ki se očitno ničesar niso naučili iz izčrpavanja Slovenske tiskovne agencije ali desanta na RTV Slovenija. Mimogrede, moja knjiga o tem iz leta 2022 do danes ni pritegnila enega samcatega novinarja v državi. Zoran Stevanović celo programsko napoveduje uničenje javnega servisa, kar bi lahko koga skrbelo. Velik del novinarjev je celo radikaliziral svojo provladno usmerjenost, nekritičnost in obrambnost – med njimi celo takšni, ki so del cehovskih združenj in vedno prvi v obsodbi Janševih medijev. Številni med njimi so se odločili, da bo oblast raje previdno branil pred kritiki, tudi s pomočjo cenzure, nikakor pa sam dovolj opozarjali na napake. Da bodo raje razlagali, zakaj so stvari kompleksne, namesto da bi pokazali, da so včasih preprosto narejene amatersko in zelo janšistično.
Nekateri provladni novinarji so postali na las podobni tistim, nad katerimi so se v času avtoritarne oblasti najbolj zgražali in jih imenovali za lakaje. Odpovedali so se osnovni profesionalni funkciji, ki je nadzor oblasti. Ko novinar začne delovati v duhu prepričanja, da je njegova naloga zaščititi vlado pred domnevno neupravičeno grajo, je konec blizu. Tudi za novinarstvo.
Sokrivda volilnega telesa
V presojah smo se že dolgo navadili na lažno puhlico, da državljanke in državljani niso krivi ničesar. Volivci imajo vedno prav, kajne? Kje pa! Vedno občutljiva tema, ker se hitro sliši kot moraliziranje ali celo prezir. Demokracija predpostavlja minimalno stopnjo deliberacije, kritične državljane, ki ne ploskajo tam, kjer bi morali dvomiti, ki ne ignorirajo očitnih protislovij in sumljivih podobnosti antijanšizma z janšizmom. Večkrat sem kognitivno slepoto Janševega volilnega telesa primerjal z nastajajočo pri podpornikih vladajočih.
Seveda je zadovoljstvo državljanov dodatno uspavalo vlado in samozadostnost vsakič rodi samopašnost ter aroganco vladajočih. Vmes je demonični šepet Janše v Golobovi glavi postajal vse močnejši. Ko omenjam sokrivdo, ne želim minimizirati deleža krivde politikov, ki je zagotovo daleč največji. Toda procesi so dinamični, kompleksni in medsebojno povezani. Marsikdo od naštetih je odpovedal takrat, ko bi moral reagirati, zato vsak nosi svojo delno odgovornost.
Če se zgodbi obeta nauk, potem ni v tem, da se bo avtokrat vrnil na Gregoričevo. Se v demokraciji dogaja, kjer je oblast mogoče hitro izgubiti tudi zato, ker mehanizmi nadzora prehitro zamenjajo floskule opravičevanja. Rezultat je porazen in takšno je skupinsko rezoniranje: krivi morajo biti drugi, sami smo večna žrtev. Podobne usode bo deležno tudi vsako opozorilo o tem, torej pred učinki kognitivne disonance in avtokastriranimi mediji.
In tako kot se posamezniki največkrat izogibajo zrcala, ker ne kaže nič lepega, se lahko tudi družba spremeni v skupnost, ki si kritike preprosto ne želi več slišati, saj bi to pomenilo, da bi se morala zazreti vase in popraviti. V tem smislu, in samo v tem, vsega pač ne bo kriv avtokrat, ki že maha s svojim mečem.
Več:
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Desant na RTV Slovenija: politična ugrabitev javne radiotelevizije v letih 2020-2023
Skrajna desnica v Sloveniji: razvoj ekstremističnih gibanj po letu 2020
Kdo nam laže: je Golob želel odstraniti Urško Klakočar Zupančič?
Vlada mora pasti: o demoničnem šepetu Janeza v Golobovi glavi
Dialektika antijanšizma: zakaj je nevarna slepa podpora Golobovi vladi?