::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zmote in napake v argumentaciji

Seznam doslej obravnavanih zmot in napak na tej strani (se osvežuje nekajkrat letno, niso nujno zajete vse omembe):

ad auctoritatem

Opis: Do zmote sklicevanja na avtoriteto pride takrat, ko neko trditev sprejmemo kot resnično zgolj zato, ker tako pravi nekdo, ki je avtoriteta na področju, na katerega se vsebina trditve nanaša. Obstajajo vsaj štirje različni primeri, ko je sklicevanje na avtoriteto, kot razlog za sprejetje premis neustrezno: v prvem se nanjo ni potrebno sklicevati, saj se lahko do dokaza za sklep dokopljemo sami, kar je vedno bolje od posredne evidence navajanja strokovnjakov, ki ga podpirajo. V drugem primeru strokovnjak, na katerega se sklicujemo, sploh ni avtoriteta na  področju, ki je predmet argumentacije, ali pa je avtoriteta, vendar na nekem drugem področju, ki za našo razpravo sploh ni relevantno. V tretjem strokovnjak sicer je avtoriteta na ustreznem področju, vendar ni nepristranski; ker simpatizira z eno izmed možnih teorij, ki odgovarjajo na naše vprašanje, njegovo mnenje ni zanesljivo. V četrtem primeru pa je mnenje avtoritete, na katerega se želimo sklicevati, med strokovnjaki še vedno predmet razhajanj. Sklicevanje na avtoriteto je zmotno tudi, kadar se sklicujemo na vprašljive ali anonimne vire. Tipičen primer ad verecundiam argumenta so reklamna sporočila, v katerih tisti, ki oglašuje nek izdelek, navadno ni večja avtoriteta na področju, ki je predmet reklame, od vas samih.

ad baculum

Opis: Sklicevanje na moč je hitro prepoznavna tehnika odvračanja od razprave, pri kateri grozimo z uporabo sile in moči v posredni ali neposredni obliki, da bi sogovorca prepričali ali zmagali proti njemu. Včasih se sklicujemo na nasilje, včasih na sankcije, ki bodo ali bi morale slediti. Latinsko ime argumenta jasno priča o palici, ki bo uporabljena. Seveda sila ali grožnja nista argument, kajti ko ju uvedemo v razpravo, očitno  nimamo več ambicij po racionalni razpravi in argumentaciji sploh. Običajno v vsakdanjem jeziku pravimo, da smo namesto moči argumenta zašli v argumentacijo moči in s tem jasno zapustil območje iskanja dokazov za ali proti neki trditvi.

ad consequentiam

Opis: Sklicevanje na posledice nas poskuša z navajanjem posledic neke trditve odvrniti od tega, da bi jo sprejeli ali, prav nasproto, navdušiti zanjo. Navedimo primer:

Če bi bila teorija evolucije resnična, potem bi človek bil podoben opici ali primatu.

Primer lahko podamo tudi v bolj obarvani, čustveni obliki:

Zares misliš, da je teorija evolucije resnična in da kot človek nisi na prav nič boljšem, kot so opice in primati?

Sklicevanje na posledice se obnaša kot »napačna sled« in ima obliko:

Prepričanje P vodi do dobrih (ali slabih) posledic.

Dobre (ali slabe) posledice so nerelevatne za resnico prepričanja P).

P je resničen.

Seveda je sklep napačen, kajti prav nič ne sme biti in tudi ni odvisen od tega, kaj si glede ne trditve dejansko mislimo ali želimo. V tem smislu gre za sklicevanje na čustva.

ad crumenam

Opis: Argumentacijska zmota, ena preprostejših, pri kateri se avtor sklicuje na bogastvo (crumena) izjavljalca, ki nastopa kot jamstvo za resničnost ali pravilnost njegovih trditev. Analogija z zmotnim argumentom iz avtoritete je hitro prepoznavna: nekdo ima lahko prav le zato, ker je avtoriteta nekega področja, kdo drug pa le zato, ker ima veliko pod palcem.

ad Hitlerum

Zmota, včasih imenovana tudi reductio ad Hitlerum – njen avtor je verjetno Leo Strauss – je poskus očrnitve veljavnosti sogovorčevega argumenta s sklicevanjem na prakse, kakršne so uporabljali Adolf Hitler ali nacisti. Ad Hitlerum je največkrat le personificirana oblika argumentiranja ad hominem ali kakšne druge zmote, s katero želimo trditev drugega diskreditirati z vpeljavo čustveno nabite povezave z nacističnim voditeljem.

ad hominem

Opis: Zmoto proti človeku zagrešimo, ko je napad namesto na sklep argumenta usmerjen proti človeku, ki ga sprejema, tj. prepričanja neke osebe skušamo ovreči tako, da spodbijamo njeno verodostojnost ali pa se sklicujemo na nedoslednost med njenimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih brani. S tem samim po sebi ni se nič narobe, postane pa zmotno takrat, ko osebnost človeka ali situacija, v kateri se nahaja, ko argumentira, niso relevantni za sklep, ki ga zagovarja. Ker lahko omenjeni napad na osebo izvršimo na dva načina, ima argument proti človeku dve osnovni obliki: v prvi gre za diskreditacijo človeka s pomočjo napada na njegovo osebnost (interese ali motive, značaj ali spol, raso ali narodnost ipd.), v drugem pa za diskreditacijo človeka na osnovi nedoslednosti med njegovimi trditvami in okoliščinami, v katerih jih zagovarja. V nobenem primeru ne gre za navajanje racionalnih dokazov zoper sklepe, saj niti človekov značaj niti situacija, v kateri se nahaja, nimata vpliva na njihovo resničnost.

ad ignorantiam

Opis: Zmota iz nevednosti nastane takrat, ko trdimo, da je nekaj resnično samo zato, ker ni dokazano, da je napačno, ali ko trdimo, da je nekaj napačno samo zato, ker ni dokazano, da je resnično. To, ali je trditev resnična ali napačna, je odvisno od tega, ali imamo na voljo dokaze, ki jo podpirajo ali zavračajo, ne pa od tega, da takšnih dokazov nimamo. Takšen argument se pogosto uporablja pri dokazovanju mejnih pojavov, kot sta, npr., reinkarnacija in telepatija, priljubljen pa je tudi pri tistih, ki nasprotujejo velikim spremembam in se pri glasovanju proti njim zatečejo k premisam, ki se sklicujejo na pomanjkanje dokazov ali za njihovo varnost ali za njihovo učinkovitost ipd.

ad metum

Opis: Zmota sklicevanja na strah se pojavi, kadar prisilimo poslušalce, da sprejmejo naše trditve tako, da povečujemo njihov strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če tega ne storijo, ali da krepimo njihove predsodke do trditev, ki prav tako konkurirajo za zmago v razpravi. Povedano drugače, gre za argument, v katerem upravičujemo sprejetje sklepov z vzbujanjem strahu, občutka manjše varnosti ali grožnjo po uporabi sile. Takšno sklepanje je zmotno, saj ustrahovanje ljudi ne more biti dokaz za trditve. Pomembno je, da ločimo med racionalnimi razlogi za prepričanja, dokazi, in motivacijskimi razlogi. Prvi logično podpirajo sklepe, drugi pa predstavljajo zunanje dejavnike, kot npr. strah, grožnjo, korist ali škodo, ki so relevantni zgolj za to, da si o pojavih ustvarimo ustrezno vrednostno sodbo, ne pa tudi za to, ali je neka trditev resnična ali napačna. Zmota sklicevanja na strah posnema analize racionalnega tveganja, pri čemer se odločamo za riziko na osnovi tega, kakšna je cena, ki jo moramo plačati, in kakšne so koristi, ki bi jih od tega imeli.

ad misericordiam

Opis: Zmota sklicevanja na sočutje nastopi takrat, ko sprejmemo neko stališče zaradi tega, ker naš sogovornik v nas vzbudi usmiljenje in nesebičnost. Včasih gre za to, da je nekdo določeno pravilo že prekršil, sedaj pa naj bi mu to oprostili zaradi olajševalnih okoliščin. To je tehnika, ki jo uspešno uporabljajo različne dobrodelne organizacije, ko zbirajo, npr., denar za pomoč prizadetim. Posebej uspešne so slike lačnih otrok, ki naj bi vas spodbudile, da nakažete denar, v skrajnem primeru pa, če so nakazila redna, celo »posvojite otroka«.

ad nauseam

Opis: Včasih sogovorec ponavlja svojo trditev do onemoglosti, seveda ne zato, ker bi bil vanjo tako zelo prepričan. Taktika je mizerna, a neverjetno učinkovita, če ima kondicijo in če ima naivno publiko. Računa pa na naslednje: če mu na njegove napačne trditve ne bomo več odgovarjali, če ga ne bomo več zavračali, bo sebe razglasil za zmagovalca v razpravi. Iz dejstva, da ga  ne bo nihče več zavrnil, bo sklepal, da je njegova trditev resnična.

Pot do tja je dolga in bljuvanje se nanaša na našo reakcijo in odpor, s katerim računa. V osnovi je retorični trik enostaven in temelji na neskončnih ponovitvah (argumentum ad infinitum) istega. Iz samega dejstva, da nekdo ponavlja svojo napačno trditev, pač ne izhaja, da je ta kaj bolj resnična. Še zlasti ne, če to počne po tistem, ko je že bil zavrnjen in zdaj upa, da bo trditev s ponovitvami postala veljavna.

ad populum

Opis: Zmota sklicevanja na splošno mnenje se pojavi takrat, ko sklepe izpeljujemo iz premis, ki jih sprejema večina ljudi. Namesto da bi se pri prepričevanju sogovornika v sprejetje naših stališč sklicevali na racionalne razloge, navajamo v podporo našim sklepom razširjeno ljudsko mnenje ali splošno priljubljenost. Takšen argument je podoben zmoti sklicevanja na avtoriteto, od nje se razlikuje zgolj v tem, da tukaj naši sklepi ne temeljijo na strokovnem mnenju, ampak na prepričanju večine. Pogosto se pojavlja v reklamah, kjer naročniki oglasa zaradi tega, ker nek izdelek statistično gledano uporablja največ ljudi, apelirajo na to, da naj ga kupimo tudi mi. Spodnji primer bi lahko, če bi ga oblikovali kot reklamno sporočilo, predstavljal enega izmed takšnih primerov.

ad ridiculum

»Argumentum ad ridiculum« kot argument iz smešenja, tudi »reductio ad ridiculum«, je retorično zvajanje sogovorčevega argumenta v sfero komičnega: včasih se približuje argumentaciji ad hominem, če napada človekov značaj, lahko pa seveda smeši njegovo trditev ali stališče. Postopanje ima običajno prozoren namen: sarkastično ali cinično osmešiti osebo, vpeto v pogovor, s tem pa pozornost preobrniti proč od razprave z namenom, da bi nekoga (največkrat nasprotnika) predstavili kot trapastega, pomilovanja vrednega in okornega.

breme dokaza

Opis: Pri bremenu dokaza gre večkrat za načelo ravnanja in ne za zmoto: pravimo, da govorec prelaga breme dokaza, ko zatrjuje, da ni njegova naloga, da bi dokazal neko trditev, temveč da mora njegov nasprotnik navesti protidokaze. Včasih to kar naravnost zahteva od nas. V debati bo izhajal iz predpostavke, da mora nalogo opraviti nekdo drug in ne on sam, zato se bo osredotočil na razpravo o tem, kdo mora kaj dokazati.

Breme dokaza lahko ima argumentacijsko obliko. Če nekdo pravi »Obtoženi ne more dokazati, da ni kriv za storjeni zločin, zato ga bomo obsodili«, potem smo jasno zagrešili napako, ki jo v pravnem žargonu imenujemo domneva nedolžnosti: po njej je vsakdo nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda. Pravni kontekst je torej poseben primer prakse »bremena dokaza«.

Primer za breme dokaza bi lahko bil:

»Ne morete dokazati, da so žitne kroge na njivi narisali ljudje, torej jih gotovo niso!« ali »Nihče še ni dokazal, da telepatija res ne obstaja, zato morajo človekove skrite psihične moči, tudi če nimamo oprijemljivih evidenc zanje, gotovo učinkovati.«

dekontekstualizacija

Dekontekstualizacija je kontekstualni red herring: način, pri katerem želi sogovorec, ali pa je to storil nenamerno, razpravo speljati proč od izhodiščne trditve X na način, da podtakne popolna drugačen kontekst in s tem nas ali občinstvo prepričuje v napačen sklep.

dve napaki ustvarjata pravilnost

ekvivokacija

Opis: Ekvivokacija je zmota, ki jo zagrešimo takrat, ko v argumentu naključno ali namerno uporabljamo različne pomene iste besede ali fraze. Natančneje,  pomen, v katerem je neka ključna beseda ali fraza uporabljena v eni premisi nekega argumenta, se razlikuje od pomena, v katerem je uporabljena v drugi premisi istega argumenta.

evfemizem

Opis: Evfemizem je jezikovni trik, ne logična prevara, s pomočjo katerega želimo naš govor olepšati in najti za neko stvar bolj prijazne besede. Če množični poboj imenujemo »etnično čiščenje« in ne genocid, potem smo ubežali prehudemu izrazu in verjetno smo to storili z nekim namenom. Velike države, ki osvajajo druge ali jim prinašajo demokracijo (kot npr. ZDA v Iraku), številnim nedolžnim žrtvam med civilisti pravijo »kolateralna škoda«.

Evfemizem kot jezikovni prijem ni nujno »slaba« izbira, toda v razpravi lahko postane zlorabljen tedaj, ko zakriva jasen pomen in želi s prijaznejšimi besedami ubežati kruti resničnosti in realnemu stanju stvari, ker te zvenijo ohlapnejše in manj grozljivo. Avtorji evfemizmov to običajno počnejo premišljeno oziroma iz zadrege. Največkrat je razlog njihove strategije odvračanje čustev ali pozornosti: izraz genocid bi  povzročil naše razburjenje, »etnično čiščenje« pa nas vsaj navidezno pomirja in posredno neko ravnanja racionalizira.

Druga značilnost evfemizmov je, da slaba ravnanja vrednostno sprevračajo v dobra ali vsaj nevtralna. »Filmi za odrasle« so tisti, ki so erotični in morebiti obsceni, včasih celo pornografski. Na filmih ni torej nič »odraslega«, ampak smo jih zgolj preimenovali na tak način, da bi s tem prikrili njihovo pravo vsebino in ubežali pravemu poimenovanju. V tem smislu so evfemizmi velikokrat izraz, ki si ga je izmislila moralna večina in imajo za svojo nalogo družbeno kontrolo morale.

ignoratio elenchi

Opis: Ignoratio elenchi oziroma nevednost o zavrnitvi (ali glede zavrnitve) se pojavi takrat, ko premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi spodbili želeni sklep, v kakršenkoli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršenkoli irelevanten sklep.

kajpajevstvo

kockar

krivda po povezavi

Opis: Zmota po asociaciji oziroma povezavi nas navede na to, da kvalitete nečesa ali nekoga mehanično prenesemo in mu jih pripišemo tudi za drugo področje, zato je varianta zmote ad hominem. Vzemimo tale primer:

Nemci so bili nacisti. Ker se isti državljani ne branijo piva, iz tega sledi, da nacisti radi pijejo pivo.

Zmota ima takšnole obliko:

Oseba ali skupina x sprejema idejo P.

Ideja P je napačna.

Ideja krivde po povezavi je zato zelo enostavna: izničiti vrednost neke ideje ali predloga zgolj zato, ker je njen akter oseba, ki je že sama po sebi diskreditirana oziroma vredna prezira. Če kot razlog za naše zavračanje možnosti pomoči pri smrti ali evtanaziji navedemo dejstvo, da se je zanjo zavzemal že Hitler, smo jasno omalovaževali idejo na podlagi osebe, v katere moralne in druge kvalitete močno dvomimo zaradi zgodovinskih izkušenj. Seveda pa s tem nismo podali prav nobenega dobrega razloga proti sprejemu takšne ideje oziroma argumenta.

lažna dilema

Opis: Pri napačni (ali lažni dilemi) predstavimo dve možnosti kot edini, ki sta na izbiro, čeprav jih je v resnici možnih več. Primeri bi lahko bili:

Vsaka oseba je bodisi vrla bodisi slaba.

Politika lahko bodisi sovražiš bodisi ljubiš.

Če nisi proti meni, potem si z mano.

Značilno zanjo je, da vam »trdo«, z določeno retorično gotovostjo predstavi zgolj dve alternativi. Po tem jo tudi zelo hitro in uspešno prepoznamo. Seveda je taka izbira zmotna natanko zato, ker lahko naštejemo še tretjo oziroma še kakšno drugo možnost. Ta vrsta zmote strogo vzeto ni argumentativna, temveč izvira iz napačne rabe veznika »ali« oziroma »bodisi«.

menjava teme

nabito vprašanje

Opis: Pod to zmoto se obravnavajo navidezno različne strategije, katerih skupni imenovalec je vsiljena zahteva po enostavnem odgovoru na dilemo oziroma vprašanje, ki je bolj zapleteno. Če nekoga vprašamo: »Ali torej podpirate svobodo in z njo pravico do osebne oborožitve?«, vsiljujemo dve nepovezani temi, ki da ju moramo sprejeti ali zavrniti skupaj. Sogovorec nam tu želi vsiliti preveč enostavno predstavljen odgovor: podpiranje ali nepodpiranje svobode na osnovi pravice do osebne oborožitve je enostavna rešitev. Običajno se pod to zmoto navaja primer pretepene žene (glej ilustracijo!) in dejstvo, da smo v vprašanje pridodali nek namig. Iz vseh primerov sledi, da je vprašanje bolj »kompleksno« oziroma zapleteno. Če vas namreč nekdo vpraša »Ali si že prenehal jemati mamila?«, potem bo vsak vaš odgovor »inkriminatoren«: pritrdilen zato, ker vas bo (lažno!) želel razkriti kot bivšega zasvojenca, nikalen zato, ker vaš želi razkriti kot sedanjega zasvojenca. Iz tega razloga pravimo takšnemu namigovalnemu vprašanju »nabito« vprašanje in je učinkovito orožje v nizkotnih verbalnih obračunih.

Zmota ni nujno formulirana vprašalno in ima včasih obliko namigovanja ter ponujanja sebe kot odgovora. Recimo, da zasledite volilni plakat, na katerem piše nekaj takega: »V naši državi je vse preveč korupcije. Rešitev za vse nas je ena: volite našo antikorupcijsko stranko!«

namig

non sequitur

Opis: Ne sledi je tip argumenta, kjer sklep ne sledi iz premis. Ker so na neki elementarni ravni vse logične zmote posebni primerki »ne sledi«, to pojasni zmotino »domačnost« in največkrat šele naknadno pomislimo, da gre za specifično rabo. »Non sequitur« lahko vsebuje sklep, ki je bodisi resničen ali napačen, pa argument ne bo zmoten zaradi tega. Kar ga dela zmotnega, je dejstvo, da sklep ne sledi iz premis.

normativna zmota

petitio principii

Opis: Zmota krožnega sklepanja ali petitio principii nastopi, kadar že vnaprej predpostavimo resničnost tistega, kar bi morali šele dokazati, tj. kadar argument v svojih premisah eksplicitno ali implicitno trdi, kar skuša dokazati. Uporaben način za doseganje tega je iskanje takšnih premise, ki so le z drugimi besedami izražen sklep, ali pa sestavljanje argumenta, v katerem nastopa več trditev, ki se podpirajo v krogu, imenovanem circulus vitiosus (lat.), blodni krog. Takšno sklepanje je zmotno, saj to, da v premisah preprosto predpostavimo, da je sklep resničen, še ne predstavlja dokaza zanj, zapisano v izredno prozorni obliki: A je resničen, dokaz za to pa je, da je A resničen oziroma  »Bog obstaja, dokaz za to pa je, da Bog obstaja«. Vendar zmota krožnega sklepanja ni vedno tako očitna in absurdna, pogosto je to, da argument v premisah predpostavlja lasten sklep, neveščim očem dobro skrito, in sicer s pomočjo uporabe neprepoznavnih sopomenk, kot npr. »Rasna diskriminacija je kaznivo dejanje, ker je v nasprotju z zakonom«, pri čemer je v »kaznivo dejanje« tako ali tako že vključena »kršitev zakona«, ali pa z verigo vmesnih argumentov, ki bralcu, posebej če so kompleksni, precej otežijo presojo.

posplošitev

Opis: Zmota prehitre posplošitve nastopi, kadar iz dejstva, da imajo nekateri člani skupine neko lastnost, napačno sklepamo na to, da imajo isto lastnost vsi člani te skupine. To se zgodi takrat, ko so podatki, iz katerih izpeljujemo, nepopolni, kar pa je običajno posledica  neupoštevanja pravil, ki veljajo pri oblikovanju induktivnih in statističnih posplošitev. Izmed teh je najpomembnejše tisto, ki pravi, da mora biti vzorec, iz katerega izpeljujemo, reprezentativen, tj. naključen, številčen in raznovrsten. Npr. če smo se odpravili v park, ker smo vedeli, da bomo tam našli bele labode, s čimer bi podprli posplošitev, da so vsi labodi beli, vzorec seveda ni bil naključen. Če smo pregledali samo 10 labodov, je posplošitev, da so vsi beli, vsekakor manj zanesljiva, kot če bi jih pregledali 1000, povedano drugače, več kot je opaženih primerkov z isto lastnostjo, bolj zanesljivo je, da jo imajo vsi.  In če smo v našo raziskavo vključili zgolj evropske labode, in to ne glede na to, kako številčni so bili, vzorec kajpak ni bil raznovrsten, saj bi ga morali razširiti še z labodi z drugih celin. Na splošno velja, da je argument tem manj prepričljiv, čim bolj je vzorec omejen, saj majhna skupina posameznikov ne more zadovoljivo predstavljati celotne populacije, zato je za posplošitve ključnega pomena, da so vzorci, iz katerih sklepamo, dovolj veliki. Res je, da ne obstaja nobeno pravilo, kaj šteje kot dovolj velik vzorec, to je odvisno od številčnosti in raznovrstnosti populacije, pri čemer velja, da manjša in manj raznovrstna zahteva manjše število opazovanih primerkov, večja in bolj raznovrstna pa večje. Vendar velikost vzorca ne narašča sorazmerno z velikostjo razreda, kot se včasih zmotno misli, zato rabimo pri velikem razredu za uspešno posplošitev manjši vzorec glede na število članov kot pri majhnem.

post hoc ergo propter hoc

Opis: Do zmote »po tem, torej zaradi tega« pride, kadar iz dejstva, da se je en dogodek zgodil pred drugim, sklepamo na to, da je prvi dogodek vzrok za drugega. Takšno sklepanje je zmotno, ker zgolj to, da si pojava sledita, ni zanesljiv pokazatelj tega, da med njima obstaja vzročna zveza. Npr. argument »Ker rasti las sledi rast zob, rast las povzroča rast zob« je očitno napačen, pa čeprav je res, da najprej zrastejo lasje, šele potem pa zobje.

To, da se vzrok zgodi pred učinkom, je sicer res nujni pogoj za obstoj vzročnosti med dvema pojavoma, ni pa tudi zadostni. Ker ne drži vedno, da prvi dogodek povzroča drugega, tj. časovno zaporedje je kvečjemu dovolj za domnevo o obstoju vzročne relacije med njima, so za zanesljivo določitev vzroka in učinka potrebne nadaljne analize. Na sklepanju »po tem, torej zaradi tega« temeljijo številna praznoverja, ki povezujejo pojave, med katerimi ni niti djeanske nite logične zveze, npr. če se primemo za gumb, ko vidimo dimnikarja, kar naj bi nam prineslo srečo, malo zatem pa na lotu zadenemo glavni dobitek, bomo zelo naklonjeni prepričanju, da je bilo držanje gumba vzrok za zadetek na lotu. Takšen argument je seveda napačem, saj je časovno zaporedje med dvema dogodkoma, ki naj bi dokazovalo obstoj vzročne zveze med njima, praviloma golo naključje.

pravi Škot

prenagljeno sklepanje

racionalizacija

red herring

Opis: Zmoto »napačne sledi« zagrešimo takrat, ko skušamo nasprotnika odvrniti od njegovega argumenta s pomočjo vpeljevanja nove teme, ki z argumentom nima nobene zveze. Osnovna ideja je zmagati v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno, saj zgolj menjava teme ne šteje kot argument zoper neko trditev. Ime zmote »napačna sled«, ki se v angl. glasi »red herring« ali prekajeni slanik, izvira iz lova na lisice, kjer so s pomočjo prekajenega slanika, ki je rdeče barve in značilno močnega vonja, skušali speljati pse na napačno sled. In tako kot naj bi lovci s prekajenim slanikom odvrnili pse od pokončanja lisice, naj bi tudi mi s spremembo teme našemu nasprotniku odvzeli možnost, da dokaže svoj sklep. Takšni argumenti so retorične naprave, ki avtorjem s tem, ko zapletejo razpravo, pomagajo skriti lastne slabosti in se izmuzniti odkritemu boju z nasprotnikom.

sklicevanje na splošno prakso

Opis: Ta vrsta sklicevanja je podobna prejšnji, tj. sklicevanju na tradicijo, vendar jo »odlikuje« prepričanje, da to počnejo tudi drugi. Torej se pri njem skrijemo za prakso in ravnanja, ki smo jih bili deležni v preteklosti in ki po našem dokazujejo, da so pravilna le zato, ker se je k njim zatekalo ali vanje verjelo veliko število ljudi. Včasih, ko je razprava omejena na družbeno konvencionalnost »dobrih ravnanj« oziroma na neko sprejemljivo dobro prakso iz preteklosti, seveda s sklicevanjem ni nič narobe.

sklicevanje na zakon

sklicevanje na čustva

Opis: Zmoto sklicevanja na čustva zagrešimo takrat, ko se pri zagovarjanju naših stališč namesto na racionalne dokaze sklicujemo na čustva. Strategija takšnega sklepanja je, da skušamo z uporabo čustveno obarvanega jezika v sogovorniku vzbuditi navdušenje, veselje, žalost ipd. ter ga na ta način prepričati v sprejetje naših sklepov. V večini primerov so premise daleč od tega, da bi bile relevantne za sklepe, rabijo zgolj kot orodje za manipulacijo prepričanj poslušalcev, v nas želijo vzbuditi ustrezen pozitiven ali negativen odziv, zaradi česar so takšni argumenti tipičen proizvod demagogij in propagand.

spolzka strmina

Opis: Do zmote »spolzke strmine« pride, ko neupravičeno trdimo, da bo sprejetje prve trditve neizogibno vodilo v sprejetje katastrofalnega sklepa, ki pa se mu moramo za vsako ceno izogniti, kar najbolje storimo tako, da zavrnemo začetno trditev. Praviloma med prvim in zadnjim obstaja cela vrsta vmesnih dogodkov, sklepanje pa je zmotno zato, ker je možno storiti začetno stvar, ki jo argument predpostavlja, ne da bi potem morali nadaljevati s sprejemanjem ostalih, ki bi nas na koncu pripeljale do neželenega sklepa.

Posebnost »spolzkih strmin« je, da nas do nesprejemljivih posledic vodi veliko majhnih korakov, tako da moramo, če se z zadnjim ne strinjamo oziroma če ne želimo zgrmeti v prepad tragičnih sklepov, zavrniti že začetni, na videz nedolžen korak. Takšno zvezo vmesnih dogodkov kot mehanizmov povezave med prvim in zadnjim dogodkom lahko slikovito opišemo z angleško različico imena zmote »spolzke strmine«, ki se v prevodu glasi »kamelji nos v šotoru«, opisuje pa kamelo, ki ji v šotor uspe potisniti svoj nos, temu pa kmalu sledi še ostalo telo.

strašilo

Opis: Zmota slamnatega moža ali »strašila« nastopi, kadar nasprotnikovo stališče zato, da bi ga lažje ovrgli, predstavimo narobe. To storimo tako, da sobesednikovo originalno trditev zamenjamo z novo, le na videz podobno tisti, ki jo resnično sprejema, in potem s pomočjo napada nanjo pokažemo, da je njegova izvorna izjava napačna. Ime argumenta izvira iz srednjega veka, ko so se vitezi, preden so bili pripravljeni na resnični boj, v mečevanju urili na slamnatih lutkah. Vlogo strašila, ki ga napadamo, ima v takšnem sklepanju popačena trditev. Argument je zmoten, saj naša ovržba temelji na premisi, ki je nasprotnik ne zagovarja, zaradi česar svoj pravi cilj, tj. zavrnitev njegovega neizkrivljenega argumenta, zgrešimo. Rečeno drugače, razglasimo zmago, on pa ostane nepoškodovan.

tu quoque

Opis: Če recimo nekomu očitamo, da se bori za zaščito živali in proti njihovemu trpljenju z ugovorom,  da nosi usnjena oblačila, potem smo spodbijali njegove argumente s pomočjo evidence, ki sogovornikova ravnanja in prepričanja spravlja v nekonsistenco z njegovimi argumenti. »Tudi ti« je pogosto navzoča in tudi učinkovita zmota, s katero se branimo pred očitkom na ta način, da očitek vrnemo in ga serviramo sogovorcu, ki nas obtožuje. V tem smislu je ta zmota tipična napačna sled, saj je dejstvo, da je naš sogovorec česa kriv ali zagovarja kakšno trditev, povsem nerelevantno za resnico izvorne obtožbe. Odvračevalna taktika je v debati zelo učinkovita, ker nas potisne v obrambno vlogo in se psihološko čutimo dolžnega pojasnjevati protiobtožbe, s čimer je sogovorec dosegel svoj namen – odvrnil je pozornost od začetne teme.

V diskusijah politikov je »tudi ti« zaslediti neštetokrat. Politična opozicija, ki kritizira vlado, bo sama obtožena, da je počela isto, ko je bila na oblasti, ali tudi sicer. Nekdo, ki je obtožen utaje davkov, se bo branil z očitkom, da je pred dvajsetimi leti enako postopala stran, ki mu to očita. Zmota se imenuje »dve napaki skupaj sta resnični« zaradi tega, ker je učinek na publiko običajno takšen: če je oseba A storila X in ji to očita oseba B, potem je v primeru, ko je tudi oseba B storila X, slednji vendarle bolj sprejemljiv, zaželen ali vreden manjše obsodbe vsaj s strani osebe B.

Nekateri avtorji menijo, da sta »dve napaki skupaj sta resnični« in »tudi ti« dejansko dve različni zmoti. Prvo zmoto razumejo ožje, vidijo jo recimo skrito v geslu »Oko za oko, zob za zob«. V tem primeru je argumentacija vedno »povračilna«, zahteva enako kazen ali maščevanje pod pretvezo retribucije, kot takšna pa je večkrat del kazenskega procesnega prava. Zagovorniki smrtne kazni se bodo gotovo prepoznali v omenjeni zmoti, ker zahtevajo smrt obtoženca z argumentom, da je smrt sejal tudi on.

zastrupitev vodnjaka

Opis: Zastrupitev vodnjaka ali studenca je inačica argumentiranja ad hominem, pri katerem nekoga stigmatiziramo ali obtožimo, da je kriv X, in to še preden je ta spregovoril ali celo v njegovi odsotnosti, običajno v obliki svarila in s tem, da pokažemo na neko njegovo neprijetno lastnost ali okoliščino. Tovrstna diskreditacija z vpeljavo nenaklonjene informaciji o osebi, ki ni nujno neresnična, se nanaša na antično prakso zastrupljanja vodnjaka s svežo vodo, s katero so poskušali sovražniki še pred spopadom oslabiti vojake iz nasprotnega tabora.

zavreči dojenčka

zmota relativnega pomanjkanja

zmotna analogija

Opis: Zmotna ali zgrešena analogija se pojavi takrat, ko na osnovi tega, da sta si dve stvari podobni, predpostavimo, da imata obe tudi lastnost npr. F, pri čemer ne upoštevamo dejstva, da so razlike, ki med njima obstajajo, za to, ali imata obe omenjeno lastnost ali ne, ključne. To je dokaj običajna napaka, vendar je njeno ime precej zavajajoče, saj analogije nikoli niso resnične ali napačne, ampak so vedno nekje vmes med skoraj popolno identiteto dveh stvari na eni strani in veliko različnostjo med njima na drugi. Vedeti moramo, da med dogodkoma, ki sta predmet analogije, vedno obstaja določena razlika (drugače bi namreč govorili o identiteti in skladno s tem zgolj o enem dogodku), prav tako pa med njima vedno obstaja tudi določena podobnost, in to ne glede na to, kako različna sta. Argument po analogiji temelji na naslednjem principu: najprej pokažemo, da sta si stvari ali dogodka A in B podobna, potem pa dokazujemo, da ker ima A lastnost F, ima lastnost F tudi B. Takšen argument ni zmoten, če pri njegovem sestavljanju upoštevamo naslednja pravila: (i) obe stvari morata imeti skupnih čim več lastnosti, (ii) skupne lastnosti morajo biti za vsako posamezno stvar bistvene in (iii) skupne lastnosti morajo biti relevantne za nove lastnosti, na katere sklepamo. Do zgrešene analogije pride, kadar je možno, da sta si dve stvari podobni v enem pogledu, npr. glede barve, hkrati pa se razlikujeta v drugem, npr., glede velikosti. Povedano drugače, lastnosti, v katerih sta si podobni, niso relevatne za lastnosti, na katere sklepamo, čeprav sta oba, limona in sonce, npr. rumena, iz tega ne moremo sklepati, da sta oba tudi enako velika. Moč takšnega sklepanja je vedno odvisna od moči primerjave, na kateri temelji, in če je slednja šibka, je šibko tudi sklepanje po analogiji. Ker gre pri zgrešeni analogiji za napako v vsebini argumenta in ne za napako v njegovi logični zgradbi, jo uvrščamo med neformalne zmote.

Več v knjigi:


Zmote in napake v argumentaciji knjiga

%d bloggers like this: