Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

šarec kralj mmc

MMC o Šarčevi tiskovni konferenci o generalnem sekretarju LMŠ

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi

Novinarji na delovnih zajtrkih s politiki

Priznam, imam veliko težavo s sprejetim razumevanjem off the record bolj ali manj (ne)formalnih pogovorov novinarjev in urednikov z vodilnimi politiki. Pri razumevanju merim na dejstvo, da bi smeli takšni pogovori – na spodaj opisani način kot sestanki z novinarskimi izbranci – sploh obstajati. Seveda se venomer dogaja, da se kak novinar zasebno sreča s politikom na tej ravni. Opisati želi zgolj primere kolektivnih in organiziranih srečanj.

Novinarska praksa s tem običajno nima prav nobene težave, prej nasprotno – če se kakšen politik želi zaupati, pravijo, po prepričanju večine to dejstvo smemo ali celo moramo izkoristiti po najboljših močeh, verjetno v imenu prihodnjega obveščanja javnosti. Ciljam na domače kolektivne pogovore novinarjev in urednikov, kakršen je bil sestanek takratnega predsednika vlade Boruta Pahorja z izbranci 28. maja 2011 in nedavno tega z aktualnim predsednikom Mirom Cerarjem v Vili Podrožnik v Rožni dolini. Naj navedem razlog, zakaj se mi takšno bolj ali manj inkognito srečevanje ne zdi tako samoumevno sprejemljivo novinarsko početje.

Cerar Vila Podrožnik srečanje z novinarji

Ves interes za tovrstne pogovore očitno izhaja iz prepričanja, da bodo novinarji lahko seznanjeni s pomembnimi informacijami, ki jim bodo omogočile lažje razumevanje situacije, političnih odločitev in morda napovedanih ukrepov. Do sem vse lepo in prav – toda kako upravičljiva je ob tem postavljena zahteva, da morajo vse te informacije ostati prikrite, off the record? Kaj ta zahteva zajema in kaj suspendira? O tem bomo našli bore malo razprav in pojasnil.

Pahor je leta 2011 v »škandalu« razkritega tonskega posnetka pogovora, ko je eden od novinarjev slednjega prikrito snemal in nato poskrbel za objavo, pogovor začel z jasno postavljenim pogojem, »da se me ne citira« oziroma »lahko omenite, samo da ni citat«. Na kateri točki bi smeli ali smeli odpreti prostor dvomu, da se taka srečevanja zgolj nehigienično in potencialno manipulativno ravnanje?

Čeprav je tisti pogovor obveljal kot problematičen ne zato, ker je bil pogovor, temveč razkritega vulgarnega izražanja Pahorja (ti. »pičkarjenja«, med drugim so po njegovem »vsi itak v kurcu«, ipd.) in predvsem iskanja grešnega novinarja, ki je pogovor snemal, se vprašanje o takšnih sestankih na noben način ni postavljajo pod vprašaj. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je kasneje opozorilo, da je po Kodeksu novinarjev Slovenije razen v izjemnih primerih zvočno snemanje oseb brez njihove privolitve prepovedano in da je medijski briefing, kot so temu dejali, kjer se sogovornik z uredniki in novinarji predhodno dogovori, da ti ne bodo snemali, povzemali ali citirali njegovih izjav, pogost in legitimen način podajanja informacij pri nas in drugod.

Z argumentacijskega vidika je to zmota »sklicevanja na splošno prakso«: ker mnogi to počnejo, nekaj zaradi tega še ni utemeljeno. Celo domači kodeks namreč v svoji šesti točki veleva, da mora novinar, kadar je le mogoče, navesti vir informacije. To določilo se torej interpretira skozi usta DNS kot nekaj, kar pri medijskem briefingu ni mogoče (zaradi ustnega dogovora s politikom, da se ne citira). Situacije off the record so torej tiste, po tej razlagi, ki terjajo izjemo.

Vendar kodeks nikjer ne opisuje tovrstne izjeme – iz tega, da je ne, seveda še ne sledi, da je ne dovoljuje. Osmi člen navaja vsaj eno izjemo, ko sme vir ostati anonimen in je njegovo zagotavljanje celo naloga novinarja:

Novinar se z virom informacij, ki ga sicer lahko identificira, lahko dogovori za zagotavljanje anonimnosti. Takšen vir lahko uporabi le, če informacij ni mogel pridobiti na drug način, objava pa je v javnem interesu. Novinar je dolžan spoštovati dogovor o anonimnosti vira.

Znašli smo se v nerodnem položaju: sme novinar, če upoštevamo off the record pogovore kot obliko novinarske dejavnosti, v kateri se zagotavlja anonimnost vira, res v imenu javnega interesa zamolčati, da mu je neko informacijo zaupal nihče drug kot predsednik vlade? Mar ni v javnem interesu največkrat vedeti, da je vir te informacije prav on? Si lahko res zamislimo možnost, v kateri je javni interes po razkritju informacije X tako močan, da bi smeli vzeti v zakup zahtevo predsednika vlade in mu zagotoviti anonimnost? Verjetno v zelo izrednih okoliščinah. Vendar že kategorizacija sestankovanj v terminologiji DNS, namreč da gre za medijske briefinge, napoveduje bistveno bolj rutinirano vsebino in postopke, brez kakšne posebne ekskluzivnosti, ki bi terjala izjemo.

Verjetno bi si težko predstavljali takšne briefinge z osebo, ki izvaja »vojne z mediji«, si jih podreja in politično prevzema. So torej bili enako legitimni ne samo pod Pahorjem, temveč tudi pod Janšo? Neznatna razlika obstaja tudi med »delovnimi zajtrki«, kot je temu dejal Miro Cerar, in bolj zaupnimi, a neformalnimi srečanji, kot je bilo tisto s Pahorjem. Oboji imajo neko skupno lastnost: izvedeni so za izbrance in po njih nas novinarji preprosto ne obveščajo – zato bi jih ne smeli, kot je velikokrat imputirano, zamenjevati s tujimi praksami »sprejemov za novinarje« pri vrsti ameriških predsednikov, ki so vsem na očeh in brez vnaprej zahtevanih pogojev o diskretnosti ali anonimnosti.

Sestankovanje urednikov in novinarjev s politiki najvišjega ranga po mojem mnenju neizogibno vodi v inherentne nerazrešljive zadrege, povezane z dilemami pravice javnosti do obveščenosti, javnega interesa in zagotavljanja anonimnosti vira.

Gašpar Gašpar nič nič kriv

Gašpar Mišič ni nič kriv. Le kje bi to trdili, če ne v Večeru. Le kdo bi to trdil, če ne Božidar Novak.

Nič ni kriv – ja, točno tako piše -, ker se je povsod vedno politično kadrovalo. Kar pomeni: vse od Franca Jožefa. Vsi to počnejo. Kaj bi torej smeli očitati Mišiču takšnega, kar bi ga delalo za drugačnega? Razen tega, seveda, da je nespreten bedak? Saj smo potem licemerni!

Večerov nič-ni-kriv ima globji rezon. Kajti za Večer tudi Božidar Novak ničesar ni kriv. Recimo svojih rabot za znane naročnike v okviru Mediapolisa. Izčrpavanja neposlušnih medijev in nagrajevanja pravih v času Janševe vlade. Večerovci imajo pač po vsem sodeč fetiš na medijsko nesvobodo. Težko prenašajo samostojnost. Zato so jim ljubi tisti, ki delujejo v okviru političnih brezplačnikov – in vanje je Božidar Novak prek Mediapolisa nedvomno vpleten. Pa saj to vsi vedo. Pa saj to vedo tudi v Večeru. Veliko ne pomaga, ker so tudi sami bili še nedavno ljubitelji Janševega škornja.

Da Gašpar Mišič ni nič kriv, je torej čisto smiselna trditev. Točno v času, ko se vsi zgražajo nad njegovo krivdo. In točno tam, kjer jo smemo pričakovati.

Božidar Novak Gašpar Mišič Večer

Prehod k nič-krivdi je pri Mišiču zgrajen na podlagi premise o zgodovinskih praksah: kadrovanje je univerzalni fenomen. Zato ni bilo presenečenje, da se je ta izvorna globoka misel, po osnovi logična zmota sklicevanja na splošno prakso, znašla kot cenjena in globokoumna tudi na naslovnici časopisa in nagrajena z bobom dneva. In to točno nad realističnim naslovom o Mišičevi razrešitvi.  Ja, z ‘Vsi to počnejo’ so včasih opravičevali tudi suženjstvo. Pa saj vsi kradejo. Pa saj vsi lažejo. Živimo pač v državi, kjer mediji poudarjeno hvalijo racionalizacijske retorične trike kot izjemno miselno inovacijo. Kjer je en fetiš, jih je lahko veliko.

Gašpar Mišič Novak naslovnica Večera

Spletkar Rode proti mučeniku Uranu: kaj je res in kaj ni?

Po današnji Delovi anketi kar 69 odstotkov vprašanih ne odobrava ukrepa Vatikana, uperjenega proti nadškofu Uranu. Ni dvoma, ljudje so pretežno na njegovi strani, imajo ga radi, verni in celo neverni – in očitno so mu po tihem pripravljeni odpuščati grehe, če jih je storil. Kaj navajajo v opravičilo?

Vsi to počnejo

V teh dneh so celo desnici in Cerkvi naklonjeni mediji pisali in namigovali, da marsikateri duhovnik na skrivaj pere plenice. Saj ne, da tega ne bi vedeli ali opazili, mi in oni – želeli so zgolj omiliti Uranove potencialne grehe in jih raztopiti v argumentu »tudi ti«. Najbolj nazorni sta pri tem bili (verni) intervjuvanki v Delu:

Žal ne vem, kaj mu Vatikan očita – če je res česa kriv, potem se mora pač pokoriti in ubogati navodila svetega sedeža, a če gre res ‘le’ za očetovstvo … To se za božjega služabnika res ne spodobi, a še zdaleč ni edini, če ima res kje kakšnega potomca. Zato se mi zdi kazen veliko prehuda.

Vsi kdaj grešimo, in če je grešil tudi Uran, ne razumem, zakaj bi moral zato oditi iz Slovenije?! Taka dobričina si česa takega pač ne zasluži, že tega očitanja in špekuliranja ne, še zlasti če nič od tega ni res.

Argumenta »vsi to počnejo«, imenovan sklicevanje na splošno prakso, in podobno »tudi ti« (tu quoque), sta vedno priročna in ljudska, kakršen je tudi nadškof. Če tudi drugi duhovniki perejo plenice, zakaj kaznovati samo enega? In prav tega? Če vsi kradejo, zakaj so kaznovali ravno mene? Če vsi vozijo prehitro, gospod policaj, zakaj moram jaz plačati kazen? Res ni pravice na tem svetu!

Oba klasična zmotna premisleka seveda spregledata, da Uran ni bil katerikoli duhovnik in da kazanje s prstom na druge ne more biti relevantno. Tudi reči »taka dobričina« je pravzaprav le pozitivistični »argumentum ad hominem«: če dobričina stori neprimerno dejanje, bo to dejanje zato res manj primerno? Seveda ne.

Tri interpretacije

V zadnjih dnevih so nekateri lahkotnejši mediji opogumljeno začeli razvijati tretjo možno branje tega, zakaj je prišlo do izgona nadškofa. O dilematiki dveh samoumevnih nasprotnih možnosti sem že pisal. Tretja možnost je nekoliko bolj zarotniška, ni videti neverjetna in si zasluži vsaj omembo. Poglejmo si vsa tri branja.

Krivična obsodba: po prvem branju se nadškofu Uranu dogaja velika krivica na stara leta, možu velike topline in krhkega zdravja: deležen je krivičnih očitkov o očetovstvu, ki so neresnični, sicer nadvsem prijazen in ljudski škof je popolna žrtev sovražnih govoric in dolgoletnih vaških čenč, ki so žal zdaj prepričale še Vatikan, čeprav z neverjetno zamudo in brez dokazil.

Dolga roka pravice: po drugem branju se Uranu vendarle dogaja pravična kazen: ne le, da ni pristal na test očetovstva, je tudi oče otrok, o čemer je Vatikanu, kar je tu še najhujše, najmanj dvakrat tajil in lagal: pod prisego »že, ko je bil pred božičem 1992 pod prejšnjim papežem imenovan za škofa, in nato spet, preden je jeseni 2004 s premikom v nadškofa in metropolita v Ljubljani dobil najvišjo službo v Cerkvi.« Čeprav so mu nadškofje dali možnost, da dokaže svojo nedolžnost, tega ni izkoristil, zato je njegovo romanje v Canosso povsem pravična kazen, kakorkoli že je morda res prestrog ukrep za nekoga, ki je bolehen in star.

Zarota kardinala Rodeta: po tretjem branju niti ni pomembno, ali je nadškof Uran dejansko nedolžen ali kriv. Za tako hudo sankcijo je predvsem, čeprav morda ne v celoti, odgovoren kardinal Rode, ki je skupaj s prejšnjim nuncijem v Sloveniji Santosom Abrilom y Castellom neposredno odločal o Uranovi usodi kot član vatikanske kongregacije za škofe. A Rode je nekdo, ki Urana iz nekega razloga nikoli ni maral, kvečjemu iz dna duše preziral, zato ga resničnost navedb o očetovstvu niti ne zanima zares: izkoristil je okoliščino nenehnih govoric in nerodno obrambo osumljenega, da je z nekaj manevri podpihovanja prišlo do drakonske kazni.

Rode stopi na oder

Za nobeno od treh tudi medijsko lansiranih branj ni zelo verjetno, da se bo kdaj povsem in docela razkrilo kot pravo ali nepravo. Spekulativnost, izziv tudi za medijski profesionalizem, je vedno zoprna cona razprave, ker predpostavlja le večjo in manjšo dozo možnega približanja resnici dogodkov in stanj stvari, in to žal vključujoč tudi prihodnost. Pa vendar smo prav zato pahnjeni v situacijo, ko bo pri njej najverjetneje tudi ostalo in bi bila odločitev za popolno vzdržanje od presoj preozka omejitev glede na težo in obseg dogajanja. V kar se lahko zatečemo, je vsaj induktivno sklepanje. Da je kardinal in Uranov predhodnik odigral ne tako majhno vlogo pri kaznovanju domnevnega zatajevalca otrok, induktivno ni tako zelo zanemarljiva opcija. To sta mu lahko omogočila njegov nesporen vpliv in vloga v Vatikanu, bil je, kot rečeno, neposredno med odločevalci, in tu je še njegov sovražni odnos do Urana, ki ga je vedno težko skrival (podobno kot nikoli ni znal ali želel skrivati svojih pravih čustev).

Rodetu je večkrat ušlo nestrinjanje z imenovanjem njegovega naslednika. O njem, ne o Uranu kot človeku ali nadškofu in celo ne o njegovem imenovanju, se nikoli ni izrazil pozitivno, niti diplomatsko, prej nasprotno. V času Uranovih zagovorov na Svetem sedežu in sicer je zagotovo moral vedeti, s kakšno hipoteko je otežen sprva škof, kasneje nadškof in metropolit. V trenutku, ko je odšel, je vsaj navidezno bila slovenska RKC zgledna, brez večjih afer. In kaj se zgodi v njegovi odsotnosti, ko ga ni doma? Zdaj, ko je na tem, da se iz Vatikana na stara leta vrne na rodno grudo, ga pričakata Sodoma in Gomora, moralno in finančno grešna domača cerkev, za katero se je toliko trudil. Kdo bi se vrnil v tako gnezdo? Mar ni treba krivce kaznovati že zavoljo tega, kar so storili Sloveniji po tistem, ko je odšel iz nje?

V intervjuju za Dnevnik 24. decembra 2005 je Rode sprva razvijal teorijo totalne zarote slovenskih medijev, s katero tudi te dni RKC zelo opleta, potem pa je prst neposredno usmeril v Urana, ki da se rad dobrika javnosti in javnost njemu:

Kako si razlagate, da so mediji oziroma javnost do vašega naslednika, nadškofa Urana, bolj prijazni, kot so bili do vas? Ljudje so ga izbrali celo za Slovenca leta.

Se vam ne zdi to še en dokaz o središču, ki vodi oblikovanje slovenskega javnega mnenja?

Ne, jaz v tem vidim dokaz, da je nadškof Uran bolj priljubljen, kot ste bili vi, in da so njegova stališča bolj sprejemljiva, kot so bila vaša. Morda le zaradi načina, a vendarle.

Po mojem so tokrat zgolj spremenili taktiko in kot na ukaz spet vsi trobijo v en glas. Če so se mene lotili s silo, so hoteli nadškofa Urana omrežiti z laskavim priznanjem. Naj vam v zvezi s tem postrežem z besedami kardinala Ratzingerja, ki veljajo v vsakem primeru: “Prva škofova skrb ne sme biti, da se prikupi javnosti. Škof mora javnost pretresti, prebuditi moralno vest, četudi ga zaradi tega zasovražijo. Cerkev je prepričljiva takrat, ko so oznanjevalci pripravljeni na trpljenje, na rane in na smrt.”

Se pravi: priljubljenost škofa je sumljiva po sebi. Prava drža oznanjevalca mora računati tudi na trpljenje, rane in s koncem življenja. In zdaj je res videti, da Urana po nekogaršnji zaslugi čakajo trpeče preizkušnje mučenika.

Neprepričljivi demanti z izogibanjem

Grozeče govorice o Rodetovi vpletenosti so danes doživele njegov oster demanti. Kardinal, oziroma kot so ga podpisali na uradni strani RKC »Franc kardinal Rode«, je zanikal svojo vpletenost, »češ da naj bi vplival na disciplinske ukrepe«. Neverjetna trditev, če je prav on kot član relativno majhnega zbora 35 članov kongregacije za škofe skupaj s prejšnjim nuncijem po vseh dosedanjih medijskih informacijah odločal o tem ukrepu – a o tem niti besede, čeprav so ju kot »domačina« morali vprašati kaj več od drugih.

Rodetovo pismo se je omejilo le na zanikanje partikularnih trditev, npr. sodelovanja z mariborsko škofijo, in nekaterih medijev, češ da je pričakoval prijazen finančni odnos do te škofije tudi od svojega naslednika, ki pa se mu je izneveril. O pravih razlogih ukrepa izgona pa nič, kardinal se jim popolnoma izogne in nas pusti razočarane. Če je z izjemno vehementnimi stavki zanikal vse laži o svojem spletkarjenju in besede o Uranu kot »kadrovski napaki«, pa je na koncu pisma nehote popustil:

Na navedena podtikanja in namigovanja odgovarjam z besedami francoskega diplomata Talleyranda: »Tout ce qui est excessif est insignifiant.« Vse, kar je pretirano, je brez pomena.

Je pretiranost – glede česa? – res enaka laži in podtikanju? Pojem tega ne implicira in Rodetovo siceršnje zanikanje postavlja v malce čudaško luč; najmanj, kar mu lahko očitamo, je silno (ekscesno) nerodno izbran citat.

Odgovor Realnega: Uran kot žrtev cerkvenih stališč do družinskega zakonika

Kaj naj v smislu moralne ocene porečemo, če bi se izkazalo, da je nadškof Uran res oče otrok, ki jih zaenkrat taji? Saj res, kaj že je pridigala Cerkev le nekaj mesecev nazaj? Ironični obrat tehtnosti stališč RKC pri in pred referendumom o družinskem zakoniku bi lahko strnili v nekaj osnovnih tez (povzeto po članku iz Dnevnika):

Zakonik omalovažuje materinstvo in očetovstvo in mu ne priznava posebnega pomena za rojstvo in razvoj otrok. In vendar je v ustavi jasno zapisano, da država varuje materinstvo in očetovstvo.

Zakonik zagovarja stališče, da otrok za zdrav psihični, duhovni in telesni razvoj ne potrebuje očeta in matere.

Zakonik je razvrednotil družino in družinske vrednote.

Družinski zakonik ne priznava, da je v največjo otrokovo korist, da ima skrbno in ljubečo mamo ter skrbnega in ljubečega očeta. Ne spoštuje dejstva, da mama in oče po naravni poti otroku podarita življenje in se dopolnjujeta pri vzgoji otrok.

Vsa ta stališča RKC, izjemno pomembnega akterja v referendumu sploh, so le nekaj mesecev po referendumski zavrnitvi novega zakonika na svojevrstni preizkušnji: če je nadškof Uran res oče, kaj je od tega je udejanil in kaj je potem Cerkev mislila resno? Mar izrečene zahteve ne veljajo tudi zanjo? Trditev »saj marsikateri duhovnik pere plenice« postane sploh hipokritična. Pravičniška ironija bi od Urana in vseh drugih očetov med klerom zahtevala priznanje pomena očetovstva za rojstvo in razvoj otroka, prispevek k zdravemu psihičnemu, duhovnemu in telesnemu razvoju otroka, dopolnjujočo vzgojo, skrbnega in ljubečega očeta. Kot da bi nekdo želel reči: če mislite resno, začnite pri sebi!

Nenazadnje je sam Uran v letih škofovanja moraliziral o pomenu družine in problemu upadanja rojstev pri nas: »Spomnil je na veliko krizo upadanja rojstev med slovenskim prebivalstvom, visoko stopnjo samomorov, bega iz življenja, razpada družin ter moralne in duhovne krize«, »odločitev za večjo rodnost je po njegovem ‘odločitev za prihodnost slovenskega naroda in za boljše življenje vseh generacij’«.

Komunikacijski šum in obljuba rešitve

Mediji so izrazito bežno poudarili velik razkorak med začetno špartansko reakcijo slovenskih škofov, ki so se zavili v molk in fingirali nevednost, naslednji dan pa presenetljivo že na karseda veliko komentirali drobne fragmente zgodbe. Kot da bi čez noč zamenjali piarovsko strategijo in iz nevednežev postali vedeži. Prelomna je bila skupna izjava Urana in Stresa, ki so jo objavili 25. julija, ko so se odločili, da bodo vendarle opustili začetno taktiko sprenevedanja. Vendar pri tem niso zavrgli večkrat ponovljene teze o ti. komunikacijskem šumu med Uranom in Svetim sedežem.

Dokaj evidentno je, da je razlaga, ki bi vključevala probleme v komunikaciji, za lase privlečena. Težav v njej očitno ni bilo: Uran je hodil na avdience v Vatikan, nuncijem v Sloveniji niso blokirali telefonov in tudi vrata jim verjetno nihče ni zaloputnil, slovensko znajo dovolj dobro ali imajo vsaj dobre prevajalce, Rodeta je dogajanje v domovini vedno zanimalo. Kakor pišeta Uran in Stres v skupnem pismu, v Cerkvi še vedno stavijo na piarovske učinke sklicevanja na šum, ki bo menda nekoč odpravljen:

Upava, da bo odsotnost pripomogla k pomiritvi in da se bodo nesporazumi pojasnili.

Rečeno s figo v žepu. Na kakšen način bi lahko bili nesporazumi odpravljeni, kaj bodo za to naredili, kako bo komunikacija vzpostavljena in problematični očitki razrešeni? Zelo težko, ker je videti izmišljen izgovor. Novinarji bi lahko izrabili trenutno večjo zgovornost RKC in naše škofe povprašali po teh ključnih dilemah ali jih raziskali:

Se je od nadškofa Urana kadarkoli zahteval preizkus očetovstva?

Je to od njega zahteval tudi Sveti sedež?

Ali drži, da je Uran takšen preizkus zavrnil?

Kajti nadškof bodisi je oče otrok bodisi ni. Če ni, gre za grdo in graje vredno natolcevanje, ki mu je nasedel Vatikan in velik del javnosti. Če je, potem bomo resnico izvedeli le ob izkazanem zanimanju otroka ali morda matere. A za to je potreben interes domnevnega otroka nadškofa po preizkusu – brez njega pač nikoli ne bomo vedeli. Obljubljene možnosti, da bi se nesporazum pojasnil, ni, razen le v tem izjemnem primeru, ko bi zainteresirana oseba to zahtevala in na koncu ugotovila, da se je glede očeta motila. Čeprav marsikoga tudi to ne bi zadovoljilo – lahko bi bila vložena zmanipulirana zahteva, da bi se Uran izkazal za nedolžnega.

Če se od njega nikoli na noben način ni zahteval preizkus, potem je nekoliko sumljiva vsaj ena trditev: da ga je doslej zavračal. Se ne sklada preveč s sedanjo Uranovo obljubo, da nanj pristaja. A tudi iz tega razkoraka ni mogoče izpeljati nobene zanesljite ugotovitve v nobeno smer. Razen ene: da je težko razumeti, kaj naj bi štelo za komunikacijski kratki stik.