»Naredimo to deželo spet sproščeno!«

Laibach so znova naokoli. Njihov Spectre pleni kar nekaj pozornosti, njihova turneja je v polnem teku, za geslo pred ljubljanskim nastopom pa so si izbrali »Naredimo to deželo spet sproščeno!«, ker se jim Slovenija zdi preveč zapeta, zadrgnjena in zagrenjena.

Laibach sproščeno

Ne dvomim sicer, da Laibachi kot imitatorji totalitarnih mentalitet, ki so ravnokar ustanovili partijo in Spectre razumejo kot manifest te partije, namigujejo na Janšo in njegovo sproščenost.

Dvojna reminiscenca na znano Hitlerjevo imperativno domislico je očitna, tudi na Janšev zmagoviti slogan Za Sproščeno Slovenijo, s katero je začel svoj politični pohod na oblast leta 2004.

V svoji knjigi sem podrobno opisal funkcijo sproščenosti kot ideologema in filozofema za domačo politično rabo, njeno diskurzivno diarejo in psihopolitično nalogo. Česar v knjigi, ki je izšla leta 2007, nisem mogel storiti, je popis njenega izginotja, ki je abruptno sledil. Če se je domači politični diskurz gnetel od sproščanja in sproščenosti, če so politiki, ministri in seveda predsednik vlade od leta 2004 hiteli sproščati ekonomijo, socialo, šolstvo, medije, kulturo, je »prostost duha«, izpeljana iz Heideggrove Gelassenheit, nekako sredi leta 2007 povsem poniknila. Kot da bi se vgreznila v zemljo, kot da bi na ukaz bila izbrisana ali izgnana. Kot da bi projekt domačijske spet-prostosti, iluzivnega iskanja nekoč izgubljene svobode, izginil čez noč, a tega, kar je tragično, nihče ni niti opazil (in kar je manj tragično, tudi pogrešal). Vse do Laibachov.

V začetku junija 2007 na Zboru za republiko smo bili deležni še zadnjih hipnotičnih rab tega ideologema v čisti obliki, skupaj z Borutom Pahorjem, ki je takrat še rade volje hodil na vse prireditve možganskega trusta Ivana Janše. Naj spomnim na nekaj dosežkov s tega zborovanja:

Peter Jambrek, 11. 6. 2007

»Tej vladi je treba dati še vsaj en mandat, da vsaj približno sanira 12 let nesproščenostina 50 let podlage diktature.«

Peter Jambrek, 12. 6. 2007

»Slovenija je morda preveč sproščena v razpolaganju s sredstvi črnega fonda, njen predsednik pa pri opravljanju funkcije.«

Matej Makarovič, 11. 6. 2007

»Tisti, ki širijo okrog raznovrstne strahove, ki si želijo živeti v strahu, tisti tudi sami niso več sproščeni.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sproščena je za sproščene, tisti, ki so nesproščeni, pa vemo, kdo so. Stara struktura, ta je nesproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Družba, kjer se lahko spušča takšna propagandna megla, kot se jo spušča danes, v sebi še kako sproščena.«

Jože Snoj, 11. 6. 2007

»Sicer nisem med jutrišnjimi razpravljavci, tribune pa se bom udeležil zelo sproščeno.«

Janko Kos, 12. 6. 2007

»Odnos do Pučnika podzavestno nesproščen. Na dan je spet stopila slaba vest tistih, ki so ga preganjali.«

Tone Jerovšek, 12. 6. 2007

»Slovenija ni sproščena, Slovenija ne deluje na podlagi resnice in dejstev.«

Borut Pahor, 12. 6. 2007

»Občutek nesproščenosti je kaznoval takratno koalicijo (LDS).«

Alojz Peterle, 12. 6. 2007

»Odločil sem se, da bom sproščen, bo pa zaradi tega še napeto.«

Alojz Peterle, 12.6. 2007

»Sproščenost je kot ljubezen – ali je, ali je pa ni.«

Kot rečeno, je kmalu po juniju 2007 sledil nenavaden konec te verbalne diareje – Janša se je sicer obdržal na oblasti vse do leta 2008, a intelektualni in drugi krogi okoli njega so se po vsem sodeč zavestno odpovedali filozofskemu sloganu Nove revije in s svojo odločitvijo – če ni šlo za kaj bolj spontanega – seznanili politične botre. Do takrat naprej spremljamo bolj koncepte novih republik, psihopolitiko paranoje, konspiracijski dadaizem, antikomunistično manihejstvo.

Laibachov duh torej zamuja za okroglih deset let. Prostost duha pri Janši (po Spomenki Hribar) je zamenjala javna in žgoča razprava o prostosti njegovega telesa – če smo ta leta ugotavljali, da nam manjka sproščenosti, Janši po včerajšnji vročitvi sodbe v zadevi Patria bolj preostane razmislek, kako ostati na fizični prostosti in se izogniti zaporni kazni. Sproščenost je tako rekoč degradirala na nivo fizičnega – umski nesproščenosti je zapretila fizična.

»Ubi žabara« in vaje v ubijanju

»Ti časi so mimo,« nostalgično in užaloščeno ugotavljajo nekateri Večerovi novinarji v obrambo Violam.  Njihovo ogorčenje je namenjeno spoznanju, da poslej na tekmah več ne bo mogoče tako nedolžno vzklikati »Ubi, ubi žabara!«, kar je zanje močno krivično in sodniška neumnost prve vrste. Pa je res? Koga bi smeli (vsaj) verbalno ubijati in pod kakšnimi pogoji, če sploh?

žabe in voli večer

Licenca za verbalno ubijanje

Kajpak lahko razumemo, da je nogomet zvezan s številnimi družbenimi faktorji, kot so razredna pripadnost, regionalna identiteta, zgodovina mesta. Nedvomno tudi drži, da je nogometna publika na stadionih družbena entiteta s svojim ritualom in verbalnimi praksami s posebnimi leksikalnimi navadami. Jezikovno obnašanje navijačev pa že nekaj časa ni več svobodno in neregulirano. Agresivna leksika na meji sovražnega govora ni več kar tako dopustna, ni samoumevna stadionska ali siceršnja oralna tradicija – kot tudi ne morejo tisti, ki na to opozarjajo, obveljati za odvečne moraliste. Evropa se je na nogometnih igriščih odločila za restriktivno politiko, za pregon rasizma, sovražnega govora in nasilja. Toda nekaterim doma se še kolca po starih časih.

Od kod tolikšna resigniranost in zavzetost za sovražni žargon? So kakšne vsebinske in strukturne razlike med vzkliki, ki jih navajam v nadaljevanju, med »Ubi žabara«, »Ubi Turčina« in »Ubi Janšu«?  Licenco za verbalno ubijanje koga bi smeli podeliti? Mnenja ob tem na prvi pogled predimenzioniranem dogodku so očitno bolj deljena, kot bi marsikdo pomislil in verjel. »Ubi , ubi žabara!« je za Večerove novinarje (najmanj za Boruta Planinšica ml. in Dragico Korade) nekaj takega kot običajna narativa, nič posebnega in celo identitetno nujna.

Za tistega, ki je vse skupaj zakuhal, sodnika tekme Perića, je navaden sovražni govor. Naj spomnim, 26. marca so nogometaši Maribora v prvem polfinalnem srečanju za Pokal Slovenije sicer premagali Olimpijo z 1:0, vendar je sodnik za nekaj minut prekinil tekmo, ker je nogometaš »Mendy padel ob Delamei in dobil prekršek, ob tem pa nešportno reagiral in skušal brcniti Ljubljančana, za kar je prejel le rumeni karton. Kmalu zatem so Viole začele vzklikati ponarodelo »Ubi žabara« in sodnik Perić je zaradi njihovega skandiranja prekinil tekmo za nekaj minut. Srečanje se je nato, tudi na pobudo nogometašev, nadaljevalo.«

Vole na kole, žabe za vabe

Reakcija je bila burna. Planinšič ml. resignirano piše o dosedanjih samoumevnih praksah plesanja in igranja na vižo »Ubij žabara!«,  ki jih na žalost poslej več ne bo. Tisti ‘j’ na koncu je prispeval k boljši melodičnosti, dodaja, k boljšemu okusu pa še meso, kajti zraven se je peklo vola na kolu (!), pa to nikogar ni motilo. Pač tako to gre v totih krajih,  kaj bi radi? Pod vijoličnim emblemom, ki anulira žabarje, večerovci zapišejo »Ti časi so mimo«; Mariboru so menda odvzeli pomemben del identitete.

Dragica Korade – kot prvo pero Večera, pravijo nekateri, običajno sicer ne ravno nogometno –  se prav tako čudi prepovedanemu sovražnemu govoru. Argument je malce bolj kompleksen:

Prvič v nogometni zgodovini je sodnik igro prekinil zaradi navijačev, ki so se v skladu s svojo folkloro z veseljem drli tudi »Ubi, ubi žabara!« Po novem sodi tovrstno skandiranje na polje sovražnega govora, ki je pri nas prepovedan.

Tudi če si o nogometu ne mislimo nič dobrega, ne bi bilo dobro, da bi ob sodniški tankočutnosti, ki jo je v sredo prestreglo uho upokorjenega človeka na mariborskem stadionu, ostali ravnodušni. To ne bi bilo dobro zlasti zaradi tega, ker včeraj ni bilo malo takih, ki so tej sodniški odločitvi aplavdirali v imenu politične korektnosti in drugih visokih reči, ki nam jih iz dneva v dan vsiljuje vladajoča morala. Da gre za morbidni navijaški song, seveda ni dvoma. In seveda ni lepo. Ampak to ni opera. To je nogomet. Varuhi civilizacije so ga izumili zato, da lahko ljudje, ki so jih kulturni sistemi ujeli v svoje pogubne mreže, vsaj nekje izrazijo svoje nelagodje. Kar počnejo množice na stadionu, ni nič drugega kot organizirano sproščanje agresivnosti, ki se nabira v slehernem posamezniku. Komur se to sproščanje upira, ne pozablja samo na naravo človekove narave, marveč tudi na vse tiste ideološko sanitetne prakse, s katerimi vladajoči že lep čas spreminjajo ljudi iz mesa in krvi v omledne eksistence.

Apologetika ponuja več kot zgražanje nad prekinjeno tekmo:  refren »Ubi, ubi žabara!« ni le stvar prepričanja »tankočutnega« sodnika, v katerega bi smeli dvomiti, je nekakšen pristen izraz lokalne mentalitete, s katero politična korektnost (no, v resnici kdo misli, da gre zanjo?) nima nič opraviti.

Novinarka celo nima težav priznati, da gre za »morbiden navijaški song«, tudi prostodušno pove, da vse skupaj »ni lepo«, argument pa je vseeno tipično fuzbalerski: »To ni opera. To je nogomet.«  Saj res, nismo opazili. In ker je to nogomet, moramo k temu samoumevno prišteti ustrezno folkloro (katero vse?) in bistveno znižati standard tega, kar bi utegnilo v ušesih koga drugega šteti za nevarno hujskanje.

Še več, avtorica zna pripisati vzkliku »Ubi, ubi žabara!« kar dve olajševalni okoliščini, značilni za psihologijo množic in celo samcato naravo človeka. Prvič, nogomet je nekakšen ventil »varuhov« civilizacije, ki služi potrebam sproščanja človeškega nelagodja in agresivnosti. Nujne, ker je v naravi samega človeka. Takšno sproščanje pa je po sebi legitimno, še dodaja za nameček, ker smo državljani ujeti v »omledno eksistenco«, kar pomeni, da se na nas izživljajo, zatorej smemo biti agresivni do drugih, druge ni.

Finale šele pride. Dragica Korade je zapovrh v odločitvi sodnika ugledala dodatno poanto: Ljubljančani (ali vsi drugi) iz Mariborčanov radi ustvarjajo ekstremiste. Kot v nedavni epizodi, kjer so vstajnike oklicali za takšne in jih vabili na zaslišanja, zaradi česar smo v Mariboru, ponižani, razžaljeni in potlačeni nujno na drugi strani, predmet trpinčenja vladajočih. (»Tako se ravna z ekstremisti, kot je Jerovšek ravnal s Partljičem. Tako kot je v sredo sodil sodnik, se sodi v ekstremističnem mestu. Tudi s to sodbo lahko izmerimo prepad, ki je nastal med nami in tistim, kar nam vlada.«)

Korade Večer Strogost nogomet

Ničelna toleranca in žabarji

Tudi v nogometu zadnje čase pogosteje govorimo o ničelni toleranci sovražnih praks ali dejanj, ki so moralno nesprejemljiva. Kaj velikega zamudimo in pogrešimo, če prepovemo vzklik »Ubi žabara!«? Ideja ničelne tolerance ima svoje privržence in nasprotnike. Nasprotniki opozarjajo, da na takšni ideji utemeljene javne politike nujno delujejo redukcionistično in enodimenzionalno, s tem pa različne družbene probleme interpretativno ožijo.  Ničelna toleranca npr. do nasilja, deprivilegiranih skupin, korupcije, vožnje pod vplivom alkohola, trgovanja z ljudi in, kot rečeno, sovražnega govora,  ima za svoj cilj preprečiti nedopustne prakse in dejanja;  objekt ničelne tolerance je povsem in povsod enako nesprejemljiv, obenem pa zahteva sankcioniranost.  Ničelna toleranca ne dopušča razlikovanja med manjšim in večjim prekrškom.

V zagovor ničelne tolerance se največkrat navaja obseg in razširjenost nekega fenomena, ki ga želimo obvladati, ali pa ekstremna odstopanja od zahtevanih in pričakovanih praks. Med očitki pa bomo našli poudarke o njeni neučinkovitosti, kontraproduktivnosti in včasih tudi diskriminatornosti ali celo nepravičnosti. Zagovornik uporabe sloganov tipa »Ubi, ubi žabara!« bi najverjetneje moral v svojo obrambo navajati nekaj od naštetega. Sam verjamem, da v tem ne bi bil preveč prepričljiv: diskriminatorna prepoved verbalnega ubijanja pač ni, neučinkovita tudi ne, saj se ravno zaradi nje nekateri pritožujejo. Je krivična? Poglejmo si še nekaj kontekstov, ki dokazujejo nasprotno.

Ubi Turčina

Verbalno se ne ubija le žabarjev. Ta mesec je že bila prekinjena tekma na področju bivše Jugoslavije.  In to povsem prekinjena,  ne le začasno – prijateljsko nogometno srečanje mladinskih reprezentanca Bosne in Hercegovine ter Srbije v Modričih (BiH) je bila ustavljeno zaradi skandiranj gesel »Nož, žica Srebrenica« in »Ubi Turčina«.

Viole Nož žica Srebrenica

Zagovorniki Viol bodo imeli nekaj težav še z dejstvom, da je prišlo do skandiranja istega gesla tudi v Mariboru  in kasneje ob prihodu Viol v Sarajevo julija 2012, čemur je sledil ulični pretep med Violami in navijači kluba Željezničar. Tudi takrat je prišlo do izzivanja z geslom »Nož, žica Srebrenica«. Februarja 2012 se je na rokometni tekmi v Mariboru v okviru pokala Challenge med Mariborom in bosanskim predstavnikom Gradačcem zgodil incident z naslednjim razpletom:

Na začetku srečanja je nekaj posameznikov začelo vzklikati: »Nož, žica, Srebrenica!« To je goste prizadelo, nemudoma so protestirali pri delegatu tekme. Sledila je pričakovana poteza – najprej opozorilo, pred koncem tekme pa so morali iz dvorane, saj so se kljub opozorilom še naprej nedostojno vedli.

Da bi vtis o naši brezbrižnosti bil še hujši,  niti letošnjega incidenta z napadom na nogometaše Seville na bencinski postaji v Tepanjah ni obsodil nihče. Zanimivo bi bilo praviti analizo medijskih zapisov, ki so šli onstran suhoparne faktografije. Ko je v Sevilli kasneje sledil povračilni udarec, so jo skupili tudi slovenski novinarji (ironično, glede na zgornjo apologetiko Večera). Kaj nam povedo takšne zgodbe? Najmanj to, da akterji, ki uporabljajo takšne besede, niso nujno zadovoljni le z njimi.

Maribor žica Srebrenica 2

Nogomet Srbija Bosna sovražni govor

Ubi Janšu, ubi Vezjaka

Lansko leto je navrglo še eno variacijo ubijanja: takrat so se pojavili grafiti s pozivom k uboju Janše: Ubi Janšu. V svojem zapisu sem obsodil tovrstno početje, a sem bil presenetljivo precej osamljen:

Naj bo takoj jasno: pozivi k uboju Janše so zavržno, nedopustno in verjetno tudi kaznivo dejanje. Bojim se živeti v državi, kjer rastejo tovrstni grafiti – pa naj pozivajo k linču ali smrti kogarkoli.

Govorim o grafitu »Ubi Janšu«, ki se je pojavil nekje v Ljubljani. Zapis očitno fingira (ali pa ne) rabo v jeziku naše bivše skupne domovine; verjetno je celo variacija drugega, ki se glasi »Zoki ubi Janšu« in po svoje morda kompromitira Jankovićeve volivce.

Še več, nekateri zagreti anonimni pisci so pohiteli k pozivom, da je treba ubiti tudi mojo malenkost, s čimer so verjetno želeli relativizirati moč besed in nakazati njihovo domnevno invalidnost:

Ubi Borisa Vezjaka

Za zaključek:  res se težko znebim občutka, da večerovska apologetika zveni najmanj bizarno, če ne nedopustno – težko me bo nekdo prepričal, da so pozivi k uboju neškodljiva in neizogibna ventilska praksa, ker pač ni nobene opere v bližini. Prej zvenijo kot nevarno igračkanje z besedami, ki lahko posledično eksplodirajo.

Že pred letom dni sem ugotavljal, da stripovska reklamacija navijaškega nasilja na mariborskih ulicah  za veliko ljudi res funkcionira kot del »mariborske identitete«; takrat so se, zelo podobno, številni kulturniki in novinarji postavili v bran takšnemu branju, češ Maribor pač so Viole; da ne gre za nobeno poveličevanje nasilja. Sprijaznimo se, sprijaznite se, odzvanja v ozadju. Fatalistično branje, ki niti ne želi spodbujati k čemu boljšemu, so nekateri uredniki podkrepili celo z odločenostjo, da mi mojega prispevka ne bodo objavili. Za moje domnevno napačno branje jim ni bilo težko zastaviti dejanja cenzure, podobno kot ne za moje kritično ukvarjanje z EPK v celoti.

Domnevna krivica, ki se menda dogaja mariborskim navdušencem, ki bi radi vzklikali »Ubi, ubi žabara«, pa jim to ni več tako samoumevno dovoljeno, in njena Večerova obramba zanesljivo predstavljata nov mejnik v iskanju izgubljene mariborske mentalitete in kajpak tudi v razumevanju sovraštva kot takega. Bojim se, da tudi pameti.

Pionir česa je Borut Pahor? Znova o sproščenosti.

Včerajšnji prispevek na POP TV o Pahorjevih stilih vladanja (hmm!) v tradicionalni oddaji Preverjeno je zagrešil skoraj vse napačne poudarke, kar jih je lahko.

Uporabil je napačno premiso, kaj da počne predsednik republike, ni si upal biti kritičen  v dekonstrukciji tega, kar prezentira predsedniška pojava Boruta Pahorja. Skril se je za ohlapno relativizacijo in ni zavzel nobenega stališča.

Napačna premisa je žal skrita (in razkrita, če ima človek voljo) že v poudarku naslova:

Je Pahor pionir na področju novega sloga vladanja?

Pahor pionir slog vladanja Preverjeno

Če sem nekoliko piker: kakšen pionir na tem področju, on je vendar pionirček populizma! Tudi če odmislim vrednostno sodbo, za katero previdni novinarji morda zmotno menijo, da si je ne smejo privoščiti, je prispevek začetno premiso iz naslova kar sam spodbil: ko našteva zglede tujih državnikov, ki so se, še veliko pred Pahorjevimi poceni piarovskimi prijemi, zatekli v takšne ali drugačne populistične gege. V čem bi torej bil pionir, ki mu sledijo drugi, kvečjemu je slab vajenec! Avtorjem prispevka evidentno manjka dokazil za svojo smelo najavo, niti se ne trudijo za njimi. In prav zato bi tudi najbolj dobronamerni gledalci smeli posumiti, da se mu po nepotrebnem dobrikajo.

Sproščena nekritičnost

V prispevku je obenem zaznati silno potrebo, da bi se Pahorjev politični marketing ne poimenovalo s potencialnim (in zame edinim možnim) deskriptorjem: komunikacijskim populizmom. Zdi se, kot da bi osnovni poudarki tega ne dopuščali; kot da bi bili v funkciji paralizacije take možnosti. Prispevek zvaja njegov komunikacijski pristop na »sproščenost«, ki jo celo eksplicitno pohvali:

Ali drži, da je Borut Pahor ujel duha časa, ki je bolj sproščen? Sproščenost ni nič napačnega, po mnenju nekaterih pa predsedniku manjka vsebina, jasna mnenja in stališča ob večjih dogodkih.

Avtorji torej namiguje celo na obratno stanje stvari: ni res, da bi bil kakorkoli Pahor tisti, ki bi poskušal biti sproščen, temveč ga v takšno držo sili »sproščeni duh časa«. Odvezan je sleherne krivde: v koraku s časom se menda imenitno prilagaja.

O tem, kakšne implikacije ima »sproščenost« v politični ideologiji slovenstva, sem napisal knjigo, ne preveč brano. O Pahorjevem razumevanju koncepta »sproščenosti« pa celo vrsto zabeležk.

Redukcija potencialnega populizma (tudi če se s to oceno ne strinjamo) na sproščenost v komunikaciji je zanimiv in nepričakovan evfemistični dosežek z bizarnimi učinki. Razen ene samcate ocene v prispevku avtorji niso želeli niti z najmanjšim namigom podvomiti, da imamo pred sabo ne samo neko vrsto »sproščenosti«, temveč so celo prednostno navijali, da spremljamo poseben in sodoben slog vladanja (sic!). Za kar bi, domnevam, državljani morali biti predsedniku republike hvaležni.

In še ubijalska relativizacija

Tretji moment, ki me je ob imputaciji nedokazane premise (iz naslova) in redukciji na »sproščenost« prav tako zmotil, je klasično novinarsko iskanje ekvidistance: novinarka pove, da so o slogu vladanja predsednika »mnenja deljena«.

Mnenja so deljena po definiciji, vedno in povsod. Ni težava v tem, da bi ta trditev ne držala. Težava je, da prepoznavno deluje kot mašilo ali alibi, da novinar ne zavzame prav nobenega stališča ali ponudi prednost kateremu od njih. Mnenje je via regia za floskule o uravnoteženosti in prav takšno novinarsko distanciranje.

V situacijah ekvidistanciranja se potem dogaja, da zmagujejo majhni poudarki, kot je denimo tisti, ki je v naslovu in podnaslovu. Pahor je nenadoma pionir! Če bi v naslovu pisalo »Je Pahor populist po slogu vladanja?«, bi se poudarek v razpravi preselil nekam čisto drugam.

P.S. In ker dobri zgledi za sproščene sloge vladanja vlečejo, je že dan po predvajanju prispevka šefica Nove Slovenije poprijela za košarkarsko žogo. Ljudmila Novak se je morala kar dolgo truditi, da je našla igrišče z ekskluzivnim pogledom na cerkveni zvonik, kot je razvidno iz posnetka. No, če že novinarji ne smejo Pahorja označiti za populista, ne bodo smeli niti sproščene in slogovne modne Novakove. Saj ne morejo imeti dvojnih vatlov za iste reči, kajne?

Ljudmila Novak igra košarko

Janša v izposojevalnici: kultura življenja kot upanje za slovenstvo

Slovenijo preplavlja nov politični ideologem. Ponuja se nam metanivojsko: skozi diagnozo stanja duha v deželi, kot ocena preplavljanja ideologije, ki je seveda sama ideologija. Ideologem sproščenosti si je v novi preobleki nadel ime kultura življenja. Tisto, proti čemur se krčevito bori, v paranoidnem dispozitivu manihejstva, je seveda kultura smrti.

Janša je pred mesecem v intervjuju za Družino dejal (povzemam po STA via Dnevnik):

Premier, ki opravlja tekoče posle, je sicer spregovoril tudi o družbenem ozračju v Sloveniji nasploh. Ocenil je, da se v državi »namerno širi kultura smrti, pesimizma«. »Njen temelj pa je laž, ki omogoča prevlado tranzicijske levice. Pozitivna sporočila ali kultura življenja ostaja v ozadju,« je opozoril.

Kultura življenja vs. kultura smrti

Opisi kulture življenja so pri Janši empirični, potegnjeni iz vsakdana. Krivec za zlaganost, mrkost obrazov, samooklicanost vstaj in vstajnikov so seveda mediji, tranzicijska levica, komunisti, Ljubljančani. Ti so na strani kulture smrti in nepristnosti. Kultura življenja je zunaj prestolnice, prepoznaš jo po revnih, a veselih ljudeh, po pristnosti. Kulturi smrti pripadajo tisti, iz katerih žarči laž, zavezani življenju žarčijo resnico:

Bolj kot je okolje izpostavljeno »primitivni propagandi osrednjih slovenskih medijev«, več je po besedah Janše nezadovoljstva. »V Ljubljani je standard na 130 odstotnih točkah evropskega povprečja, pa na ulicah prevladujejo mrki obrazi in samozvane vstaje, kjer tudi gospe v krznenih plaščih govorijo o revščini. Ko pa greš med res revne ljudi, najdeš tam več veselja in življenjskega optimizma, ker kljub pomanjkanju živijo bolj pristno življenje in so dlje od centra, iz katerega žarči laž,« je dejal.

Tudi sicer po njegovih besedah »tranzicijsko levico v Sloveniji združuje interes, za sovražnika pa razglasijo vsakega, ki ga ogroža«. Ta interes je po besedah Janše oblast za vsako ceno, z njo pa “branijo privilegije, pridobljene v prejšnjem režimu”.

Prilagodljivost publiki

Čeprav je intervju z Janšo v Družini vreden podrobnejše analize (žal je nikjer nisem zasledil), lepo manifestira neko drugo značilnost njegovega političnega postopanja: prilagodljivost publiki, ki jo nagovarja. Izraza, kot sta kultura smrti in kultura življenja, namreč nista njegova. Antagonistična vzpostavitev obeh konceptov tudi ne. Sta nadaljevanje filozofskega programa sproščenosti s cerkvenimi sredstvi. O kulturi smrti je na široko spregovoril papež Janez Pavel II. Kontrastiral ga je s pojmom kulture življenja. Kasneje je isto konceptualizacijo ponovil njegov naslednik Benedikt XVI. Kultura smrti je, skratka, prilagojeni ideološki žargon Rimskokatoliške cerkve: označuje značilnost sodobne kulture, ki menda teži k samoizničitvi, ker zahteva evtanazijo, uvaja splav, kontracepcijo in razvrat, družbeno destrukcijo ali degeneriranost, želi razvrednotiti institut družine. Razvpiti snovalec razvpiste 24kul.si je npr. »Zavod za družino in kulturo življenja«. Vendar Janša, pričakujoč drugega otroka in morda zato ustrezno razpoložen, nesporno širi vsebinski obseg izrazja, ki ga uporablja, in sicer na zgoraj napisan psihopolitičen način: skozi stigmatiziranje političnih nasprotnikov kot pripadnih »kulturi smrti«, pri čemer empirično išče in najdeva takšne nasprotnike tudi v ljudeh na ulicah (vstajnikih, zombijih, gospeh v krznenih plaščih, ljudeh mrkih obrazov…)

Nova uspešnica

Janša z novimi koncepti misli resno. Tik pred izidom je njegovo delo, ki je zgornji ideologem spustilo na naslovnico. Knjiga nosi tak naslov:

knjiga za kulturo zivljenja janša

In kot kaže, zanjo računa, da bo uspešnica. Nenazadnje je zdaj pisatelj, ki je napovedal, da bo od tega živel. V istem intervjuju za Družino namreč pokara člane Društva slovenskih pisateljev in jih označi za levičarske propagandiste, nesposobne prodaje svojih knjig:

Večina najbolj glasnih pa ni doslej ustvarila nič, svoje umotvore prodajo v kakih 200 izvodih ali še manj. Brez državnih jasli ne obstajajo.

Janševa Kultura življenja bo torej nova slovenska verzija papeških enciklik, slovenska verzija Evangelium vitae. Vsaj po naslovu. Janez Pavel II je ob svoji encikliki, ki promovira »kulturo življenja«, blagoslovil celo fundacijo s tem imenom.

Toda ne bo prvi, ki si je sposodil cerkvene koncepte za politične potrebe. Ne, ni bil Blair. Že njegov ideološki prijatelj G. W. Bush je to storil za »kulturo življenja« leta 2000. Janša potemtakem oponaša in papeža in bivšega predsednika ZDA. Kot beremo pod geslom Culture of Life na  straneh Wikipedie, je Bush operiral s kulturo življenja z naslednjim razlogom:

As the media then noted, Governor Bush directly borrowed this language from Pope John Paul II. They saw his invocation of the phrase as an attempt to gain support of “moderate” Catholics who dislike abortion, while not coming out so strongly against the practice that it would alienate voters.

During his eight-year Presidency, politicians repeatedly invoked the “culture of life.” Notable instances included:

George W. Bush signing the Partial-Birth Abortion Ban Act of 2003, surrounded by members of Congress

The summer of 2001, when a political controversy occurred over the position of the federal government on stem cell research, and President Bush faced accusations of backtracking on his earlier “culture of life” rhetoric;

March 2003, when the United States Congress passed a bill prohibiting partial-birth abortion, which proponents cited as advancing the “culture of life”;

The Unborn Victims of Violence Act in April 2004, which defined a violent attack on a pregnant woman as two distinct crimes: one against the woman, and the other against her fetus. Politicians promoted this act as improving the rights of the “unborn”, hence advancing the culture of life;

The US presidential election, 2004, when the Republican Party incorporated the phrase into its official platform, referring to the opposition of the Party against abortion, stem cell research involving the destruction of human embryos, and euthanasia.

The Terri Schiavo controversy of March 2005, when the phrase was used in support of legislative and legal efforts to prolong the life of a brain-damaged woman in an alleged persistent vegetative state.

Od »vojne z mediji« do vojn med mediji

»Udbomafijski uradni list tranzicijske levice«, kot  časniku Delu ljubkovalno pravi v.d. direktor direktorata za medije Miro Petek, je po novem na večkratnem hkratnem udaru drugih medijev. Ne edini, seveda. Kriv je, ker je podvomil v besede Jožeta Pučnika na ljutomerskem predplebiscitarnem zboru 16. decembra 1990 in za nameček navrgel še dvom v primernost poimenovanja brniškega letališča po njem.

Kdo bi si mislil, da bo že dva tedna po nastopu nove ekipe z jasno politično agendo na Planet Siolu situacija izgledala takole:

Recept za doseganje politične agende

Čemu smo priča, torej ni le politična angažiranost nekega medija, temveč intermedijsko klanje in oporekanje, napad enega medija na drugega, oporekanje resnicoljubnosti. Tudi to je pomemben novum glede na agende vojn z mediji v mandatu 2004-2008 – takrat je Janša vodil bitke in zavojevanja, dobesedno vojno z mediji, danes so metastaze nesramne politizacije medijev privedle do tega, da se med sabo koljejo kar novinarske ekipe. Recept je vedno isti in enostaven, le stroka in novinarski ceh venomer gledata proč:

(1)   Objavimo medijski zapis, ki bo zaščitil, utrdil, promoviral, izpeljal, zanikal ali afirmiral stanje stvari, ki ustreza naši politični agendi.

(2)   Objavimo zapis v elektronskih in neelektronskih medijih na način, da ga povzamejo vsi drugi naši mediji na liniji in s podvajanjem naredijo za kredibilnega, objektivnega, substancialnega, resničnega.

(3)   Širimo mrežo svojih medijev, da bo politična agenda čim hitreje dosežena.

(4)   Oporekajmo resnicoljubnosti drugih medijev.

Novinar Kolednik je v tem duhu povzel zapis novinarja RTVS Vinka Vasleta v Reporterju. Ker se je mudilo, je pri glavni besedi direktno ponovil že njegovo frazeologijo v delu članka, kjer naj bi »integralni stavki« Jožeta Pučnika menda pomensko povedali nekaj drugega od citatov, domnevno iztrganih iz konteksta v Delu. Prepisovanje izgleda takole:

Vendar pa novinar Branko Soban Pučnika ni citiral v celoti, ampak je izpustil nekaj zelo pomembnih stavkov, zato poglejmo še tisto, kar je Pučnik res rekel:

Vendar Soban Pučnika ni citiral v celoti, zato poglejmo, kaj je Pučnik v resnici rekel:

Ob tem novinarja ne navajata podrobnejših argumentov, v čem se integralni del teksta razlikuje menda neintegralnega. Po moje se v skoraj ničemer; a po drugi strani sem prepričan, da citirani govor ni obremenilen za pripis ideje o »etničnem čiščenju« samemu Pučniku do te mere, kot je to zapisalo Delo. Pričakoval bi bolj tehtno evidenco za tako hude obtožbe.

Preostanek zapisa na Siolu, manipulacija v naslovu (Delov novinar je primerjal retoriko Pučnika in Miloševića, ne kar osebi) in obvezni demanti SDS sta potem predvidljiva.

Novi list pisal že prej

Preseneča me tudi odzivnost na nekaj, o čemer je, pa tega v Sloveniji niso ravno opazili, dolgo nazaj pisal novinar in bivši urednik hrvaškega Novega lista Denis Romac. Njegov članek, objavljen 24. februarja letos, prinaša prav vse poudarke iz Dela:

Izbrisani – 20 godina slovenske sramote

Ideju o brisanju neslovenaca prvi je iznio »otac slovenske državnosti« Jože Pučnik. On je u studenome 1990. govorio  o plebiscitu i odcjepljenju kao o prilici za »čišćenje« Slovenije od neslovenaca

U nedjelju se navršava točno 20 godina otkako su ondašnje slovenske vlasti iz registra slovenskih državljana izbrisale nekoliko desetaka tisuća ljudi, neslovenaca iz bivših jugoslavenskih republika koji su živjeli u Sloveniji, što je bio najveći, najmasovniji i najdrastičniji slučaj kršenja ljudskih prava u Sloveniji od osamostaljenja do danas.

No još je nevjerojatnije da čak ni dva desetljeća od tog administrativnog etničkog čišćenja građana »sumnjive« narodnosti Slovenija nije ispravila nepravdu niti vratila građanska prava za više od polovice od ukupnog broja izbrisanih.

Bez riješenog statusa 13 tisuća ljudi

Čak ni novi zakon o izbrisanima što ga je donijela vlada Boruta Pahora prije dvije godine nije pomogao  izbrisanima: skoro 13 tisuća ljudi još je bez riješenog statusa. Slovenske vlasti su restriktivne pri davanju statusa, a zahtjevi se rješavaju iznimno sporo. Od 230 podnesenih zahtjeva za rješavanje statusa 59 zahtjeva riješeno je pozitivno, 80 je zahtjeva odbijeno, dok su ostali zahtjevi u postupku.

Slovenski sudovi još nisu pozitivno riješili nijedan zahtjev za odštetom. Izbrisani nisu doživjeli moralnu ni materijalnu satisfakciju niti rehabilitaciju. Točan broj izbrisanih vjerojatno nikad neće biti utvrđen, a zadnji službeni broj kretao se oko 26 tisuća ljudi.

Odgovornost za taj brutalni čin prije dvije godine neizravno je preuzeo Igor Bavčar, koji je u prvoj slovenskoj vladi bio na čelu ministarstva unutarnjih poslova, a paradoksalno je da je krajem osamdesetih upravo Bavčar bio na čelu znamenitog odbora za ljudska prava.

Pučnik: Ne želimo Knin

Ideja o brisanju neslovenaca, međutim, nije Bavčarova. Iako se o tome u Sloveniji rijetko govori, ideja o stvaranju nacionalno čiste slovenske države i čišćenju Slovenije od pridošlica iz drugih republika neraskidivo je povezana sa stvaranjem slovenske države.

»Otac slovenske državnosti« Jože Pučnik, jedan od čelnika koalicije Demos koja je pobijedila na prvim demokratskim izborima, kojeg je na čelu njegove stranke 1993. naslijedio današnji premijer Janez Janša, u jednom govoru iz studenoga 1990. govorio je o plebiscitu i odcjepljenju kao o prilici za »čišćenje« Slovenije od neslovenaca, ali je to opravdavao ekonomskim, a ne nacionalnim razlozima.

Pučnik se protivio automatskom preuzimanju zatečenog stanja u trenutku plebiscita, zauzimajući se za uvođenje »mjerila« pri dodjeli državljanstva.

»Trebalo bi izračunati, pa i demografski, kakve probleme bismo imali za pet ili deset godina, zajedno sa zahtjevima za kulturnom autonomijom. Osobno ću se zauzimati da u Sloveniji ne nastanu problemi nalik onima u Kninu. Ne želimo Knin u Sloveniji i danas imamo mogućnost da te stvari humano, socijalno, pravno i demokratski riješimo. Tu ne smije biti nikakvih gnjilih kompromisa niti mitingaške demokratičnosti, koja bi nam stvarala probleme s kakvima se susreću Englezi, Francuzi i Nijemci, kao i ostale kolonijalne države«, govorio je tada Pučnik.

Slovenska vlast provela je njegove ideje u djelo, no ishod nipošto nije bilo moguće povezati s »humanošću« i »demokratičnošću« o kojima je Pučnik govorio.

Izbrisani su samo u jednom danu, tog kobnog 26. veljače 1992., administrativnim putem, ostali bez ičega. Postali su »nevidljivi«, izgubivši sva prava u Sloveniji: radnici su ostali bez posla, umirovljenici bez mirovina i zdravstvene zaštite, a studenti bez indeksa.

Slovenija je 2004. primljena u Europsku uniju iako nije riješila pitanje izbrisanih, niti kaznila odgovorne za taj zločin. Štoviše, EU je pomogao Sloveniji zataškati problem i spriječiti povrat oduzetih prava žrtvama tog nevjerojatnog zločina.

Bi morali brniško letališče preimenovati?

Ima Delov novinar prav, ko podvomi, da je brniško letališče po pravici poimenovano po dr. Jožetu Pučniku? Ne vem. Česar se dobro spomnim, so le pičli in bizarni argumenti Janševih krogov, ki so jih uporabljali ob realizaciji ideje leta 2007. Takrat je Niko Grafenauer 12. junija na Zboru za republiko, na katerem je vrelo od sproščanja, v stiski navedel nepozabno utemeljitev:

»Ni bil aerodromski človek tega časa, a si predstavljam, kako je iz zaporniške celice gledal v nebo, ki ga je včasih prečkalo tudi kakšno letalo.«

Morilci s peterokrako in krivda po povezavi

Janševa psihopolitika paranoje pred rdečo zvezdo je uspešnica, o tem ni dvoma. Zvečina tudi zaradi neumnega vsesplošnega razpravljanja o tem, kaj da je simbolika rdeče zvezde in kaj ne. Kot da bi predsednika vlade v izvajanju te ideološke operacije razdvajanja ljudstva kaj dosti zanimala eksegeza simbolov. Da je skupaj z njo sam marširal po poteh Avnoja, težko zanika, toda tudi ta prazen očitek vrste »tudi ti« z nasprotne strani spregleda bistveno.

Disputacije okoli državne proslave 22. junija, zgoščene okoli simbolnega »objekta« rdeče barve, zato ekstenzivno dosegajo cilje tistih, ki so jih sprožili. Ugovor ne bi smel biti usmerjen v obrambo simbolov kot takih, temveč v obrambo akterjev NOB in proti ponarejanju zgodovine. Kajti tudi če bi zvezda že res bila enoznačno popoln in neizpodbiten indic totalitarizma, kot nas želijo prepričati, in bi se res vsi celo strinjali, želi Janša s svojo operacijo demonizacije z rdečo zvezdo izničiti vse kaj drugega – in prav to se s sprevrnjenim diskurzom, ki stopa v ospredje, spregleda.

Komunisti so zlorabili NOB

Bodimo za trenutek do oblasti benevolentni in recimo, da celo drži tale trditev:

»Komunistična partija je uzurpirala osvobodilni boj za prevzem oblasti.«

Že leta 2007, ko je nastala, sem javno spraševal, kdo jo je izrekel. Tisti, ki danes okoli sebe posluša angele in nič več rdeče zvezde: Borut Pahor jo je ponosno navrgel na nič manj kot kongresu socialnih demokratov (!), in to kot njihov staronovi predsednik. Oporekanj ni bilo – že takrat sta se Borut in Janez družno zavzemala za isto sprostitev Slovenije. Pred dobrega pol leta je misel ponovila gospa, ki danes (dobesedno) organizira spominske slovesnosti v čast domobrancem, Ljudmila Novak:

Ali veste, zakaj so domobranci sploh nastali? Da bi zavarovali nedolžno prebivalstvo pred zločini komunistov, ki so izkoristili NOB za revolucijo in prevzem oblasti.

Tudi v tej luči porojene simpatije desnice in še zlasti Nove Slovenije do Pahorja (pred meseci so celo navrgli, da bi ga podprli kot predsednika republike) so lažje pojmljive, če se celo besede in misli ujemajo: Borut Novak in Ljudmila Pahor sta mogoče ista oseba. Zdaj je verjetno bolj umljiv Pahorjev molk ob trenutnih razpravah, pa tudi na kakšni domobranski slovesnosti ga utegnemo srečati.

Toda če vse to drži, če drži ta perfidna teza o zlorabah & izkoriščanju – vredna posebne analize –, kaj nam vse to pove o ponarejanju zgodovine? Če so bili partizani res le zlorabljeni, potem so vredni pomilovanja. Potem so borci NOB s peterokrako vred vredni spoštovanja, vendarle! Pa seveda ne gre za to: ne Janša ne Novakova in ne Pahor tega ne morejo misliti resno. Ker ne morejo konsistentno pokazati, kdo je potem vodil boj proti okupatorju in komu gredo zasluge. Gesta z zanikanjem simbolov zato ne služi le protikomunistični reinterpretaciji druge svetovne vojne, ampak izničitvi akterjev NOB sploh in zgodovine Slovenije vse do njih samih, ti. osamosvojiteljev. Ne, obstaja »naša« in »vaša« zgodovina, ali še drugeče, zgodovina pred nami in po nas, ve pa se, čigava je prava.

zvezda

Množični morilci s peterokrako

Demonizacijo nosilcev rdeče zvezde, ki ni le ideološka operacija spreminjanja zgodovine, temveč tudi trenutnih ideoloških in političnih razmerij v družbi, je dosegla enega svojih vrhuncev v Janševi naslednji ugotovitvi: »Tudi množični morilci so nosili rdečo zvezdo.«

Demagoški postopek argumentacijsko gradi na prevari »krivde po povezavi«. To srhljivo asociacijo, na katero nisem našel nobenega političnega odziva (!), je znova treba razumeti šele na podlagi vpotegnitve zgodovinskih subjektov, torej nekako premalo implicitne prve premise, kar je opisana značilnost v simboliko usmerjenih razprav. Sklepanje je:

(1) Rdeča zvezda je simbol pristašev NOB (partizanov, praporščakov na proslavi, komunistov, itd.)

(2) Rdeča zvezda je tudi simbol, ki so ga nosili množični morilci.

(3) Torej so pristaši NOB (partizani, itd.) podobni množičnim morilcem / so množični morilci.

Logika pripisa demoničnih značilnosti je jasno razvidna, zmotnost tudi. Če npr. rečem »Janša je dober obramboslovec. Toda je tudi obtožen v korupcijski aferi. Torej so obramboslovci obtoženi v korupcijskih aferah«, sem jasno obtežil obramboslovce vobče z neko pripisano neprijetno in nesprejemljivo asociacijsko lastnostjo.

Sicer pa sem vzpon antikomunizma kot temeljne matrice slovenske politične paranoje, njen ekskluzivizem in lov na čarovnice že do potankosti opisal v svoji knjigi o njej iz leta 2010. Le da takrat nisem slutil njene intenzivnosti in novih kontekstov.

Slovenska duša gre v remont

Dr. Milan Zver: “Slovenska smer potrebuje nov veter, novo vizijo in novo dušo”:

Drage Slovenke in Slovenci,

Ponovno smo pred pomembnim razvojnim mejnikom. V jeseni bomo na volitvah izbirali predsednika Republike Slovenije. Slovenska smer potrebuje nov veter, novo vizijo, novo dušo, da bo postala še bolj VARNA, še bolj SOLIDARNA, še bolj SOCIALNA, še bolj PRAVIČNA, še bolj GOSPODARSKO UČINKOVITO okolje, da bomo lahko razvijali lastno kulturo, kakovost življenja, prostost in občutek nacionalne pripadnosti, dobre odnose s sosedi in ugled v Evropski zvezi.

Milan Kučan o nevidni menjavi duše države ob državnem prazniku:

Slovenska država ima več korenin. Kdor teh korenin, na katerih je zraslo drevo, ki mu pravimo slovenska država, ne spoštuje, ne spoštuje slovenske države. Ne smete pozabiti, da je nekaj ministrov te vlade, preden so nastopili funkcijo, govorilo o potrebi, da se resetira Slovenijo in da je predsednik vlade govoril o drugi republiki. To pomeni, da se spreminja duša te države, kar se počne postopoma, korak za korakom, ne da bi mi to videli. Tako se bomo nekega dne zbudili v popolnoma drugačni državi od tiste, ki smo si jo želeli leta 1991.

V igri so maksimalno velike stvari, da bi še pesnik vzdrhtel v pričakovanju: Milan Kučan in dr. Milan Zver istočasno uvajata ali svarita pred logistiko slovenske duše, a z nasprotnega zornega vidika. Za Kučana obstaja nevarnost menjave duše države (!), za Zvera nuja nove slovenske duše. Psihopolitika postaja vedno bolj ona sama, politika psihe. Pri prvem je kontekst verjetno bolj metaforičen, pri drugem se mi zdi tako rekoč psihagoški – glede na kandidaturo za predsednika republike. Ob Pahorjevi demonologiji se torej v naš diskurz prebija še nova nacionalna psiho-logija par excellence. »Prva« Platonova Republika je uvedla psihopolitično enotnost: duša in polis sta v korelaciji kot celota in glede na posamezne dele. Ampak dobro, smo pri filozofskih utopistikah. Sproščena republika je rahljala teren. No, sedanja slovenska druga republika že zahteva drugo dušo, njen remont ali resetiranje. In nove dušne pastirje.