V prvih mesecih svojega mandata smo vendarle presenečeni. Če smo pričakovali, da bo Janševa vlada takoj začela nižati standarde demokracije, pravne države in človekovih pravic, nas to dejstvo ni posebej osupnilo. Res jih je. Ob profilih takšnih političnih pomagačev v načelnih in nenačelnih koalicijah, kot so Anže Logar, Jernej Vrtovec in Zoran Stevanović, je bil »uspeh« tako rekoč zajamčen in zelo predvidljiv, upiranja pa relativno malo.
Na podoben način smo pričakovali značajsko aroganco zmagovalcev, ki v resnici to niti niso, in jo tudi spremljali, vse v slogu: »Utihnite vendar, zdaj smo mi na oblasti!« Tako se je te mesece izrazil eden od poslancev Nove Slovenije, velika večina tistih v vladajoči koaliciji pa se je temu ustrezno obnašala, ne da bi to povedala na glas.
Konservativna politika, ideološke zdrahe, odpiranje vrat privatizaciji in teptanje demokracije so bili tako rekoč pričakovani koraki, ki se bodo verjetno samo še poglabljali in nadaljevali. Podobno velja za rušenje standardov demokratične države skozi zanikanje iskanja družbenega soglasja, dialoga, sodelovanja s socialnimi partnerji, utrjevanja zaupanja ter spoštovanja institucionalnih pravil. Vsega tistega, skratka, s čimer se je dolga leta hvalil Logar in na kar je v prvem trenutku svoje oblasti pozabil do te mere, da počne prav nasprotno. Je pa svoje laganje vsaj priznal!
Najbolj pomenljiv ostaja odnos do sindikatov: Janša in njegovi politični zavezniki so jih nemudoma razglasili za državnega sovražnika, ki mu je treba nagajati. In vse kaže, da bodo pri tem vztrajali.
Popravljanje začetne laži
Ne, če po eni strani vlada kaže vse znake, da skozi pospešeno privatizacijo in prelivanje javnih sredstev v zasebne žepe niti malo ne skriva svoje avtoritarne politične linije, pri kateri institucije niso razumljene kot neodvisni varuhi demokracije, ampak kvečjemu kot nepotrebne ovire, ki si jih je treba podrediti, se ob vsem naštetem vendarle dogaja še nek nov moment.
Na kratko bi ga opisal takole: ker je vlada utemeljena na organizirani laži vseh ključnih akterjev, kar sem analiziral drugje, mora svojo začetno laž, na kateri je utemeljena, nenehno popravljati. Na neki način je to večno prekletstvo lažnivca: če ne želi biti ujet na laži, je prisiljen nenehno prilagajati svojo pozicijo. Podobno velja za vlado: če ne želi biti razglašena za utemeljeno na laži, mora sproti iskati alibije.
V praksi to pomeni, da mora popravljati vtis, da so bile volitve zaradi neiskrenosti akterjev in njihovega laganja glede predvolilnih obljub nelegitimne, kar je še ena moja teza. Zato se že takoj zapleta v vrsto protislovij in afer, ki razkrivajo, da so vpleteni politični akterji primorani nenehno manipulirati, prikrajati dejstva in se pretvarjati, da nameravajo delovati v dobro ljudi. Najbolj značilen akter opisanega pretvarjanja je v svoji prostaškosti zagotovo Zoran Stevanović s stranko Resni.ca, ki se mora zaradi gostote svojih manipulacij dnevno ukvarjati z omejevanjem škode, medtem ko Logarjevi Demokrati ne zaostajajo veliko.
Ravni pretvarjanja in laganja so različne, najbolj pa izstopa tista pri šefu populistične antisistemske stranke, ki se je notarsko zavezala, da ne bo sodelovala z Janšo, podobno kot se je Logar, sicer brez notarske overitve, zavezal k istemu. Pri Stevanoviću se predvsem zatika na ravni preteklih kaznivih ravnanj, goljufij, izkoriščanja delavcev, majhnih in velikih laži, teorij zarote, populističnih kiksov, pretvarjanja glede diplom in cele vrste podobnih spornih ravnanj. Nehote s tem opravlja vlogo »koristnega lažnivca« – pozornost javnosti se preusmerja k njemu in celo Janša lahko mirneje igra vlogo sprejemljivega državnika, ki se rokuje s tujimi voditelji, Vrtovčeve afere se zdijo manjše, Logarjeva verbalna diareja pa skoraj benigna.
Vse zbledi, če mediji dnevno poročajo o sporni naravi Resni.ce, kakorkoli to počnejo upravičeno.
Lik in delo lažnivcev
Če bi ocenjevali prve tedne vladavine, bi morala biti ocena dvoslojna. V prvem sloju so odmevni primeri prikrivanja domnevnega vmešavanja izraelskega podjetja Black Cube v parlamentarne volitve, vprašanja glede omejevanja volilne pravice »tujcem« na lokalnih volitvah, uvedbe politične policije, nadzora nad financiranjem političnih strank, očitki o posegih v ustavno varovane postopke ter primeri, ko je parlamentarna večina z neuvrščanjem posameznih točk na dnevni red onemogočila vsebinsko razpravo o pomembnih temah, divje kadrovanje in sprejemanje zakonov po hitrem postopku. Vsak posamezen primer je mogoče razlagati različno, vendar njihova skupna značilnost ustvarja vtis hitrega odmikanja od standardov odprte parlamentarne demokracije.
Politična kultura bi morala, vsaj na ravni komunikacije, temeljiti na Habermasovih postulatih legitimnosti demokracije: razumljivosti (Verständlichkeit), resničnosti (Wahrheit), iskrenosti (Wahrhaftigkeit) in pravilnosti (Richtigkeit). Ravnanje v odnosu do opozicije je trenutno v parlamentu in širše vse prej kot to. Pripravljenost spoštovati političnega nasprotnika, priznati napako, sprejeti odgovornost in slediti resnici kot osnovni pogoji javne razprave so danes grobo poteptani, če ne celo izničeni, in nič ne kaže, da bi se razmere izboljšale.
To se posebej kaže v delovanju stranke Resni.ca, poosebljenem v »liku in delu« Zorana Stevanovića, na kar nas je, ironično, opozoril kar sam v oddaji Politično s Tanjo Gobec – namreč na svoj neprecenljivi lik in delo, od katerega menda živi njegova stranka! Kot predsednik Državnega zbora bi moral biti poosebljenje navedenih načel, toda po svojem političnem nastopu in ravnanju je dobesedno čisto nasprotje pričakovanega.
Ustreliti in ostati politično živ
S prezirom do spoštljive komunikacije je politični prostor postal še bolj preplavljen z osebnimi diskreditacijami, manipulativnimi predstavitvami dogodkov, senzacionalizmom in izjavami, ki pogosto zahtevajo naknadna pojasnila ali popravke. Namesto argumentov prevladuje logika samopromocije in spektakla, pri kateri Stevanović tekmuje predvsem sam s seboj v tem, kolikokrat bo prestopil meje dostojnega in dokazal še večjo mero prostaštva.
Ko se te dneve omenjeni brani pred očitki, ker je bil pred leti pravnomočno obsojen zaradi ogrožanja varnosti, napada na življenje, uničenja in streljanja, kar je vse počel kot policist, je medijem ušla pozornost do njegovega poudarka, ki je bil, da je nekomu pač namenil nekaj krepkih besed. Novinarjem je tudi ušel podatek samohvale, da se je v zadnjem mesecu članstvo Resni.ce ob vseh aferah povečalo za več kot 1000 novih članov! Bi kdo to preveril?
Stevanović nas s tem dejansko spomni na Trumpovo hvalisanje o zvestobi svojega volilnega telesa, ko je leta 2016 povedal, da bi lahko stal sredi Pete avenije in ustrelil nekoga, pa zaradi tega ne bi izgubil niti enega volivca. Vse kaže, da obljuba streljanja morda celo povečuje volilno telo, s čimer smo pri fenomenu kognitivne disonance, ki je: zakaj volivci slepo sledijo svojim političnim likom tudi takrat, ko jim ne bi smeli?
Toda ne pozabimo, da je že Hannah Arendt spregovorila o paradoksu, ki ga spremljamo: organizirano laganje ima za svoj cilj nekaj drugega od tega, kar običajno mislimo. Ne to, da bi javnost vsaki od laži verjela, za čemer se recimo vsak dan trudita šefa Demokratov in Resni.ce. Cilj je bolj učinkovit in ustreza tej vladi: ustvariti stanje, v katerem ljudje ne vedo več, komu verjeti. A vse to je le en, bolj komunikacijski vidik bankrota politične kulture.
Nekultura oblasti
Premaknimo se k širši politični higieni. Še bolj zaskrbljujoča od posameznih političnih odločitev je hitrost, s katero se uveljavlja nekultura oblasti, ki očitno prezira opozorila, da bi morala biti politika kulturna. Seveda v pomenu, ki presega vprašanje bontona in omike ter vključuje zavezanost temeljnim družbenim vrednotam.
Poglejmo zgolj primer nedavnega pohoda in skandiranja neonacistov sredi Ljubljane, med katerimi naj bi bili tudi člani oziroma podporniki SDS. Ponovila se je ista zgodba: nobena od vladajočih strank, tudi ne Resni.ca, ni zmogla jasne in nedvoumne obsodbe takšnega ravnanja in nacistične simbolike, vključno s svastikami.
Vprašajmo se, zakaj je Janši, Logarju, Vrtovcu in Stevanoviću tako težko jasno obsoditi takšno dogajanje. Kako pojasniti ta molk, ki je pri omenjenih postal že skoraj tradicionalen? So komu svastike res intimna opcija? Demokracija ni zgolj sistem pravil, ampak tudi sistem navad, samonadzora in moralnih omejitev, v katerem se ohranja zahteva po spoštovanju človeškega dostojanstva, poštenosti ter v tem primeru nedvoumni zavrnitvi nacizma in fašizma.
Enako vprašanje se zastavlja pri aferah v lastnih vrstah. Zakaj je tako težko vsaj načelno obsoditi sporne prakse, kakršne smo spremljali v primerih Hevka (Logar) in Jaklin (Vrtovec)? Zakaj ob skoraj vsakem primeru, ki odpira vprašanja integritete, politične odgovornosti ali javne morale, vladajoči ne zmorejo niti simbolne geste obsodbe ali jasnega sporočila, da takšno ravnanje ni sprejemljivo? Kako so lahko sploh še kdaj verodostojni, ko bodo govorili o korupciji in zakaj jim novinarji ne znajo tega učinkovito povedati?
Prav v tem se skriva ena od najbolj prepoznavnih značilnosti sedanje oblasti. Ne gre zgolj za očitke o avtoritarnosti, kajti spremljamo sistematično odsotnost politične samokritike. Oblast, ki konstantno ni sposobna obsoditi spornih ravnanj tedaj, ko se pojavijo v njenih lastnih vrstah, zelo hitro izgublja moralno avtoriteto, če jo je sploh imela. Kar ni več vprašanje posamezne afere, ampak politične higiene kot take.
Moralna umazanija
Glede na obseg naštetih praks ne bo več dovolj govoriti zgolj o politični nehigieni in nekulturi. Pred nami se izrisuje vzorec, ki je hitro prepoznaven: Rubikon je že zdavnaj prestopljen, kultura je postala nekultura. Že Timothy Snyder je v svojem delu o tiraniji zapisal pomembno misel, da prvi korak avtoritarizma ni ukinitev svobode, ker ta ponuja nekaj precej bolj banalnega: navajanje ljudi na vedno nižje standarde.
Če bi mediji po naključju danes razkrili, da v kleti vladne stavbe gnijejo tri razpadajoča trupla in da obstaja sum, da je storilec nekdo iz vrst vladajočih strank ali njihovih sodelavcev, bi lahko že danes skoraj z gotovostjo napovedali, da nihče od naštetih ne bi zmogel niti osnovne geste pietete in obsodbe. Po sedanjem vzorcu izmikanja odgovornosti bi verjetno poslušali predvsem različne konspirativne razlage o tem, kako je vse skupaj zakuhal politični nasprotnik.
Posebej odmeven je primer poslanca Borisa Mijića, pri katerem so se zdaj pojavila še vprašanja glede navedb o njegovi izobrazbi. Ne glede na pravne posledice takšnega primera ostaja politično bistveno nekaj drugega, in sicer, kako se politična stranka odzove, ko se pojavijo resni dvomi o verodostojnosti njenega predstavnika? Demokratična kultura zahteva hitro razjasnitev dejstev in prevzem odgovornosti, vendar pri vsakem novem razkritju čakamo zaman. Relativizacija ali preusmerjanje pozornosti kažeta predvsem na grobo in tako rekoč ultimativno odsotnost politične higiene.
Temu zato težko rečemo zgolj bankrot politične kulture; ne, vse bolj postaja tudi bankrot moralne. Ne gre več le za posamezne afere. Pred našimi očmi razpadajo moralni standardi, ki so še pred kratkim veljali za samoumevne in veljajo za družbo v celoti. Kar je bilo nekoč razlog za odstop, postaja danes predmet ciničnega posmeha, junak pa si, če ne odstopiš. Pri SDS, Novi Sloveniji, Demokratih in Resni.ci se bodo vselej potrudili ustvariti vtis, da so žrtve političnega pregona, ki morajo herojsko prenašati krivico.
Kar je bilo nekoč politično nesprejemljivo, postaja nova normalnost. Normalnost moralne umazanije, kjer lažnivci in skorumpiranci za večino hitro postanejo nekakšni frajerji.
Trupla v kleti
V tem smislu se je Jürgen Habermas morda izkazal za preveč optimističnega, ko je legitimnost demokracije gradil na predpostavkah racionalne javne razprave. S svobodo govora ter predpostavkami resnicoljubnosti, iskrenosti in spoštovanja sogovornika lahko pojasnimo le del razkrajanja demokratičnih standardov. Tistega bolj idealnega, ki je bil že zdavnaj poteptan. Kakšna tekma boljših argumentov naj bi to bila, če vse pogosteje zmagujejo propaganda, manipulacija, laž in navsezadnje moralna pokvarjenost? Če se vrnem k svojemu hipotetičnemu primeru: kaj nam pomaga razprava o komunikaciji, če v kleti vladne stavbe gnijejo trupla, nihče pa ni pripravljen prevzeti odgovornosti?
Največja težava sedanje oblasti ni posamezna politična napaka, ampak normalizirani vzorec ravnanja. Namesto jasnih obsodb spornih ravnanj praviloma spremljamo izmikanje, relativizacijo ali molk. Namesto sprejemanja odgovornosti poslušamo razlage o zarotah, medijskih konstruktih ter osebne napade na kritike in opozicijo. Ni dvoma, da takšna drža postopoma razkraja ne le zaupanje v politike, zapovrh pa tudi zaupanje v politične institucije in državo kot tako.
Največja težava pa je morda še globlja. V slovenski politiki že dolgo nismo spremljali tako izrazitega razkroja političnih in moralnih vrednost. Bolj ko se kopičijo afere, manjša je pripravljenost prevzeti odgovornost. Če Stevanović skupaj z vladajočo koalicijo sproti krši celo slovensko ustavo, hkrati pa se zaklinja, da mu je ta največja svetinja, pri tem pogosto pozabljamo na nekaj drugega. Demokracije ne propadajo predvsem zato, ker bi kdo kršil posamezen člen ustave. Sesuvajo se takrat, ko politične elite prenehajo spoštovati norme, ki jih nobena ustava sama po sebi ne more zagotoviti. Avtokastrirani medijski sistem je pri tem samo v pomoč.
Morala na psu
Gledati trupla nedolžnih žrtev je Janševi vladi tudi sicer enostavno, sploh tista v Gazi. Kar dokazuje z vsakodnevnim dobrikanjem Izraelu. Ob razpravah o ideologiji, zakonih in ustavnih vprašanjih zato prepogosto pozabljamo, da obstaja tudi področje politične morale. Prav tam nastajajo komunikacijske manipulacije, sistematične laži, prevare, sovražni diskurzi in druge prakse, ki so zgolj blažji simptomi globlje bolezni politične skupnosti. Ker ta razsežnost skoraj nikoli ne postane predmet resne javne razprave, se moralni razkroj odvija precej lažje, kot bi se smel.
Živimo v družbi, ki svojih moralnih problemov bodisi noče bodisi ne zna več misliti. Tudi zato še manj opazimo, da živimo v času popolnega moralnega bankrota politike ter vladavine moralne umazanije.
Več:
Organizirana laž prevzema oblast: kratka navodila za novinarsko rabo
Normalizacija in oblast: zakaj se državljani na razkroj demokracije tako hitro navadijo?
Jemljejo že volilno pravico: Janševa zelo hitra pot v avtokracijo
Logar v Odmevih namignil: vsi politiki lažejo. Ko lažejo učinkovito, naredijo vlado
Zakaj volivci še naprej verjamejo svojim lažnivim politikom
Dialog kot krinka: Anže Logar med mimikrijo in depolarizacijo