Stranka Resni.ca, na katero se vsakodnevno lepijo nove afere in nova spoznanja o tem, kako zelo neverodostojni so njeni politiki, se mora spopadati z novimi razkritji. Tokrat o poslancu Borisu Mijiču, ki naj bi za seboj puščal dolgove do delavcev, upnikov in države, pri čemer javnost spremlja očitke o spornih poslovnih praksah, neporavnanih obveznostih in ravnanjih.
V politično bolj občutljivem in zrelem okolju bi takšne afere skoraj samodejno pomenile resno grožnjo politični verodostojnosti vpletenih, pri nas pa postajajo del vsakodnevne kronike, kjer se nihče več ne čudi, kako nizko smo padli v politični kulturi in kako nizka pričakovanja imamo do predstavnikov v politiki. Še več, pri nas se dogaja, da dobivamo vladavino organiziranih laži in lažnivcev, ki na koncu pojasnijo, da je takšna pač »kruta realnost politike«, kot je to storil Anže Logar. Zato ni dvoma, da mora naša minimalna intelektualna poštenost biti enako realna in lažnivce vsakič spomniti, da so lažnivci.
V običajnem demokratičnem miljeju bi zagotovo pričakovali, da razkritja, kako ne poravnavajo dolgov, notorično zavajajo javnost, prelamljajo javne zaveze ali podpisujejo notarsko overjene izjave, ki jih nato brez večjih zadržkov mečejo v koš, pri njihovih podpornikih povzročijo vsaj določeno mero moralnega nelagodja, dvoma ali izgube zaupanja. Vendar se pri populističnih voditeljih, kar končno vidimo tudi pri Donaldu Trumpu, praviloma dogaja nekaj skoraj nasprotnega: afere, laži, nedoslednosti in moralna kompromitiranost jim podpore ne zmanjšujejo odločilno, včasih pa jo celo paradoksalno učvrstijo, saj jih podporniki interpretirajo znotraj širšega simbolnega konflikta med »našimi« in »njihovimi«, razpredajo o vplivu globoke države in izumljajo vedno nove teorije zarot.
Naivnost teze o neinformiranih državljanih
Prav zato bi rad opozoril, da vprašanja politične podpore stranki Resni.ca, končno pa tudi stranki Demokrati in še kakšni drugi, ni mogoče zadovoljivo pojasniti s poenostavljeno domnevo, da gre zgolj za zavedene, prevarane ali zmanipulirane državljane v klasičnem smislu. Teza, da bodo ob dostopu do pravilnih informacij svoje politične preference hitro spremenili in se odpovedali svojim favoritom, je preveč naivna in prekratka. Takšna razlaga izvira iz nekakšnega intelektualnega udobja in se hrani z vero v moč razuma znotraj demokratičnega dogajanja v družbi, v skladu s katero bodo zapeljani volivci ob soočenju z novimi dejstvi spontano spregledali in nato spremenili svoja stališča. Pa se to res dogaja?
Empirične raziskave politične psihologije, teorije populizma in sodobne epistemologije kažejo bistveno bolj zapleteno sliko, kajti prepričanja pogosto niso rezultat razumskega tehtanja argumentov. Žal so precej močneje odvisna od psihologije občutenja identitete in pripadnosti, čustvene vpletenosti in globljih epistemoloških dispozicij. Zaradi njih se dogaja, da posamezniki sploh ne iščejo informacij, ki bi njihove poglede preverjale, jih nato še manj sprejemajo, pač pa veliko raje stanje stvari vidijo in interpretirajo po svoje, vendar na način, da bodo učvrstili svoja poprejšnja prepričanja. Pri antisistemski populistični stranki Resni.ca, kjer ima konspiracizem močne korenine, se to dogaja še toliko izraziteje.
Epistemološke hibe
Nekaj torej počnemo narobe, če mislimo, da so volivci Resni.ce nekakšne pasivne žrtve propagande, kajti v znatnem obsegu deluje močneje njihovo aktivno istovetenje z načini mišljenja, znotraj katerih zmagujejo epistemološke hibe in moralni cinizem. Že bežen pregled političnega diskurza stranke pokaže, če pustimo standardne populistične floskule ob strani, močno prisotnost konspirativnega mišljenja, antiintelektualizma, nezaupanja v institucije znanja in sistematičnega spodkopavanja ideje strokovne avtoritete.
Med pandemijo covida je bila politična identiteta stranke skoraj v celoti zgrajena na širjenju dvomov o medicinski stroki in znanstvenem konsenzu, tudi uradnih statistikah in seveda legitimnosti javnozdravstvenih ukrepov. Pri tem nismo zaznali le nestrinjanja s posameznimi politikami, pač pa nekakšen širši epistemološki vzorec, v katerem so prevladovali sum, dvom, alternativne razlage in teorije zarot, ki so nadomestili težo preverjenega znanja, metodološke strogosti in empiričnih dokazov. Zakaj bi torej volivci Resnice racionalno gledali na lastno politično vodstvo?
Kot vemo, je konspiracizem epistemološki sistem, v katerem se gojijo občutki nekakšnega ekskluzivnega vpogleda v delovanje sveta, ki je za akterje edini pravilen. Konspiracist verjame, da vidi bolje od drugih in goji nekakšno teorijo drugega pogleda, kot temu pravim: na prvi pogled so stvari za večino naivne, toda on zmore bolj globinski »drugi pogled«. To pomeni, da zaznava manipuliranje sistema in predvsem verjame, da je večina zaslepljena, le on je spregledal.
Privlačnost teorij zarote zato nikoli ni v njihovi dokazni moči, ampak v psihološki funkciji, ki jo opravljajo, ko kompleksno družbeno realnost poenostavijo v izmišljen narativ o skritih centrih moči, zlonamernih elitah in strogo organiziranih manipulacijah. Teorije zarot epistemološko večkrat zgradijo trdovratno notranjo logiko in so izredno odporne na vsak pomislek in racionalno kritiko. V praksi njihove pristaše ne prepriča noben racionalni argument in vsakogar, ki ga ponudi, razglasijo za sovražnika in dodatni dokaz, da začetna zarota obstaja, nekdo pa želi njihova spoznanja preprečiti.
Intelektualna lenoba
Državljani znotraj konspiracističnega sistem, ki lahko vmes postane še političen, tako največkrat delujejo kot nekakšni verniki, ki zavračajo osnovne norme racionalnega oblikovanja naših prepričanj, prezirajo znanstvene avtoritete, preverjanje virov in logično koherenco. Namesto tega se raje naslonijo na politično ali kakšno drugo ideološko identiteto, sledijo potrditveni pristranosti in se zatekajo v skupine, v katerih se čutijo pripadne, razumljene in sprejete. Težava ni v pomanjkanju znanja, ker se akterji največkrat vedejo epistemološko neodgovorno in v skladu s tem, kar bi v epistemologiji hib opisali s pojmi intelektualne lenobe, lahkovernosti in dogmatizma.
Ko govorimo o podpornikih Zorana Stevanovića in stranke Resni.ca, ni mogoče govoriti le o epistemološki plati njihovih volivcev, ki je zelo značilna in nekolikanj specifična glede na volivce drugih strank, ampak tudi o moralni. Eno je namreč, čemu želijo posamezniki čustveno in politično slediti, nekaj drugega pa je moralna struktura njihovih političnih identifikacij. O čem govorim? Morda je eden bolj presenetljivih fenomenov sodobnega populizma takšnega kova pripravljenost dela volivcev, da so nenavadno strpni do ravnanj, ki bi jih morali moralno obsoditi. To velja še zlasti za »njihove« politike. Če pričakujemo, da bodo odprli oči, ko bodo odkrili politično kulturo laganja in goljufanja svojih varovancev, se žal motimo in resnih moralnih prekrškov preprosto ne bodo šteli za takšne.
Dogaja se, da tudi poslančevih dolgov do delavcev in neplačanih obveznosti, če podam le ta primer, ne bodo kar prepoznali kot etično sporno ravnanje, ker tudi politična podpora ne deluje po principih integritete, ampak izključno po logiki pripadnosti in »našosti«. Na tej točki se kaže posebna narava populističnega delovanja, ker državljani svojim politikom pogosto ne zaupajo zato, ker bi jih imeli zares za moralno dosledne ali poštene, v njih pa precej bolj vidijo in jih doživljajo kot predstavnike revolta proti sistemu, elitam, množičnim medijem in vsemu, kar v njihovem imaginariju tvori centre moči. Kar morajo politiki, ki se zavedajo slepote lastnih volivcev, v takšnih kriznih trenutkih storiti, je zgolj to, da njihovo manipulativnost in manipulabilnost vedno znova izkoristijo sebi v prid.
Kognitivna disonanca
Spomnimo se znamenite Trumpove izjave. Januarja 2016 je na shodu v Iowi izjavil: »Lahko bi stal sredi Pete avenije in nekoga ustrelil, pa ne bi izgubil nobenega volivca.« Če kaj, nam to pove, kako močno se je zavedal svoje politične moči manipulacije z volivci zaradi tako rekoč plemenske lojalnosti svoje baze. V tem smislu nato laži, afere, skorumpiranost in splošno prostaštvo politikom takšnega kova ne pridejo do živega, ker so vedno znova interpretirani kot del širšega konflikta, kjer je občutek pripadnosti za volivca pomembnejši od splošnih političnih in etičnih dilem.
Svoje nato opravi še psihološki mehanizem kognitivne disonance, ker bi moral posameznik, ki svojo identiteto močno investira v političnega voditelja ali gibanje, ob priznanju njihove nepoštenosti in laganja hkrati priznati lastno zmoto, politično naivnost ali sokrivdo. Ker je to preveč boleče, se temu raje izogne. Zviti politiki, ne glede na njihovo lopovščino, se zato hitro zatečejo k podobni obrambni racionalizaciji in pri svojih podpornikih napletejo, da so žrtev obračuna nasprotnikov, pri tem pa relativizirajo in minimizirajo svoje grehe.
Pomembno sporočilo je zatorej, da ne bi smeli kar tako podleči iluziji liberalnega razumevanja politike, ki stavi na »razsvetljensko« ravnanje volivcev in upa, da bodo ti nekega dne spregledali in se uprli vladavini laži in lopovov. Sedanja levosredinska opozicija se preveč zanaša na ta moment. Žal so nasedli pretirano racionalni razlagi političnega obnašanja, kjer bi si želeli, da svoje izbire in odločitve oblikujejo na podlagi dejstev, konsistentnosti ravnanj in moralnih presoj. Od tod izvira razširjena cinična racionalizacija, po kateri so naši sicer lopovi, vendar vsaj delajo za nas – tega smo se v zadnjih desetletjih res naposlušali.
V tej perspektivi moralna integriteta nenadoma ni več pogoj politične sprejemljivosti, ker jo izrine vprašanje, komu so privilegiji, vpliv in koristi namenjeni. Del populističnega volilnega telesa klientelizma, korupcije ali moralne dvoličnosti ne zavrača in predvsem nasprotuje le temu, da so do njih upravičeni tisti »drugi«. Ker njihova politična želja velikokrat sploh ni vzpostavitev bolj pravičnega sistema v družbi, ampak nekakšna zamenjava elit, si želijo le, da nenadoma kradejo »naši«, njihovi pa ne smejo več. Skozi takšno epistemologijo volilnega telesa se verjetno posredno kaže tudi fantazma njihovega lastnega vzpona in dostopa do privilegijev, kar pomeni, da se poistovetijo s svojimi političnimi izbranci in bi tudi sami podobno ravnali, če bi imeli podobno možnost.
Po tej sprevrženi razlagi zato poslanec sumljivega slovesa ne bo več dojet kot nesprejemljiv, ampak kot iznajdljiv v izigravanju sistema. Postal bo vir občudovanja, ne moralnega prezira.
Kam gremo
Če povem na kratko: pričakovanje, da bodo nova razkritja sama po sebi povzročila množično izgubo zaupanja v populistične politike, je preveč naivno, če ob informacijski dimenziji upoštevamo še epistemologijo množic in njihov odnos do moralnih standardov. Žal politična identiteta in pripadnost večkrat postaneta pomembnejši od resnice, in to celo takrat, ko govorimo o stranki z imenom »Resnica«. Vse to se nam dogaja, ko demokratični standardi drsijo v brezno, ko opuščamo svoje zaveze racionalni presoji, deliberaciji in odgovornemu ravnanju in vse našteto hitro zamenjuje občutek plemenske pripadnosti, ki se hrani s konfliktom, iracionalizmi in delitvami na »naše« in »njihove«. Da bi pot v brezno pred nami presegli, bi morali imeti precej bolj aktivne državljane, akademsko sfero in bolj kompetentne množične medije.
Več:
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Logar se je uspešno zlagal: optimistično je skočil v objem Janši
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo