Minister za izobraževanje Borut Rončević je poskrbel za prav posebno lekcijo iz državljanske vzgoje: prvošolci bodo ob začetku šolskega leta prejeli Ustavo Republike Slovenije in slovensko zastavico, dijaki prvih letnikov pa ustavo. Ministrstvo pravi, da želi mlade s tem spodbuditi k razumevanju ustavnih vrednot, državljanske odgovornosti, aktivnega državljanstva in sodelovanja v demokratični družbi. Rončević je ob kritikah še pojasnil, da slovensko domoljubje ni nekaj, česar bi se morali sramovati, in dodal, da je šola prostor, kjer morajo mladi razvijati zavest o tem, »komu pripadajo in kaj jih povezuje«. »To delo bomo opravili. Ni popuščanja,« je napovedal.
Kako misliti potezo ministra, ki je ob prevzemu mandata napovedal, da mora biti šola ideološko nevtralna? Je zapovedano darilo v resnici ideološka operacija?
Vezalke in čtivo v torbi
Večina dosedanjih pomislekov je šla v pričakovano smer. Kaj bo šestletnik z ustavo, če številni prvošolci še ne znajo brati? Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Mojca Mihelič je slikovito pripomnila, da nekateri še ne znajo zavezati vezalk, država pa jim v torbe polaga ustavo. Ravnatelji opozarjajo tudi, da bi bilo treba otrokom ustavne vsebine predstaviti na njihovi starosti primeren način in da se ministrstvo o zamisli z njimi niti ni posvetovalo.
Toda problem Rončevićeve zapovedane akcije brez posveta s stroko je bistveno globlji od vprašanja, ali je ustava primerno čtivo za šestletnike. Kot vselej bi se morali vprašati, kaj želi s tem Janševa vlada doseči. Minister v svoji obrambi značilno vzpostavlja ideološki register in kritike podeljevanja ustave razume kot odpor do domoljubja. Če grajaš, nimaš rad domovine. Morda domoljubje bolj velja za zastavo, ki jo tudi delijo, toda ustava nalaga oblasti tudi omejitve in posameznikom zagotavlja pravice. Tudi takrat, ko ne soglašajo s skupnostjo, parlamentarno večino, policijo in oblastjo!
Povedano drugače: ustavo imamo tudi zato, da oblast ne more odločati, komu moramo zapovedano pripadati, kaj si moramo misliti in kaj govoriti. Ustavo imamo tudi zato, da nismo nujno nasprotniki domoljubja, če dvomimo v dejanja oblasti. Razlika je očitna: spisana je zato, da nam jamči ustavno demokracijo, z oblastjo predpisano domoljubje pa je vse kaj drugega.
Božji otroci
Simptomatična je tudi ministrova razlaga, da mora šola pri mladih razvijati zavest o tem, »komu pripadajo«. Narobe: demokratična šola mora otroka najprej naučiti, da ne pripada nikomur. Zakaj ne? Ker je državljan z lastnimi pravicami in ker država pripada državljanom, ne pa državljani državi. Prava demokratična vzgoja jih nauči, da oblast ni njihov lastnik. Vzgoja tudi ne pomeni vzgoje v politično lojalnost in razlaganja tega, kaj domoljubje je in kaj ne, pač pa učenje pravil, kako se upravlja z javnimi zadevami v mejah zakonov. Če karikiram: ustava nas mora varovati pred nami samimi in pred samim ministrom.
Toda on ravna nasprotno: ustavo in zastavico razume kot predpisani državni ritual, skozi katerega mladim sugerira, da je oblast tako rekoč od Boga dana – zato niti ne preseneča, da želi ta vlada spremeniti tudi državno himno. Janša je že napovedal, da bi se po novem peli dve kitici Zdravljice, pri čemer iz dolgoletnih predlogov SDS izhaja, da bi sedanji sedmi kitici »Žive naj vsi narodi« dodali še drugo: »Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet«.
Bog bi bil tako končno tudi uradno v slovenski himni.
Robokopi in ustavno sodišče
Je morda prehudo naključje, da ustavo delijo otrokom, ki še ne znajo brati? Morda pa bi vsi skupaj morali početi ravno to – brati jo in brati jo oblasti. Nemajhna zgodovinska ironija je, da so jo, ker je bilo njeno spoštovanje nujno, odrasli državljani med prejšnjim Janševim mandatom dejansko vzeli v roke in jo javno brali.
Naj spomnim. Junija 2020 je nekaj deset protestnikov na Trgu republike prestopilo policijsko ograjo, sedlo na tla in začelo glasno brati. Bil je čas kolesarjenja in opozoril, da je vlada avtokratska in da ruši demokracijo in pravno državo. Vsaj nekateri med njimi so imeli v rokah svoj izvod. Posebej so opozarjali prav na ustavno zagotovljeno pravico do mirnega zbiranja.
Čeprav so aktivni državljani, ki si jih Rončević želi, med njimi znani profesorji in predstavniki civilne družbe, dobesedno sedeli pred parlamentom in brali ustavo, so jih obdali robokopi in jih fizično odnašali z območja, in to kar med branjem ustave. Policija je ugotovila identiteto 27 oseb in prejeli so plačilne naloge. Mediji so objavili odmevno fotografijo univerzitetnega profesorja Aleša Črniča, ki ga pripadnika posebne policijske enote v polni zaščitni opremi odnašata s Trga republike, založba ZRC SAZU pa je kasneje izdala dvojezično inačico ustave, kjer na naslovnici vidimo Darka Nikolovskega, ki bere ustavo, nad njim pa se sklanjajo policijski specialci (zgoraj).
Nevarno branje
Če kaj, je ta trenutek prava »resnica« Rončevićeve operacije in hkrati četrtega Janševega mandata, ko oboje zložimo skupaj. Prvi prizor nam pokaže prvošolčka z ustavo in zastavico, drugi pa odraslega državljana, ki ga proti njegovi volji odnašajo policisti v zaščitni opremi. Prvi naj bi dokazoval ljubezen oblasti do ustave in zapoved, da to moramo početi. Toda potem sledi drugačen prizor, ko nekdo njeno vsebino vzame resno. Ustava je torej varna tako dolgo, dokler je zaprta in dokler jo delite tistim, ki je ne znajo brati!
Če jo vzame v roke državljan, ki na Trgu republike bere 42. člen o pravici do mirnega zbiranja, hipoma postane nevarna, zato je nujno na pomoč poklicati robokope, po potrebi pa vodni top in uporabiti solzivec. Groteskna ironija je, da je Janševo vlado iz mandata 2020–2022 moralo o mejah državne oblasti večkrat poučevati Ustavno sodišče in pri pravici do protestiranja je bila njegova sodba zelo jasna. Junija 2021 je presodilo, da so bili vladni odloki, ki so prepovedovali shode oziroma jih omejevali na največ deset udeležencev, v neskladju z ustavo.
Ni popuščanja
Spoštovanja ustave ne dokazuješ s številom natisnjenih izvodov. Ko Rončević govori o »spoštovanju ustavnega reda«, tega izraza ne uporablja predstavnik politične tradicije s kakšnim brezhibnim ustavnim pedigrejem.
Kako zelo ta oblast spoštuje ustavni red, je pred dnevi pokazal še poslanec SDS Žan Mahnič: ustavne sodnike je označil za »bedake« in »radikalne levičarje«, Ustavno sodišče za »politični podaljšek radikalne levice« in »marksistični krožek«, obenem pa napovedal razmislek, »v kakšni meri, če sploh«, bi njegove odločitve še upoštevali. Za nameček je predlagal, naj se sedež Ustavnega sodišča preseli v Lendavo, kar je videti res kot pomenljiva lekcija o spoštovanju ustave iz vrst stranke, katere minister jo zdaj slovesno polaga v torbe prvošolcev.
Pomislimo še na ministrov ton v reakcijah. Po kritikah je zapisal, da ima Slovenija te dni dva milijona strokovnjakov za pedagogiko, kritične odzive označil za »čudaške« in omenil, kot rečeno, da ne bo popuščanja. Nekdo, ki naj bi promoviral aktivno državljanstvo in demokratično sodelovanje, se na pomisleke pedagogov in javnosti odziva tako, da jih karikira in sporoča, da razprave pravzaprav ni! Odločitev je sprejeta, »ni popuščanja«. Kakšna avtokratska drža pa je to?
Prava demokratična državljanska vzgoja je ravno nasprotje: odpiranje prostora izmenjavi argumentov, sprejemanje kritike in ne trmasto zavračanje vsega.
Dodatek k izvodu
Pravično bi bilo, če bi Janševa vlada prvošolčkom delila kar ustavo, ki so jo natisnili v založbi ZRC SAZU leta 2022. Če pa že vztrajajo pri svoji, ki so jo natisnili, bi lahko vanjo priložili še fotografijo z dne 19. junija 2020 z robokopi. Končno lahko dodajo še odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2021, da so bile prepovedi Janševe vlade in omejitve shodov v neskladju z ustavo.
To bi bila imenitna učna ura, čeprav je šestletnica in šestletnik morda danes še ne bi dojela. Toda čez nekaj let bi končno razumela nekaj bistveno pomembnejšega od tega, komu pripadata – namreč zakaj imajo demokratične države ustavo in zakaj jo oblast mora spoštovati, pa tudi, zakaj in kako je zapovedano »pripadanje« ideološka operacija. Končno bi ju to dodatno motiviralo k obojemu: da začneta brati in da čim hitreje odrasteta, postaneta aktivna državljana in vzameta ustavo zares.
Ceterum censeo: mediji bi morali biti psi čuvaji demokracije, ne njeni vratarji in gospodarji molka. Slovensko novinarstvo je v svoji demokratični vlogi nevarno na psu: bolj ko je na psu, manj je v njem psa čuvaja. Kako učinkovito je mogoče kritični glas utišati že s tem, da ga vztrajno ignoriraš, sem imel skozi leta dovolj priložnosti spoznati.