Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?

Je s tem, ko je Marjan Šarec žrtvoval generalnega sekretarja svoje stranke, dejansko tudi obžaloval prakso političnih pritiskov in kadrovanj?

Če ne bi odstavil svojega generalnega sekretarja, ker je ta »rihtal« službo Igorju Šoltesu, bi s tem pokazal, da ima super dvojna merila. Zakaj? Ker je od svojega poslanca Darija Krajčiča zahteval, da odstopi s položaja, ko je v neučakanosti in jezi odšel iz trgovine s sendvičem, v otipljivi korupcijski zgodbi pa ni teh visokih moralnih standardov ponovil ob svojem tesnem sodelavcu.

Dva koraka

Imamo dobre razloge dvomiti, da je to na današnji tiskovni konferenci storil kategorično. A ni tako enostavno. Distanciranje je Šarec izpeljal v dveh korakih. Prvi je nesporno obsodba »neprimernosti« in »nepravilnosti« telefonskega klica nadzornici Uradnega lista in sama napoved umika sekretarja, tega ni mogoče zanikati.

Vendar ta ni bil edini in drugi je tisti, ki je bolj pomemben. Namreč tako kot drži, da je premier obsodil delovanje odstavljenega sekretarja, tudi ni bilo mogoče spregledati, da je poskušal njegovo dejanje zavijati v celofan širših praks in ga relativizirati. Kategoričnim obsodbam sicer vselej kategoričnega šefa vlade, ki se je podobno kot Miro Cerar zavezal visokim etičnim normam, pa to ne pritiče.

Bolj verjame Kralju

Relativizacijo je izpeljal z več manevri. Prvi je z izrekanjem naklonjenosti sekretarju, ki ga pozna in mu »bolj verjame« kot pa »raznoraznim drugim ljudem, ki pa ne bi prijavili, če bi poklical kdo prave sorte«. Kar pomeni, da je posredno obtožil tudi predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović, da bi morda v kakšnem drugem primeru (»klica prave sorte«) prijave KPK ne podala.

Še več, ne samo, da sekretarju menda močno zaupa, njemu je dal prednost, ko je interpretiral »brutalnost« telefonskega posredovanja, kjer je menda Kralj nastopil izjemno avtoritativno in samopašno. »Resnica je nekje vmes,« je premier podal končni seštevek teže takšnega klica, s katero je odščipnil polovičko nadzorničinemu pričevanju.

Poleg tega je njegovo ravnanje označil za »naivno«, za »spodrsljaj«, za »neizkušeno« in še enkrat ponovil frazo, da »če pa bi kdo prave sorte poklical, pa verjetno prijave ne bi bilo.«

Zimzelena metafora pometanja

Tokrat se je Šarec zapletel v zadrego konsistence z lastno retoriko poštenosti in »pometanja pred lastnim pragom« – njegove zimzelene metaforike, ki je skoraj ponarodela in ga je ujela  trenutku, ko je zaskrbljujoči kupček nastal pred njegovimi durmi.

Zato mu je bilo najbrž nerodno prisluhniti novinarski poizvedbi na tiskovki, če so to »ljudje iz njegovega kroga« naredili prvič in ali se je zgodilo mimo njega. Očitno nezadovoljen je potem poskušal dejanje nadzornice defenzivno pojasniti z namigom o škodoželjnosti drugih (»Prijava, nad katero vsi triumfirajo, naj ne triumfirajo preveč.«).

Nerodnost in filozofija, ki jo razkriva nerodne argumente

Četudi je znova uporabil ulični zdravopametni slogan o nefilozofiranju (»Tukaj nimamo kaj filozofirati, saj je zadeva popolnoma jasna«), bi počasi lahko spoznal, da mu prav ta povzroča največje preglavice. Zakaj? Zato, ker bi ravno s pomočjo filozofiranja lahko spoznal, da se je modro izogniti poceni argumentacijskim trikom, če želi res ostati verodostojen. Naj navedem primer. Na svoji tiskovki je Šarec citiral časopis Večer. Povedal je:

»Naš sekretar je bil toliko neroden, da je poklical. To smo brali mislim da v Večeru.«

Lepo je bilo videti, predsednik vlade pozorno in sproti prebira medije. A poglejmo si, na kakšen način je pri tem manipuliral. Uroš Esih je v svojem časopisu dejansko napisal naslednje:

Modus operandi političnega kadrovanja v prejšnjih vladah je bil takšen, da so vedno potekala na štiri oči v živo, brez telefonov. Kralj pa si je celo privoščil, da je predsednico nadzornega sveta Uradnega lista Ireno Prijović poklical po telefonu.

Šarčevi »boysi«

Intenca novinarja ni bila, da izpostavi »nerodnost« sekretarja LMŠ, ampak je njegovo dejanje neposredno grajal in ga tudi označil kot nekaj, kar si je Kralj predrzno »privoščil«. Popačitev smisla novinarjevih besed je hitro razumljiva: da bi ga zaščitniško predstavil kot nerodnega, je Šarec moral predpostaviti, da na podoben način kadrujejo vsi (argument iz sklicevanja na splošno prakso), vendar manj nerodno in bolj izkušeno, skratka bolj premeteno in pazljivo. Zato je sekretar zgolj žrtev lastne nepazljivosti.

Nepričakovano je tudi, da si je predsednik vlade tako močno zapomnil Večerov članek kot nekaj, kar lahko uporabi sebi v podporo, saj je v njem novinar zapisal nekaj precej zoprnega zanj:

Slišati je tudi, da se je med Šarčevimi »boysi« v zadnjem času razpasla samozavest in mentaliteta »nihče nam nič ne more«, zato zdrs, kot ga je uprizoril Kralj, ni bil presenečenje.

Nerodno zanj, vendar v nekem drugačnem in bolj fatalnem smislu.

Vse za javno podobo

S tem, ko je reinterpretiral Večerovo besedilo, je predsednik vlade v še eni variaciji manifestiral svojo veliko željo, da zagovarja ne zgolj Kralja, ampak posredno tudi njegovo početje.

Iz vsega naštetega lahko izpeljemo, da je bil njegov sekretar žrtvovan za potrebe gladitve javne podobe in pritiskov, ki bi se pojavili, če tega ne bi storil, obsodbe tovrstnih praks pa je bilo v nastopu predsednika vlade le za vzorec in jih ne moremo šteti za kategorične.

Slabši vtis od njega je danes pustil samo še predsednik KPK Boris Štefanec, ki je začutil soj žarometov na svoji že dodobra scefrani podobi neverodostojneža in v patetičnem nastopu s prstom pokazal na odrešilne medije. Njegova ustanova naj bi se ukvarjala s primerom vpliva na nadzornico urgentno in bo kmalu sprejela odločitev, je naznanil, vendar »zakon po njegovih besedah v takšnih primerih ne predvideva sankcij«.

Kaj potem sploh lahko stori institucija, ki se bori za preprečevanje korupcije, razen podajanja načelnih moraličnih mnenj brez sankcij? Njegovo pojasnilo se bo uvrstilo v anale:

»Sankcija ste mediji in javne objave ugotovitev komisije (KPK-ja, op. a.),« je še pristavil predsednik KPK-ja.

Bolj čudaške in vase usmerjene razlage že dolgo nismo slišali: če je funkcija ustanove, ki jo vodi, tako prazna, da perpetuira le javne ugotovitve, po možnosti na tiskovnih konferencah predsednika KPK, potem včasih služi zgolj njegovi samopromociji.

Več:

Sendvič morala in politično čistunstvo

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Ničelna stopnja tolerance do filozofiranja: Šarec kot vratar v Platonovi Državi