Lista 88 in rektorja Rupla nove politične ambicije

Neuničljivi bivši zunanji minister dr. Dimitrij Rupel, predavatelj, občasno pisatelj, rektor in včasih tudi urednik, tokrat ustanavlja novo stranko. Informacijo je potrdil več medijem. Resda previdno dodaja, da je doslej prihodnja stranka šele v povojih, imenovala se bo Lista 88. Zakaj? Ker »moraš v vsakem od 88 okrajev, kolikor jih je v državi za parlamentarne volitve, imeti enega kandidata«.

Razlaga je na mestu in nadvse potrebna, da ne bi pomislili na kaj drugega: številka 88 ima še kakšen drug kodni pomen, pri neonacistih in skinheadih označuje pozdrav »Heil Hitler« – H je osma črka abecede, zato je pozdrav HH zakamufliran v številki 88.

Ko niti Zelig ni bil rektor

Najbrž je ta nerodnost tu še najmanj pomembna. Ruplova ideja po novi strankarski formaciji je intrigantna iz najmanj dveh razlogov, iz enega pa je povsem pričakovana. Težko bi si v slovenski politiki od osamosvojitve najprej zamislili bolj ambicioznega in samozaverovanega akterja, brez zadrege ob radikalni menjavi svojih ideoloških pozicij: nenazadnje je Ruplov konformizem pripeljal do prestopov iz ene stranke v druge, najbolj znamenito njegov širok diapazon prepričanj manifestira njegovo članstvo v LDS in preskok k Janševi SDS.

Prej omenjeni intrigantni okoliščini ob koncipiranju nove stranke sta naslednji: njegovo rektorovanje in njegov odnos do novinarstva. Obsesivnost se ne konča le pri političnem udejstvovanju, trenutno je gospod rektor pete slovenske univerze. Podatek, ki so ga mnogi spregledali. V starosti 71 let vodi v Novi Gorici akreditirano univerzo s tremi članicami, Evropsko pravno fakulteto, Fakulteto za državne in evropske študije ter novo Fakulteto za slovenske in mednarodne študije. Še več, omnipotentni Rupel na vseh treh tudi predava.

Ker gre za zasebno univerzo, je po pisanju nekaterih medijev njen izključni lastnik dr. Peter Jambrek – in prav on se, kakšno naključje, omenja kot sopobudnik nove Ruplove stranke. Povedano drugače: univerzitetni podjetniki in lastniki si omišljajo novo igrico, ker jim zasebne univerze očitno niso dovolj velik izziv in obveza. Dopoldne zasebna univerza, popoldne politična stranka.

V tej stranki najbrž ne bo dr. Damirja Črnčeca, donedavnega dekana Jambrekove Fakultete za državne in evropske študije, ki ga je, na njegovo očitno jezo, nedavno prvoomenjeni odstavil. Kot vidimo iz javnih reakcij, je odstavljeni dekan v tistem hipu nenadoma ugotovil, da je nekaj hudo narobe z državnim financiranjem te in drugih Jambrekovih ustanov.

Zaostala država in pametni novinarji

To je prva intrigantnost. Druga se, če pustimo ob strani rektorjev retorični neoprimitivizem, po katerem je država retardirana, on pa jo bo vlekel naprej, skriva v obetu sestave novih članov stranke. Po poročanju Večera in povzetku v Mladini bodo v njej pomembno vlogo igrali novinarji, celo na prvem mestu, nato pa še zdravniki in znanstveniki:

“Radi bi zbrali nekaj pametnih ljudi, da bi ta Slovenija naredila kakšen korak naprej,” je o motivu povedal za Večer, saj meni, da je “država malo zaostala”. Ker je “država malo zaostala”. Šlo naj bi za sredinsko listo, ki bo med člani vsebovala novinarje, zdravnike, znanstvenike in nenazadnje tudi politike.

Ruplova politična stranka bo torej tudi stranka novinarjev. Najbrž, ali pač, ne aktivnih. Nekateri drugi ustanovitelji in lastniki iz bazena desničarskih zasebnih univerz in fakultet, kot sta recimo dr. Matej Makarovič in dr. Matevž Tomšič, so svojčas gojili prepričanje o potrebnosti »državnega novinarstva«. Država potrebuje svoje novinarje, so razglabljali, in te bi neposredno morala plačevati država. Rektorjev predlog je to genialno idejo še dodatno obogatil: zakaj bi se država vpletala v novinarstvo, če se novinarstvo lahko vplete v politično življenje na neposreden način?

Namesto vojn z novinarji – stranke z novinarji

Ruplova želja po zbiranju »pametnih ljudi«, najbrž tudi sproščenih, če naj spomnim na njegov sloviti in fantastično razkošen prispevek k janšistično-novorevijaški agendi »sproščene Slovenije«, o čemer več v moji knjigi, ima dolgo brado.

In res je bil prav on tisti, ki je proti novinarjem bil največje bitke v prvem mandatu Janševe oblasti. Nenehno se je pritoževal nad dejstvom, da mu npr. Delo ne želi objavljati kolumen – kot zunanjemu ministru. In večkrat mu jih je. Znamenita je njegova izjava, da bi »ponekod  lastniki medijev temeljito razmislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni.«

Kot vemo, si je Janševa SDS v mandatu 2004-2008 podredila večino slovenskih množičnih medijev, vsaj za neko obdobje: Delo, Večer, Slovenske novice, Primorske novice, STA, RTV Slovenija. Samozavest, o kateri tisti, ki so obremenjeni s svojo vlogo nekakšnih »founding fathers«, silno radi spregovorijo, se je razbirala že v Ruplovih nejevoljnih svarilih:

Ste kdaj videli katero državo, ki bi imela take medije kot Slovenija? Ne poznam nobene. Objavljal sem v vseh svetovnih časopisih, v vaši hiši pa so mi – svojemu zunanjemu ministru – zavračali besedila. Medijska politika je potrebna zelo resnega, sproščenega premisleka. Ne poznam države, kjer bi se mediji tako enotno postavili zoper demokratično izvoljeno vlado.«

Nekaj podobnega je Rupel licitiral, ko je odkrival nič manj kot medijsko vojno proti sebi kot zmagovalcu volitev – desetletje pred Donaldom Trumpom:

V Sloveniji imamo medijsko vojno proti politiki, ki uresničuje program slovenskega sproščanja in evropskega povezovanja. Slovenski državljani so nadvse prepričljivo rekli ‘ne’ usmeritvi Ropove in Kučanove politike, vendar se ta v zaostreni obliki nadaljuje v slovenskih medijih.

Ne verjeti medijem, dobiti volitve

Podobno obsesivnost, naposled tudi posesivnost, je glede medijev v času od zmage sproščenih sil na volitvah 2004 izkazoval tudi Jambrek – takrat še Janšev ideolog, ki se je proti njemu, tako kot Rupel, v zadnjih letih obrnil. Če je Rupel ugotavljal, da je »največ medijske proizvodnje namenjene sprotnemu, takojšnjemu učinku. V naših medijih vidim veliko grobosti in hudobije«, je lastnik zasebnih univerz spoznaval, da je do preobrata na državnozborskih volitvah 2004 prišlo zaradi tega, ker so »ljudje nehali verjeti medijem«.

Mediji so torej bili uspešno presežena zapora, ki je kot takšna šele omogočila vzpostavitev nove oblasti. Se pravi: ni posebno naključje, če Rupel in Jambrek v svojo stranko vabita novinarje. Bolj preseneča, da glede velike obsedenosti z mediji raje ne gresta v ustanovitev svojega časopisa. S tem bi rešila nekaj težav, ki jih čutita v tej medijski krajini.

Popoldanska obrt in vitalnost v tretjem življenjskem obdobju

Rupel je sicer nekoč, leta 1995, že izrekel izjemno ostre besede o Janši:

Janez Janša je demagog. V politiki nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj nas stane kar hoče. Njegov cilj je Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov.

Ena izmed znamenitih epizod Ruplovega ministrovanja pod njim zadeva tudi blatenje slovenskih novinarjev. Leta 2007 je svojemu romunskemu kolegu energično odsvetoval, da sprejme ponujeni intervju Mladine, ker naj bi bil njegov novinar Borut Mekina »komunist sovjetskega tipa« in »anarhist«. Za nameček je ob tem obrekoval še novinarjevo ženo – Romunko. In res, intervju je bil odpovedan. Za vsaj enega novinarja torej že lahko vemo, da verjetno ne bo član nove stranke Lista 88.

Na kakšne kadre računata Rupel in Jambrek pri svojem novem projektu, bo najbrž hitro razvidno. In res, pri Ruplu že dolgo več ne gre le za njegov osebni problem dnevnega bioritma, ki ga običajno ne zmorejo niti najbolj vitalni upokojenci – namreč kako uskladiti koledar, po katerem si do 9. ure zjutraj rektor, do 12. ure predavatelj, do 15. ure pisatelj, po tej uri pa politik in po možnosti medijski urednik v vojni z novinarji. Ob 22. uri pa seveda redni gost Odmevov.

No, nekdo, nenazadnje državljani, se bo resnično moral vprašati, kaj takšno grobo prepletanje socialnih in interesnih mrež, politizacija akademske sfere in »akademizacija« strankarske politike, dejansko pomenita v danih razmerah z vidika avtonomije in možnih konfliktov interesov.