Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je spisala »Poročilo v zadevi Utrip/komentar – 3.2.2019, TV SLO1«, ki nosi datum 19. februar 2019.

Govorimo o novinarskem navijaštvu Jadranke Rebernik, ne nepričakovanem ali prvem, ki sem ga podrobno komentiral v zapisu Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili. Seveda ne gre le za avtorico prispevka, temveč za razpravo, ali je takšno ravnanje na javnem zavodu dopuščeno. No, v besedilu, ki ga je spisala varuhinja Ilinka Todorovski, so se na štirih straneh znašli trije elementi poročila o Utripu, predvajanem drugega in ne tretjega februarja: nekaj komentarjev zgroženih gledalcev in nekaj pohval, njeno »mnenje in priporočilo« in nato še »odziv« in »poročilo« odgovorne urednice Manice J. Ambrožič.

Ambrožič poročilo Utrip

Izsek iz obravnavanega poročila: močan avtorski pečat Jadranke Rebernik

V kolosalnem loku brez komentarja

Pričakovali smo seveda, da bomo prebrali mnenje, kaj si varuhinja in urednica mislita o novinarskem pristopu avtorice Utripa in ali ga razumeta kot skladnega s standardi javne radiotelevizije in novinarske etike. Žal ugotavljam, da se je zgodilo ravno to, kar se v zgoraj citiranem zapisu napovedal: da bo končna ugotovitev ob oddaji ostala pri tem, da »so prejeli pohvale in kritike, torej so bili spet uravnoteženi«.

Ampak res si nisem predstavljal dimenzij končnega rezultata njunega poročila, še drastično hujšega: na štirih straneh bo lahko bralec dobesedno s povečevalnim steklom iskal kakršnokoli opredelitev do konkretnega Utripa, a je ne bo našel. Todorovski in Ambrožič sta se namreč v kolosalnem loku izognili že eni sami samcati besedici komentarja omenjene oddaje. No, na tolikšno sprenevedanje, očitno novi standard, ki ga še nismo videli v delovanju varuha in odgovornih urednikov, celo ob svojih res do konca znižanih pričakovanjih, nisem računal. Ja, človek se v svoji naivnosti vedno znova moti in greši.

O tem, kaj morajo, ne o tem, kaj počnejo

Kaj sta potemtakem storili, da bi se izognili slehernemu mnenju, komentarju in stališču? Na štirih straneh beremo razpravo o tem, kako morajo novinarji postopati in ne o tem, kako so. Todorovski o tem, kaj da je komentar, kaj je značilno za ta žanr, da »avtorici takšne oddaje ni mogoče oporekati pravice do podajanja mnenj ali od nje zahtevati nevtralne drže« – kar je edini stavek, v katerem varuhinja, se zdi, vsaj posredno meri na avtorico in kaj ta sme početi, ne pa tudi, kaj je storila v oddaji.

Še več, po njenem ima RTV Slovenija »ne le pravico, ampak tudi dolžnost kritično obravnavati politične in družbene odklone« – in znova ni jasno, kako naj si s tem navodilom v analizi Utripa metodološko pomagamo. Novinar bi moral po njenem mnenju podajati preverjena dejstva »s čim bolj nevtralne in distancirane pozicije«, od komentatorjev pa se pričakuje, da »na podlagi teh dejstev, strokovne podkovanosti in poznavanja konteksta podajo mnenja, podkrepljena z argumenti, vedenjem in znanjem«.

Nato preide k strinjanju z odgovorno urednico, katere poročilo je potem v celoti objavljeno v nadaljevanju, in ki pravi, da morajo novinarjeva mnenja ostati »podkrepljena z dejstvi, izbor izjav za vsako tematiko naj bo reprezentativen, uporaba jezikovnih prijemov oz. sredstev naj bo premišljen in nikakor žaljiv, v kratkih in preglednih komentiranih formatih naj ima aktualno dogajanje prednost pred ideološkimi temami«.

Kaj še ostane od funkcije?

Naj ponovim ključno: Todorovski in Ambrožič se niti z enim stavkom nista opredelili do ravnanja novinarke in zapisali, ali je avtorica Utripa postopala pravilno ali napačno in v čem je ta pravilnost ali napačnost, kar se od njiju pričakuje in na kar računajo pritožniki. Očitno nova taktika javne radiotelevizije?

Žal predstavlja izogibanje temu, kar bi morali početi. V opisu delovanja instituta varuha beremo, da ta »preiskuje pritožbe posameznikov in predlaga odpravo nepravilnosti, kadar ugotovi, da je pritožba utemeljena.« V tem primeru pa ugotovitev ni. S tem varuhinja in odgovorna urednica pritožnikom in javnosti ne privoščita niti osnovne informacije – v čem da se ti motijo, ko hvalijo ali grajajo Utrip zaradi novinarskega zdrsa, ali v čem imajo prav.

Naj navedem manjši miselni eksperiment. Kaj bi dejali, če bi iz Narodne galerije nekdo odnesel Groharjevo sliko, kasneje bi ga ujeli in storilec bi se znašel pred sodnico zaradi tatvine. No, ko bi pričakovali sodbo, bi v njej sodnica na dolgo in široko ugotavljala, da so tatvine v Republiki Sloveniji kaznivo dejanje in da se krasti ne sme, ali je v konkretnem primeru do nje prišlo, pa bi v sodbi povsem izpustila. Kaj si bomo mislili o takšnem ravnanju? Brez presoje konkretnih dejanj je funkcija varuhinje in odgovornega urednika pretežno nepotrebna in nesmiselna!

Nepristranskost kot (ne)vrednota

Ni naključje, da omenjeni niti z besedico ne poskušata analizirati konkretnih novinarskih postopkov ali izrečenih besed v Utripu. Logično, da bi do konca izpeljali svoj očitni namen izogibanju podajanja presoje, se morata temu v celoti odpovedati. In sta se. V svojem prvem zapisu sem že storil tisto, od česar bežita kot hudič od križa: analiziral sem dele besedila in nakazal, v čem so pomanjkljivosti osrednjega dokumenta zavoda z naslovom Poklicna merila in načela novinarske etike v programih RTV Slovenija. Kar očitno marsikomu ustreza.

Navzlic temu ta dokument, kot rečeno, predvideva nepristranskost kot »temeljno vrednoto v vseh programih RTV Slovenija«. Zato bom ponovil vajo in s pomočjo delne tekstovne analize poskušal pokazati, da je novinarka Rebernik kršila to načelo. V oddaji je namreč med drugim dejala:

Govor je seveda požel odobravanje na levici, ki se že leta napaja z gojenjem antijanšizma in z agresivno delitvijo Slovenije na dva pola. V tej tekmi izgublja Slovenija, izgubljamo mi vsi.

Kot sem že zapisal, je tiha premisa njene vrednostne ocene takšna, da nas nujno vodi do naslednjega sklepa: če se Slovenija ne bi toliko ubadala z odporom do Janše, ne bi zamujala dolgih let napredka. Kar avtorici nedvoumno pomeni, da bi s pomočjo prvaka SDS in njim na oblasti prosperirala. Predstavljajmo si torej, da bi nek novinar v programih javne radiotelevizije izrekel s stavke, kot so: »V Sloveniji izgubljamo mi vsi, ker ne gojimo dovolj simpatij do Zmaga Jelinčiča (ali Mateja Tonina, Alenke Bratušek, Marjana Podobnika, itd.). Mar ni to povsem jasno in eklatantno politično navijaštvo? Kako ga je mogoče upravičiti? Pri čemer je Rebernik trdila še bistveno več od tega. Navijaštvo je nesporno oblika novinarske pristranosti – tiste, o kateri zdaj varuhinja in odgovorna urednica molčita.

Pionirska čepica in dvomljivec v komunistični sistem

Podobno politično ideološkost in pozicioniranje vsebuje naslednji del Utripa, tudi že citiran:

»Drži, vsi ki smo bili rojeni v tistem času, smo bili deležni pranja možganov v šolah. In pri sedmih letih najbrž verjameš marsičemu, kar si slišal v šoli. Problem je v tem, če temu verjameš dandanes. A ko je Marjan nosil pionirsko čepico, so Janeza ravnokar vrgli iz komunistične partije. Ker si je drznil dvomiti v komunistični sistem in njegovo pravičnost.«

Avtorica oddaje se spet popolnoma jasno opredeljuje do ideologije in režima bivše države, pri čemer se skozi prvo osebo množine postavlja v pozicijo nas vseh in govori v našem imenu: »nam« so prali možgane, »mi« smo bili naivni, »mi« smo morali verjeti marsičemu. Svojo pristranost še podkrepi in kara tiste, ki še danes verjamejo v socializem.

In potem sledi še pričakovana solidarizacija z njenim očitnim političnim idolom. Res, do njega ima vso pravico, vendar ne v komentarjih javnega servisa, kot nam želita dopovedati omenjeni. Če bi Rebernik zgolj smešila predsednika vlade (»ko je Marjan nosil pionirsko čepico«), bi temu lahko dejali bolj ali manj posrečena kritika. In bila bi legitimna, razpravljali bi le o okusu. Preostanek citiranega stavka pa prestopa to mejo in je značilen za navijaštvo in politično pristranost: spet dokazuje simpatiziranje s svojim političnim idolom.

In to takšno, ki predstavlja še potvarjanje dejstev: tednik Mladina je bogato dokumentiral, da je Janša v tistem času poskušal razviti koncept vseljudske obrambe, da je bil v tej svoji leninistični maniri preveč radikalen za komunistično partijo in da potemtakem ni žrtev režima, kot nam to sočutno predstavlja Rebernik. Ni šlo za njegov dvom v komunistični sistem v imenu več demokracije, ampak njegovo preveliko fanatičnost. Ta nam tudi pojasni, zakaj je napisal prošnjo, da bi se v partijo znova včlanil – le zakaj bi si želel vanjo znova včlaniti, če je v komunistično partijo dvomil? S kakšno materialno evidenco in v imenu katere novinarske resnice nam torej slika mučenika, ki je zdaj še nova žrtev v primerjavi s predsednikom vlade, ki je okusil zgolj pionirsko čepico?

Strankarsko trobilo in legitimirana pristranost

Avtorica je potemtakem v aktualni politični debati med Šarčem in Janšo preprosto branila tistega, ki ji je politično všeč in s tem nesporno ravnala pristransko, kar daleč presega kritičnost in subjektivnost. Če je to korektno novinarsko postopanje, kot to nesporno dopuščata Ambrožič in Todorovski s tem, ko se do takšnega ravnanja ne opredelita, potem se je enkrat več pokazalo že povedano: da se javna radiotelevizija zaradi ohlapnih novinarskih pravil lahko v trenutku potencialno spremeni v strankarski medij in trobilo, ne da bi temu smeli oporekati.

Če bi se po nekem naključju, kar se zgodi mimogrede, med novinarji znašli navdušenci le ene politične linije, sme po tem branju vsak med njimi biti »subjektiven« na opisani način. Rezultat lahko slutimo. Da se razumemo: težava ni razrešena niti s pluralizmom političnih mnenj različnih novinarjev, ker pluralizem pristranosti v ničemer ne reši začetne zagate – jo kvečjemu absurdno multiplicira. Komentar je namreč prešel mejo subjektivnega, ko novinar v svojem prikazu dejstev pristransko odstopa od standardov objektivnosti, točnosti in uravnoteženosti iz točno določenega vzroka, namreč zaradi novinarjevih/urednikovih vrednot, političnih preferenc, osebnih vezi in podobno.

V prikazu Medijska pristranost sem naštel nekaj elementarnih načinov, kako jo prepoznati. Rebernik je v Utripu demonstrirala predvsem prva dva načina: pristranost skozi pritrjevanje, kjer v prostorskem in časovnem smislu novinar ne obravnava stališč enakovredno, pozicije »naših« in »vaših« niso podane skozi kriterij njihove argumentacijske sprejemljivosti, temveč neobjektivno in navijaško skozi pritrjevanje »našim«.

V praktičnem smislu pritrjevanje prepoznamo po enostranosti v poročanju, opazni naklonjenosti, dajanju prednosti in hvalisanju. Po drugi strani obstaja pristranost skozi opuščanje, kjer se opuščajo in prezrejo stališča in trditve, ki ne govorijo v prid »našim« ideološkim in političnim pozicijam, ker so ta zoprna, odvečna in v napoto. Pri opuščanju novinar in urednik ne izvajata neposredne cenzure, temveč navidezno nevtralno opustita neprijetne in zamolčanja »vredne« okoliščine, dejstva, izjave in stališča. Opuščanje je oblika pristranosti, ki je nasprotna pritrjevanju.

Če sklenem: od odgovornih na RTV Slovenija in varuhinje pričakujemo presoje novinarskih dejanj in postopkov, ne le abstraktno naštevanje profesionalnih standardov in načel, kar ima za posledico izmikanje odgovornosti. Todorovski in Ambrožič s svojim nekomentarjem dejansko podeljujeta licenco za vsa prihodnja sorodna početja: sporočata, da si lahko vsak novinar v oddaji Utrip ali kateri podobni izbere svojega političnega varovanca in zanj izvaja propagando, a na to ne bosta vsebinsko reagirali.

Več:

Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili

O neznosnosti stališča »Za RTV Slovenija ni prepovedanih tem in gostov«

Medijska pristranost

Reporter in cenzura napovednika na TV Slovenija

»Danes v Reporterju! Italijanski dosje Lidije Glavina. Ozadje nakupa luksuzne vile ministra Klemenčiča. Mreža podjetij tajkuna Petriča v davčnih oazah. In bankomat Dejana Židana.«

Vsebina zgornjega oglasa za revijo Reporter je bila na Televiziji Slovenija zavrnjena kot neprimerna. Posledično so se odločili, da takšnega oglasa, dolgega 15 sekund, ne predvajajo:

Razlogi so sumljivi. Čeprav gre za napovednik nove številke revije, ki ga Reporterjev novinar Nenad Glücks dolgočasno prebere v kamero, v ozadju pa je videti le logotip revije, so kasneje v Službi za trženje oglasnega programa TV Slovenija našteli kar štiri elemente, vsaj tako poročajo, s katerimi se menda kršijo poklicna merila in načela novinarske etike. Ker se, oglas ni primeren za objavo.

Ti elementi, ko je menda zavrnitev na mestu, so naslednji:

prvič, če je vsebina oglasa žaljiva za pravno ali fizično osebo ali RTV Slovenija;

drugič, če oglasno sporočilo lahko z vsebino rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika ali določene družbene skupine;

tretjič, če izrablja ali žali verska čustva in politična prepričanja posameznikov ali družbenih skupin;

četrtič, če omalovažuje, diskreditira ali žali druge gospodarske subjekte, družbene organizacije in društva ter državne ustanove ali njihove posameznike.

Že na prvi pogled vidimo, da je cenzura predvajanja oglasa stopila na tanek led: v nekaj kratkih stavkih nastopajo le zelo kratke trditve in opisi, kot so »italijanski dosje«, »nakup luksuzne vile«, »mreža podjetij tajkuna X v davčnih oazah« in »bankomat Y«.

Katera od naštetih sintagem bi lahko kršila eno od naštetih etičnih načel, in seveda katero?

Najprej k prvemu elementu, ki govori o žaljivosti: ker lahko prvi dve sintagmi zlahka izločimo, smemo pri preostalih dveh govoriti le o označevalcu »tajkun« in opisu »bankomat«. Težava je v tem, da noben ne more biti posebej sporen: prvi je utečeni izraz, ki ga uporabljajo tudi v programih RTV Slovenija, drugi je zgolj opis, ki bodisi opiše realno stanje ali ne. Glede na to da, gre za napoved izida revije, ki je pri nacionalki še niso mogli prebrati, odpade očitek, da bi lahko utemeljitev črpala svojo moč iz analize argumentov ali vsebine, ki so jih v reviji podali. Trditev implicira, da sta izraza »tajkun« in »bankomat« za nacionalko žaljiva po sebi. Kar se zdi močno problematično.

K drugemu elementu: katera od sintagem lahko rani človeško dostojanstvo in ponos posameznika? Potencialno marsikatera, tudi vsaka od naštetih. Ljudje smo nežna bitja. A praktično nobena od štirih naštetih objektivno vzeto nima takšnega naboja. Kar je razvidno najbrž že iz reakcij omenjenih oseb, ki bodo sledile iz zapisov v Reporterju: če Stojan Petrič, Dejan Židan in ostali ne bodo preganjali njihovih novinarjev, se zdi cenzura RTV Slovenija pretirana in neupravičena.

Tretji element je prepoznavno popolnoma deplasiran: v navedenih sintagmah ni mogoče najti prav nobene asociacije na verska čustva ali politično prepričanje, posledično pa tudi ne deducirati osebnih žalitev.

Četrti element lahko kvečjemu opiše primer s »tajkunom Petričem«: govori o diskreditiranju in žalitvi gospodarskih subjektov, kar se lahko v napovedi nanaša le nanj. Spet smo pri semantiki izraza »tajkun«, saj drugi označevalci niso bili uporabljeni: je ta žaljiv, na podlagi česa in do kakšne stopnje je takšen?

V seštevku opazimo, da so potencialni nivoji razžalitev, na katere se sklicujejo na nacionalki, izrazito minorni – to je najmanj, kar lahko rečemo. Največ pa, da ne obstajajo. Uporabljeni izrazi so v širokem novinarskem obtoku. Predvsem pa ne more držati, da je sklicevanje na vse štiri naštete elemente utemeljeno. Odločitev Službe za trženje bi bila smiselna le, če bi za uporabo izraza »tajkun« ali »bankomat« bilo mogoče na sodiščih preganjati storilca. Čeprav sem na tej strani večkrat kritiziral diskreditacijski diskurz, ki ga uporabljajo pri Reporterju in drugod, se dejanje cenzure v tem primeru zdi absolutno neupravičeno. Ironija je najbrž tudi v tem, da je izbira besed, ki so jo uporabili pri reviji, že sama bila podvržena postopkom samocenzure, saj je za njihove standarde relativno blaga.

Še dodatno težavo predstavlja trditev, ki smo jo lahko prebrali na Svet24, češ da nacionalka nima nobenih težav z objavo praktično identičnih oglasov na Valu 202 in Prvem programu:

Odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla se je pritožil pri direktorici TV Slovenije Ljerki Bizilj Razložil je, da je “vsebina oglasa napovednik tem iz tiskane izdaje Reporterja”, sam oglas pa je podoben (skoraj identičen) vsebini radijskega oglasa, ki se že vrsto let predvaja na Valu202 in Prvem programu. “Vaša interna ocena je pavšalna in krivična do Reporterja, zato ostro protestiram in vas lepo prosim, da o vaši sporni odločitvi še enkrat premislite. Oglas prav v ničemer ne deluje zavajajoče, kot pišete. Prav tako ne spominja na vaša TV poročila, saj je čez cel zaslon na vrhu logotip Reporterja, novinar pa tudi začne napoved z besedami ‘Danes v Reporterju’ in nato našteje par tem, ki so objavljene v tekoči številki. To, da naj bi bila napoved precej senzacionalistična, kot pišete, pa tudi ne more biti razlog za kršitev vaših poklicnih meril – katerih sploh? – kar tudi ne navajate. To je kar nekaj – privlečeno za lase,” je med drugim zapisal Šurla.

Če drži povedano, potem je dejanje RTV Slovenija tudi močno nekonsistentno – težko si predstavljamo, da bi njihovi oglasi na radiu po terminologiji kaj bistveno odstopali od zavrnjenega televizijskega oglasa.

Reporter oglas cenzura

Članek na spletni strani Reporterja

Opozorila Reporterjevih novinarjev se zato zdijo upravičena: že res, da nam morda niso znani pravi podatki, kajti praktično noben medij, ki ne spada v ožji krog ti. desnih medijev, po enem tednu zgodbi ni posvetil nobene pozornosti, kaj šele, da bi jo raziskal – kar znova priča o močni razklanosti domače medijske krajine, ki je ne zanima resničnost stanj stvari, ampak raje sledi drugim zimzelenim agendam bojev »naših« proti »njihovim«. Že res, da pri Reporterju velikokrat neupravičeno kričijo, da se na RTV dogaja cenzura, ampak to pot imajo prav. Žal podrobnejših razlag zanjo nismo slišali. Tudi ne pomaga, če kratek napovednik označimo za tabloiden, češ da je uporabljeni diskurz v njem takšen, da ne sodi na javno radiotelevizijo. Morda res, toda spet ostanemo pred težavo, kako pojasniti dvojne vatle.

Zato je odločitev RTV Slovenija tudi nevaren precedens: že jutri se lahko zgodi, da nobenemu pravemu tajkunu, neodvisno od tega, ali Petrič to je ali ni, ne bomo smeli reči tajkun in nobenemu bankomatu bankomat. Zelo slaba novica za novinarstvo in demokracijo.

Varuh je mrtev, živela varuhinja: o zapovedani ignoranci

Zdaj že bivši Varuh pravic gledalcev in poslušalcev pri RTV Slovenija, gospod Lado Ambrožič, je javno objavil in tri dni nazaj programskemu svetu tudi predstavil svoje letno poročilo o delu za leto 2016.

Nič novega, vse je predvidljivo, a vendar frapirajoče, ko se zgodbe do potankosti uresničujejo takrat, ko jih celo napoveš: na vsem odvečno funkcijo varuha sem opozarjal večkrat, nazadnje pred tedni, ter pri tem napovedal, kako bodo Ambrožiča znova dobesedno pometli pod preprogo. Navzlic temu in ravno zaradi tega si njegovo zadnje poročilo zasluži precej pozornosti, tudi zaradi številnih končnih ugotovitev, tako rekoč varuhovega testamenta o vlogi in pomenu funkcije, ki jo opravlja.

ilinka-todorovski-mmc-pokoj-ambrozic

Ambrožič v pokoj, Todorovski nova varuhinja: poročilo na MMC

Zapovedana ignoranca

Moja opozorila sicer segajo globoko v začetek mandata Miše Molk. Lahko rečem, da se vse od začetne inavguracije tega sicer obetavnega inštituta ni spremenilo skoraj nič. Poglejmo si, kaj najdemo v besedilu poročila, naj začnem bolj ironično obarvano: Ambrožič je vedel, da bodo zadnje poročilo v vodstvu RTV dali v bunker, zato je kar v njem to dejanje prehitel in napovedal. Nič ni pomagalo niti dejstvo, da se predčasno poslavlja in širi protestna svarila, na nacionalki in drugod so njegovo slovo dosledno označevali kot »odhod v pokoj«: lep evfemizem v primerjavi z zapisanimi ugotovitvami.

Zadnji stavek 68 strani dolgega besedila je resnično takšen, da sodi v anale zgodovinskih izjav javne radiotelevizije, najmanj zaradi finalne ugotovitve:

Seveda ne pričakujem, da bi pričujoče letno poročilo dobilo kakršno koli pozornost v programih Televizije, Radia, v regionalnih programih in na spletnem portalu MMC, torej nič drugače, kot je bilo pri dosedanjih letnih poročilih. Zapovedana ignoranca varuha in javnosti!

Ne le, da se je napoved varuha res uresničila in v njegovi lastni hiši letnega poročila nikjer niti omenili niso, kaj šele da bi ga citirali in obnovili, podobno so storili vsi slovenski novinarji po vrsti – recimo, da jih je okoli 2000.

Se pravi: ko varuh v svojem zadnjem brifingu obelodani, da se njegovo delo ignorira in da je ta ignoranca zapovedana, mu novinarji ustrežljivo pritrdijo in s tem afirmirajo njegovo presojo. Razen če ne obstaja res dober partikularen razlog, da mu ne zaupajo, bi to smeli označiti za škandal – ali vsaj še en simptom hiberniziranega domačega novinarstva. Človek bi še razumel, če bi šlo za suhoparno besedilo nekoga, ki ga ne smemo jemati resno. Ampak je varuh res edini, ki vidi stanje čisto po svoje?

ambrozic-letno-porocilo-ignoranca

Ambrožičevo zadnje letno poročilo in zaključni stavek

Lep fikus ali kdo sploh prebira mesečna poročila

Naslednja ironija: če bi poročilo brali in o njem poročali, bi lahko argumentirano razpravljali o stanju. Če tega novinarji ne želijo storiti, zanikajo smisel demokratične razprave in še pred tem svoje poslanstvo. Ne samo, da se je uresničilo prognozirano geslo »Varuh je mrtev, živel varuh« in so danes svetniki že izbrali novo varuhinjo, Ilinko Todorovski, pokazalo se je, da moramo vse opise stanja komunikacije in statusa varuha v lastni hiši jemati že z določeno dozo tragičnosti.

V cenzuriranem poročilu Ambrožič zelo neposredno opozarja, da želita vodstvo RTV in programski svet upogljivega in naklonjenega varuha. Kot sem sam temu večkrat rekel: ob sebi želita lep fikus, nič več. Pravilnik o delovanju varuha je mrtva črka na papirju, kar je, beremo, spoznala tudi javnost. Njegov vpliv je neznaten, podatka, kdo prebira poročila in jih jemlje resno, ni in se ustrezno manjša:

Javnost je v času, odkar teče varuhov mandat, dokaj hitro zaznala, da je varuh pozoren poslušalec in bralec pritožb in mnenj, da pa je njegov vpliv na zahtevane spremembe minoren. Na svoja mesečna poročila ne prejme nobenega feedbacka, tudi nima podatka, kdo ta poročila sploh prebira. Kaže pa opozoriti na dva ali tri primere nevljudnih komunikacij z varuhom s strani novinarjev oziroma urednikov, kar tudi kaže na stanje duha v hiši.

Orkestrirana komunikacijska obstrukcija

Na delu je dvoličnost, načelna podpora je samo načelna, dejanske varuh nima, kar velja tudi za pozornost, ki jo v hiši namenjajo poročilom in bojkot opozoril o nespoštovanju Pravilnika o delovanju varuha. Ambrožič govori o »orkestrirani komunikacijski obstrukciji«, ki onemogoča njegovo delo ali celo objave na portalu MMC:

Varuh se je oglasil tudi na neodzivnost hišnega vodstva ob nesreči osnovnošolca pri uporabi petarde, ko je izgubil obe roki, obregnil se je ob neetično objavo oglasa za pirotehniko v špici Dnevnika in Odmevov, ko je bila uvodna in nosilna tema v obeh oddajah ravno omenjena nesreča. Spletni portal MMC je z objavo bloga dolgo odlašal, nato pa ga vendarle objavil – mimo ustaljenih pravil – na dnu rubrike Kolumne.

Polni predalčki in delo zaradi lepšega

Neposredna opozorila varuha so, da je »programska odličnost na javni radioteleviziji vse manj dosegljiva«, kar se dogaja ne samo zaradi pomanjkanja denarja, ampak tudi »zaradi prenizkih kriterijev, zaradi neambicioznih in premalo usposobljenih urednikov, improvizacij pri kadrovski politiki.«

Ambrožič nadaljuje z opisi poraznega stanja in zapiše, da svoje delo »opravlja zaradi lepšega, njegova poročila pa končajo v predalih direktorjev in urednikov, morda jih občasno prebere kateri izmed programskih svetnikov, to pa je tudi vse.« Dodaja, da nima nobene podpore hišnih medijev, tudi ne vodstva in Programskega sveta.

Hkrati omenja, da v minulem letu ni bilo zaslediti kakšne resne debate o kršitvah programskih standardov in poklicnih meril in da se je še tedaj, ko je bila za to priložnost, Programski svet umaknil. Pravi, da je njegova vloga vse manj jasna, da bi sprejemanje hišnih razvojnih dokumentov, s katerimi se na dolgo ukvarja, prav lahko mirno potrjeval Nadzorni svet.

Ideološki nakloni in promocija političnih veljakov

O logiki pritožb dodaja, da večkrat ni potrebnega odziva na pritožbe, še manj na opažanja in problematizacijo, recimo promocijske funkcije tretjega parlamentarnega kanala:

Tudi odgovori so pogosto premalo vsebinski, prej formalni in pomanjkljivi, nesamokritični. Toda odgovori v glavnem so, četudi samo vljudnostni, včasih tudi tega ni bilo. Mnoge pritožbe gledalcev in poslušalcev, tudi tiste, ki bi morale dobiti epilog v hišnih vrhovih, ostajajo brez potrebnega odziva. Prav tako tudi ni nikakršnega odziva na varuhova opažanja, da na nekatere programe Radia, še bolj pa na programe regionalnih radijskih in televizijskih postaj v sistemu RTVS, sploh ni nobenega odziva. Programski svetniki bi se morali vprašati, kaj to pomeni. Nihče tudi ne problematizira ideološkega naklona v nekaterih programih oziroma oddajah. Iz mesečnih poročil je jasno razvidno, da so nekatere teme iz naše novejše zgodovine favorizirane, druge povsem odrinjene. Nihče tudi ne problematizira tako imenovanega parlamentarnega programa, kamor si po nerazumnih kriterijih vsak dan prihajajo politični veljaki ustvarjat zastonj promocijo.

Kot trpko ugotavlja v zaključku, je varuh »za določene strukture postal moteč«, saj med drugim terja transparentnost programskih odločitev, »ki jih zdaj ena politična opcija sprejema pod mizo, s tihim soglasjem druge.«

Zmagovita gesta »Najdimo novega varuha, da bomo lažje prikrili, kako ga ne potrebujemo«, mimikretična logika videza varovanja nekakšnih pravic, da bo ljudstvo sprejelo lažen vtis participacije in pozabljeni občutek, da je nacionalka tu zaradi državljanov in ne obratno, se bosta nekoč pač morala končati. Kot vse kaže, čas izteka farse še ni prišel. Napak bi bilo misliti, da takšne razmere ustvarja le kader nacionalke. Kot sem pokazal, brez neženirane pomoči celotnega ceha uspeha ne bi bilo.

Rešitev? Nemudoma ukiniti inštitut varuha, dokler se nekdo ne zresni. Nihče ga ne pogreša, naše oči pa so že polne medijskega peska.

Več:

Varuh je mrtev, živel varuh!

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Varuh Ambrožič, figov list v mišji luknji

Madež na žlahtnosti radiotelevizije ali DNS?

Slavko Kmetič kot medijska strokovnjakinja

No big deal, navidezno ne gre za veliko stvar. Kajti pripetil se je verjetno zgolj majhen, za nameček zabaven lapsus.

Slavko Kmetič, po malem že famozen član Programskega sveta RTV, je postal »medijska strokovnjakinja«:

 

Slavko Kmetič medijska strokovnjakinja Nova

Manj zabavni so osebe in konteksti. Govorimo o posnetku pogovora na Janševi Nova24TV, ki verjetno ne po čistem naključju atakira javno radiotelevizijo. Ja, Kmetič je tisti gospod iz Janševih vrst, ki se je nekoč v svetu javnega zavoda resno spraševal takole: »Koliko ljudi pa sploh posluša Facebook?«

In ki je napovedal tretjo svetovno vojno na eni izmed zadnjih sej. Skratka, morda je tak lapsus treba razvozlati v simptom, v dokazilo temu, kaj ali kdo bi moral šteti za medijskega strokovnjaka. Še zlasti, ker je v studiu sedela oseba, dr. Sandra Bašič Hrvatin, ki so jo uvedli z isto sintagmo v ženski obliki, »medijska strokovnjakinja«. Lapsus v podnapisu nam zato morda sporoča tole: nekateri so pravi, nekateri ne.

Bistveno bolj zaskrbljujoči so konteksti napadov. Janševa Nova24TV ima namreč čisto zasebni in za nameček še politični motiv: izpodriniti popularnost in verodostojnost javne radiotelevizije. Najprej kot njena novonastala konkurenca. Kot politična in strankarska TV ima še dodatnega, močnejšega: morda znova sesuti ali si vsaj podrediti javni servis. Ga spraviti v stanje, v katerem je že čvrsto bival.

Zato intonacija, izbira teme in motivacija ne presenečajo: gostje okrogle mize so bili zbrani zato, da bi spregovorili o peticiji proti plačevanju RTV prispevka. Zato, ker je ta menda vsiljen, ker je javni servis neobjektiven, pristranski in povzroča jezo in razočaranje ljudi.

Trije gostje, ob Bašič Hrvatinovi, ki je na začetku opozorila, da je tam verjetno zaradi drugačnega  mnenja,  še nedavni predsednik Programskega sveta dr. Mitja Štular in predstavnik iniciative »Minus 100.000 prisilnih naročnikov RTV SLO« Klemen Zbačnik, so odgovarjali na imputirano začetno agendo. Vsiljeno vprašanje o tem, ki je le navidez nevtralno, namreč »čemu služi RTV Slovenija«.

Ob tihi premisi, da ne služi »nam«, zato je množično zbiranje podpisov, peticij in neplačevanje položnic RTV SLO upravičeno. Ker se menda davkoplačevalski denar uporablja v napačne namene. Ker je dobrih 152 evrov letno preveč zanjo. Model, ki ga predlagajo nekateri, je zato preprost: javni servis naj plačujejo tisti, ki ga gledajo. Drugi ne.

Nova24TV ukinitev RTV prispevka

Ideja je seveda všečna, ker prihranek 152 evrov hitro zamika marsikaterega državljana, zato je treba zgolj ustvariti širok vtis, da je RTV do konca spolitizirana in narušiti njeno verodostojnost. Name of the game je skratka preprosta: Zrušimo jo. Ali kot je dejala »medijska strokovnjakinja« Slavko Kmetič:

Vedno sem opozarjal vodstvo RTV, naj se ne igra z živci volilcev in volilk, gledalcev in gledalk televizije, kajti ta program ni ustrezen, je enostranski in pristranski in veliko je zdrsov novinarjev in urednikov. Po mojem je najboljši predlog tak, kot ga ima nemška televizija. Danes to tehnika omogoča – kdor hoče gledati, naj gleda in to plačuje, kdor pa ne, naj se mu ugasne signal in potem ne plačuje RTV-prispevka.

Na začetku pomenljive akcije proti plačevanju RTV prispevka nesporno stoji Janez Janša osebno. Sam je ob nastopu v parlamentarnem odboru aprila ne le priznal, da ga ne plačuje, temveč k temu pozval vse druge. Saj res, kontekst je bil, da na njem delujejo medijske prostitutke. Ki jih je naštel in jim zlicitiral ceno v evrih. O Janševi akciji proti plačevanju sem zelo podrobno pisal. Še več, zaradi tega sem poslal javno pismo tudi generalnemu direktorju RTV Slovenija in ga vprašal, kaj bo storil, da ustavi politično orkestrirani stampedo pozivov k neplačevanju. Brez vsebinskega odgovora.

Če je Janša v odboru nastopil v petek, je v ponedeljek javna radiotelevizija že posredovala podatek, da je Janša poravnaval svoje obveze skupaj z obrestmi vred.

Izhajajoč iz dejstva, da tega ni mogoče tehnično storiti v tako rekordnem času in upoštevajoč, da vodstvo RTV ni lagalo z navedbo podatka, iz povedanega lahko izhaja le, da je tisti petek lagal nekdo drug – Janez Janša.

Kar pomeni, da je v hipu, ko je trdil, da že dve leti ne plačuje RTV prispevka, tega dejansko že plačal. In da je v tistem trenutku, ko je druge pozival k temu, da ga ne plačujejo, sam storil obratno. S tega vidika so vsi pozivi z njegove strani ali strani njegovih medijev, tudi Nove24TV, neprepričljivi. Ker njihov vodja prispevek plačuje.

Nerazumljivo je, da javni zavod sredi ostrih napadov nase ne zna bolje spromovirati navedenega dejstva o neverodostojnosti tistega, ki apelira proti plačevanju položnic. Kot da bi se poudariti takšno dejstvo sramoval.

Da v mesecu in pol noben medij ni opozoril na Janševo neverodostojnost ali laganje, o čemer sem pisal 6. aprila letos, me manj preseneča.  Seveda še manj raziskal. Kadar gre za razkrivanje in kaznovanje neresnic, manipulacij in laganja politikov, so v primerjavi s tujimi še vedno največkrat v zaostanku. Včasih se celo zdi, da je novinarsko opozorilo glede političnih laži tabuizirano. Da se o tem res ne spodobi spregovoriti. Odlična okoliščina za njihove uporabnike.

Več:

https://vezjak.com/2016/04/06/slediti-jansi-stane-na-koncu-pridejo-se-obresti/

 

Jelinčič o beguncih, ki kamenjajo policiste

V oddaji Na tretjem, na tretjem programu RTV Slovenija, so na temo »drugega begunskega vala« gostili poslanko Lilijano Kozlovič (SMC), poslanca Vinka Gorenaka (SDS), Toma Križnarja in »gospoda Zmaga Jelinčiča«, kot so ga naslovili na začetku.

Jelinčič Na tretjem

Oddajo je povezoval Boštjan Veselič. Odpira se vprašanje, s kakšnim namenom je javna radiotelevizija povabila medse »predsednika SNS«, kakor so ga podpisovali v teku oddaje, česar v uvodni predstavitvi moderator ni uspel ali želel izreči.

Že bežen pregled poudarkov iz Jelinčičevih nastopov odgovori na začetno vprašanje. Prvak nacionalistične stranke, ki je sicer že vrsto let videti nedejavna, a se po pisanju nekaterih rumenih medijev njen predsednik pripravlja na »comeback« v politično areno, je prednjačil v hujskaških poudarkih. V začetnem delu se je skril za stališča drugih (»povedal bom tako, kot so mi povedali ljudje«), tudi nemudoma omenil »svojo politično opcijo« in retorično spretno svoje prihodnje besede skozi legitimacijo drugih vpeljal z navedbo tretje osebe, ki mu je dejala, da »če boš kaj narobe povedal, bo to sovražni govor in boš šel sedet.«

Svoj nastop je nadaljeval z nizanjem dramatičnih informacij, ki menda ne pridejo do javnosti, ker mediji opravljajo samocenzuro. Po njegovem  naj bi »migranti pretepli eno policistko, kamenjajo policiste in gasilce, med migranti hodijo ljudje, ki ponudijo denar zato, kdo bi si upal razorožiti prvega slovenskega policista.«

Glede sprejemnih centrov je nato stereotipno omenjal še druge opazke (»Ljudje na teh krajih pravijo, da je to živalsko obnašanje, da to niso ljudje.«) in ugotavljal, da se bližamo izrednim razmeram, ki »bodo udarile po Sloveniji«.

Jelinčič vztrajno zavrača javni diskurz o beguncih in pri tem navaja podatek, da je ogromna večina med njimi odšla na pot iz ekonomske računice. Begunci pred nami po njegovem to niso, kajti »nikakor ne smemo enačiti beguncev iz balkanskih vojn, ki so prišli z eno culico; danes to niso nikakršni begunci, večinoma so migranti«, sem pa so prišli »graditi islamsko državo«, kajti »med njimi je ogromno teroristov«. Sam bi, očitno cinično begunce popeljal v Ljubljano (poudarek je očitno izbran, da bi nacionalistično podprto hujskaštvo doseglo več ljudi ali naperjeno proti vsem, ki bi radi beguncem pomagali, zato je tiste, ki jim ne nasprotujejo, pozval: »Vzemite te ljudi in jih peljite v Ljubljano, peljite jih v Stožice… gradi se jim še džamija tukaj in bodo na pravem mestu.«

Jelinčič očitno deli ljudi na tiste, ki živijo na meji in so »zavedni«: takšni se bodo samoorganizirali  »z vaškimi stražami, da bodo varovali sebe in svojo integriteto«, medtem ko tisti drugod, denimo v Ljubljani, še potrebujejo neposredno izkušnjo.

Posebno lekcijo je odmeril domačim novinarjem, ki nam skrivajo pravo resnico o dogajanju in nam raje predstavljajo tisto empatično, zmanipulirano: »Ne smemo zatiskati oči, če že slovenski mediji ne kažejo tistega, kar bi morali kazati. Povedali so mi policisti, ko pride kamera, kaže otroke in ženske. Ko pokažejo nasilje nad našimi ljudmi, se kamera umakne ali ugasne. To ni realno poročanje. In ko ni realnega poročanja, bo prišlo do eskalacije nasilja.«

Glede prihodnosti je nato preveč mirne Slovence posvaril, da bodo begunci na koncu prišli do nas, ko bo Nemčija zaprla meje: »Nemčija in Avstrija bosta definitivno sprejeli ukrepe, ali šestmetrska ograja z elektriko ali pa kako drugače«.

Po Jelinčiču bodo zavrnjeni begunci po tistem, ko so bili najboljši skrbno izbrani, zaradi servilnosti domače vlade pristali med nami: »Mi nismo nikomur nič dolžni, mi bomo ostali na samem. Ko bo Merklova izbrala tiste ta dobre za ostanek v Nemčiji, jih bo nekaj poslala nazaj, večino pa bo solidarnostno delila po Evropi, tudi v Slovenijo, naša vlada pa bo kimala, bogaboječe.«

Po vsem sodeč so uredniki tretjega programa javnega servisa na koncu lahko bili zadovoljni. V oddaji so imeli stališča človeka, ki jih zelo dobro poznajo in na koncu glede hujskaštva do beguncev niso mogli biti razočarani. S katerimi profesionalnimi principi novinarstva in izhodišči javnega zavoda se to sklada, pa nikogar posebej ne fascinira.

RTV lustracija sodstva

Nedvomno novi podn RTV zavoda: v podporo eni osebi in v podporo grobi ulični lustraciji slovenskega sodstva v živo (livestream) prenašajo shod, s čimer zavestno kršijo načelo nepristranskosti po Poklicnih merilih in načelih novinarske etike v programih RTV Slovenija. Dokaz v živo:

MMC shod Odbor sodišče

Poklicna merila velevajo:

1.2 Nepristranskost

Nepristranskost je temeljna vrednota v vseh programih RTV Slovenija, ki ji je kot javnemu zavodu zaupano poslanstvo objektivnega obveščanja javnosti. Sporočilo ne sme zavajati poslušalcev in gledalcev.

Poročanje mora biti čustveno neopredeljeno, hkrati pa naj odseva širino in dobro obveščenost novinarja. Uravnoteženo je treba sporočati ali predstavljati bistvena dejstva in stališča ter ohranjati nepristransko in etično razmerje do vseh oseb, ustanov, tem in dogodkov.

Nepristranskosti v informativnih programih ne zagotavlja le preprosto matematično uravnavanje, v katerem se sleherno stališče enakomerno dopolnjuje z nasprotnim, marveč celovita predstavitev okoliščin, v katerih so ta stališča nastala.

Izogniti se je treba vsemu, kar lahko spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, verska ali kulturniška.

Zahteve po nepristranskosti ni mogoče enačiti s popolno nevtralnostjo v slehernem prispevku. Novinar sme izreči poklicno, novinarsko sodbo, ki temelji na relevantnih dejstvih, ne sme pa izrekati svojega osebnega mnenja, ki je lahko posledica enostranskih pogledov na določena vprašanja. Ustvarjalci radijskih in televizijskih programov (domači in gostujoči) ne smejo zamolčevati ali zanemarjati podatkov, ki so v nasprotju z njihovim osebnim stališčem in mnenjem.

Shod Janša štala

Janša shod novinarji prasci

Varuh pravic gledalcev med kupi umazanega perila

Inštitut pritožb gledalcev in poslušalcev na javnem servisu RTV Slovenija je popolna farsa za naivneže, predstava za nepoučene, plastični okrasek na neužitni torti. Če niste zadovoljni z radijem in televizijo, kar pozabite. Ali še bolje: preklopite.

Vse sem že večkrat podrobno pojasnil na tej strani, ne poskušajte s pritožbami: pretežno ne boste dobili odgovora, pa bi ga morali, vaših stališč ne bo nihče prebiral, še najmanj uredniki. Na izboljšave in upoštevanje ugotovitev takisto pozabite. Brez sramu že leta in leta z bagrom sipajo pesek v oči javnosti in res imajo srečo, da jih ta ne samo vdano prenaša, temveč stoično plačuje mesečnih 13 evrov za njihovo vrhunsko aroganco. Nepojmljivo, ampak tako je. Mojo večletno izkušnjo, ko sem dolga leta čakal na odziv na štiri svoje pritožbe in jih nikoli dočakal, navzlic vztrajnim ponovitvam zahteve (interni rok zavoda je, da prejmete odgovor v roku enega meseca), sem večkrat podrobno opisal, tudi objavil vse dopise.

Pomagalo ni nič, niti javno pismo varuhinji pravic ne – pa ne zato, ker bi bila sama kaj kriva, ampak ker se nato vse zalomi na relaciji med varuhom, vodstvom RTV Slovenija in programskim svetom, ko neznosna samopašnost vedno znova dotolče iskreno poslanstvo varovanja pravic državljanov. Pa kaj bi jadikoval, saj celo sam varuh pritožb potrebuje varuha, tudi njegove pritožbe niso uslišane, sistem ne funkcionira, popolnoma je zaribal. Zgodilo se je celo, da mi je varuhinja Miša Molk na moje pismo odgovorila, pa je imela še več smole od mene, ki me običajno ne objavljajo – njenega odgovora noben medij ni želel priobčiti. Koga pa še zanima dogajanje na RTV, saj smo plačali položnico, da nam le nehajo težiti!

PS Ambrožič MMC Večja od škandalozne samozadostnosti RTV Slovenija, nečimrnosti vodstva in področnih urednikov je samo še medsebojna solidarnost novinarjev in medijev – tovarištvo v molku in gledanju proč. Toda kaj bi se pritoževali gledalci in poslušalci. Poglejmo raje, kako se po Miši Molk pritožuje že novi varuh Lado Ambrožič v svojem zadnjem letnem poročilu za leto 2014, ki so ga člani programskega sveta obravnavali na seji nekaj dni nazaj. Seveda se ponavljam, toda mediji znova niso niti opazili. Poudarki so moji:

Ni bistvo, da Varuha imamo, kot lahko beremo v odzivnih poročilih vodstva hiše. Bistvo je v tem, da moramo Varuha slišati, ga upoštevati. Varuh je na sejah Programskega sveta vedno tisti, ki do konca potrpežljivo čaka, da bo dobil besedo, a največkrat ga odpravijo z obljubo, da se bo to zgodilo prihodnjič. V dveh letih, od kar sem bil imenovan na to mesto, ni bilo nobene resne obravnave kršitve programskih standardov in drugih napak, ki nanje vseskozi opozarjam v mesečnih drugih poročilih. Prav tako nimam povratnih informacij o tem, ali uredniki novinarje in voditelje oddaj seznanjajo z ugotovitvami Varuha.

Skratka: ne samo, da obstaja vrhunska aroganca do gledalcev in poslušalcev, kot sem nekoč že napisal, je varuh dobesedno nekakšen fikus v sobi RTV hiše, ki ga imajo zaradi lepšega izgleda in všečne zunanje forme. Če varuh napiše, da hiša ni obravnavala nobene kršitve standardov in drugih napak, če napiše, da nima nobene povratne informacije s strani urednikov in novinarjev, potem je težava pravzaprav podvojena: uzurpatorji RTV Slovenija ne ignorirajo zgolj svoje publike, zaradi katere obstajajo, temveč na povsem isti način tudi varuha.

Slaba tolažba za prve, vendar kronski dokaz, da se vsem na očeh dogaja perverzija, ob katerih nihče niti ne trzne z očesom. Še najmanj mediji, ki o statusu varuha in sistemu pritožb preprosto ne pišejo niti takrat, ko so točka na dnevnem redu programskega sveta. Komu mar! Če bi dal kaj na svoj ponos, bi Ambrožič pač takoj moral odstopiti. Ko sta se na dan zadnje seje v Odmevih (20.4.2015) soočila Ambrožič in dr. Mitja Štular, predsednik PS in sicer civilnodružbeni podpornik Janeza Janše, je bilo pričakovati konflikt.

Zato ni presenetil borbeni angažma voditelja Slavka Bobovnika, ki je hitel Ambrožiča ustavljati na celi črti, med drugim tudi s frazo »To najino perilo bova oprala po oddaji«. Kar je letelo na očitek varuha, da ga ne vabijo niti v programe RTV Slovenija, da bi predstavil svoje ugotovitve. Lepa metafora: če upoštevam dejstvo, da omenjeno perilo, ki je naše perilo, nihče ne želi povonjati, tudi javnost ne, si ne znam predstavljati druge razlage od te, da medijske srenja rešuje problem perila s tem, da ga preprosto ne daje v pralni stroj, ampak ob njegovih kupih raje požvižgava in obrača glavo.

Ambrožič Odmevi Pa to še ni vse. Sam varuh celo podrobno opisuje »blokado« in celo cenzuro, kakor pravi, pri poskusu sporočanja svojih ugotovitev v lastni hiši. Pikantno branje:

In če je do sprejema novega Pravilnika Varuh dvakrat na kratko le gostoval v sicer skromno spremljanem času na Radiu in v jutranjem programu TV, so se mu po septembru vrata programov javne radiotelevizije hermetično zaprla. Ob drugem kvartalnem poročilu je Varuh o tem poročal Programskemu svetu, vendar mu ni nihče prisluhnil. Varuhovo edino in najmočnejše orožje – Radio Slovenija, Televizija Slovenija in tisk – je v glavnem nedosegljivo, tako v dveh letih ni bilo nobenega vabila za nastop v oddajah Informativnega programa TVS kot tudi Radia, blokadi se je pridružilo celo hišno glasilo Kričač, izjema je edino spletni portal MMC, ki pa je ob koncu leta izjemoma zavrnil objavo ponujene kolumne Interregnum. Ob tem se sama po sebi ponuja primerjava z Varuhinjo človekovih pravic: brez medijev zanjo in za kršitve človekovih pravic tako rekoč ne bi vedel nihče. V primeru Varuha pravic gledalce, poslušalcev in uporabnikov portala MMC je srečna okoliščina ta, da je na tem mestu uveljavljeno novinarsko in publicistično ime; če bi bil na njegovo mesto imenovan nekdo od zunaj, zanj nihče ne bi vedel do konca mandata.

Lahko bi torej bilo še huje, pravi Ambrožič – če bi na mestu varuha sedelo manj zveneče ime od njegovega. Huje tu pomeni lahko le, da ne bi dobil niti enega termina v dveh letih. Tudi obtožbe proti programskemu svetu v omenjenih Odmevih, so bile za tistega, ki je prebral poročilo, predvidljive: varuh je govoril v soočenju s Štularjem o »napetem odnosu« med njimi, o tem, da »nismo kompatibilni«, o tem, da »moleduje, odgovora pa ni«, o »tiščanju glave v pesek«, o polletnem čakanju, da se njegove kršitve sploh obravnavajo.

Znam si kar dobro predstavljati, da Ambrožiča marsikdo razume kot nergača in samozaljubljenega seniorja, ki bi rad nastopal. Vendar je skoraj nemogoče izključiti kot neresnične njegove številne faktično utemeljene ocene o preziru do njegovega dela, ki ga doživlja – te niso bile demantirane in očitki se ponavljajo že pri drugem varuhu in s tem obeh hkrati, povsem enaki so bili že pri Miši Molk. Zato bi jih težko diskvalificirali kot neobjektivne. Če Ambrožič ne bo sam odstopil, bi zato smeli pričakovati, da nam javni servis zniža položnice za ceno enega fikusa.

Več:

https://vezjak.wordpress.com/2014/04/27/varuh-ambrozic-je-kot-figov-list-v-misji-luknji/

https://vezjak.wordpress.com/2011/12/29/javno-pismo-varuhinji-pravic-gledalcev-in-poslusalcev/

https://vezjak.wordpress.com/2012/02/03/fikusi-pritozbe-in-rtv-slo-odgovor-varuhinje-pravic-gledalcev-in-poslusalcev/

https://vezjak.wordpress.com/2013/06/08/javno-pismo-predsedniku-programskega-sveta-rtv-slovenija/