V iskanju izdajalca: kdo pripravlja novo alternativno koalicijo?

20/01/202020/01/2020 / Boris Vezjak

Predsednik Nove Slovenije je pretekli teden v kar dveh skoraj istočasnih televizijskih intervjujih izdal, da sodeluje v pripravah na novo alternativno koalicijo. Res ni bilo prvič, da bi se Matej Tonin poigraval z mislijo vstopa v sedanjo ali kakšno drugo. Spomnimo se nenehnih ponudb Marjanu Šarcu, dvigovanja lastne teže in pomembnosti, v čemer vse od prevzema žezla v svoji stranki kar neprikrito uživa.

Pa vendar se zdi, da je tokrat povedal več kot kadarkoli prej, v bolj občutljivem trenutku in še bolj bahavo, kot smo navajeni. Ali res nastaja nova alternativna koalicija in posledično vlada, ki bo skočila na vlak, pač skozi predčasne volitve ali mimo njih, ter kdo jo bo sestavljal?

Konkurenti v metaforah

Spekulacije, da ta vlada ne bo zdržala, so se zadnje tedne močno okrepile. Ni dvoma, da v medijskem spinanju in retoriki s svojimi morbidnimi metaforami močno pomaga prvak opozicije in s tem parira Šarcu na njegovem besednem terenu. Zadnja prispodoba o klinično mrtvi vladi in političnem truplu, ki ji račun izstavlja Zmago Jelinčič, bi mimogrede lahko zrasla na zeljniku nekdanjega kamniškega župana.

Šarčevo iskanje tistega, ki ga bo zapustil, v današnjem Delu

Toda vrnimo se k Toninovemu nastopu pri Marcelu Štefančiču in Urošu Slaku. Obakrat smo slišali precej podobno priznanje – da se v ozadju vrstijo premisleki o alternativni koaliciji, da v njih sodeluje Nova Slovenija, da so ti vezani na sedanji mandat in ne na dogajanje po predčasnih volitvah. Četrti element je bil najbolj presenetljiv.

Ponudba, ki se ne odklanja

Vprašanju na POP TV, če tajni alternativni scenariji predvidevajo Janšo kot novega predsednika vlade, je sledil odklonilen odgovor. Sorodnemu v Studiu City (13. 1.), če bi morda on prevzel žezlo vodenja vlade, pa neskromno intonirano protivprašanje. Matej je Marcela (sic!) izzval zelo neposredno s svojim “Če bi vi imeli tako priložnost in ponudbo, bi tako ponudbo odklonili?”

Ima potemtakem Tonin ponudbo za vodenje takšne koalicije in kdo mu jo je podelil? Voditeljeva drezanja v to, da bi razkril kakšno tančico skrivnosti o tajnih pogovorih, kot se je izrazil, niso pripeljala daleč, niti ob neposrednem izzivu, da se “vi in Janša dobivate”, česar gost ni zanikal.

Alternativne koalicije v opisu njihovih del

Pojasnila o načrtih so bila prozaična, v stilu, da je “naša dolžnost in v opisu naših del je, da nekaj spremenimo”, Tonin pa je obenem ponavljal, da bi bil najbolj srečen s predčasnimi volitvami, a če to ne gre, bodo pač prevzeli vajeti neposredno iz Šarčevih rok, najbrž po nezaupnici vladi, saj iščejo “drugo najboljšo varianto” in “koalicijo s polno večino”.

Na sorodno poizvedbo pri Slaku, ali bo novo koalicijo vodil Janša, je Tonin v svojem opisu dela odgovoril, da ne. Kaj lahko potemtakem izvlečemo iz obeh pogovorov, česar žal novinarjem v tednu dni ni uspelo?

Nekaj zelo enostavnega: bodisi je intervjuvani ves čas lagal ali manipuliral, torej nič od povedanega o tajnih seansah ni res, ali pa pogovori okoli nove vladajoče koalicije in vlade res tečejo, ponudbo za vodenje vlade pa ima on sam. Tonin. Ker prvo možnost skoraj lahko izključimo, si drugo bolj intrigantno novico v teh razmeroma dolgočasnih notranjepolitičnih naracijah že težko predstavljamo.

Neverodostojni vedeževalec

Šarec je v nedavnih intervjujih, ki sta sledila prej omenjenima in sem se ju že dotaknil v zapisu Vojaški pogum, laži in filmski trakovi, s predsednikom Nove Slovenija precej pobalinsko obračunal, kar dvakrat ga je označil za zanič vedeževalca in nekoga, ki ni verodostojen. Kakšne posebne sinergije med njima očitno že dolgo ni več, če je kdaj sploh obstajala.

Današnji intervju z njim v časopisu Delo pa je razkril, da ga vendarle muči, kdo mu v koaliciji morda koplje jamo in želi prevzeti vlogo Jude Iškarijota.

Siol danes o iskanju izdajalcev v koaliciji

Janša in Tonin, če v ozadju pleteta komplot, nujno potrebujeta podporo kakšne od sedanjih koalicijskih strank, a Jelinčič pri tem odpade; njegov razvpiti cenik Janše več kot očitno ni prepričal v sodelovanje. Kdo še ostane?

Seme sumničenj posejano

Premierjevo hektično iskanje morebitnega izdajalca se potem ustavi pri usual suspects, sprva pri novem predsedniku SMC. Kot so lepo povzeli na Siolu, ga je Zdravko Počivalšek te dni pomiril, da ne sodeluje v nobenih tovrstnih pogovorih. Od včeraj dalje je tudi jasno, da po katastrofalnem zaključku kariere Karla Erjavca to ne bo DeSUS, saj je novopečena predsednica Aleksandra Pivec tesna premierjeva sodelavka, ki se mu bo morala še dolgo časa zahvaljevati za vso politično podporo med kampanjo.

Seme sumničenj in konspiracij je torej posejano, išče se Juda Iškarijot v nekem namišljenem scenariju nove koalicije, ki ga utegne zaradi pohlepa po denarju in še drugih grehov doleteti večno pogubljenje.

Delova skrb za Greto: o psevdoreligioznih imaginarijih apokalipse

07/12/201908/12/2019 / Boris Vezjak

Je Greta Thunberg res postala le še ena modna antijunakinja v svetu sodobnih ikon, nepotreben malik širokih množic po svetu, uspešen v mobiliziranju mladih in starih s svojo nenavadno, prav nič instagramsko nekonvencionalno »podobo«, ali pa je morda resnična herojinja tega trenutka, srčna in predana naslavljalka najbolj dramatičnih podnebnih dilem na našem planetu?

Delov kolumnist in skrb za Gretine apokaliptične vizije

Zanikovalci podnebnih sprememb

Razdeljena javnost velikokrat sledi predvsem političnim preferencam, čeprav katastrofalne napovedi znanstvenikov ne dopuščajo nobenega dvoma: nezadržne klimatske spremembe bodo v naslednjih letih in desetletjih, če ničesar ne storimo, prizadele prav vse ljudi, skeptike in podpornike, ne glede na politično pripadnost, barvo kože ali verska prepričanja.

Dvomljivcev ne prepriča niti skoraj popoln znanstveni konsenz o skorajda zakockanosti prihodnosti našega planeta, proti Greti lahko predvsem v zadnjega pol leta spremljamo organizirane napade zanikovalcev podnebnih sprememb, še bolj pripadnikov skrajne desnice, populističnih voditeljev ali tistih predsednikov držav, od katerih se na področju podnebnih politik pričakuje največ.

Sovražna propaganda sploh ne pojenja, nenadoma številne moti, da je predana aktivistka ženskega spola, zaletavajo se v njeno avtistično motnjo in na njenem obrazu odkrivajo moteče poteze; ko jim zmanjka materiala in skrbi za zdravje, v svoji toksičnosti žalijo in obrekujejo njeno družino.

Novi maliki in kulturni marksizem

Tudi pri nas je Janez Janša zavzel prepoznavno stališče: Greta je menda postala del politične agende »leve scene«, ki je »prežeta s kulturnim marksizmom«, k čemur so »hitro dodali še katastrofične napovedi, ki bi jih naj povzročile podnebne spremembe.«

K temu dodana razlaga, da po nepotrebnem pridigamo o tem, kako spremembe izključno povzroča človek, se potem sklicuje na usodno dogajanje na Soncu in na vse, kjer je človekov vpliv na podnebje izključen. Finalna misel prvaka SDS potem enoznačna razglaša diagnozo: celotno dogajanje smemo jemati za ideologijo in famo »novih malikov, kot je Greta«.

Linija domačih zanikovalcev podnebnih sprememb se odlično ujame s široko zastavljeno psihopolitiko konspiracizma in s propagandizmi, da so nam dogajanje podtaknili »ekosocialisti«. Povedano drugače: nismo izjema, Greta je postala predmet neekskluzivne politične folklore na Slovenskem.

Promotorka apokaliptičnih vizij

Tudi v časopisu Delo so se odločili, da dajo prostor skeptikom. Njihov stalni kolumnist Luka Lisjak Gabrijelčič je danes zapisal, da »Greta s svojo karizmo dosega le, da apokaliptične vizije postajajo sprejemljiv način razprave o podnebnih spremembah. Če smo se kaj naučili iz zgodovine 20. stoletja, se iz njih ne rodi nič dobrega«.

Povedano drugače, težava se skriva najprej v njeni karizmi, potem v njeni promociji apokaliptičnih vizij in nato še v tem, da se je tovrstni diskurz, apokaliptičnosti torej, normaliziral.

Stališče na argumentacijski ravni v ničemer ne dopolnjuje klasične agende zanikovalcev podnebnih sprememb, če odmislimo zgodovinski moralni poduk o negativnih posledicah tovrstnih vizij. V podporo svojim dvomom avtor ne navaja nobene utemeljitve.

Moteča znanstvena resnica

Kaj natančno pomeni trditev, da postajajo apokaliptične vizije sprejemljiv način širokih razprav? Najprej predvsem, da so Gretine vizije zmotne. Da vse, na čemer gradi svoje gibanje, bodisi ne drži bodisi je pretirano.

Za pozicijo Delovega kolumnista ni nič bolj ironičnega od splošno znanega dejstva, da švedska najstniška aktivistka nikoli ne pojasnjuje ničesar drugega od tega, kar razlagajo klimatologi. V njenih zahtevah in javnih pogledih ni niti enega odstotka ideologije. Zgolj suhoparni scientizem, če se izrazim zoprno: Greta zahteva zgolj, da znanstvene statistike, preračune in svarila enkrat za vselej vzamemo zares. V tem je edini smisel njenih apelov: nemogoče ji je očitati kričaštvo ali kakršnokoli zlorabo, ne da bi taisto očitali klimatologom.

Potemtakem je njena apokaliptična vizija, ki je menda zdaj neudobno servirana kot »sprejemljiva«, po svojem bistvu le moteča znanstvena resnica. Brutalno takšna, da se moramo pred njo zaščititi, sicer bo menda rodila nekaj zgodovinsko slabega!

Ena najslabših podnebnih strategij

Ko je Greta letošnjega marca organizirala svetovni protest proti podnebnim spremembam pod naslovom »Skolstrejk för klimatet« (Šolska stavka za podnebje), jo je zgolj v Nemčiji, Švici in Avstriji podprlo 25.000 znanstvenikov. Še bistveno več po celem svetu, v ZDA, Veliki Britaniji, Belgiji, Finskem, Avstraliji in Novi Zelandiji.

V Sloveniji smo pred slabim mesecem lahko prebrali zahtevo slovenskih raziskovalcev za sprejetje takojšnjih ukrepov za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje. V njej so se naslovili na predsednike republike, vlade, DZ in državnega sveta in opozorili na grožnjo katastrofalnih podnebnih sprememb v imenu »profesionalne in etične dolžnosti«.

Ob tem so dodali, da ima Slovenija med državami Evropske unije eno najslabših podnebnih strategij (Nacionalni energetski in podnebni načrt) in da ta nikakor ni v skladu z zastavljenimi cilji Pariškega podnebnega sporazuma.

O čem se sploh pogovarjamo, ko v javnem prostoru Gretine napore lahkotno reduciramo na škodljive in nesmiselne apokaliptične fantazme? Morda o čem drugem kot priročnem gradivu za priložnostne zanikovalce in ideološke nasprotnike?

Psevdoreligiozni imaginarij

Lisjak Gabrijelčič gradi svojo zavračanje Grete tudi na zelo nenavadni primerjavi z Devico Orleansko. Ta da je bila s svojimi vizijami uspešna, Ivana je angleško vojsko dejansko premagala, vendar švedski okoljevarstvenici menda to ni dano: ker ne razume politične realnosti, ker ne pozna vzvodov, ker ima zgolj prazno karizmo, ker njena retorika ni racionalna (!), ne more biti uspešna:

»Vendar je tudi očitno apokaliptična, nabita s čustvenimi izlivi, svojo privlačnost pa črpa iz imaginarija, ki me bolj kot na klasični civilnodružbeni aktivizem, kakršnega poznamo iz 20. stoletja, spominja na psevdoreligiozna gibanja.«

Očitki ne bi mogli biti postavljeni v bolj absurdno nasprotje: resna znanstvena opozorila so brez posebne utemeljitve zreducirana na bizarna milenijska verska prepričanja.

Racionalizacija odpuščanj novinarjev

Ni prvič, da Delov komentator ubira svojo misel v nekakšno politično sredinskost, legitimacijo desnih idej in recimo mazaške napade na ljubljanske spomenike označuje za artistična dejanja, o čemer sem podrobno pisal v besedilu Ko mazaške akcije v Delu postanejo nenamerna umetniška provokacija.

Toda na preizkušnji je nekaj več, tudi verodostojnost. Isti časopis je nedavno v podnaslovu prispevka Maje Grgič spravil v vzročni odnos odpuščanja novinarjev in naročanje medijskih vsebin. Zdi se, kakor da bi želel uporabiti posebno motivacijo, ko je novinarka zapisala:

»Spomladi je ugasnilo samostojno izhajanje nekaterih revij, na Delu pripravljajo program presežnih novinarjev, odpuščanja ali zniževanje plač napovedujejo tudi na Dnevniku, javni RTV servis ima po besedah njegovega direktorja le še leto dni zlatih rezerv.«

Delo o nepotrebnem zgražanju nad odpuščanji novinarjev

Zavito sporočilo po svojem bistvu zveni kot racionalizacija: ker nas ne berete, ker izginjajo kakovostne in kritične medijske vsebine, ker jih nihče ne zna ceniti ali želi podpreti, ne bodite presenečeni, če bomo pač odpuščali novinarje; ne zgražajte se, če se bo to zgodilo, če niste naročniki nobenih tiskanih ali spletnih medijskih vsebin.

Dostop do sobotne edicije Dela sem pošteno plačal. Toda sprašujem se, zanesljivo ne edini, zakaj bi morali bralci plačevati za informacije o tem, da so opozorila pred podnebno katastrofo stvar psevdoreligioznih občutkov o tem svetu. Zveni kot norčevanje; zato bi bil čas, da si nalijemo čistega vina.

Padanje glav: poslanka in grožnja, ki je ni bilo

23/10/201923/10/2019 / Boris Vezjak

Zgodba okoli zapleta z grožnjami, na katere je opozorila poslanka LMŠ in z njimi obremenila Janeza Janšo, me je pritegnila iz dveh razlogov. Prvi je strokoven: kakšen status ima, v smislu jezikovne in vsebinske analize, tisti del nastopa, ki ga je zaznala kot grožnjo, pa je zdaj nenadoma ta manj videti takšna? Drugi je medijski: kako bodo o razpletu, ko je bila poslanka demantirana, poročali mediji?

Poslanki začetni tvit o grožnjah s padanjem glav

Padale bodo glave

Naj spomnim: sprva je Jerca Korče, udeležena na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalno-varnostnih služb, javno razkrila, da je na njej Janša, ob vroči razpravi o nadzoru Sove zaradi v zadevi lepe agentke, grozil. Ni povedala zelo jasno, komu in kako, pa vendar. Izjava je bila, v kombinaciji z nekaj opisnimi neavtoriziranimi dodatki, recimo na straneh Reporterja, objavljena na njenem tviter računu:

»Grožnje o padanju glav bi morale biti uvrščene na temno stran zgodovine. Pa vendar jih je slišati tudi v letu 2019. Ko je želja po oblasti tako močna, da odpove razum in popustijo zavore.«

Mediji so informacijo o Janševih grožnjah z zanimanjem in velikim veseljem povzeli. Poslanka v svojem opisu namiguje na nekakšno Janševo revanšo, osebno grožnjo – bodisi njej bodisi predsedniku Marjanu Šarcu. Na zahtevo Janše, ki je Korčetovo takoj obtožil laganja, je bil ta del magnetograma zdaj razkrit.

Iz omenjenega zapisa je mogoče razbrati, da je prvak SDS v svojem nastopu vztrajal pri nadzoru Sove, k temu pa dodal, da bo predsednik Šarec za to plačal kazen, če se bo temu odpovedal. Problematični stavek, ki je najbližje omenjenemu padanje glav, se je glasil:

»Če predsednik vlade tega ne vidi, bo na koncu plačal s svojo glavo, kot sedaj kaže.«

Svarilo, ne grožnja

Takoj vidimo, da ima stavek status svarila, nikakor ne tistega, kar se očita. Kako zelo dobrohotnega, pustimo ob strani. Da bi nekaj štelo za grožnjo, bi vsaj v primeru kazenskopravne razlage moral nekdo biti deležen ustrahovanja in vznemirjenja, ko mu je resno zagroženo, da bo napadeno njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničeno njegovo premoženje velike vrednosti, če parafraziram del 135. člena Kazenskega zakonika.

Seveda grožnja ni samo te vrste in ni nujno kaznivo dejanje. Njene definicije lahko bistveno razširimo in ob vsem upoštevamo še kontekste neposrednega naslavljanja, same pojavnosti oseb, ki dajejo vtis, da so sposobne uporabiti nasilno dejanje, najbrž se grožnje kot oblika psihičnega nasilja velikokrat približajo žalitvam, zmerjanju, poniževanju, ustrahovanju.

Vendar nič od tega Janša ni storil. Še huje, grožnja sploh ni bila grožnja, tudi ne v kakšni bolj prikriti in subtilni obliki, temveč je celo svarilo ali opozorilo, v smislu: če predsednik vlade ne bo dopustil nadzora Sove, mu bo to škodovalo. Kajti predsednik Šarec se bo, tako rekoč, s takšnim postopanjem ustrelil v koleno, če uporabimo še eno metaforo. »Padanje glav« sploh ni omenjeno, omenjeno je »plačilo z glavo«.

In zdaj se vprašajmo: le kdo bi bil res sposoben stavek »Marjan Šarec se bo ustrelil v koleno« razumeti kot grožnjo, sploh tedaj, ko kontekst jasno kaže, da je trditev postavljena hipotetično in s čisto drugačno, grožnji nasprotno opozorilno intenco?

Poslankino laganje?

Janša in njegovi pristaši so tudi takoj po razkritju magnetograma pohiteli z oceno, da je poslanka nesramno lagala. Ne vemo, če je lagala – ker njeno dejanje ne ustreza nujno definiciji laži. Možno bi bilo, da je Šarčeva sodelavka enostavno preslišala vse kontekste, imela »velike oči« in videla kačo v nedolžnem volnenem klobčiču. Da, skratka, zgodbe o grožnji ni širila zavestno in načrtovano.

Obstaja celo veliko možnosti za to, saj je iz njenega tviter računa mogoče razbrati, da se čuti s strani stranke SDS nenehno ogroženo, recimo zaradi omemb svoje mame (»Prenehajte z lažmi o vlogi moje mame«) in da reagira za domače politične običaje nenavadno čustveno. Toda obenem absolutno ne drži njena trditev, da je Janševa omemba plačila cene s svojo glavo kakšna grožnja. Ker ni.

Večerova interpretacija: preveč dobesedno razumevanje

Molk vpletenih

Po razkritju magnetograma so se v LMŠ vsi zavili v molk. Še pred razkritjem je Šarec komentiral, da je Korčetova »mlada poslanka in nova v politiki« – iz česar smo takoj začutili njegov defetizem in obrambo pozicije, ki je izgubljena. Še več, opisal jo je kot ranljivo osebo (»jo kakšna stvar tudi vznemiri, če nekateri, ki so 30 let v slovenski politiki, govorijo določene zadeve«) in posredno neizkušeno. In res, v tej zgodbi je svoji stranki in svojemu predsedniku nehote povzročila politično škodo.

V poslanski skupini LMŠ so pričakovano pohiteli s pozivi, da se o tem preneha govoriti, kajti pričakujejo, »da se je z objavo dela magnetograma z zaprte seje zadeva zaključila ter se bo komisija lahko posvetila nalogam, zaradi katerih je ustanovljena«. Ni tako preprosto: obtožbe z grožnjami so bile vendarle hude. K temu so seveda takoj predlagali red herring: tovrstna ravnanja, namreč razkrivanje magnetogramov, škodijo nacionalni varnosti, so dejali. Že res, najbrž, ampak šlo je za razkritje nekaj stavkov v situaciji, ko se je prvak SDS upravičeno moral braniti.

Preveč dobesedno

Množični mediji so v pričakovani spontanosti hitro pozabili in preskočili zgodbo. Jo postavili ad acta. Nekateri novinarji so mimogrede omenjali, da je Korčetova pretiravala. Nikakor, povsem je zgrešila. Spet drugi, da je »preveč dobesedno razumela«. Tudi ne drži. Padanje glav ni omenjeno, zato je celo razlaga v smeri metaforične rabe brezpredmetna.

Ali jih pri tem vodi provladni refleks ali kaj drugega, se sprašujemo vedno znova. Že res, da zaplet ni usoden v nobenem smislu, je pa indikativen za preverjanje, kdaj in kako lajajo ali ne lajajo naši psi čuvaji. Kajti tako kot je politični laži potrebno zelo jasno reči, da je laž in jo obsoditi, je napačni obtožbi potrebno jasno reči, da je napačna, in jo postaviti na svoje mesto.

Ko gotofi licitirajo gotofe: rešitelji Slovenije kot ugrabitelji vstajništva

10/10/2019 / Boris Vezjak

Današnji »vseslovenski protest«, z učnimi vajami v osvajanju spletnih množic navdahnjena akcija nekdanjega mariborskega župana, bo najbrž odšel v zgodovino kot paradigmatski zgled klasične politične ugrabitve ulice, tokrat skozi imitacijo vstaj, ki so po različnih mestih Slovenije, začenši z Mariborom, vzniknile predvsem proti koncu leta 2012 in v letu 2013.

Resničnostni šov Franca Kanglerja, h kateremu je privlekel velik del politične desnice, ki nam bo rešila Slovenijo, bo najbrž hkrati demonstracija novih formul domačega populizma, kjer se mora elita zvijačno pretvarjati, da je del ljudstva, in tudi moči tovrstne retorike, o čemer več v mojem besedilu Protest v skladu z evropskimi normativami in standardami: kanglerizmi, solze in antiintelektualizem.

Po svoje pa najbrž želi dogodek osmešiti izročilo vstajniškega gibanja: tistega, in tu se sicer kopja lomijo, zaradi katerega je moral predčasno odstopiti Janez Janša in njegova vlada. Nekateri drugi bodo namreč za resnejši ali morda dokončni razlog navajali objavo poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije 7. januarja 2013, ki je ugotavljalo veliko obremenjenost s korupcijskimi tveganji za dva politika, njega in Zorana Jankovića. Oba sta, ugotavljamo danes, še vedno čvrsto v sedlu politike.

Gotofi licitirajo nove gotofe

»Vseslovenski protest« gotofega mariborskega župna ob blagoslovu in izdatni pomoči prvaka SDS, tudi v obliki avtorske himnične pesnitve, moramo zato motriti ne zgolj z vidika nominalne uplenitve označevalca, pomemben vidik predstavlja že sama primerjava dogajanja na Prešernovem trgu danes in tistega šest ali sedem let nazaj.

Vabilo na vseslovenski protest na strani SDS. Organizator menda neznan.

Za začetek velja spomniti: danes bodo ulice, medijsko minutažo in javno mnenje uzurpirali tisti, proti katerim je veliko državljank in državljanov takrat protestiralo. Leta 2013 ni odstopil zgolj Janša, na zadnji dan leta 2012 se je poslovil tudi Franc Kangler. Oba sta postala »gotofa« po volji in izbiri ogorčenih množic.

In ravno zato moramo današnji shod ugledati tudi kot na nekakšno revanšo odstavljenih politikov. Toda če je vstajniško dogajanje v svoji prvi rundi imelo svoj smisel, saj je bilo bolj ali manj avtentični izraz rousseaujevske »obče volje«, zahteve množic, uperjene v koruptivne elite, je zdaj stvar perverzno obrnjena na glavo: taiste elite so zmanipulirale svoje pristaše in se pomešale med njih, da bi protestirale proti drugim elitam. S tem sta Kangler in Janša dejansko na simbolni ravni kastrirala državljanke in državljane in zasedla njihovo pozicijo organiziranega upora »od spodaj«.

Včasih proti zombijem, danes sami zombiji

Ne le to, leta 2013 je Janša protestnike razglašal za zombije in svaril pred levim fašizmom ter vlekel primerjave s holokavstom. V vstajnikih je videl nadaljevalce politike »od Čebin do Murgel« in prodajal svoje klasične konspiracizme z Milanom kot glavnim dirigentom načrtovanega scenarija. V strahu pred močjo množic je potem celo na isti dan organiziral »protishode« in v Zboru za republiko so mu takoj prisluhnili – ni naključje, da velmožje v njem podpirajo tudi današnji protest rumenih jopičev.

Če je takrat obveljalo, da je menda s protesti nekaj narobe, ker so izraz nedemokratičnega delovanja in nevarnega divjanja množic, šest let kasneje to več ne velja. Kot pravi Janša, je oditi na ulico zdaj najbolj domoljubna in slovenska gesta, ki jo naravnost pričakuje od slehernega zavednega državljana, zaskrbljenega za prihodnost »od Boga dane« domovine.

Izjemno groteskno je opazovati, kako današnjega shoda, čeprav so imeli na voljo kar nekaj dni ali celo tednov, niso bili zmožni miselno artikulirati množični mediji. Tega ni mogoče upravičiti s čakanjem na dogodek, kajti uzurpacija Tromostovja s strani starih političnih elit, tako ali drugače neuspešnih, politične opozicije in strank, ki hrepenijo po svoji priložnosti priti na oblast, je več kot evidentna.

A ne le to, v medijska poročila so se takoj prikradle informacije, da ga organizira »civilna družba in nekatere politične stranke«, kar je seveda popačitev realnega stanja. MMC RTV Slovenija danes piše o shodu pod naslovom »Rešimo Slovenijo: protestni shod civilnih iniciativ in političnih strank«, kjer so se civilne iniciative znašle na prvem mestu.

Tudi v podnaslovu Dela nam sporočajo, da »Marjan Podobnik, Franc Kangler in Janez Janša vabijo na protest, kjer naj bi ‘civilna družba dobila moč besede’«. Jasno, da imamo opraviti z nasprotnim procesom, z zlorabo civilne družbe kot takšne.

RTV Slovenija o shodu civilnih iniciativ.

Agitacija strankarskih portalov

V nečem pa se bo današnji protest, ki sledi čez nekaj ur, izkazal za koristnega. Pozornemu bralcu je namreč mimogrede razkril široko mrežo gverilskih strankarskih portalov, žal močno podcenjenih s strani domačega novinarskega ceha in javnosti.

O spletnem medijskem imperiju, ki ga obvladujejo anonimni novinarji in uredniki, seže pa onstran dovolj znanih portalov, časopisov, televizij in spletnih strani s prepoznavno strankarsko izkaznico, sem poročal v besedilu Spletne strani političnih strank in trojna ironija. Kakor da bi okoli današnjega protesta prejeli natančno navodilo, so ob vseh standardnih medijih strankarske provenience svoje glave iz vode pomolili naslednji portali z agitacijsko agendo: Moja Dolenjska, Moje Podravje, Naše Zasavje, Gorenjski utrip, E-Maribor, Celjski glasnik, E-Koroška, Spodnje Podravje, Slovenec, Pomurske novice in Utrip Ljubljane.

Bogdan sporoča

Najbrž še zdaleč nisem naštel vseh, omenjeni pa so svoje prispevke okrasili s takimi naslovi:

»V četrtek, 10. oktobra, protest Rešimo Slovenijo« (https://moja-dolenjska.si), »VIDEO VABILO NA PROTEST REŠIMO SLOVENIJO, KI BO 10. OKTOBRA 2019« (https://mojepodravje.si), »Protest REŠIMO SLOVENIJO v četrtek, 10. oktobra v Ljubljani« (https://nase-zasavje.si), »10.10.2019 se pridružite shodu rešimo Slovenijo« (https://gorenjski-utrip.si), »Večerova antipropaganda glede shoda “Rešimo Slovenijo”, se vrača kot bumerang! Mariborčani v naval na avtobuse!« (https://e-maribor.si), »Nimate prevoza? Na vseslovenski shod Rešimo Slovenijo bodo vozili avtobusi« (https://celjskiglasnik.si), »Na jutrišnjem protestu v Ljubljani tudi zahteve za 3. razvojno os« (https://e-koroska.si), »Za četrtek napovedan vseslovenski shod Rešimo Slovenijo«(https://spodnjepodravje.si), »Slovenija se je prebudila – na vseslovenskem shodu Rešimo Slovenijo pričakujejo več tisoč ljudi« (http://www.slovenec.org), »Vsi, ki želimo dobro ZA SLOVENIJO, gremo jutri na protestni shod REŠIMO SLOVENIJO, sporoča Bogdan, ki dnevno migrira na delo v sosednjo Avstrijo!« (https://pomurske-novice.si), »Video: Tudi mladi si želijo sprememb« (https://utrip-ljubljane.si).

Reševanje vojaka Franca

Kako bo steklo današnje reševanje vojaka Franca in politične desnice pod krinko reševanja Slovenije, lahko kar dobro predvidimo. Najbrž politični desnici pri nas ni težko spraviti do Tromostovja kakšnih 1000 in nekaj udeležencev, jim ponuditi topel obrok in rumeni jopič.

Bistveno bolj intrigantno bo spremljati, v kakšnih oblikah se bo potem širila »medijska resnica« o uspehu protestnega dogodka in analizirati poročila. S svojo lastno mrežo medijev gre seveda bistveno lažje in s svojimi podaniki še bolj. Čakamo.

Rumeni jopič, ki je vmes pričakovano postal rumeno-moder.

Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

15/09/201915/09/2019 / Boris Vezjak

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Državotvornost ogrožajoče zveri in vonj po krvi

11/08/201911/08/2019 / Boris Vezjak

Na kakšen način uspeva prvak SDS vedno znova konstruirati zunanjega sovražnika? Na včerajšnji protest pod geslom »Slovensko podeželje ne bo zverinjak«, organiziral ga je Sindikat kmetov Slovenije, je svoj lonček takoj in nemudoma v široki akciji pristavil na način, ki razkriva njegovo prepoznavno politično in retorično gesto obenem. Ne edini: tudi Marjan Podobnik iz SLS je skorajda napovedal, da bo lastnoročno razredčil število volkov v državi.

Prva gesta ni posebej prikrita in je obenem zelo predvidljiva, celo šablonska: tam, kjer je mogoče zase kovati profit, v danem primeru ob protestu kmetov, bo to nekdo nemudoma izkoristil za pridobivanje novih točk, mimo mnenja stroke in s pomočjo že izdelane psihopolitične matrice napihovanja čustev v apelih množicam. Na načine, ki so mojstrom populističnih manir lastni.

Zunanji sovražnik

V drugo, bolj retorično gesto, pa se pri Janezu Janši vedno in nemudoma naselita dva konstitutivna elementa. Prvi je paranoidna identifikacija zunanjega sovražnika, ki nas ogroža, in fiksacija nanj. Drugi je državotvorniška ali »nacionalistična« posplošitev. Naj pojasnim.

Zveri ogrožajo obstoj ciljev ustvarjalcev države: začetek članka na Nova24TV

V prvem koraku potrebuje takšna retorika fetišistično izločitev tujega, umazanega, nevarnega, sovražnega elementa, da bi se lahko konstituirali skozi svojo nacionalno in politično identiteto: mi postanemo »mi« skozi simbolno izločitev bodisi komunista (»komunajzarja«), levičarja (»levaka«), pripadnika LGBT skupnosti, izbrisanega, Roma, tujca, begunca. Mehanizme že poznamo, inovacija je v zadnjem »lovskem« kontekstu zgolj, da je ta fetišizirani drugi postal žival in je skozi potujitveni učinek fetišiziran v Živali katerekoli vrste: trenutno sta to medved in volk, emblematizirana v Zveri. Kar lepo ponazarja slogan kmetov: ne bomo zverinjak! In vzklik kakšnega Franca Breznika: ne dovolimo, da naše podeželje postane živalski vrt!

Državotvornost in Zver

Naslednji element je specifičen za Janševo samodojemanje, ko apelira na svojo osamosvojiteljsko vlogo in se prišteva med »founding fathers« države: tisto, kar nas ogroža, ta izločeni fetišizirani Drugi, posega v našo bit države, v državotvornost in vse, kar smo želeli doseči. V seštevku se zato retorični učinek, saj se oba elementa vselej spreminjata le variablah in kontekstih, a ostajata v temelju ista, zlije v naslovno ugotovitev njegovega propagandnega portala:

»Zagotovo države Slovenije nismo delali zato, da bi bile v njej zveri bolj zaščitene kot slovenski kmetje.«

V kakšnih že videnih inačicah nevarnega Drugega nas homogenizira kot narod, kot Slovence, domoljube in podobno. Tokrat je zunanji ogrožajoči element Zver, kar nas konstituira in lahko zato steče identifikacija s slovenskim kmetom. Komični element nastopi, ko Janša, za njegovo retoriko šablonsko in spontano, k temu doda še drugi element svoje geste: zveri zdaj ogrožajo našo državotvornost, našo idejo in namero po ustanovitvi države.

Vonj po požegnani krvi

In podobno kot je v vseh preteklih situacijah fetišizirani Drugi vsakič veljal za privilegiranega in bolj zaščitenega od nas, kajti preveč pravic so imeli izbrisani, begunci, LGBT skupnost, Romi, da o komunajzarjih ne govorimo, je zdaj vizija naše Slovenije ogrožena, ker vlada Marjana Šarca, venomer osnovna tarča kritike, nesramno ščiti preveč zaščitene zveri.

Poslanec Breznik je na protestu dal vedeti, kako je še dobro in sreča, da je tudi Bog na strani slovenskega človeka, ne živali!

Demokracija o živalskih vrtovih in tem, kdo tvori podeželje

Ogrožala nas je Umetnost, vsi mogoči in nemogoči sovražniki, zdaj nas že Žival. Vonj po požegnani krvi je že v zraku in se širi po domači dolini šentflorjanski. Rešitev je v tej naši, precej dobesedni verziji blut-und-bodenske mentalitete, po mnenju udeležencev protesta in manipulatorjev le ena.

V Slovenskih novicah je Janez vedno lepši

23/07/201923/07/2019 / Boris Vezjak

Ni res, da imamo v Sloveniji zgolj lepe vršace, tudi ne drži, da zgolj radi laskamo ženskam, da so vedno lepše.

Če recimo, kar dobesedno, postavimo ob slovenske vršace in recimo prislovično simpatično Urško še Janeza, bo med vsemi tremi zmagal Janez:

Janez Janša s svojo Urško: Janez je vedno lepši

Prešeren se je motil, ko je v Povodnem možu zapisal »al lepši od Urške bilo ni nobene«. Nak, v časopisni hiši Delo so ob Urško dobesedno postavili lepšega.

Že res, da se najbolj prodajani (tabloidni) dnevnik v Sloveniji ob svojem udarnem naslovu sklicuje na Janezovega sledilca in ne uredniško žirijo časopisa, ki je ravnokar izvedla naporno glasovanje, kdo med vsemi izžareva največ naraščajoče lepote, je pa zato bila takšna, enoglasna in državotvorna, končna odločitev urednikov.

Vedno lepši Janez v Slovenskih novicah

Najbrž so razmišljali takole: pa naj enkrat ob kičastih gorah in Urški zmaga prelestni moški, da bomo bolj uravnoteženo pravični tudi do zapostavljenih in prikrajšanih politikov. Končno gre le za liderja stranke, ki je zmagala na kar nekaj zadnjih volitvah. Če to ni lepo že po sebi?

Utemeljitev so v Slovenskih novicah izpisali natančno:

»Za okvir.« »Tole je pa nekaj najlepšega in Janez je kot moški vedno lepši. Urška, drži ga.« »Legenda našega časa,« so se glasili le nekateri komentarji sledilcev.

Nakar sledi še pojasnilo, da nesmrtna legenda našega časa redno objavlja svoje družinske albume vse od leta 2015, ko sta z Urško obiskala Raduho, julija sta 2016 vrhove, grebene in skale raziskovala skupaj s sinovoma, poletje 2017 sta preživela v gorah – en del s svojima sinovoma, drugič brez otrok, ko sta se povzpela na vrh Triglava. In potem še julija lani, ko so imeli družinski izlet na Mangart, starša pa sta se povzpela še na višjo Škrlatico, ‘kraljico slovenskih gora’, kot je zapisal Janša.

Za finiš so dodali, kdo je zapisan v srcu vedno lepšega, da ne bo kakšnega ljubosumja: »Sodeč po vsakokratnih nasmeških pa kraljica njegovega srca nedvomno ostaja Urška.« Tista, ki se bo morala potruditi, da ga obdrži…

Pravijo, da družbeni medij oblikujejo lepotno industrijo in standarde. Zdaj vidimo, da jih ob njih ne samo uredniki, ampak z njihovo pomočjo kar sami politiki. V sodobni medijski industriji se ne prodaja le seks, poleg reprezentacij lepote in telesa, ko že najbolj površen pregled množičnih medijev potrjuje, da so mlada dekleta in širša javnost bombardirani s podobami seksualnosti in lepote, stereotipno predstavljenih v poželjivih pozah in oblečenih v čim skromnejša oblačila, da zadostijo kriteriju objekta moške želje, so v Slovenskih novicah uravnoteženo odkrili formulo, kako občasno počastiti lepoto ostarelih politikov.

Res prijazno od njih.

Iz istega članka v Slovenskih novicah: Urška in legenda našega časa