::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Nova stoična pravila za slovenske politike: potrpežljivo v čakalni vrsti

Zadnji intervju s predsednikom vlade v Mladini je eden zanimivejših in bolj pikantnih, kar jih poznam. Čeprav bi terjal komentar na več mestih, se mi zdi potreben reakcije na točki, ko Marjan Šarec komentira famozni poslančev sendvič.

V nizu prispevkov, nazadnje v »There is no free sandwich« ali zakaj je Krajčič moral oditi, sem komentiral piškave razloge za odpoklic poslanca Darija Krajčiča in opozari, da pri tem ni šlo za prostovoljen odstop, temveč zahtevo nadrejenih v (pretirani) bojazni pred nižanje javne podpore pred evropskimi volitvami, obenem pa še, da smo priča novim standardom političnega in moralnega čistunstva. Zdaj je premier, očitno v stiski in zavedajoč se, da hodi po tenki črti, še razširil svoja pričakovanja do članov svoje stranke in najbrž tudi ministrske ekipe, ki ji načeluje. Na ironično vprašanje novinarja Boruta Mekine, zakaj je potrebnega več poguma, da odstaviš poslanca, ki je ukradel sendvič, ali da uvedeš nepremičninski davek, je svoj nabor očitkov o nemoralnosti poslančevega ravnanja še poglobil:

Poslanec Darij Krajčič je odstopil sam in v njegovem primeru ni šlo zgolj za krajo sendviča. Odstopil je zato, ker se je postavil nad sistem, ker je sendvič odnesel iz trgovine, ker se mu je zdelo odveč čakati tri minute, s čimer je v neprijeten položaj postavil tudi našo stranko. Tudi meni se je nedavno zgodilo, da sem moral v banki čakati 15 minut, ker me niso zmogli vnesti v računalnik kot politično izpostavljeno osebo, da bi mi odprli račun, pa zaradi tega nisem storil nič nenavadnega.

Mladina intervju Šarec

Šarec v intervjuju za Mladino

O tem, da Krajčič ni odstopil prostovoljno, je dovolj povedal že sam, končno pa posredno tudi Šarec, ki mu je zagrozil z izključitvijo iz stranke, če si bo premislil. Zato ne drži, kar pravi. Njegova širitev poslančevega greha v območje nedopustne nestrpnosti, ko stojiš v vrsti, pa predstavlja še en precedens v moraliziranju. Vendar tudi na tej točki premier vara. Naj pojasnim.

Prvič, Krajčič je po novem kriv ne samo kraje, temveč še nestrpnosti. Kar pripisuje poslancu, je ošabnost ravnanja in ponuja nekakšen psihogram poslanca, zanj očitno žaljiv  – da se je postavil na pozicijo nekoga, ki mu je politika stopila v glavo in se v trgovini obnaša, kot da mora biti nemudoma postrežen. Nova navodila, ki jih zdaj daje predsednik vlade, so še bolj groteskna od doslej slišanega, od politikov v njegovi bližini zahtevajo popoln psihološki samonadzor tudi na javnih krajih.

Drugič, pri tem Šarec manipulira: nimamo razloga pritrditi njegovi razlagi dogajanja kaj bolj kot  Krajčičevi, podani v parlamentarni samoprijavi na točki, ko sploh ni slutil, da bo njegov »družbeni eksperiment« zanj usoden. In tudi nimamo razloga, da bi mu ne verjeli. Namreč opisu dogajanja, da poslanec ni bil kar enostavno preveč nestrpen in bi posledično moral prakticirati več potrpežljivosti, ampak se zanj v trgovini pač nihče ni zmenil, ker je bil za tam zaposlene »luft«. Iz tega še ne sledi, da je lahko upravičeno s sabo odnesel sendvič, tudi ne, da je njegova nepotrpežljivost bistveno bolj opravičljiva, toda ne sledi niti, da ga je v »družbeni eksperiment« popeljala njegova domišljavost, pogojena s politično funkcijo. Tega Šarec, podobno kot kraje sendviča, ni prepričljivo dokazal.

Tretjič, in resda najmanj pomembno: mojster metafor in analogij ne daje najboljše primerjave. Med njegovim menda zglednim primerom čakanja na banki in Krajčičevim je pomembna razlika: sam je bil postrežen in je moral preprosto biti »strpen« zaradi daljše procedure, medtem ko njegov bivši poslanec še ni bil postrežen. Popolnejša bi bila, ko bi se spomnil, da je kje dolgo čakal, da bo sploh prišel na vrsto, bil ob tem »luft«, a je vse to stoično in šarčevsko prenesel, dokler ga nekdo ni opazil.

Seveda lahko uganemo, da vse to Šarec počne v zadregi postracionalizacije svoje zahteve po poslančevem odstopu, za katero ve, da je bila pretirana in iz drugega razloga, ki ga navaja. Racionalizacijo je spretno skombiniral z agendo vrnitve več morale v politiko, jo naskočil populistično in skrenil v njeno nasprotje, v moralizacijo, ki so jo podprli številni množični mediji. Cena bo neizogibno visoka in poslej bo zanimivo spremljati, kakšna neznatna dejanja bodo glede na nove moralistične smernice dovolj, da bo predsednik obračunal z neubogljivimi, a tudi obratno: s kakšnimi »argumenti« bo popuščal tistim, ki se jih iz katerega koli razloga ne želi znebiti in jim zato daje nove in nove priložnosti.

Potrpežljivost je postala mati modrosti političnega preživetja v Šarčevi bližini.

Information

This entry was posted on 11/03/2019 by in mediji,politika and tagged , , , , , , , , .
%d bloggers like this: