Lepa agentka: Šarčeva zasebnost kot lažna dilema

04/10/201905/10/2019 / Boris Vezjak

Minuli teden je minil v pričakovanju političnih učinkov razkritja nove domnevne afere o zaposlitvi neznane N.H. na Sovi, Slovenski varnostno-obveščevalni agenciji. K novi službi naj bi ji pomagal nihče drug kot predsednik vlade in morda tudi nekdanji direktor Sove dr. Damir Črnčec, danes tesen sodelavec prvega, njegov večni »alter ego« in državni sekretar, nekoč direktor Sove.

Predsednik vlade med pojasnjevanjem, ali pozna agentko Sove

Še več, Bojan Požar, ki je razkritje sprožil, na svojem portalu namiguje, da je premier omenjeni novopečeni agentki priskočil na pomoč tudi ob drugih priložnostih, sicer še pred zasedbo sedanjega položaja, in da je z njo bil ali je intimno povezan.

»Afera« je sledila razkritju, da sta dve Požarjevi podjetji, Lanaka Media d.o.o. in Report d.o.o., za oglaševanje s Telekomom Slovenije lani podpisali pogodbi v višini 76.000 evrov in še eno z Darsom v vrednost za 111.694 evrov, o čemer je tik pred tem prvi pisal Vladimir Vodušek in s tem odprl več starih, a nikoli rešenih vprašanj: kdo že leta financira Požarjev portal in s kakšnim namenom, o statusu sklenjenih pogodb z državnimi podjetji in končno tudi, kako lahko v naši državi novinarji brez slehernega zadržka ceha opravljajo kar dve funkciji hkrati, kot politiki in novinarji (ali komentatorji) obenem.

Logika kontra-afer

Požar je zarotniškega delovanja proti sebi obtožil prav Črnčeca, v praksi torej tandem Damir-Marjan, in svoja prepričanja podkrepil s številnimi posegi Šarčevega spornega sekretarja v podjetje Telekom in njegove povezave z nekaterimi mediji (več dogajanju v tem podjetju npr. v Obramboslovec in vojak na čelu TSmedia in Antenna TV SL in Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih). Zato zadnja afera o »lepi agentki«, kot so jo poimenovali, najbrž ni prišla povsem naključno na spored domačih medijskih kinematografov v obliki politično-medijske kloake, v katero je Slovenija zdrsnila že leta nazaj in v kateri naši novinarji nadvse radi čofotajo z različno velikimi rokavčki in je nikakor nočejo zapustiti.

V prispevku me bo zanimalo, na kakšen način so po razkritju množični mediji prezentirali omenjeno afero v luči pravilne in ustrezne novinarske prakse. Recimo: bi omenjeno domnevno zaposlitev Šarčeve znanke morali obravnavati kot primer nepotističnega ravnanja in zlorabe položaja? Imamo sploh dokaze, da je do njega prišlo in bi se morali pisanja in poročanja o tem primeru vzdržati, če dokazov nimajo? Kaj storiti s posegom v zasebnost zaradi namigov o intimni povezavi med premierjem in omenjeno agentko?

Pokrivanje zgodbe

Pokrivanje medijske zgodbe ni odstopalo od izjemno pričakovane dosedanje izkušnje: po začetnem pisanju in nizu Požarjevih zapisov o povezavi med N.H in Šarcem je najprej sledila faza reciklaž afere v Janševih medijskih satelitih. Šele ko se je Šarec odzval na svojem profilu na Facebooku in je pred kamero zanikal, da bi posredoval pri zaposlitvi omenjene, ker »ni vršil nobenih pritiskov glede zaposlitve«, in po pojasnilu, da agentko sicer pozna, vendar je že dolgo ni srečal, pa so se opogumili tudi nekateri drugi mainstream mediji na že tradicionalni način previdnega povzemanja in reciklažnega razkritja začetne zgodbe.

Pri tem jih je najbrž vodil običajen dvom, v kakšni meri naj tabloidnemu novinarju par excellence, ki je prvi poročal, sploh zaupajo, nato pa so počasi oblikovali osnovno novinarsko dilemo: poseči v zasebnost predsednika vlade, če je zgodba resnična, ali raje ne? Blaž Petkovič in Asja Lednik sta v Večeru odprla temo prav takšno temo o vdoru v zasebnost javnih oseb, vendar bom poskušal pokazati, da je ta v zadevi agentke šele drugotnega pomena, hkrati pa je podatek o znanstvu med Šarčem in agentko konstitutiven, da bi se o možni zlorabi položaja sploh pogovarjali.

Opozicija na preži

Opozicija se ni obirala in je v Sovo, ki jo vodi Rajko Kozmelj, nemudoma poslala komisijo Knovsa v sestavi Matej Tonin, Žan Mahnič, Zvonko Černač in Monika Gregorčič, kjer so opravili nenapovedani nadzor in preverjali postopke kadrovanja ob očitkih o nepravilnostih pri zaposlitvi. 2. oktobra je nato v Odmevih nastopil Tonin in Igorju E. Bergantu pojasnjeval, kaj so počeli med svojim nenapovedanim obiskom Sove.

Šarec, ki sicer po lastnem zatrjevanju v nekem intervjuju vsak svoj delovni dan začenja s prebiranjem poročil obveščevalcev, je potem ob vseh namigih značilno zamahnil z roko, jih označil za običajne diskreditacijske prijeme oziroma insinuacije vedno istih medijev. Tako da so ravnali že v primeru njegove posvojitve, je spomnil, pa da je »šiptar« in da doma pretepa ženo. Govorice je torej želel v paketu označiti za izmišljene in pri tem pozabil, da ni navedel enakovrstnih primerov: svojo posvojenost je nekoč že priznal. Takšen zdrs mu lahko spregledamo, če upoštevamo, da pri tem ni grajal resničnosti ali napačnosti trditev o sebi, temveč njihovo kompromitacijsko funkcijo.

Glede njene zaposlitve je povedal, da je službo »dobila zato, ker se je prijavila in je šlo vse po postopkih«, glede razmerja pa se je zatekel v sedanjik in zapisal, da »niti z njo nimam nobenega razmerja«. Se pravi: imamo kandidatko, ki se je prijavila in obenem bila izbrana mimo razpisa. Na drugi strani pa očitno Sova ni dovolj preverila svoje nove zaposlene in predvidela, da bo z njeno zaposlitvijo morda ogrozila predsednika vlade. No, morda se za to iz čisto določenega razloga ni zmenila.

Minimizacija škode

Novinar bi v takih in podobnih primerih moral postopati v skladu z načelom minimizacije škode – žal tega enostavnega gesla ne bomo našli v registrih tukajšnjega novinarstva, sploh pa ne v glavah predstavnikov ceha. Etična podlaga razkrivanja zasebnosti politikov temelji na aksiomu, da mora javni interes pri razkrivanju osebnih podatkov izrazito prevladati nad pravico politika po njegovi zasebnosti, kar zahteva veliko občutljivost postopanja.

Se je to v primeru Šarca in njegove »lepe agentke«, kot so jo opisali, zgodilo? Pobrskajmo po domači praksi. Nedavno so se mediji razpisali o romanci med predsednikom ultradesničarske stranke Domovinska liga in njihovo glasno članico, znano homofobinjo in nasprotnico splava. Pred leti so nekateri poročali o razmerju med tedanjim predsednikom republike in znano pravnico. Načelo medijske etike je tukaj zelo preprosto in nedoločeno obenem: če se javna osebnost, denimo politik, v svoji karieri sklicuje na vrednote in ideale, ki so v nasprotju s tem, kar dejansko sam prakticira, je pravica javnosti po obveščenosti močnejša od njegovega sklicevanja na zasebnost. Vendar ta nikoli ne more veljati absolutno, tudi ne pri ti. absolutno javnih osebnosti. Enega samcatega univerzalnega pravila ni, presojamo lahko le od imena do imena in upoštevamo vsakokratne okoliščine.

Dilema je zanimiva tudi z vidika etične teorije. V podobnih situacijah se novinarji pri razkritju radi zatekajo v utilitaristično argumentacijo, da bi upravičili poseg v zasebnost in kršitve pravic posameznika, medtem ko se kritiki bolj sklicujejo na deontološke pojme, kot so pravice in dolžnosti.

Nepapeško življenje

Za privlačen mejni primer je poskrbel sedanji predsednik republike, ki rad šarmira javnost s svojimi spolnimi fantazmami. Znan po tem, da se je že moral kdaj pa kdaj soočati z novinarskimi drezanji o svojem »nepapeškem« življenju, a je radovednost javnosti vedno spretno ukrotil s svojim ponavljajočim se odgovorom, da »ne kandidira za papeža« (več npr. v Pahor kot mornar in suspenz političnega mnenja).

Po popolnem političnem polomu 2011 pa se je kot neuspešen premier s predčasno zaključenim mandatom naslednje leto odpravil na predsedniške volitve, domislil uspešno depolitizacijsko strategijo svoje kampanje in se s svojimi populističnimi gegi uspel prebiti na mesto prvega državnika in prvega med uporabniki instagrama. Zdaj že v času drugega mandata nima težav za enake potrebe uporabljati blagih oblik samopromocije, se prikazovati kot družinska figura ob svojem sinu Luki in partnerki na daljavo Tanji Pečar – namreč niti tega podatka, da ne živita skupaj, ne poskuša skrivati.

Borut Pahor, prekaljeni politični maček, je tudi v tej perspektivi domislil genialni trik in mu mojstrstva na tem področju res ne moremo odreči: po eni strani instrumentalno kapitalizira vse »dobrobiti« javne podobe družinskega človeka in očetovske figure, po drugi strani ni zavezan ničemur, kar takšno življenje od njega zasebno zahteva.

Šarec ni Tonin

Dilema, ali ostaja kakšna pravica javnosti po tem, da (s)pozna zasebno življenje Marjana Šarca glede na njegova politična in svetovnonazorska prepričanja, s pomočjo katerih je bil izvoljen na volitvah, zdaj pa od takih prepričanj odstopa, je torej prekratka in nam ne opiše trenutnega zapleta glede zaposlitve agentke Sove. Ta del lahko namreč povsem zanemarimo: Šarec ni Matej Tonin, ki izpostavlja svoje družinsko življenje, ni Ljudmila Novak in tudi ne Lojze Peterle, kjer bi bil podatek o ljubicah in ljubimcih neposredno predmet legitimnega javnega zanimanja, s tem pa tudi obveze novinarjev, da o tem pišejo – in takšen je bil po mojem prepričanju tudi v zadevi domnevnega očetovstva kardinala Rodeta, o čemer več v nizu zapisov na tej strani, npr. v Vrhunska igra kardinala Rodeta in novinarska supervednost.

Zakaj Šarec posebej ne izpostavlja svoje družine, žene in otrok, je povsem njegova zasebna stvar z možnimi različnimi motivi – in najbolj pričakovan je najbrž, da želi sfero svoje zasebnosti ločevati od političnega življenja. Pri čemer bi moralo, ne glede na njegove izjave o obiskovanju maš in redni hoji v cerkev, tudi ostati.

Črtomir in Bogomila

Toda nakazani primer je res drugačen, bolj zapleten in napako bi storili, če bi se zadržali zgolj znotraj začete razprave o javnem interesu okoli zasebnosti predsednika vlade. Dilema je celo zavajajoča, če se usmerimo le vanjo: javni interes je v zgodbi povezan izključno z njegovo možno zlorabo svojega položaja in tem, ali je predsednik res pomagal agentki do zaposlitve.

In zdaj nastopi naslednja težava: da bi sploh razumeli težo in okoliščine tega domnevnega nepotističnega in koruptivnega ravnanja, ta ni nujno odvisna od njegovega osebnega razmerja z agentko, vendar je podatek o njunem znanstvu za presojo o tem, ali je do zlorabe oblasti prišlo, dejansko ključen. Ta podatek novinar preprosto mora vključiti v zgodbo. Obenem ni bilo dejanje nič manj sporno, če ji je pomagal do nove službe zgolj na podlagi znanstva. Kakšne narave je bil ta odnos, intimen ali ne, morda podoben tistemu med Črtomirjem in Bogomilo, kot je svoje razmerje z Bredo, mamo nesojenega sina Petra, na podlagi Krsta pri Savici opisal kardinal Rode, je manj pomembno. Kot vemo, je bil slednji prepoznan za nedolžnega očetovstva s štampiljko nemškega sodnomedicinskega inštituta.

Lažna dilema

Resen novinar bi torej moral v danem primeru preseči prekratko razpravo o pravici javnosti o tem, da pozna Šarčevo zasebno življenje, ker je ta dilema v danem kontekstu drugotnega pomena in s tem lažna. Tudi vsi neupravičeni in upravičeni namigi v to smer deplasirano pomikajo žarišče drugam. Kar ostaja kot edina problematična dimenzija primera, je preprosto le »rihtanje službe« svoji znanki, takšno razmerje pa Šarec priznava na podoben način, kot kardinal priznava znanstvo z Bredo – in do tega posega je lahko prišlo ali ne. Čeprav tvegam posmeh, moram zapisati, da je to vprašanje v tej aferi edino verodostojno in vredno novinarskega truda, v tem smislu pa je treba dati prav samemu Požarju v trenutku, ko večinsko mnenje novinarjev gravitira k ignoranci in sprenevedanju. Skratka: takšna zaposlitev, sploh v kontekstu vseh sumljivih dejanj v njegovem kabinetu, v katere je vpleten njegov sekretar, je vredna novinarskega podjetja, ker obstaja javni interes po takšnem razkritju.

Zaposlitev agentke mimo razpisa, ki je potekal istočasno in kar je priznal sam direktor Sove, gotovo pušča sledi marsikaterega dvoma in odpira vrata ugibanju o zunanji pomoči. Toda brez žvižgaške izpovedi in dokumentiranja bo tovrstno dejanje zlorabe položaja, če je do njega sploh prišlo, silno težko dokazati. Kar je spet okoliščina, ki jo zlahka v zameno zlorabljajo politični in tabloidni mediji.

Pozicija resnega in odgovornega novinarstva bi tudi v tej situaciji morala biti v poročanju o stvareh, ki jih je do konca mogoče raziskati, v operiranju z dokazi in ne zgolj namigi. Dilema je spet zelo realna v svoji izmuzljivosti: naj novinar povsem opusti zgodbo o možni zlorabi položaja, če nima popolnih dokazov, saj bo s svojimi namigi povzročal škodo, ali naj po principih indukcije vendarle javnost obvešča, če le precejšnja verjetnost o tem? Ter seveda: kdaj in kako naj to stori?

V novinarski recepciji se je zato začetno stanje dvoma »Kako poročati o tem?« dejansko prevesilo v »Ali sploh poročati?«. Toda če smo odkriti, si domači mediji najbrž z ničemer od obojega niso niti poskušali beliti glave. Da »raziskovalno delo«, vendar strogo v narekovajih, v državi opravljajo tabloidni novinarji, ki jim ne gre zaupati in s tem intonirajo politično dogajanje v državi zaradi pasivnosti prvih, je v bistvu vsa resnica groteskne medijske situacije v državi.

Šarčev obrat: brez ključev za zalivalce rož

01/09/201901/09/2019 / Boris Vezjak

Neodločnosti ob odstavitvi svojega generalnega sekretarja stranke predsedniku Marjanu Šarcu ne moremo očitati. Ni okleval z napovedjo njegovega takojšnjega odhoda. Toda po drugi strani je poskušal koruptivno dejanje nesimpatično relativizirati na številne načine. Z zamudo enega dneva je post festum dogajanje komentiral še na svojem Facebook profilu in poglobil opisani shizofreni odnos – vmes pa v istem psihološkem slogu nesimpatično blokiral prvaka stranke SDS na svojem tviter računu.

Retorično dvojnost njegove obsodbe sem podrobneje komentiral v prispevku Je Šarec ob odstavitvi sekretarja res kategorično obsodil politična lobiranja?. Čeprav lahko zgolj ugibamo, ali je svoja nadaljnja pojasnila v komentarju na Facebooku razvil iz nuje po nadzoru morebitne prihodnje škode ali »iskrene« notranje potrebe po dodatnem sicer javno izraženem premisleku, se jih na kratko splača pogledati.

Ne bi jim dal ključev

Komentarja so se dotaknili številni mediji, po stari navadi površno. Pri Slovenskih novicah so novico tabloidno predvidljivo oblekli v naslovni poudarek »Na ministrstvih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa, da bi zalivali rože«. Tokrat me bo zanimalo, kako je pri tem postopal argumentacijsko prav v delu, ki se nanaša na nesojene »zalivalce rož po ministrstvih in državnih podjetjih«.

Še ena zanj značilna metaforična raba, priključena ugotovitvi o tem, da so v stranki pometli pred svojim pragom, a da so prejeli avtogol (!), se glasi takole:

Na ministrstvih in v državnih podjetjih je veliko ljudi, ki jim ne bi dal ključa za en teden, da bi zalivali rože, kaj šele, da bi bili sposobni za delo, ki ga opravljajo. Ne smemo si zatiskati oči pred tem dejstvom. Naša stranka je v vladi in državni politiki eno leto, naj se vprašajo še tisti, ki so dlje. Namesto, da privoščljivo gledajo, naj razmislijo o mnogih stvareh.

Šarec bi temo obrnil drugam: nesposobni kadri na ministrstvih

Ne vedno prijetno življenje

V argumentacijskih smislu smo pričakovali, da bo defenzivno taktiko Šarec okrepil in da bo storil na več načinov. V svojem nastopu se je, kot vemo, skliceval na to, da je sicer sekretar Brane Kralj storil napačno dejanje, vendar če bi klical kdo drug, javnost o tem ne bi izvedela ničesar. S taktiko preusmerjanja pozornosti na druge in obujanjem asociacij na »splošno prakso« (v smislu »Vsi to počnejo, ampak moj Brane je bil malček neroden«) si gotovo ni povečal verodostojnosti pri tistih, ki sledijo načelom logike, a takih je malo, pri državljankah in državljanih, ki so jim argumentacijski triki namenjeni, pa zanesljivo ni bil neuspešen.

Iskanju čustvene solidarnosti sledijo tudi poudarki v Facebook komentarju, kakršen je tale: »V življenju niso samo prijetne in lepe stvari.« Seveda si lahko obeta, da bo ljudstvo globoko filozofsko misel nekoga, ki načeloma sovraži filozofiranje, razumelo in z njim ob izgubi sekretarja sočustvovalo.

Uvele rože in ključno vprašanje

Toda vrnimo se kritiki totalnih nesposobnežev na ministrstvih in državnih podjetjih, ki jim ministrski predsednik ne bi prosil, da mu en teden zalivajo rože, v resnici pa počnejo (ali ne počnejo) za državo usodne stvari. Pustimo ob strani smiselno vprašanje, kaj bo storil z vsemi tovrstnimi nesposobneži, s katerimi dnevno dela, saj si ne želi zatiskati oči pred takim dejstvom, kot pravi, hkrati pa slovi po svoji moralni odločnosti in brezkompromisnosti, in poskušajmo osmisliti, zakaj je sploh vpeljal omenjeno topiko. Kajti to je bistveno in, če smo že pri ključu, ključno vprašanje: zakaj in kako je tema o nesposobnem kadru, s katerim mora delati, sploh relevantna v kontekstu pojasnjevanja etične spornosti v ravnanju njegovega sekretarja?

Preprosto povedano: s to temo ni povezana. V kadrovski lobistični akciji, s katero se je poskušalo Igorja Šoltesa inštalirati na omenjeno mesto direktorja Uradnega lista, niti v enem trenutku nihče ni omenjal konteksta, da se na to mesto nastavlja nekoga, ki ni zgolj zalivalec rož.

Napačna sled

V takšnih primerih akterji velikokrat uporabijo zmoto kazanja na napake drugih, pri kateri želimo pozornost preusmeriti na to, da tudi drugi počnejo enako sporne stvari, vendar potem niso kaznovani ali to ni niti zaznano. Šarec je izbral bistro izpeljani red herring, zmoto »napačne sledi«; če dobro pomislimo, vpeljava nove teme z začetnim korupcijskim dejanjem lobiranja nima ničesar skupnega, kajti nesposobnost ministrskih in drugih nesojenih zalivalcev rož, kot se glasi še eno njegovo metaforično besedje, ni povezana s Kraljevim dejanjem zahteve po izbiri Šoltesa. Edini navidezni, a preširoki skupni imenovalec med Kraljem in zalivalci rož bi lahko našli v ohlapnem pojmu »kadrovanja«, sekretarjevo dejanje pa ni sporno zaradi prihoda novega kadra na čelo Uradnega lista, temveč načina, kako je steklo posredovanje okoli njega.

Zmota napačne sledi zato deluje kot zastranitev glede na začetno temo – težko rečemo, da jo je Šarec popačil (potem bi govorili o zmoti strašila), ampak je enostavno zamenjal temo, nepovezano s prvo. Neetično, neintegritetno ali koruptivno kadrovanje ne moremo kar prestaviti v sfero razpravljanj o sposobnosti in nesposobnosti ljudi. Kar pa je potem storil predsednik vlade in javnost povabil k razpravi v tej smeri: da si ne smemo zatiskati oči pred tem dejstvom, še pravi in nato v opravičilo napiše, da je njegova stranka v vladi in državni politiki šele eno leto, zato naj tisti, ki so privoščljivi, raje »razmislijo o mnogih stvareh«.

Vrtne zalivalke v rokah sekretarjev

S tem je bolj ali manj učinkovito pozornost javnosti vsaj delno preusmeril proč od začetne debate in jo speljal na napačno sled – kajpak odvisno od tega, kako daleč mu bo v tem sledila. Glede na njegovo visoko popularnost, svojo formo populizma in z obema zvezano popolno nekritičnostjo množic najbrž ne bo imel napornega dela.

Sicer postane Šarčeva metaforika ironično pomenljiva, ko se spomnimo, da je njegov generalni sekretar stranke, za katerega v istem komentarju najde veliko lepih besed, še leta 2015 služboval kot hišnik v vrtcu Antona Medveda v Kamniku. Zlahka si predstavljamo, da je tam v roke vzel tudi kakšno vrtno zalivalko. Kaj bi že zamrmrala zdrava kmečka pamet v odziv na to pripombo? Da je vsako delo častno, kajne.

Pravljičnost boja proti korupciji: Štefanec na poti v otroški vrtec

16/12/201722/12/2019 / Boris Vezjak

Po tistem, ko je bila Komisija za preprečevanje korupcije povzdignjena v vseslovenski problem najprej zaradi svojega prepoznavnega lika v podobi anemičnega predsednika, ki je že dolgo nazaj vsebinsko delovanje zamenjal za bizarno samopromocijo in medijski populizem, s katerim skrajno nerodno prikriva svoje napake, mobing do svoje (bivše) namestnice dr. Alma M. Sedlar in nizek ugled v javnosti, ravnanje KPK vedno bolj spominja na pisano karikaturo vsega, kar bi ta odgovorna institucija morala biti. Zdaj še naslikano.

Pod Borisom Štefanecom je komisija resnično prešla v sinonim za politično podrejenost, v smislu pasivne submisivnosti lagodnemu stanju obojestranske tolerance zaradi njene prislovične neučinkovitosti, a obenem tudi za strokovno sumljivost njenega javnega delovanja: če o prvem ob že prvi površni analizi odnosa predsednika republike in vladajoče stranke SMC ob vseh opozorilih ni več nobenega dvoma, je drugo, kar se očitnosti tiče, manj razvidno.

Štefanec kot pravljičar: boj proti korupciji med čebelicami in medvedki

Polomljen prikaz neetičnega delovanja

Eden od elementov v nizu slonastih pristopov k širjenju globokega poslanstva KPK zadeva njegovo zelo piarovsko obarvano všečnostno udejstvovanje: naprej natečaj za fotografijo, ki naj bi nagrajevala avtorje, katerim je v svoj objektiv uspelo ujeti koruptivne storilce in flagrante delicto. Nikoli nam niso pojasnili, kaj konkretneje si ob tem predstavljajo in kako bi lahko, za božjo voljo, nekdo tako zlahka poslikal prejemanje denarja, ne da bi pri tem več od spontanih fotografskih užitkov štela uradna naznanitev kaznivega dejanja.

Zadnji v nizu projektov poteka pod naslovom »Spoznavanje integritete v vrtcih skozi igro in sliko« – ker se je pač Štefanecova ekipa odločila, da se bo raje prednostno posvetila prosveti otrok – in res je videti, kakor da bi ne počela več nič drugega. Za omenjene potrebe so izdelali slikanico z naslovom »Polomljena kočija«, za katero trdijo, da lahko otrokom »na njim primeren način skozi ilustrirano zgodbo ter z nepogrešljivo pomočjo vzgojiteljic/vzgojiteljev in pomočnic/pomočnikov prikaže negativne posledice neetičnega ravnanja.«

Mediji so te dni opozorili na dva neposrečena zdrsa projekta, že po sebi simptomalna. Prvi zadeva avtorstvo in nastanek slikanice: ta je po mnenju mnogih, recimo novinarke Dnevnika Ranke Ivelja, izrazito amaterska, za nameček pa je v celoti, besedilo in slike, prispevala kar ekipa KPK s svojo širšo družino, zaradi česar so očitno pohiteli in sami v strahu pred konfliktom interesa napisali, da je »besedilo zgodbe nastalo v okviru Komisije za preprečevanje korupcije, ilustracije pa so bile komisiji podarjene kot donacija«.

No, avtorica slikanice »Polomljena kočija« je Barbara Fürst, uslužbenka KPK in pomočnica vodje Centra za integriteto in preventivo, ilustracije je prispevala njena mama Tanja Fürst, oblikovanje in prelom Matjaž Mešnjak, knjigo pa je založila in financirala Komisija za preprečevanje korupcije.

Odkrita zavajanja KPK

Naslednji očitek časnika Večer zadeva izjavo, da je bila slikanica, ta vrhunska donacija otrokom in ljudstvu, strokovno pregledana. Pri tem so se Štefanec in njegova ekipa ujeli v laž – podobno tisti otroški iz slikanice, ki so jo napisali sami.

Današnji Večerov članek: predsednik KPK in njegove pravljice

Dr. Ljubica Marjanovič Umek, predavateljica predmeta Otroška igra in risba na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je namreč zanikala, da bi jo sama pregledala, je pa res pred leti, še pod Klemenčičevim mandatom, načeloma prikimala ustreznosti podobnega projekta za otroke z vidika moralnopsihološke primernosti. Kar seveda še zdaleč ni isto kot strokovna avtorizacija končnega izdelka ali njegova presoja.

Psihologinja sicer priznava, da je »zgodba še nekako ustrezna«, vendar hkrati verjame, da ilustracije niso dovolj prijazne do otrok te starosti«, da v njej niso dovolj izražena čustvena stanja junakov in da manjka, da »bi otroci lahko iz ilustracije brali mentalna stanja udeležencev, čustva«. No, knjiga naj bi bila namenjena otrokom v vrtcih, vse od četrtega leta starosti in tja do učencev v prvih treh letih osnovne šole.

Fabula o kočijažu in podkupovalcu Tevžu

Nisem čisto prepričan, da ni zgodba iz slikanice še bolj problematična od ilustracij. Skrbniki Cobissa so v njej navedli naslednje ključne besede: kočije, vožnja, goljufije, pravila, kazen, nesreče, etika. Se pravi, da bi ti pojmi morali sestavljati neko skupno vsebinsko materijo. Pa jo?

Zgodba je preprosta in želi evidentno graditi na analogiji in spomniti na korupcijsko ravnanje, recimo v zdravstvu, kjer želi nekdo z dajanjem podkupnine obiti dolgo čakalno vrsto: nekega dne se v kraj po imenu Sladki dol pripelje »čisto prava kočija«, kočijaž Matjaž pa s svojim konjem Miškom povabi krajane, da se lahko za tri evre z njo popeljejo in se počutijo kot graščaki iz nekega drugega časa.

Vožnja s kočijo ima eno omejitev, ki se kasneje po nepotrebnem izkaže za motečo v razumevanju zgodbe: Miško je star, zaradi česar slabo vidi in se bo morala zadnja vožnja odviti še pred zatonom (!) sonca. Otroci, med katerimi je tudi Mojca, pohitijo domov po denar in se postavijo v vrsto, nato pa cel dan čakajo na svoj trenutek. S prijateljem Nejcem nato ugibata, ali bosta še pravočasno deležna vožnje. Tisti, ki se mu ne ljubi čakati, je Tevž: odpravi se do kočijaža Matjaža in mu ponudi šest evrov, če ga bo vzel na kočijo pred drugimi. Ker potrebuje denar, slednji sprejme kupčijo, a se še naprej trudi, da bi prepeljal vse, ki stojijo v vrsti, še pred prihodom Tevža, ki ga mora popeljati pred sončnim zahodom.

Ko na kočijo končno stopi Tevž, ki mu ni bilo treba stati v vrsti, se pred jezno Mojco pobaha, da je podkupil kočijaža, pa tudi ta ji prizna, da »potrebuje vsak evro«. Čeprav je Matjažu hudo in obžaluje, da se Mojca ne bo mogla z njim odpeljati, požene Miška in pričakuje, da bo morda le še pravočasno prišel nazaj in mu bo uspelo vzeti s sabo še njo. In ko priganja konja, vsi skupaj s kočijo vred zdrsnejo s ceste: Matjaž, Tevž in Miško popadajo po tleh. Na koncu jih reši prav Mojca, pokliče rešilca, Tevž se pokesa zaradi svoje goljufije in jo objame, naslednji dan pa oba ponesrečenca obišče v bolnišnici, kjer se ji znova opravičita za svoje goljufivo ravnanje, pri katerem je bila kočija povsem uničena.

Insert iz slikanice: nesreča s kočijo

Težave z zgodbo: nelogičnosti

Zgodba v slikanici bi morala otrokom dovolj prijazno in učinkovito prikazati »negativne posledice neetičnega ravnanja«, so dejali – je pri tem uspešna? Najprej k nekaj nelogičnostim zgodbe. Ko Tevž podkupi kočijaža, pravi naslednje: »Za ta denar boš na zadnjo vožnjo vzel mene, ne glede na to, koliko ljudi bo še čakalo v vrsti. Denar pa dobiš tudi, če ne bo nihče več čakal in bom jaz zadnji.«

Res si ne predstavljam, da bi kdo podkupoval nekoga le zato, da bi bil morda na vrsti zadnji: vsaj na ravni analogije s čakalnimi dobami v zdravstvu to ne zveni ravno prepričljivo. Vsak bolnik bi pač rad prišel do operacije čim hitreje. Toda privzemimo, da je izbira tukaj le med »priti ali ne priti na vrsto«. Absurdnost plačevanja za zadnjo vožnjo, ki mora otroškega bralca povsem zmesti, ker ni z ničemer utemeljena in ne ve, zakaj bi ta bila izrazito pomembna, je potem podkrepljena s še enim poudarkom. Ko Mojca v zgodbi zakliče »Ej, Tevž, jaz sem na vrsti! Kaj se pa greš?!«, ji Tevž zmagoslavno odvrne: »Ne, ne, ne bo držalo! Zadnjo vožnjo sem plačal jaz!« Za moraličnost zgodbe bi bilo pač dovolj tako ali drugače pojasniti, da je podkupovanje nesprejemljivo, negativno in koruptivno dejanje. Z nelogičnimi zapleti okoli »zadnje vožnje«, kjer bi moralo biti pomembno le, da je nekdo prišel na vrsto in nič drugega, pa se pri mladem bralcu iz razumevanja zlahka izgubi osrednja poanta.

Težava z vzročnostjo

Naslednjo težavo zgodbe vidim v dejstvu, da ni vzpostavljena prepričljiva vzročna povezava med prejemanjem podkupnine in slabimi (negativnimi) posledicami, neposredne med dajalcem podkupnine in slabimi posledicami pa sploh ni. Otroku, ki prebira slikanico, preostane kvečjemu preveč ohlapno sklepanje, ki ga morda pri sebi niti ne bo izpeljal, da prvo dejanje A (prejemanje ali ponujanje podkupnine) vodi do slabe posledice B (nesreča s kočijo).

Že res, da se dajalec in prejemnik podkupnine, Tevž in Matjaž, na koncu pokesata – dejansko se zadnji prejema denarja kesa ves čas – vendar to ni dovolj, da bi otrok miselno vzpostavil moralno vzročno povezavo med obojim. Ta je bolj arbitrarna in deluje bolj po abstraktnem načelu »Če delam slabo, se bo zgodilo nekaj slabega«. S tem pa negativne posledice neetičnega ravnanja niti ne poskušajo biti utemeljene. Še huje: ker je kočijaž dejansko povzročil nesrečo v dobri veri, da bi uspel prepeljati Mojco navzlic podkupnini, se odpre možnost za nasprotno vzročno povezavo, ki jo lahko vzpostavi nadebudni malček iz vrtca: če želiš izvesti dejanje, pri katerem obžaluješ svojo koruptivnost ali želiš izničiti njene slabe učinke, se ti lahko zgodi kaj hudega.

Težave s psihološko karakterizacijo

V zgodbi o Tevžu dejansko na ravni opisa značaja ne zvemo ničesar: razen njegove namere, da podkupi kočijaža, ker ne želi stati v vrsti, ne moremo slutiti ničesar o motivih ali tem, kako razmišlja, zakaj želi podkupovati ali česa tretjega. Na drugi strani je lik kočijaža opisan izrazito kompleksno: je nekdo, ki »mu ni všeč misel«, da bi moral Tevža vriniti v vrsto, znašel se je v finančni stiski in potrebuje denar za obnovo kočije, opisana je njegova agonija in slaba vest, ker je prejel denar, hkrati je tudi dobrodušen in namerava Mojco navzlic podkupnini popeljati, ves čas svoje dejanje obžaluje in končno v hitenju, da bi ubežal krivici, povzroči nesrečo, ki jo dejansko interpretira kot kazen za to, da je sprejel Tevževo ponudbo.

Če je želela zgodba iz slikanice vsaj malo ilustrirati razloge za dajanje podkupnine, ji to ni uspelo – oziroma ji je uspelo le v analogiji do tistih, ki jo prejemajo. Pričakovali bi, da se bodo malčki lažje identificirali s Tevžem, zato je tak manko v karakterizaciji, ki se popolnoma posveča le liku sivolasega in bradatega gospoda Matjaža, še bolj nenavaden.

Insert iz slikanice z besedilom: kako se mora človek malo znajti

Odsotnost moralnega poduka

Na ravni eksplicitnosti sporočila tudi ne vemo zares, kakšen točno je moralni poduk nepoštenega ravnanja ali njegovih posledic. S tem, da kaže na nesrečo, ki se je pripetila kočijažu Matjažu, dejansko sploh ne kaže na prave razloge, zaradi katerih želimo preganjati korupcijo in goljufiva dejanja. Povsem se zadovolji z omenjenim moraliziranjem abstraktnega tipa, po katerem slabim dejanjem pač, po neki nujnosti, sledijo slabe posledice, katere koli že – kar pa je najbrž premalo in v nasprotju s ciljem projekta osveščanja mladih, kajti do njega moramo šele priti.

Kot rečeno, naracijo moti še dodatna psihološka zadrega: kar kočijaža požene v prehitro vožnjo, je v bistvu njegov odpor do koruptivnosti, njegov trud, da bi vendarle peljal še Mojco, zaradi česar je konja in kočijo začel močno preganjati – kar je pripeljalo do trenutka z nesrečo. Ta odvečna zapletenost še dodatno onemogoči otrokovo boljše prepoznavanje moralnega sporočila zgodbe, če bi to že obstajalo v obliki, ki bi bila zadovoljiva.

Pravljičarji med nami – korupcija kot zgodba za otroke

In končno je Boris Štefanec, želel ali ne, kot priložnostni prebiralec pravljic, ki se rad slika po vrtcih, svojo funkcijo nehote infantiliziral do mere, ko bo večina državljanov poslej še manj pripravljena verjeti v resnost poslanstva institucije, ki ji načeluje – če takšni še sploh obstajajo.

Neverjetno je, kako nekateri v življenju kar sami odmerjajo mesto sebi, ne le drugim. Kakor da bi predsednik KPK zelo nazorno priznaval, da odraslih več ne more prepričati. Da je zgodba o pregonu korupcije lahko le pravljica za malčke v vrtcih.

Več:

Trije pahorizmi* in en Štefanec

Feniks Štefanec in medijski pepel

Spori na KPK in medijska politika ekvidistance

Štefanec o Štefanecu: znano je, da je 22 let odvetnik

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

PRAVLJIČNOST BOJA PROTI KORUPCIJI, sonet

Možák spozna na dela se osnove.
Nastavljen, da bogatim hrbet krije,
cvetet’ velike pušča svinjarije.
Da skrije to, vpeljal je trike nove.

Ker ni uspehov, se na vzgojo »šlepa«:
»S korupc’jo boj začet’ je treba rano,
nadaljevat’ pa vztrajno, neprestano …«
Po vrtcih, šolah malčkom v glave vtepa:

»Učitelj’ci ne dajaj podkupnine,
ukor da si prihraniš, opomine!
Za materinski dan nobenih rožic …!

Denarni greh spi v jedru šolskih množic!«
Zakaj se lotil je nedolžnih mravljic?
Odrasli ne poslušajo več – pravljic!

Jager o lobističnem lastniku Večera in občutkih prostitutke

13/05/201513/05/2015 / Boris Vezjak

Novinar Večera Vasja Jager zmore v teh krajih redko videno odkritost, najbolj opazno in pogumno takrat, ko gre za njegove presoje dogajanj v mediju, kjer je zaposlen. Te dni je o novem lastniku Večera, Urošu Haklu (drugi je Sašo Todorović, oba sta za te namene ustanovila podjetje Dober Večer) napisal, kaj si o njem in njegovih aferah misli. In da se zraven počuti kot prostitutka:

Vesel sem, da sem (bodimo pošteni: do neke mere) presekal z vsiljenim mesijanstvom. Sicer bi danes visel s križa. Povsem po pravici. Par mesecev po zgodbi s (protikorupcijsko) komisijo je moj časnik kupil nekdanji Pristopov lobist, vpleten v še nerazjasnjeno (korupcijsko) afero, ki sem jo razkril par let prej. Nič, res nič nimam proti človeku; težave ima moja družbena vloga – vloga novinarja – z njegovo. Mora jih imeti, vsaj dokler se zadeve ne razčistijo. Do takrat se po svoje še zmeraj počutim kot prostitutka. Tele vrstice pišem njemu – in sebi – v zaslužek; kako drugače bi se lahko počutil? Kar me na neki način veseli; ne dejstvo, da so korenine sramote resnične, temveč, da jih ne želim spodrezati. Želim živeti tudi s svojimi prepadi, želim zreti vanje. Dovolj bežanja. Življenje te zmeraj ulovi, in ko te, bo izterjalo svoje z obrestmi.

Jager je približno enako neposreden bil že leta 2012 do takratnega direktorja Večera:

“Nič več me ne more presenetiti… Novi direktor Večera je postal dosedanji piarovec Pivovarne Laško Jure Struc, človek brez vsakih izkušenj na tako odgovornih funkcijah, katerega poznavanje medijev je omejeno na kratko honorarno službovanje pri časniku, ki ga sedaj vodi in na skrivanje umazanih skrivnosti Pivovarne Laško pred novinarji. Gre za potezo, ki jasno začrtuje propad slovenskih tiskanih medijev, ki obstajajo samo še kod pešajoči bolniki, s katerih si mrhovinarji trgajo kose, še preden jih je dokončno pobralo. Vodilna mesta v institucijah, ki bi morale predstavljati četrto vejo demokracije, so postala nagrade za poslušne povzpetnike v dragih oblekah in s prepihom v glavi – tako zelo slovenske elite sovražijo naše medije in tako zelo so odločene, da jih bodo uničile. Jok, brate, ne bo šlo!Še ena zaušnica našemu časniku, ki je včasih nekaj pomenil v slovenskem medijskem prostoru, danes pa ga posiljuje vsak aparatčik, ki ima pet minut časa. V sedanjem položaju na tako odgovorno mesto imenovati človeka, ki nima absolutno nobenih vodstvenih izkušenj in se na medije spozna le kot zapiralec vrat novinarjem, je popolna katastrofa in dokaz, kako slovenske elite prezirajo medije.”

Neznosna usoda vstajniškega duha

18/12/201418/12/2014 / Boris Vezjak

Se lahko v Mariboru na pragu leta 2015 ponovijo vstaje iz leta 2012? Bo nova tarča negodovanja novi mariborski župan, ki je s pridevnikom »vstajniški« izrinil prejšnjega? Nekateri menijo ali celo zavidajo, da je mariborski duh zgneten iz posebej vnetljive snovi, ki se vžge bistveno prej kod drugod in mu lahko potem sledijo še drugi požari.

Ni preprosto, situacija je zapletena kot še nikoli. Ker so se protagonisti sami razkrili, zdaj bolj ali manj vemo, da so vstaje v letu 2012 bile bistveno manj motivirane s socialno podstatjo mesta, revščino in brezposelnostjo ljudi. Še manj so bile iz tega razloge vodene. Tisti, ki smo dopovedovali ves čas, da je takšna hermenevtika preuranjena in tendenciozna, nismo govorili nečesa, kar bi večino prepričalo, lažje je bilo verjeti v romantično zgodbo o socialni bedi, povečini proizvedeno v Ljubljani, kjer razjarjeni tlačani zahtevajo odstop skorumpiranega vladarja in mu ne želijo več plačevati desetine. Zgodbo, ki je videti romantična zato, ker dobrota na koncu zmaga, vsi so siti in zadovoljni, lopovi pa za zapahi.

A se dogaja bolj v pravljicah. Neresničnost nakazane predpostavke motivov za začetek mariborskih vstaj leta 2012 ni v tem, da ne bi obstajala socialna beda v mestu in da ne bi imeli skorumpiranih vladarjev. Ne, nerealna ocena, ki je kasneje bila povod za val protestov in vstaj po deželi, zgreši predstavo o ohlapnejši ali kompleksnejši vzročni povezavi med enim in drugim. Ljudje so na mariborske ulice odšli iz gneva proti aroganci mestne oblasti in načrtovanega sistematičnega ropanja njihovih denarnic zaradi sistema radarjev. To je bila točka, ko so v nizu barabij preprosto dejali »Dovolj imamo« – spodbujeni z ustreznimi močnimi impulzi takrat anonimne facebook skupine. Če odmislimo kasnejšo vstajniško »marksistično postprodukcijo«, ko protesti dobijo celo barve podpore zatiranih delavcev in boja proti kapitalizmu, ko iz prazne ponovitvene geste skandiranja »Gotof si!« nenadoma na ulicah zraste uspešna ideološka agenda, ki vse težave vidi v kapitalu – spomnimo se na transparente »korupcija je kapital«, ki v resnici maličijo prave agende borbe proti korupciji v danem trenutku – v mariborskih razmerah ni bilo nikakršne posebne začetne artikulacije razlogov niti težav, kaj šele protestniških zahtev ali nakazanih rešitev. Edini program, ki se mu je sledilo, je bil lapidaren »Odidite!« S takšnim pozivom se resda vse začne, toda vse ostalo je treba šele zgraditi. V Mariboru se gradilo ni, če ne bi bilo Iniciative Mestni Zbor, bi tudi težko govorili sploh o kakšni pametni projektni zapuščini vstaj.

Iz vseh podanih zahtev po družbenem revoltu, kot so mu dejali, smo dobili dva omejena otipljiva politična »outputa«: zgolj v Mariboru je uspel odstop kakšnega politika, čeprav si del vstajniškega gibanja malce domišlja, da je dosegel tudi odstop Janševe vlade. Drugi uspeh je morda vznik Združene levice, ki je zajahala konja socialistične ideje in vstaje dodobra izkoristila za njeno promocijo do točke, da ji je uspel naskok na parlament. Na mestu opozicije in tudi sicer zaradi svojih ekonomskih stališč pa lahko v parlamentu danes počne vse ostalo razen tega, da bi vplivala na gospodarsko in socialno stanje v državi.

Ko je Maribor oktobra letos še v drugo dobil vstajniškega župana, se je celo kak mesec nazaj občankam in občanom zdelo, da so se na nedeljskih volitvah znova odločili pravilno. Zadnje ankete pa kažejo, kako hitro so volivci pripravljeni zanikati in spremeniti svoje odločitve. Če se je to včasih dogajalo šele po dolgih letih in recimo Francu Kanglerju nobena nova afera ni posebej škodovala, včasih celo nasprotno, v teh kriznih časih lahko šteje za usodno že majhna napaka – dr. Andrej Fištravec si v zadnjih dnevih ni nakopal negodovanja z nobeno posebno afero, dovolj je bila že napoved drastičnih rezov v kulturo in socialo. Za nami je že prvi protestni shod kulturnikov, v nekaj dnevih se obeta shod še večjih dimenzij. Želim povedati, da so ljudje v principu neskončno in preveč potrpežljivi, a da se tudi točka konca potrpežljivosti lahko zgodi nenadoma.

V obeh primerih torej, pri Kanglerju in Fištravcu, je kot sprožilec protestnega vala delovala že napoved nekega dogodka: obakrat gre za strukturno podoben udarec po žepu. Tako kot bi Mariborčane v prvem primeru nenehno teple položnice zaradi mandatnih kazni, za katere je postalo jasno, da bodo občanke in občane nenehno izčrpavale, je podobno trajna napoved reza prišla iz ust Fištravca in njegove začasne metle Damjana Laha: ukinjanje socialnih programov, javne kuhinje, materinskega doma, kulturnih programov. Gnev in jeza zatorej ne izhajata neposredno iz socialne stiske po sebi, izvirata iz napovedi, ki vodijo v manjšanje socialne varnosti, ter predvsem arogance lokalnega političnega občestva. Povedano drugače: če Kangler ne bi poskušal z radarji in Fištravec ne s finančnimi rezi, se za svoj položaj ljudje še ne bi bili pripravljeni sprehoditi na ulico.

Za mariborskega vstajnika bi moralo biti samoumevno, da bo poskušal zastaviti svoje telo vsakič, ko sta ogrožena njegova eksistenca in ponos. In tako kot Fištravec ni upravičil zaupanja ljudi, neglede na oba volilna rezultata, si kot vstajniški župan zasluži lekcijo vstaj. Težava je v tem, da je njihova realizacija v drugo, konec leta 2014, še bolj pod vprašajem. Nihče točno ne ve, katere politične grupacije imajo večjo željo, da bi pri tem sodelovale in s tem izničile civilnodružbeni predznak dogajanja. Kulturniški protest pred dnevi, na katerem so se znašli kar trije Kanglerjevi podžupani (Verlič, Mikl, Ujčič), je že malce nakazal, da bo vsaka nova vstaja najbrž zlorabljena za obračun enega dela politike z drugim. O tem si ne velja delati utvar. Napad odstavljenega župana na novega bo le ena od nians, ki se obeta. Povedano v vstajniškem žargonu morda velja: hobotnice še živijo in se borijo za svoje teritorije. Težko je reči, ali so v takšni nevtralizirani situaciji učinkoviti protesti sploh možni, kaj šele, da bi bili avtentični in bi na njih lahko prišla do izraza iskrena volja ljudi. Kajti tako kot leta 2012 tudi leta 2014 prav dobro ne vemo, kdo točno želi ustvarjati proteste. Še manj, ali v tej spirali revolta, če to sploh je, kakorkoli napredujemo. Vendar verjetno prihaja čas, kot bomo presegli tudi omenjene prepreke.

Zadnje tedne se v zgoščeni obliki znova zarisuje spoznanje, kako huda je moralna zadrega, če izvoljeni vstajniški župan – in zaenkrat imamo v državi le enega, zato smo brez izkušnje – ne upraviči svojega zaupanja. Tako rekoč usojeno mu je, da bo takrat, ko je preveč podoben skorumpiranim vladarjem, moralo ljudstvo plačati dvojno ceno.

Kaj pa korupcija v novinarstvu?

29/12/201312/08/2014 / Boris Vezjak

Zgodba o odgovorni urednici Večera Katji Šeruga in njenem pisanju reklamnih člankov za denarno protiuslugo je sicer starejšega datuma in v finančnem oziru manjših dimenzij, a bi morala biti poučna tudi danes. Zakaj?

Ne zato, ker ne bi vedeli, da se kaj takšnega v novinarstvu ne dogaja, ker v tem smislu ni nič novega. Lahko bi štela za izhodišče javne razprave o tem, koliko je sploh korupcije v novinarstvu. V časih, ko nam novinarji dnevno servirajo nove in nove koruptivne afere v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in drugod, nemalokrat tudi zato, da bi si dvigovali naklado, zelo vneto molčijo o korupciji v lastnih vrstah. S tem nas navajajo na misel, da je tam ni. In smo pri motu te spletne strani: kdo bo varoval same varuhe, quis custodiet ipsos custodes, kdo bo varoval same medijske čuvaje, saj sami najbrž niso najboljša možna izbira?

Dnevnikov novinar Tomaž Klipšteter je dokazal svetlo izjemo. Napisal je članek o ravnanju iz konkurenčnega časopisa in njene odgovorne urednice, kar bo marsikdo zlahka razumel kot nagajanje med dvema medijema. O korupciji v novinarstvu se v Sloveniji težko pogovarjamo še iz veliko drugih razlogov. Naj omenim najbolj zloglasen primer iz zadnjih let, aretacijo Vladimirja Voduška, ki je v delu desnih medijev minila v znamenju obrambe imenovanega novinarja. Eden od razlogov za zavezane jezike je izjemno banalen: nihče se v resnici novinarjem ne želi zameriti. Naj bom konkreten: si lahko predstavljamo, da bo Klipšteter kdaj dobil službo ali honorarno zaposlitev na Večeru zdaj, ko je objavil takšno zgodbo? Si lahko predstavljamo, da bi jo po takšni objavi dobil kakšen brezposeln novinar? Še huje je morda, takšen novinar je ne bil dobil še kje. In marsikomu se bo za nameček to zdelo celo samoumevno.

Pojdimo naprej. Bo kakšen medijski analitik zelo jasno obsodil takšno ravnanje? Bomo videli, ampak tvegal bo predvidljivo usodo. Se bodo za zgodbo zanimali drugi mediji? Dvomim, novinarska solidarnost se velikokrat kaže v napačnih smereh. Zgodbe o novinarski korupciji so torej prejkone obsojene na neuspeh, žal. O njej se niti pogovarjati ne moremo, vsaj zelo težko, in še manj oblikujemo spoznanja ali posledično ukrepamo. Takšna nemoč in nemožnost razprav pa je najboljši in najbolj eklatanten znak tega, kako zrela je neka medijska krajina. Po načelu: »Povej mi, koliko razprav o korupciji v novinarskih vrstah zmorete in povem ti, kako zrela medijska demokracija ste.«

Zaprašena zgodba Katje Šeruge ima več plasti. Urednico močno obremenjuje dejstvo, ki ga niti ne zanika, da je res zahtevala protiplačilo za »propagandne« članke, ki niso kritični, ampak odkrito reklamni, kakor odkrito pravi. Kar zanika, je samo dejstvo, ki se ga menda ne spomni: da je takšno plačilo tudi prejela. Priče govorijo o nasprotnem. Da je to želela storiti celo dvakrat, jo močno obremenjuje. Prostodušnost navajanja razlogov (reklamnost, propagandizem njenega zapisa, ki ga poudarja), zaradi katerih namiguje na plačilo, je srhljiva. Ključno je spoznanje izsiljevane strani, tajnice društva, ki je novinarki leta 1999 učinkovito zabrusila nekaj, kar še danes zveni kot aktualna pedagoška sentenca:

Dejstvo, da za to zahtevate honorar s strani založnika, kaže na tragično stanje v slovenskem novinarstvu.

Da vsaj po ovinkih urednica obžaluje svoje dejanje zaradi lastne nezrelosti, vliva nekaj upanja. Po drugi strani se sklicuje na »sedanje« profesionalne standarde in na učno uro, ki je zanjo. Toda sam sem na tej strani že nekajkrat opozoril prav na zgodbo, ki jo omenja novinar Dnevnika: da v primeru presoje ravnanja in napovedanih sankcij za Melito Forstnerič Hajnšek prav nič ne kaže, da so ti standardi kaj boljši. Tudi tokrat je Šerugova svoje standarde zanikala in potlačila. Ne šestnajst let nazaj, ampak letos. Če se sklicuje na učno uro in privrženost standardom danes, ji torej ne moremo preveč verjeti.

V predzadnji številki Dialogov na temo medijske pristranosti (v njej nastopa z svojimi odgovori tudi Katja Šeruga) sem zapisal, kakšno je stanje monitoringa pristranosti in korektnosti v Sloveniji:

Če se v domačem prostoru res tako veliko pogovarjamo o pristranosti, se nad njo zgražamo in jo želimo omejiti, čemu je potem ne raziskujemo in spoznavamo? Razkorak je impozanten.V tujini obstajajo institucionalni okvirji za sistematično ukvarjanje z njo. Različne ustanove in skupine opravljajo vlogo psov čuvajev in se celo eksplicitno posvečajo monitoringu pristranosti in korektnosti medijskih poročil. Ena takih je npr. v ZDA politično konservativna AIM (Accuracy in Media); svoje kompetitivno nasprotje, saj je očitno mogoče biti pristranski tudi v samem merjenju, je dobila v liberalni FAIR (Fairness and Accuracy in Reporting). »Watchdog« funkcije, ne le ideološko konotirane, ne opravljajo le številne organizacije, temveč obstaja cela industrija političnega spremljanja pristranosti na blogih ali posebnih radijskih ali TV oddajah. V Sloveniji je vse drugače: zanesljivo taki poskusi niti ne obstajajo, če odmislimo publikacijo Medijska preža, ki spremlja tudi domača medijska dogajanja, neposredni poskusi kritičnega empiričnega spremljanja so prejkone zasmehovani in bojkotirani, pojem »pristranosti« pa še vedno v fazi osnovnega spoznavnega procesa in utemeljevanja koristnosti tovrstnega početja. Razlogi niso znani, bi pa jih veljalo raziskati.

Obelodanjenje zgodb o novinarski korupciji in posledični pristranosti zaradi nje je zanesljivo nekaj, kar v Sloveniji še čaka na svoje boljše čase. Kaj bo do njih pripeljalo, ne moremo vedeti. Bržkone več novinarske odgovornosti, glede katere pa nisem ravno prepričan, da jo imamo v izobilju.

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

korupcija