::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.

Information

This entry was posted on 14/02/2019 by in filozofija,mediji and tagged , , , , , .
%d bloggers like this: