Slovenijo verjetno 11. oktobra čaka nekaj, kar bodo politiki skoraj zanesljivo razglasili za praznik demokracije, med njimi pa zagotovo največji populist med njimi – predsednik parlamenta. Štiri referendumska vprašanja na isti dan dajejo na prvi pogled vtis izjemne demokratične intenzivnosti, kar bodo izjemno poudarjali in seveda s tem manipulirali. Državni zbor je s 47 glasovi za in 35 proti podprl razpis posvetovalnih referendumov o volilni pravici tujcev, o ukinitvi RTV prispevka in o pogojevanju socialne pomoči za delovno sposobne.
Seveda »količina« neposrednega odločanja ne more biti merilo kakovosti demokracije, sploh če pomislimo, s kakšnim manevrom je do širitve prišlo. Pomeni pa količinski faktor štirikrat več priložnosti za politično manipulacijo in ravno pred tem želim opozoriti. Zato bi bilo ustrezneje govoriti o prihajajočem psihopropagandnem maratonu. Do oktobra nas verjetno čaka intenziven boj za oblikovanje percepcije politične realnosti, nikakor ne tehtanje argumentov. Kar pomeni, da nas bodo prepričevali, koga se kot državljani moramo bati, nad kom naj bomo ogorčeni, kateri družbeni skupini naj pripišemo krivdo in seveda kateremu mediju ne smemo več zaupati in plačevati položnice.
Demokratična forma, propagandna vsebina
Zdi se, da je Jason Stanley med pisanjem knjige How Propaganda Works iz leta 2016 opazoval Slovenijo in se ob njej inspiriral: propaganda ni nujno nasprotje demokratičnega jezika, ker rade volje uporablja prav demokratične ideale, da bi spodkopavala pogoje njihovega uresničevanja. Vprašajte vsakega polnokrvnega populista in videli boste, da počne ravno to.
Stanley takšne pojave opisuje s pojmom »undermining propaganda«, torej samosesuvajoča se propaganda: javni diskurz se zlahka predstavlja kot uresničevanje nekega priznanega političnega ideala, hkrati pa v praksi spodkopava prav ta ideal. Česar ni dovolj izpostavil, je to, da so referendumi za tak mehanizem tako rekoč popoln instrument, sploh če zraven vzklikaš tisti »Moč ljudem!«
V čem je trik? Iz formule, da odloča ljudstvo, še ne sledi, da so bili zares izpolnjeni pogoji demokratičnega odločanja, kajti pomembno je tudi, kdo je določil vprašanje, kako je vprašanje formulirano, ali so ljudje verodostojno informirani in kateri problemi so bili izbrani za predmet odločanja. Zato demokratičnosti referenduma ne moremo presojati samo po tem, kdo na koncu obkroži »za« ali »proti«. Povedano drugače: upoštevati moramo tudi epistemološke pogoje in okoliščine, v katerih bo odločitev sprejemana in sprejeta.
Četverček kot politična tehnologija
Na tej točki stvari postanejo zapletene. Tri dodatna referendumska vprašanja niso nastala v političnem vakuumu. Postavljena so bila ob že razpisani zakonodajni referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi, glede katerega opozicija opozarja na možnost zlorabe parlamentarnih preiskav za politično preganjanje in govori o nevarnosti politične policije in obračuna s kritičnimi posamezniki.
Na to vprašanje so zdaj pripeta še tri druga: tujci in njihova volilna pravica, socialna pomoč in obveznost družbeno koristnega dela ter financiranje RTV Slovenija. Če pogledamo pobliže, je izbira psihopropagandno vzeto izjemno učinkovita kombinacija. Naj pojasnim. Začetni referendum zahteva veliko razumevanja in težavno razpravo o institucionalnih varovalkah, o delovanju parlamentarnih preiskav, o pravicah posameznika, o nevarnosti politične instrumentalizacije. Le kdo bi vse to takoj dojel?
Toda za nove referendumske dileme je videti, kakor da jih je propagandni štab sestavil v nekaj minutah, in to natančno na način, da je upošteval enostavnost izbranih tem in možnih odgovorov.
Tujci, lenuhi in položnice
Zakaj bi tujci odločali o nas? Kognitivno enostavno formulirano in imputirani odgovor je jasen: seveda, ne bomo jim dovolili. Zakaj bi plačevali ljudi, ki nočejo delati? Preprosto kot pasulj, vsi razumejo in tudi odgovor poznamo: ne bomo jih plačevali! Zakaj bi morali prisilno plačevati RTV? No, še enostavneje in tudi vemo, kaj storiti – ne bomo plačevali!
Razlika je očitna: prvo vprašanje zahteva veliko razumevanja pravnih podlag in delovanja institucij, druga pa so pisana na kožo psihopropagandnim strankarskim oddelkom, ki že imajo vzpostavljene medijske in paramedijske mreže z vsemi troli vred. Kar je v času meseca in pol nujno storiti, je zgolj razplamteti predsodke, sovraštvo in kulturni konflikt, tarče pa so stare in preverjene: »tujci«, »lenuhi« na socialni podpori in seveda medijski parazit, propagandistični javni servis.
Lažjih tarč ni mogoče definirati. Če k temu prištejemo avtokastrirani medijski sistem in sistem urednikov, ki arogantno blokirajo kritično javno razpravo in cenzurirajo, je uspeh strankarskih propagandistov še lažje zagotovljen, sploh ob upoštevanju Janševega medijskega sistema. Čustveni sprožilci so v psihopropagandnem registru seveda ključni.
Referendumski četverček je že v osnovi zamišljen kot tehnika preusmerjanja pozornosti proč od prvega referenduma. Štelo bo seveda tudi vprašanje, natisnjeno na glasovnici, in tudi v njih najdemo manipulativnost. Toda pretežni del se bo odvil v javni debati, kjer lahko pričakujemo, da nas bodo prepričevali, kako je nujno, da delovno sposobni ljudje prispevajo k skupnosti. Lik in podoba lenuha, ki prejema socialno pomoč, a bi lahko delal, vendar tega noče, je skoraj neizbežna posledica. Manever je prepoznaven: debato speljati proč od razprave o sistemu socialnih transferjev v sfero emocionalnega nabijanja o značaju njihovih prejemnikov.
Iskanje grešnega kozla
Propagandisti na oblasti seveda vedo, da ljudi ne zanima razprava o brezposelnosti, revščini, socialni izključenosti, zdravstvenih, družinskih in drugih obveznostih prejemnikov pomoči. Precej lažje je personalizirati družbeni problem in poiskati grešnega kozla.
Podobno taktiko (scapegoating) bodo uporabili v primeru strašljivega »tujca«: propagandno zvajanje na eno besedo bo v zapletenih okoliščinah razprave o tem, kako ti ljudje v lokalnem okolju participirajo, delajo in plačujejo davke, postalo ključno. Ostalo bo le še hujskaško nabijanje o tem, ali bomo dovolili tujcem, da odločajo o nas? Namesto argumentacije je precej lažje presojati na podlagi identitetnih predsodkov.
Končno pa bo tudi vprašanje o RTV-prispevku zastavljeno tako rekoč potrošniško: ali želite še naprej vsak mesec plačevati RTV-prispevek? Saj res, imamo jih že tako preveč. Kdo pa rad plačuje položnice? Zoran Stevanović, velik podpornik ideje, že zdaj na veliko razlaga, da to nikakor ne pomeni, da bi on in njegova stranka želela javni servis ukiniti. Le kdo bi mu verjel?
Ker je to teren prihodnje kampanje, ostaja Janša s svojim strankarskim četverčkom Logar, Vrtovec in Stevanović v izraziti prednosti. Njegov politični slog je že desetletja prilagojen komunikacijskemu okolju, v katerem uspevajo retorika polarizacije, personalizacija konfliktov, ustvarjanje sovražnikov, diskreditiranje nasprotnikov in ponavljanje enostavnih kognitivnih formul, pri katerih ni treba razmišljati. Povedano na kratko: klasični antagonizmi njegove politične govorice tipa »mi proti njim«, drugačenje (othering), ljudstvo proti eliti, davkoplačevalci proti lenuhom, Slovenci proti tujcem in normalni državljani proti pokvarjenim institucijam bodo zagotovo močno učinkovali.
Kot pravi Stanley, v propagandi ni težava zgolj laž, ampak še bolj način, kako politični govor mobilizira že obstoječe predsodke in z njimi blokira racionalno demokratično deliberacijo. Zato bo opozicija v komunikacijsko slabšem položaju, saj se bo nujno zapletala v težko razumljive razlage o zakonu o parlamentarnih preiskavah, resničnem pravnem položaju tujcev, finesah socialne zakonodaje in pomenu financiranja javnih RTV-servisov.
Psihopropaganda in informacijske kaskade
Cass Sunstein, avtor znane knjige z naslovom Infotopia, je pri analizah politične polarizacije opozoril na pojem informacijskih kaskad in skupinske polarizacije. Kaj to pomeni? Ljudje svojih političnih prepričanj ne oblikujemo kot izolirani racionalni posamezniki in dejansko največkrat sploh ne pregledujemo, ločeno od drugih, vseh razpoložljivih dokazov in evidenc. Ne, raje se zanašamo na svoje skupine ljudi, ki jim zaupamo, s tem pa razbiramo nekakšne signale, ki nam povedo, kaj »naši« mislijo.
V praksi se zato homogenizacija ljudi z enakimi prepričanji odvija močneje in njihova stališča, ki podpirajo druga drugo, postajajo intenzivnejša. Seveda so družbena omrežja take procese pospešila in okrepila, kar pomeni, da bo referendumska kampanja manj temeljila na plakatih, soočenjih in televizijskih oglasih, precej bolj pa na informacijski mreži memov, deepfake tehnologiji, izrezanih izjavah, botih in trolih. Na vsem, kar izkušeni propagandisti že obvladajo in se veselijo kampanje. Razlogov za skrb je veliko.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.
Več:
Desant na RTV Slovenija (knjiga)
Propaganda deluje tudi, ko se moti
Moralna umazanija: Janševa vlada sistematično niža standarde demokracije