Nova stoična pravila za slovenske politike: potrpežljivo v čakalni vrsti

Zadnji intervju s predsednikom vlade v Mladini je eden zanimivejših in bolj pikantnih, kar jih poznam. Čeprav bi terjal komentar na več mestih, se mi zdi potreben reakcije na točki, ko Marjan Šarec komentira famozni poslančev sendvič.

V nizu prispevkov, nazadnje v »There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi, sem komentiral piškave razloge za odpoklic poslanca Darija Krajčiča in opozari, da pri tem ni šlo za prostovoljen odstop, temveč zahtevo nadrejenih v (pretirani) bojazni pred nižanje javne podpore pred evropskimi volitvami, obenem pa še, da smo priča novim standardom političnega in moralnega čistunstva. Zdaj je premier, očitno v stiski in zavedajoč se, da hodi po tenki črti, še razširil svoja pričakovanja do članov svoje stranke in najbrž tudi ministrske ekipe, ki ji načeluje. Na ironično vprašanje novinarja Boruta Mekine, zakaj je potrebnega več poguma, da odstaviš poslanca, ki je ukradel sendvič, ali da uvedeš nepremičninski davek, je svoj nabor očitkov o nemoralnosti poslančevega ravnanja še poglobil:

Poslanec Darij Krajčič je odstopil sam in v njegovem primeru ni šlo zgolj za krajo sendviča. Odstopil je zato, ker se je postavil nad sistem, ker je sendvič odnesel iz trgovine, ker se mu je zdelo odveč čakati tri minute, s čimer je v neprijeten položaj postavil tudi našo stranko. Tudi meni se je nedavno zgodilo, da sem moral v banki čakati 15 minut, ker me niso zmogli vnesti v računalnik kot politično izpostavljeno osebo, da bi mi odprli račun, pa zaradi tega nisem storil nič nenavadnega.

Mladina intervju Šarec

Šarec v intervjuju za Mladino

O tem, da Krajčič ni odstopil prostovoljno, je dovolj povedal že sam, končno pa posredno tudi Šarec, ki mu je zagrozil z izključitvijo iz stranke, če si bo premislil. Zato ne drži, kar pravi. Njegova širitev poslančevega greha v območje nedopustne nestrpnosti, ko stojiš v vrsti, pa predstavlja še en precedens v moraliziranju. Vendar tudi na tej točki premier vara. Naj pojasnim.

Prvič, Krajčič je po novem kriv ne samo kraje, temveč še nestrpnosti. Kar pripisuje poslancu, je ošabnost ravnanja in ponuja nekakšen psihogram poslanca, zanj očitno žaljiv  – da se je postavil na pozicijo nekoga, ki mu je politika stopila v glavo in se v trgovini obnaša, kot da mora biti nemudoma postrežen. Nova navodila, ki jih zdaj daje predsednik vlade, so še bolj groteskna od doslej slišanega, od politikov v njegovi bližini zahtevajo popoln psihološki samonadzor tudi na javnih krajih.

Drugič, pri tem Šarec manipulira: nimamo razloga pritrditi njegovi razlagi dogajanja kaj bolj kot  Krajčičevi, podani v parlamentarni samoprijavi na točki, ko sploh ni slutil, da bo njegov »družbeni eksperiment« zanj usoden. In tudi nimamo razloga, da bi mu ne verjeli. Namreč opisu dogajanja, da poslanec ni bil kar enostavno preveč nestrpen in bi posledično moral prakticirati več potrpežljivosti, ampak se zanj v trgovini pač nihče ni zmenil, ker je bil za tam zaposlene »luft«. Iz tega še ne sledi, da je lahko upravičeno s sabo odnesel sendvič, tudi ne, da je njegova nepotrpežljivost bistveno bolj opravičljiva, toda ne sledi niti, da ga je v »družbeni eksperiment« popeljala njegova domišljavost, pogojena s politično funkcijo. Tega Šarec, podobno kot kraje sendviča, ni prepričljivo dokazal.

Tretjič, in resda najmanj pomembno: mojster metafor in analogij ne daje najboljše primerjave. Med njegovim menda zglednim primerom čakanja na banki in Krajčičevim je pomembna razlika: sam je bil postrežen in je moral preprosto biti »strpen« zaradi daljše procedure, medtem ko njegov bivši poslanec še ni bil postrežen. Popolnejša bi bila, ko bi se spomnil, da je kje dolgo čakal, da bo sploh prišel na vrsto, bil ob tem »luft«, a je vse to stoično in šarčevsko prenesel, dokler ga nekdo ni opazil.

Seveda lahko uganemo, da vse to Šarec počne v zadregi postracionalizacije svoje zahteve po poslančevem odstopu, za katero ve, da je bila pretirana in iz drugega razloga, ki ga navaja. Racionalizacijo je spretno skombiniral z agendo vrnitve več morale v politiko, jo naskočil populistično in skrenil v njeno nasprotje, v moralizacijo, ki so jo podprli številni množični mediji. Cena bo neizogibno visoka in poslej bo zanimivo spremljati, kakšna neznatna dejanja bodo glede na nove moralistične smernice dovolj, da bo predsednik obračunal z neubogljivimi, a tudi obratno: s kakšnimi »argumenti« bo popuščal tistim, ki se jih iz katerega koli razloga ne želi znebiti in jim zato daje nove in nove priložnosti.

Potrpežljivost je postala mati modrosti političnega preživetja v Šarčevi bližini.

»There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi

Po včerajšnjem formalnem odstopu »tatinskega« Darija Krajčiča v parlamentu lahko ob bok zgodbi o njegovi kraji sendviča, ki je kakšna dva tedna prestreljevala slovensko in dosegla tudi mednarodno javnost, postavimo nekaj zaključkov. V zapisu Sendvič morala in politično čistunstvo sem že problematiziral tako poslančevo dejanje kot sankcije proti njemu.

Dokazoval bom, da bi morali dogajanje, namesto privoščljivega in primitivnega zadovoljstva, raje sprejeti z veliko mero zaskrbljenosti – namreč zaradi novega trenda nevarnega političnega čistunstva v domači politiki, ko je antikorupcijski vzgib prešel v svoje nasprotje, hkrati pa tudi zaradi lažne moralične evforije, v katero so nas pahnili množični mediji vpričo svojih povsem tabloidnih računic. Da je Krajčič tatič in LMŠ stranka ultimativnih poštenjakov, je prva uspešna fantazma, ki jo je Šarec uspel ustvariti ob izdatni pomoči medijev. A to ni dovolj, spregledali smo še en moment. Naj pojasnim.

»Poglejte, kako smo moralni«

Osnovna teza, ki je vodila Šarčevo zahtevo po odstopu Krajčiča – nehajmo se slepomišiti, da je šlo za kaj drugega in morda njegovo osebno odločitev – je zavezanost politikov k visokim etičnim standardom. Ti morajo biti zgled državljanom, papagajsko ponavlja premier. V petek je na svojem Facebook profilu komentiral poslančevo »upiranje« v preteklih dneh, ko je ta razmišljal o umiku odstopne izjave:

»Ali je dopustno, ker si moral čakati nekoliko dlje, odnesti nekaj iz trgovine, potem to v kamero povedati, nato pa vendarle iti plačat na sugestijo poslanske kolegice, ne sam od sebe. Sem si namreč podrobno ogledal posnetek. Lahko iščemo takšne in drugačne pravne razlage, vendar se vprašajmo, ali se za funkcionarja to spodobi.«

Šarec potemtakem vztraja in ponavlja, da je poslanec ravnal nedopustno. Toda, pozor, vmes je spremenil tezo. Od začetne stave, da je sendvič ukradel in hkrati prozorne piarovske sugestije tipa »Poglejte, kako smo mi resni glede morale, preganjamo tudi tatove sendvičev«, je zdaj prešel v manj nedoločno »spodobnost« in z njo ne opisuje več začetne scene v trgovini  – premier nikjer ne pojasni, zakaj bi šlo za krajo, izpostavlja pa Krajčičevo mentalno stanje, češ da omenjeni ni razumel, da je storil kaj narobe in da ga je na to, da mora sendvič plačati, opozorila šele kolegica. Pustimo ob strani, kdo je komu kaj sugeriral, da mora plačati sendvič in da je na to pozabil, poslancu glede na njegov lasten opis dogajanja in eksperimentalno samorazkritje pač ni mogoče očitati.

Kaj več od tega bi premier težko ugotovil, kajti poslanec je kupil sendvič, ga želel plačati, izgubil živce ob dolgem čakanju na blagajni in odšel brez plačila, potem nemudoma v parlamentu izpeljal »samoprijavo« svojega dejanja ter se pobahal z razlago o »družbenem eksperimentu« glede sistema nadzora. Trapasto, ni kaj. Da ne ponavljam znane zgodbe: vsem bi moralo biti jasno, da je to dejanje le izjemoma in zelo pogojno mogoče označiti za namensko krajo, da ni nastala nobena posebna škoda, sploh po plačilu sendviča in opravičilu, kazen z zahtevo po odstopu s poslanskega mesta pa je mogoče razumeti kot zelo pretirano gesto. In ni še konec. Na tej točki se, po vtisu o stranki poštenjakov, ki preganja tatove sendvičev celo v lastnih vrstah, tej fantazmi priključi še prevara.

Krajčič 24ur

Prispevek POP TV o nemoralnem Krajčiču, ki se želi vrniti nazaj v parlament

Pragmatizem političnega čistunstva

Namreč teza o političnem čistunstvu je po sebi še vedno premalo natančna. Ne verjamem, da bi Šarec, podobno kot Cerar ob svojem čistem začetku mandata, v politiko premišljeno vnašal nove visoke etične standarde in v nadaljevanju bom navedel nekaj dokazov za svojo trditev. Prej menim, da je Krajčič, sicer po besedah svojega šefa v parlamentu po vloženem odstopu živa enciklopedija naravoslovja in sploh eden redkih podkovanih in izobraženih v poslanski skupini LMŠ, bil preprosto žrtvovan. Ne samo, da je stranka od samega začetka odstop od njega terjala, s tem, da ga bo izvrgla še iz stranke, mu je v zadnji fazi Šarec tudi odkrito javno zagrozil nekaj dni nazaj.

Na tej točki ni mogoče razumeti niti Krajčiča in zakaj zdaj, na tako grd način kot odvečen prhljaj stresen z njenega ramena, v njej sploh še vztraja. Povedano drugače: fantazma o stranki poštenjakov, ki ne marajo tatičev v svojih vrstah, je bila že po sebi zaigrana – v LMŠ so se enostavno ustrašili za svoje odlične ratinge v javnomnenjskih raziskavah, ki trenutno kažejo na neverjetno popularnost, in presodili, da jim bo zgodba o kraji poslanca močno škodovala. Ob tem jim niso bile mar niti njegove kvalitete, s katerimi se v svojih vrstah ne morejo preveč hvaliti: v ne tako veliki skupini so trije s srednješolsko izobrazbo, dve poslanki še študentki, Krajčič pa je doktor znanosti.

Dostojanstvo brez službe

V svoji petkovi izjavi je Šarec moral komentirati poslančevo nedavno kolebanje, ali bi po napovedanem odstopu morda tega umaknil:

Verjamem, da bo temeljito razmislil. Je med izbiro, ali obdržati službo in izgubiti dostojanstvo ali obratno.

Kako pojasniti misel? Krajčič bo, če je nespameten in nemoralen, izbral možnost, da obdrži službo in izgubi dostojanstvo. S čimer je želel premier povedati, da bo ohranil službo kot poslanec, če bo umaknil svojo odstopno izjavo, a ne bo dostojanstven, saj je kradel, kar je nemoralno. Pod »obratno« pa Šarec sugerira tole: če je pameten in moralen, bo izbral možnost, da ne obdrži službe in ohrani dostojanstvo. Povedano drugače: premier je poslancu ponudil imenitno rešitev, dostojanstvo brez službe. Odstop zaradi eksperimenta s sendvičem bi bil zanj edina dostojanstvena gesta.

Kaj naj si o tem nasvetu mislimo, če upoštevamo tezo, da ta ni kradel v pravem pomenu in da je stranka zgolj reševala lastne ratinge? Kaj naj si mislimo o patetičnih besedah vodje poslanske skupine Braneta Goluboviča »Vsem v LMŠ nam je bilo hudo, ker odhaja«, če je poslanec bil le kolateralna škoda po njihovem diktatu in je ravno on, vodja skupine, kot je zaupal Krajčič v Dnevniku, ob Šarcu odstop tudi zahteval?

Slabe analogije

V že citiranem zapisu na Facebooku minuli petek je Šarec še kar nadaljeval z moraliziranjem, da bi obremenil svojega poslanca:

Moram povedati, da sem tudi sam v času politične kariere kdaj napačno parkiral, kdaj za malenkost prekoračil dovoljeno hitrost, bil ustavljen zaradi neuporabe varnostnega pasu. To se ni zgodilo velikokrat, se pa je. Vendar sem ob prejeti globi takoj fizično odšel na pošto in poravnal svojo globo.

A tukaj mu je znova zdrsnilo. Namesto da bi uporabil prepričljivo analogijo, mu je ni uspelo najti, za nameček pa se je še ustrelil v koleno. Če premier priznava, da je tudi sam kdaj napačno parkiral in ni uporabljal varnostnega pasu v času politične kariere, zakaj potem ni odstopil tudi on? In če je želel povedati, da je vedno plačal kazen za svoje prekrške, potem ga velja spomniti, da je tudi poslanec plačal sendvič še isti dan. Je želel reči zgolj, da so vatli kaznovanja različni, v njegovem primeru nekaj deset evrov kazni, v poslančevem pa pač izguba službe zaradi dveh evrov vrednega sendviča? Zato, ker je on, Šarec, tako zahteval? Je želel reči, da Krajčič ni dovolj hitro poravnal svoje »globe«? Saj jo je vendar 20 minut po dogodku, kar je najbrž hitreje, kot je to storil prehitri in z varnostnim pasom nepripeti Šarec.

Če uporabimo premierju ljube kmečke metafore: njegovo iskanje igle v kopici sena, okrivljanje poslanca za vsako ceno je pač smešno. A za tem stoji dober razlog, ki sem ga navedel: bojazen za strankarske ratinge. Anticipacija, da v državi vodi igro ne razum, ampak medijsko nabijanje in oblikovanje javnega mnenja.

Dvojni vatli

Da njegova stranka ne misli resno, sem ugotavljal že v prejšnjem zapisu. Ko gre za »našega« človeka, čeprav poprej Janševega, recimo dr. Damirja Črnčeca, se mu takoj ponudi nova, druga priložnost – in s prav temi besedami so to storili tudi Krajčičevi poslanski kolegi, o čemer več v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.

A ne le to. Na lanskih jesenskih volitvah so v Šarčevi LMŠ dali novo priložnost tudi Ivanu Simčiču, da kandidira na listi LMŠ za župana občine Ilirska Bistrica. To je tisti poslanec DeSUS-a, ki so ga iz stranke izključili zaradi ponarejenega spričevala, s katerim je leta 1992 prišel do službe v Slovenski vojski. No, seveda lahko kar uganemo, s kakšnim argumentom, v resnici kar prazno frazo, so vneto zagovarjali kandidata Simčiča – o tem sem takrat podrobneje pisal Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Mar niso to že kar dovolj dobri dokazi, da je bil poslanec Krajčič žrtvovan za potrebe strankarske damage control? Da je bil za svoje kolegice in kolege vreden manj kot dva evra, kolikor je stal tisti sendvič? Da se pri njih vedno najde kakšna »nova priložnost«, razen takrat, ko jim to občasno ne ustreza?

Krajčič mmc

Prispevek o poslančevem ponedeljkovem slovesu na MMC RTV Slovenija

Medijska atraktivnost moraliziranja

Ne samo, da je moraliziranje imenitna politična doktrina za pridobivanje simpatij volivcev, a tudi silno nevarna, saj se zaradi bizarnega nižanja kriterijev lahko hitro usmeri proti izvajalcu, kot naročena je tudi za medijsko naracijo. Nič se ne bere in gleda bolje kot zgodbe o tem, da poslanci kradejo v trgovini. Snov, ki je kot naročena za tabloidno in senzacionalistično intonacijo.

Popolnoma predvidljivo je zato, na katero stran se bodo največkrat postavljali novinarji tabloidnih, komercialnih ali rumenih medijev in kateri interes jih bo ob tem vodil. POP TV je, v svojem stilu, posnela zaigrane prizore, v kateri nekdo v trgovini baše svoje žepe s sendvičem in jih zavrtela vsakič, ko je poročala o dogajanju okoli Krajčiča. Temu ustrezno se je vsebinsko nemudoma postavila na stran teze o kradljivcu. Še bolj zanimivo je bilo opazovati, kako ob tem klonijo ti. resni in kvalitetni mediji.

Dve intonaciji

Dejansko sta se v javnosti v zadnjih dveh tednih oblikovali dve različni medijski intonaciji zgodbe, dvomov je bilo malo. Po prvi, zelo enostavni, je poslanec seveda kradel, zaradi česar moramo biti ogorčeni, to nedvoumno obsoditi in zahtevati sankcijo.

V to naracijo je kajpak sodila naslednja razlaga: sprva je zavestno in brez sramu kradel, potem si je izmislil nekakšen »družbeni eksperiment«, se lažno opravičeval, zdaj pa bi za nameček celo rad ostal poslanec, ker se je tako težavno ločiti od korita. V njej je Šarec, kot lahko uganemo, že apriorno razglašen za zmagovalca, ratingi mu kajpak rastejo, medijskemu uporabniku pa je sugerirana preprosta in kajpak napačna črnobela pojasnitev. Tako kot v primeru predsednika republike Boruta Pahorja, kralja instagrama, nenadoma senzacij željni mediji nehote delajo tudi za predsednika vlade.

Druga intonacija je konspirativna v celo dveh pomenih: spodbuja mišljenje v gabaritih teorij zarot in hkrati celo išče pravo zaroto. Diskusija o malih tatovih je zgolj inscenirana, kajti sendviči v primerjavi z velikimi tatvinami pač ne štejejo. Saj vendar nismo neumni, takšne zgodbice nam servirajo zato, da bi v ozadju lahko nemoteno kradli, se priduša njihov naslovnik. Ali kot je zapisal Janša na tviterju: Krajčič je še zelen, uči se krasti sendviče, njegovi pajdaši pa ropajo banke in podjetja. Ni težko uganiti, v katerih medijih je takšen politično obarvan konspiracizem bil najbolj uspešen, nikakor pa ni bil omejen le nanje.

Brezplačni sendvič?

Poskušal sem pokazati, da Šarca pri odpovedi poslancu sploh ni vodila moralnost. Toda hkrati je stavil na takšen vtis in mediji so mu voljno ustregli. »There’s no such thing as a free lunch«, pravijo Angleži in največkrat želijo povedati, da se vse na koncu plača – nič ni brezplačno, tudi če je takšno videti, povsod pričakujte skrite stroške in motive.

Krajčič je sicer poravnal ne samo sendvič, plačal je tudi s svojim položajem, toda realni obračun njegovega sendviča še ni prišel. Skriti stroški nekoč ne bodo izstavljeni njemu, temveč tistim, ki so se ga znebili, v duhu moralizacije politikov in množičnih medijev pa tudi vsem državljankam in državljanom.

Sendvič morala in politično čistunstvo

Človek v življenju greši in poslanec dr. Darij Krajčič, dolgoletni Direktor Zavoda za varstvo narave, ga je polomil. Njegov greh je, da je iz štacune med odmorom v parlamentu brez plačila odnesel sendvič in to ponosno, dobro zavedajoč se prisotnosti kamere, razlagal kolegom v parlamentu in obenem razglasil samoprijavo. Vse s poanto precej ohlapne narave: varnostni sistemi menda nujno ne delujejo, zato je izpeljal, kot pravi sam, družbeni eksperiment in to preveril. Trapasto dejanje je obžaloval, prevzel je politično odgovornost in odstopil. Bolje rečeno: to so od njega zahtevali.

V tej zgodbi je precej bizarnosti. Kdor krade, stori dejanje namenoma, se z njim okoristi, ga običajno taji in ne poravna računa. Tako piše tudi v Kazenskem zakoniku: »kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti«. Krajčič se je po 20 minutah vrnil v trgovino, razložil situacijo in plačal sendvič. Ni ga odnesel, ker bi se želel okoristiti in tudi povedal je, da je to storil iz jeze, ker so ga v trgovini ignorirali, ko je želel plačati:

»Zdaj bom naredil eno samoprijavo,« je, kot je razvidno iz magnetograma seje, napovedal. »Čakam tam pri pultu, kjer so se trije ljudje pogovarjali med seboj. Zagotovo sem čakal tri minute,« je pojasnil in dodal, da ga niso videli oziroma upoštevali.

V parlamentu je v nadaljevanju svojega nastopa še izzival gledalce pred kamerami, češ da pričakuje prihod varnostnika iz trgovine v hram demokracije in bo lahko dolg poplačal. Kasneje se je odpravil v trgovino sam. Poslanec je torej dejanje izpeljal z nekim drugim, čeprav zelo spontano nastalim namenom.

Krajčič odstop dnevnik

Toksični sendvič in samoovajeni Krajčič: današnji Dnevnik

Zato se lahko legitimno vprašamo, kako velik je dejansko njegov kakšna 2 evra težek greh? Kako okvalificirati dejanje, je res kradel in ga sme javnost obsojati kot tatu? Ne vodi sankcioniranje na opisani ravni v zlovešče politično čistunstvo? Zaradi takih nespametnih dejanj odpoklica bi parlament moral biti že izpraznjen poslancev. In če bo nekdo konsekventen, kmalu bo.

Lepo je, da poslanci za svoja početja odgovarjajo in tudi odstopajo, če je treba, kajti takšno kulturo pri nas v resnici pogrešamo. Vendar pa je ta primer res drugačen. Predsednik vlade je, v strahu pred padcem rejtingov in evropskimi volitvami, v svojem čistunstvu naredil korak predaleč. Ko je šlo za njegovega sekretarja v kabinetu, dr. Damirja Črnčeca, mu je dal še eno priložnost ob vseh njegovih umazanih ksenofobnih in homofobnih izlivih. In dal mu jo je poslanski klub LMŠ, o čemer sem pisal tudi v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno.  Požvižgal se je na javne proteste in peticije. No, Krajčičevi kolegi v stranki so se odločili, da njemu take priložnosti ne podelijo.

Ne gre za to, da bi jo poslanec moral dobiti, ampak za Šarčevo zgrešeno priložnost, da bi svojo pripadnost političnemu bontonu gradil na čem bolj tehtnem, kot je Krajčičeva hvalisava samoprijava. Toda zgodilo se je, da je zaradi pritiska nekaj strankarskih imperialnih medijev klonil, kar je najbrž veličastno zmagoslavje zanje. Vprašajmo se za trenutek, kam to vodi. Prepričan sem, da delovanje pod pezo medijskega linča za vsako bagatelno dejanje in hvalisanje pred kamerami lahko hitro postane neznosno. In še zdaleč ne usodno le za kakšnega poslanca.

Bolj smo priča triumfu psihopolitičnega stanja diskreditacij in medijskih napihovanj, v katerega smo se prostovoljno spravili. Trezna in racionalna presoja sta se uklonili hipnemu zadovoljstvu privoščljivosti v politični igri s strani enih, denimo Janševih, in nato navidezne moralnosti drugih, Šarčevih. Ob tem se pač ne rabimo slepiti, da postajamo bolj etični.  Zadnji bo lahko vedno ponosno rekel, da pod njegovim vodenjem vlade preganjamo kurje tatove, pardon: tatove s sendviči. Nevarna igra zanj, kajti če bo sankcioniral takšne in podobne pogojne grehe in samoprijave, lahko verjetno kmalu ostane brez številnih poslancev. Tudi se moti, če misli, da poslej, navzlic odstopu, v Janševih medijih ne bo obveljal za predsednika »stranke kradljivcev«.

Krajčič je kradel, a le če njegovo dejanje osvobodimo vseh možnih kontekstov. Danes množični mediji že v naslovu popolnoma neproblematizirano poročajo le o »kraji«. Verjetno z novinarskim nemišljenjem ne bomo zmogli koraka v resnejšo refleksijo, zato ostane le še nabijanje, ki ruši dvome pred sabo – le kdo si bo zdaj upal reči, da to ni bila kraja v polnem pomenu, da je šlo za samoovadbo z neko neposrečeno pedagoško idejo? Saj bo vendar takoj razglašen za sostorilca, za nekoga, ki zanika moralno ravnanje! Domnevam, da takšno »branje« čaka tudi avtorja teh vrstic. In pri javnosti bodo, itak, zmagali zabavljaštvo, privoščljivost in krohot – na katere novokomponirana medijsko konstruirana morala tudi stavi.

V stranki LMŠ so ob njegovem odstopu dejali, da je storil »nedopustno dejanje« in da »če želimo slediti vrednotam in načelom, mora prevzeti odgovornost«. Skratka, njihov poslanec je storil strahovit delikt. No, zdaj lahko res čakamo, kako daleč bodo pri tem pripravljeni zaiti v prihodnje. Vsekakor je to verjetno najdražji sendvič, ki ga je Krajčič kupil in plačal v življenju. Račun zanj, ki sem ga opisal zgoraj, pa za našo prihodnjo politično in medijsko kulturo še ni povsem izstavljen.