Anže Logar, velemojster maratonskih priprav na ustanovitev svoje stranke, ki so zaradi dolgotrajnosti postale že mučne za splošno javnost, je zavrnil ultimat šefa in ni želel podpisati zaveze, da bo do konca mandata v parlamentu in zunaj njega deloval kot član SDS in njene poslanske skupine. Kakšna drama ob Janševi avtokratski gesti! V zavrnitvi sta se mu pridružila še dva poslanca: Eva Irgl in Dejan Kaloh, navidezno pogumna v tem, da nista podala zaobljube zvestobe večnemu šefu SDS. Če bi dogajanje brali »linearno«, smo zdaj bližje odgovoru, ali bo Logar stopil na samostojno politično pot – umika nazaj več ni.
Toda ta prefrigana lažna dilema je že ves čas jasna v igri sprenevedanja, kjer seveda vsi vemo, da to namerava storiti; njegova nova stranka bo, le da volitev ni na vidiku in do njih mora preživeti na političnem trgu kot oseba, o kateri se veliko ali celo čim več govori. Ni dvoma, da za njegovo namero že od začetka ve tudi Janša, le da je bil skoraj eno leto skrajno stoičen in spravljiv do projekta Platforme sodelovanja. Občasno ga je hvalil.
Pred meseci je v celoti obrnil ploščo in postal nestrpen. Sam bom tvegal oceno, da pri tem le spretno igra in si uspeha svojega poslanca, predsednika sveta SDS in zunanjega ministra, tudi iskreno želi. Čemu vsa ta maškarada, kjer v drami zaigranega špetira sodelujeta kar oba in najbrž še kak poslanec več?
Taktika suspenza
Večina medijev, recimo RTV Slovenija v oddaji Odmevi, pristaja na zgodbo o »pretresih v stranki SDS« in upornikih, ki so se postavili šefu po robu. Po eni strani ima Logar zgolj eno veliko dilemo in jo sproti stihijsko rešuje – kako zadržati rating najbolj priljubljenega politika v državi? Kako perpetuirati stalno pozornost in narediti čim močnejši vtis novega odrešenika, ki šele prihaja, ne da bi ljudje, ki sicer tako radi pozabljajo na vse, nehali računati nanj?
Njegova dosedanja taktika je bila dokaj enostavna in tudi učinkovita: nastopati mora umirjeno, torej ne preveč, in umerjeno, torej ravno prav in dozirano, vzbujati čim večja pričakovanja, da se morda pripravlja njegov strankarski projekt, česar ne storiš s tem, da ga kar napoveš, ampak ravno nasprotno, če se poigravaš z mediji in javnostjo.
Kar pomeni, da daješ le nedoločene namige, zmiguješ z glavo in fingiraš nevedneža. Ob parnih dnevih razlagaš, da ne boš ustanovil stranke, ob neparnih pa, da jo boš. Vseskozi pa predvsem miriš vse radovedne, da tega natančno še ne veš. Očitki tistih, ki tega ne razumejo in so mu očitali neodločnost, so dejansko smešni, kajti prav omenjena drža mu prinaša najbolj optimalen rezultat. Da to pomeni način, kako javnost vleči za nos, kar je nemoralno početje, podobno kot tudi izdajati svojo stranko in volivce, moramo šteti za dve popolnoma ločeni dilemi.
Očetovska jeza
Janševe igre tudi ni mogoče spregledati. Njegova zaigrana očetovska jeza, ker se sin osvobaja, zato bi mu namenil sankcije, ni prepričljiva. Ker zagotovo ni neumen, je za dober umetniški vtis prišla malce prepozno. Logarja je razglasil za potencialnega drugega Gregorja Viranta – torej za izdajalca, ki jih on ne mara.
Teater jeze z zahtevo po podpisu posebne izjave, da bodo poslanci SDS ostali lojalni njegovi stranki, je navzven videti kot preventivni ukrep, da mu Logar ne bi ušel iz stranke in odpeljal nekaj vernikov. Zato postopa kot pošten gospodar svoje hiše, ki ne bo dovolil, da mu sosed spelje služinčad. Njegov manever stiskanja poslancev v kot z zavezami naj bi torej imel predvsem zastraševalni učinek, predvsem pa bi jim odvzel nekaj finančnih in drugih bonitet v obliki članstva v različnih parlamentarnih odborih in komisijah. Da bi Janša lahko dosegel odpoklic poslancev, kakopak ne gre.
Novi Virant
Toda kdo je bil Virant? Predvsem minister v prvi Janševi vladi, njemu lojalen možakar, ki pa se je odločil, da bi se osamosvojil. Morda tudi ta gesta ni bila naključna. »Virant je znova zatrdil, da z njegove strani ni zamere do predsednika SDS-a Janeza Janše in računa, da po volitvah zamere tudi z Janševe strani ne bo več«, smo prebrali oktobra 2011, ko je hitel tik pred volitvami ustanavljati svojo stranko. In res je zelo dobro povedal: ni bilo zamer. Nastala je Državljanska lista (DL) in na volitvah 4. decembra istega leta prejela osem mandatov. Zmagal je nespretni Zoran Janković s svojo Pozitivno Slovenijo z 28 mandati. Kasneje je podpredsednik iste stranke postal Robert Golob.
Po volitvah 2011 sta se Janša in Virant znova znašla skupaj v vladi. Šef DL je postal predsednik parlamenta, toda prvak SDS je od ustanovitve njegove stranke dejansko le profitiral. Res bi bilo maksimalno čudno in prav nič verjetno, če Janša ne bi pomislil, da Logarja na naslednjih volitvah krvavo in celo usodno potrebuje. Toda ne potrebuje ga v svoji stranki, ampak v njegovi – le na ta način bo v razmerah, sploh trenutnih, lahko ustvaril dovolj široko koalicijo.
Še več, morda ob Logarju za lagodno vladanje ne potrebuje tretjega koalicijskega partnerja – odvisno od tega, koliko mandatov bi skupaj zbrala. Sploh ker je skregan s Toninovo Novo Slovenijo in ker razpada SD, ko se tudi scenarij Hanovega prevzema te stranke oddaljuje, s tem pa tudi sanjska naveza Janša-Logar-Han postaja manj verjetna možnost.
Na koncu pride objem
Ni dvoma, da Janša eksistenčno potrebuje Logarja in tudi obratno je res. Oba sta si usojena kot naravna zaveznika, želela ali ne. Ne moreta si privoščiti, da ne bi sodelovala – da bi se Janša odpovedal svojemu bivšemu predsedniku sveta, bi bilo neumno, ne zgolj nenavadno, in da bi Logar, ki prisega na program sodelovanja in dialoga z vsemi, zavračal svojo matično stranko, bi bilo absurdno in nepovezovalno. Zaostrovanje odnosov, saj bosta že jutri morda najzvestejši par, je maksimalno nesmiselno – in tudi če bi bilo res nezaigrano, bo ob razpadanju Golobove koalicije kmalu odvečno. Kvečjemu šef SDS s tem, ko Logarja sili v »osamosvojitev«, proizvaja razmere, v katerih polarizacija med njim in Platformo v seštevku oba naredi za močnejša.
Zaradi vsega naštetega je zato preprosto precej manj verjetno, da Janša ne izvaja perfidnega psihopropagandnega načrta, s katerim ustvarja zgolj vtis osebnega konflikta in zamere v skrbi za najboljši rezultat svoje stranke. Kakšen scenosled sledi v tej politični veseloigri in kakšni gledališki rekviziti bodo še uporabljeni, bomo najbrž spremljali vse do volitev, ko si bosta, vsa srečna, padla v objem.
Več:
Logar simulira vlogo predsednika vlade: začenja z regijskimi obiski
Logar pripravlja nekaj velikega: bo Janši zarinil nož v hrbet?
Po Pahorju Pahor. Pardon, Logar.
Kdo so Logarjevi podporniki pri ustanavljanju društva?
Vse je nared za volitve: Janša komentira volilni kapital svojega poslanca Logarja