Podpisniki spomenice Katedrale svobode so včeraj iz svojih usnjenih foteljev ugotavljali, da Janševa vlada deluje popolnoma drugače: učinkovito, inkluzivno in odgovorno. Odkrivali so podobnosti med sedanjo in Demosovo, saj sta se obe soočili »z zunanjim sovražnikom Slovenije – pred tridesetimi leti je bila to invazija oboroženih sil JNA, danes invazija novega korona virusa.«
In to še ni vse: danes, ko je na števcu Slovenije 11 mrtvih in 756 okuženih, so našli še enega sovražnika: »Ni epidemija podobna socializmu, ampak socializem epidemiji«. Seveda se pri nas ne more zgoditi, da bi domača medijska elita zmogla kakšen kritičen komentar, zato bom poskusil sam.
Kritični do Šarca vnaprej, hvalilni do Janše
V svojem pismu, ki mu pravijo »spomenica«, so se oglasili po letu in pol zato, da podprejo novo vlado na njenem začetku; presenečeni ne moremo biti, saj gre za sopotnike SDS. V poudarku iz spremnega dopisa beremo, da so že takrat javnost posvarili pred vlado Marjana Šarca s podporo »skrajne Levice«, kajti za razliko od danega trenutka, ko so nad delom Janševe koalicije navdušeni, so za prejšnjo ugotavljali:
»Onkraj razumnega dvoma je, da ta Vlada ne bo stabilna, uravnotežena, razvojna in reformna. Žal bo politično pristranska, retrogradna, reformno, razvojno in projektno neučinkovita, ter po večinskih ocenah političnih poznavalcev kratkotrajna.«
Kdo je Katedrala svobode?
Nesporno gre za interesno akademsko združenje z ambicijo ideološkega krožka oblasti, ki vleče svoje sledi v krog Nove revije in Zbora za republiko, retorično se sklicuje na svoj program »Sproščene Slovenije«, leta 2004 zmagoviti koncept in slogan. Idejni vodja obeh projektov je nedvomno dr. Peter Jambrek, preostali pa se po svojih močeh dnevno trudijo zaščititi interese svojih političnih izbrancev. Tudi novo spomenico podpisujejo v tem vrstnem redu naslednji: Peter Jambrek, Matej Avbelj, Boštjan M. Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel, Tomaž Zalaznik.
Zalaznik je dolgoletni šef Nove revije, če odštejemo sina Petra Jambreka pa dejansko preostali člani tvorijo čvrsto jedro prvaka v zasebnem šolstvu pri nas, Petra Jambreka. Zgolj majhen primer: po tistem, ko je ustanavljal zasebne fakultete, je Jambrek pristopil k ustanovitvi Nove univerze – seveda v času prvega mandata Janševe vlade. In bil uspešen. V zelo kratkem obdobju njenega aktivnega delovanja, saj je bila nekaj let zaradi tožb v mirovanju, je ta zasebna ustanova zamenjala tri rektorje. Uganemo lahko, katere: Mateja Avblja, Dimitrija Rupla in Petra Jambreka. Pa tudi, da tam poučuje Ernest Petrič.
Jambrekovi fakulteti sta še Fakulteta za državne in evropske študije in Evropska pravna fakulteta, po razhodu z Matejem Makarovičem in njegovo Fakulteto za uporabne družbene študije pa je zdaj ustanovil še Fakulteto za slovenske in mednarodne študije. Zgolj za občutek: Nova univerza je skupaj s svojima dvema fakultetama, če odštejem zadnjo od treh, ki je šele začela dobro delovati, doslej prejela več kot 37 milijonov državnega denarja – štejem le zneske, ki so prišli neposredno z ministrstev. Ob nastopu nove vlade se očitno splača pisati spomenice.
Možnosti za sproščenost
Pred dnevi sem poročal o možnostih refleksije v času samoizolacije in o paradoksalni situaciji, ko se je v karantenizirani Sloveniji na svoj način oblasti ponudila priložnost za aktualizacijo politične sproščenosti (Gelassenheit) – več o tem v Možnosti mišljenja v času koronavirusa. Jambrek in Rupel sta ena izmed redkih artikulatorjev, ki sproščenosti kot ideologemu in filozofemu dolga desetletja ostajata zavezana, zato tudi v kratkem opisu delovanja Katedrale svobode ne moreta brez nje:
»Katedrala svobode – Konvencija za nacionalni program je združenje osebnosti iz sveta kulture, znanosti, podjetništva in politike. Njen namen je razprava in soglasje o programskih točkah nacionalnega programa za sproščeno in svobodno Slovenijo. Ikona Konvencije je Katedrala svobode, Plečnikova upodobitev slovenskega parlamenta, razumljena kot slovenska akropola in kot simbol slovenske državnosti.«
Na podoben način res ne preseneča, da je tudi na njihovi lanski akademski konvenciji ena od točk razprave bila naslednja: »Vprašanje slovenskega narodnega značaja: hlapčevstvo in upor, enakost in zavist, sproščenost in zavrtost.«
Ali kot je 12. junija 2007 ugotavljal eden od njenih vnetih artikulatorjev, tedanji in sedanji kolumnist Dela, dr. Dimitrij Rupel: »Kljub temu, da v zboru menimo, da še nismo dovolj sproščeni, in da levica misli, da nismo več sproščeni, je bistvena skupna ugotovitev, da potrebujemo več sproščenosti.«
Za kaj se zavzemajo v spomenici?
Peter Jambrek, Matej Avbelj, Boštjan M. Jambrek, Ernest Petrič, Dimitrij Rupel in Tomaž Zalaznik se v začetku epidemije že takoj zavzemajo za premislek o tem, kaj bo potem: po zgledu Boruta Pahorja, ki na začetku epidemije razpravlja o recesiji, o čemer pišem v Raje modrovanje o času po epidemiji in Idila sredi epidemije: o štirih jezdecih demokracije.
Po njihovem je namreč »po koncu viharja« priložnost za nič manj kot »preporod slovenske družbe, kajti do sedaj smo bili priča, da so egoizem, hedonizem in materializem prevladali nad vrednotami kot so družina, prijateljstvo in medsebojna pomoč ter ljubezen do domovine.«
Nenavaden nabor vrednot, če pomislimo, da je velja Jambrek za premožneža. Damir Črnčec, še nedavno njegov izbranec in dekan, je leta 2017 po razhodu z njim povedal: »Jambrek je nedvomno največji slovenski visokošolski tajkun, ki je do tega statusa prišel na sporen način in z denarjem nas, davkoplačevalcev.« Zlahka si torej lahko predstavljamo, kaj mislijo pod sproščenim preporodom slovenske družbe mimo materialnih dobrin.
Podpisniki potem neokusno zapišejo, »da upamo, da bo tudi ta zdravstvena kriza, tako kot je bila osamosvojitvena, katarzična oziroma zdravilna«. Ampak če že Janševo vlado primerjajo z Demosom in koronavirus dobesedno z invazijo oboroženih sil JNA, potem takšna napoved nujno vključuje misel na najbolj dramatične scenarije. V kakšnem smislu je bila invazija JNA zdravilna in v kakšnem smislu so to smrtne žrtve?
Posebej dragocene so besede spomeničarjev, ko priskočijo na pomoč aktualni vladi pred menda hudimi obtožbami: »Danes pa lahko še kar naprej poslušamo sovražna podtikanja in diskvalifikacije sedanje vlade, kot da prejšnja vlada ne bi odstopila, ampak bi se še vedno borila za oblast.« Povedano drugače: opozicija bi morala vendar umolkniti, tako pa se povsem nedemokratično zaganja v to vlado in celo bori za oblast! Še dobro, da nas bo Katedrala sprostila in osvobodila.
Več sproščanja medijev
Njihovo ljubezen do domovine in skrb za demokracijo dopolnjuje še Jambrekova stara misel o tem, da nas čaka veliko sproščanja tudi v sferi medijev. Naj spomnim. Imperativni »Ogromno sproščanja nas čaka na tem področju« se je kazal v obliki napovedane medijske sprostitve in bil impliciran v nekakšni medijski kontroli ali vsaj poduku, ki bo novinarje naučil lekcije. Prav Jambreku smo lahko hvaležni za še eno tezo: vojne z mediji prinašajo zmagovalce vojn v politiki. Kajti do preobrata na državnozborskih volitvah leta 2004 je prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«. Ne dvomim, da bi misel ponovil tudi danes.
Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Ugotovitev je intrigantna in daljnosežna, šele nezaupanje v medije je porodilo obrat na državnozborskih volitvah. Jambrekov »silogizem« je bil takšen: (1) ljudje so doslej (neomajno) verjeli medijem, (2) vera v medije je vzdrževala in ohranjala dosedanjo oblast, toda (3) ljudje so nehali verjeti medijem. Zatorej je (4) konec zaupanja/vere v medije povzročil spremembo oblasti. Pomembnost novinarskega dela in vpliva tega na politične dogodke ne bi mogli biti v tesnejši povezavi. Ljudstvo je sicer uvidelo, da medijem ne sme verjeti, novinarji pa so mediatorji in ključ do političnega uspeha. Že v samem začetku vzpona nove oblasti so bili interpelirani v politične vojščake.
In takšni so, tudi po svoji volji, pretežno ostali še danes.
Več:
RTV Slovenija in Večer neženirano v bran Jambreku
You must be logged in to post a comment.