Nadškof se norčuje iz predsednika vlade

Udeležba predsednika vlade Roberta Goloba na maši za domovino je bila na prvi pogled videti rutinska gesta prijazne državotvornosti, čeprav na meji kršitve ustavnega določila ločenosti verskih skupnosti od države. Opaziti je bilo, da se je državni vrh takšnemu dogodku v preteklosti velikokrat izogibal, če so ga zasedali levoliberalni politiki, zato je bila odločitev manjše presenečenje.

Tudi če pustimo ob strani napoved, da se bo maše udeležil kot »institucija«, kot so zapisali na straneh vlade, se je na koncu pokazalo, da je nadškof Stanislav Zore poskrbel za odkrito norčevanje, v bistvu kar učbeniški primer političnega posmeha, pri katerem se je premier znašel v vlogi odkritega naslovnika dveh povsem jasnih in natančno odmerjenih sporočil, ki nista bili le politični, ampak sta osebno zbodli tudi predsednika.

Kot je običajno, nadškof v svoji pridigi ni govoril teološko abstraktno, ampak je priložnost izkoristil za politično lekcijo vladajočim, kar Katoliška cerkev, ko niso na oblasti »njeni«, zelo rada počne. Četudi ni uporabljal imen, sta bila konteksta hitro razvidna in zaušnica prepoznavno odčitana.

Klofuta ženskim pravicam

V trenutku, ko je Inštitut 8. marec v Bruslju slavil in je Evropski parlament izglasoval njegovo pobudo My Voice, My Choice za varen in dostopen splav, je nadškof udaril proti tej pravici. Še zlasti boleče dejanje za Goloba, ki je le kakšen dan pred tem izjemno razpoloženo delil novico o uspehu slovenske pobude in izpostavil svoj ponos. Zoretove besede, ki so neposreden napad na ustavno pravico žensk, so bile izrečene brez ovinkarjenja kot polemika:

»Oprostite, ampak varnega splava ni. Splav je smrtno nevaren in otroček ga praktično nikoli ne preživi. In če ne bodo preživeli otroci, ne bomo preživeli kot narod. Imeli bomo polno pravic, vse ozračje bo brnelo od pravic, ne bo pa več tistih, ki so nosilci pravic, to je ljudi.«

Ni dvoma, da gre za polemiko in ne za poljubno moralno paberkovanje, celo za neposreden ideološki obračun in reakcijo na My Voice, My Choice, ki pravico do izbire, torej do splava, postavlja v središče političnega boja in jo razume kot temeljno civilizacijsko pridobitev. Kontrast ne bi mogel biti ostrejši. Če je bila maša posvečena skrbi in molitvi za domovino, je bil ta trenutek njen popolni obrat: sveti prostor je postal mesto ideološke konfrontacije, v kateri se je premier kot predstavnik liberalne oblasti znašel brez orožja, ujet v napako lastne zgrešene odločitve, da je prišel nastavit svoje lice. Zore je tako rekoč izkoristil prednost domačega terena in si privoščil nosilca oblasti.

Proti podkupovanju

Še en poudarek njegovega govora je bil dobro umerjen. Nadškof se je dotaknil vprašanja poštenosti, dela in odgovornosti v javnem življenju in znova se je zazdelo, da ne polemizira zgolj s konkretnim dogajanjem, temveč tudi z Golobovim odzivanjem nanj. V svojem nastopu je hitro prepoznavno meril na podkupovanje uradnikov pod patronatom ljubljanskega župana:

»Naša domovina bo v resnici samostojna in enotna v toliki meri, v kolikor bo vsakemu človeku omogočeno, da razvija svoje sposobnosti in jih ustvarjalno vključi v življenje družbe. Zato se ob tem praznovanju zahvaljujem vsem tistim ljudem, ki jim tudi včasih neugodno okolje ne vzame poguma in zanosa, da ustvarjajo delovna mesta in pravično plačujejo svoje ljudi, ki izumljajo nove proizvode na različnih področjih življenja, ki pošteno opravljajo svoje dolžnosti na katerem koli delovnem mestu v državni upravi in v različnih vejah oblasti, ki se ne dajo podkupovati in ne tudi sami ne podkupujejo.«

Stavek ni padel v prazno, ampak je bil izrečen v času, ko slovensko javnost še vedno zaposluje razprava o klientelističnih in podkupovalnih praksah, razgaljenih v dveh oddajah Tarča, v središču katerih se je znašel dolgoletni ljubljanski župan Zoran Janković. Ta pa je Golobov politični zaveznik, prijatelj in steber njegovega vzpona. Tokrat se nadškof ni odzval na odzivanje, ampak na premierjev molk po razkritjih tožilskih ugotovitev, ki so jih pridobili novinarji.

Neobičajno zatekanje k zahvali vsem, ki se ne dajo podkupiti, ni samo implicitna obsodba take prakse ali naključna moralna opazka, ampak zelo natančno targetirana opomba, izrečena v obraz človeku, ki bi moral biti prvi, ki bi takšne prakse jasno, glasno in brez zadržkov obsodil. Pa jih ni. Ironija je bila popolna: Golob, ki je v politiko vstopil s sloganom etike in nove politike, je poslušal hvalnico tistim, ki se ne uklonijo podkupovanju, in to v času, ko njegovi najbližji politični zavezniki ravno s tem bremenijo javni prostor in poglabljajo vtis o korupciji neslutenih dimenzij.

Bo dojel, ne bo dojel?

Maša za domovino zato ni bila prostor, kjer bi se premier udeležil neprijetne navzkrižne debate, ampak priložnost za tiho razgaljanje protislovij njegove politike. Zakaj se je tam sploh znašel? Morda je naivno mislil, da bo pokazal državniško širino in v predvolilnem času nabiral politične točke tudi med desno usmerjeno volilno bazo, toda odšel je s sklonjeno glavo kot nemi statist, saj je nadškof izkoristil priložnost, da njegovo sporočilo doseže tistega v prvi vrsti zelo hitro in zelo neposredno.

Povedano drugače: Zore se je zelo potrudil premierju povedati, kako nesmiselno je hoditi na maše za domovino. Ne vemo pa, kot že velikokrat, ali je naslovnik sporočilo sploh dojel.

Več:

Kako ponotranjiti korupcijo: po oddaji Tarča se levosredinska politika trudi, da postane podobna Janši