»Čakalne dobe« kot tematska zastranitev razprav o morilcu iz Izole

Tragični dogodki v izolski bolnišnici, morilski pohod bolnika, ki se je po vsem sodeč odločil ubiti svojega zdravnika po tistem, ko je ugotovil, da je zbolel za rakom na prostati, nato pa je subjektivno presodil, da njegov zdravnik zavlačuje z zdravljenjem, je odprla še eno dilemo medijske naracije in tematiziranja (agenda setting), na katero naletimo kar pogosto v takih primerih.

Nedvomno gre za spontano reakcijo novinarjev, ki kot takšna razgalja popolno nereflektirano podstat njihovega delovanja. Hecno, toda v resnici je nereflektirana tudi takrat, ko se akterji zaklinjajo, da se je zavedajo.

Po tistem, ko je grozljivi pokol pretresel javnost, so namreč uredniki in novinarji po nekem avtomatizmu iz smiselnih varnostnih vprašanj, kar zadeva zdravnike in policiste, prišli in prešli na temo čakalnih dob v zdravstvu. Kot da so bistvene za razlago tragičnega poboja in ključ zanj.

Sicer ne čisto potrjeni motiv morilca so vzeli za izhodišče, tako rekoč vzrok njegove morilske sle. Najbrž po nekem psihološkologičnem premisleku, ki bi se lahko glasil: (a) morilec je ubijal, ker je bila dolga čakalna doba zanj nesprejemljiva, (b) v Sloveniji imamo resnično dolge čakalne dobe, zaradi katerih se posamezniki odločijo, da bodo morili med zdravniki, (c) zato rešujmo problem dolgih čakalnih dob, s tem pa bomo rešili problem morilcev.

Lep paradigmatski zgled takšnega implicitnega premisleka je bila razprava v Odmevih (23.8.), kjer je Slavko Bobovnik gostil ministrico Milojko Kolar Celarc in večnega sindikalista Konrada Kuštrina, da bi iz njiju izluščil, kaj se dogaja s čakalnimi dobami. Voda na mlin je bila speljana in prostovoljni nosači s kanglicami določeni.

Konrad Kuštrin Odmevi Izola

Konrad Kuštrin v Odmevih, 23.8.2016

TV Slovenija se ni izkazala. Čeprav je ministrica dovolj prepričljivo in pravilno povedala, da čakalne dobe niso in ne morejo biti vzrok za takšen tragičen ekscesni primer, je dejansko zdravniška zbornica skupaj s sindikati na ta način zlorabila tragedijo za svoj boj in doseganje partikularnih ciljev – tu se je moč z njo strinjati. Čakalne dobe so akutna težava, vredna vse razprave, a tokrat evidentno lansirana z določenim ciljem na nepieteten način ob nepravem trenutku. O drugih vrstah zlorab na politični desnici, ki so morilca nemudoma povezale z Udbo in temu razlogu naprtile motive za njegovo početje, se ne splača izgubljati besed.

V podobnem duhu je v oddaji asistiral Bobovnik, ko je začel razpravo s Kuštrinom in ga izzval z njegovo licitacijo »Zdravniki nismo krivi za dolge čakalne vrste«. Itak. Kdo je torej kriv? Tematska zastranitev, ki smo ji bili priča, ima dejansko dva vzvoda svojega nastanka. Prvi je že omenjeni, manipulativen. Drugi je od tega neodvisen, čisto novinarski. Kot rečeno, se včasih bolj ali manj spontano križata in združita moči. Ne splača se ugibati, kaj se je zgodilo v tem primeru.

Čakalne dobe SIOL

Izsek iz zapisa na Siolu

Sprašujem se, kaj bi proizvedla histerija spontanega ugibanja, če bi pri morilcu slutili neke druge motive A, B, C. Potem bi se uredniki, se bojim, najbrž odločali za razprave o njih. Po mislih mi iz pedagoških razlogov gredo zelo bizarni razlogi, a jih ne želim navesti, ker bi se zdelo, da v nepravem času karikiram ali parodiram. Iz doslej zbranih podatkov je že jasno, da je morilec že bil pravnomočno obsojen in sedel v zaporu, pa ne zaradi čakalnih dob. Kot agresiven je že pred dvema desetletjema napadel varnostnika v bolnici. Po vsem sodeč je svoj pohod skrbno načrtoval, vključno s samomorom.

In če prav je ministrica že v torek, 23. avgusta, postregla s korekcijo navajanja razprave o dolgih čakalnih vrstah in jih pripisala politični manipulaciji zbornice in sindikatov, je Bobovnik isto temo naslednji dan, v sredo, 24, avgusta, znova pogrel v intervjuju s predsednikom vlade, Mirom Cerarjem.

Odmevi so namreč gostili njega. Kakor je že v navadi, ne v prostorih studiev RTV Slovenija. Še več, popolnoma zavedajoč se zastranitve in tega, čemur se v teoriji argumentacijski zmot reče menjava teme, je Bobovnik s tem ne samo silil v Cerarja, ampak je takšno bilo celo otvoritveno vprašanje intervjuja:

Žal, zaradi dogodkov morava začeti v Izoli. Pa nočem zdaj tega tragičnega dogodka izrabljati za politična preračunavanja in konstrukte, ampak dejstvo je, čakalne dobe so se po dveh letih vašega mandata podaljšale.

Cerar ga je lahko znova le opozoril, kar je novinar že vedel: da tragični dogodek res ni povezan in ga ne moremo povezovati s tem problemom.

Bobovnik Odmevi intervju Cerar

Iz intervjuja z Mirom Cerarjem v Odmevih, 25.8.2016

In tako kot je Bobovnik izrecno ubesedil svoje zavedanje tematske zastranitve in dejstva, da po svoje asistira pri zlorabi tragičnega dogodka, je bila predsedniku dana možnost, da lahko v stiski očitkov vladi pravilno opozori na nek novinarski fenomen.

Obrambna linija pojasnila je bila za Cerarja nato že predvidljiva: težav, ki so se nakopičile v zdravstvu, ne moremo rešiti v letu ali dveh, je ponovil. Slaba sicer, kajti z njo ne pojasni, zakaj so se čakalne vrste v teh dveh letih res podaljšale.

Odvisno od tega, kako zelo ga želimo razširiti, nas tematska zastranitev vodi do širše problematike agenda setting: kako prihaja do uredniških in novinarskih odločitev po izbiri tem, v kakšni meri so takšne izbire spontane, politično usklajene ali popolnoma neartikulirane. Včasih se zdi, da poplitvenje novinarskega uma iz zunanjega dogajanja površno jemlje zgolj dražljaje, neselektivno in brez utemeljitve, da bi se pridobilo material za razpravo, pisanje in objavljanje. Ena od bolj nehotenih posledic takšne zastranitve je nesporno okrepljen občutek pri državljanih, da se je premišljen umor v Izoli zgodil iz navedenega razloga. Da je tako rekoč po svoje racionalen – morilec se ni mogel sprijazniti, da mora dolgo čakati na operacijo -, če ne že kar legitimen.

Čeprav bi temu akterji oporekali, je tovrstna racionalizacija stranski produkt njihovega pristopa.

 

Kako ne obsoditi Janšev tvit: od RTV prostitutk k materinskemu dnevu

Se je v včerajšnjih Odmevih zgodil manjši incident v razpravi o Janševem zmerjaškem zapisu, kjer so gostili Dejana Verčiča in Mitjo Štularja?

Interni viri poročajo o pravcati vojni in notranjih pritiskih na urednike in vodstvo, da bi se v javnem zavodu sploh odločno zganili in na TV Slovenija vendarle vsaj poročali, zato je treba včerajšnji prispevek razumeti predvsem kot velik uspeh tistih, ki so tematizacijo zahtevali – kajti vodilni so pred to možnostjo bežali.

Odmevi tvit Štular Verčič

Seveda nas je zanimalo, kako bodo Janševi podaniki priskočili na pomoč svojemu šefu v godlji, imenovani neposrečen mačističen tvit.

V socioloških analizah strokovnjaki že leta ugotavljalo refleks, ki ga številni seksisti gojijo v sodobni kulturi posilstva, kot temu pravijo v feminističnih teoriji. V njej je spolno nasilje normalizirano in perpetuirano skozi jezik mizoginije. Obrambni refleks v prid posilstva je, če ga osvobodimo nekaj tančic, vselej preprost: »Saj je vendar hotela!« Saj je hotela seks.

Kaj se je dogajalo v Odmevih

V domači nekulturi političnih mojstrov diskreditacije se nam dogaja nekaj podobnega. V včerajšnjih Odmevih je predsednik Programskega sveta RTV nakazal, da te funkcije ne opravlja po naključju – tam je stal, da obrani lik in delo svojega varovanca in njegove besedne eskapade o dveh odsluženih prostitutkah iz iste javne hiše, Eugeniji Carl in Mojci Pašek Šetinc.

Ko je Štular pred voditeljico Tanjo Gobec prvič odprl usta, je prepoznavno imel v mislih zgoraj opisano strategijo: na prvem mestu ne bomo obsodili dejanja šefa SDS, ne bomo branili lastnih novinark v lastni hiši, ožigosanih za prostitutke, temveč jih bomo problematizirali. V smislu: Saj so vendar hotele. Saj so vendar želele, da jih nekdo označi za prostitutke. Podobno kot si je gotovo Jelena Aščić želela, da jo imamo za »kuzlo lažnivo«.

Štular zato ni presenetil, kot je hitel že v prvem stavku apelirati na »celotno konstelacijo te zgodbe«, ki da je nekoliko širša. Razpravo je želel že v prvem stavku preusmeriti v domnevno neprofesionalni prispevek novinarke Eugenije Carl, ki da je razjezil gospoda Janšo, kasneje je celo problematiziral še nek drug njen prispevek. Pričakovano celo s strani voditeljice, ki je nastopila izjemno pogumno: ob začetnem švrku, usmerjenem v reakcijsko medlost vodstva javnega servisa, je hitela Štularja ustavljati takoj, ko je zaznala njegovo izmikanje.

Nanizala je cel niz medklicev (»Lahko komentirate tvit, bomo potem prišli k vzrokom?«, »Oprostite, ker niste odgovorili na vprašanje«, »Najprej oceno tvita?«, »Torej tvita ne boste ocenili?«) in vztrajno minirala Štularjevo strategijo, kako večino minutaže pokuriti za preusmeritev teme.

Pomembna je bila, evidentno, predvsem viktimizacija žrtve, kazanje s prstom na novinarske prostitutke, ki domnevno slabo opravljajo svojo profesijo. In seveda je računal, da bo čisto na koncu, tako kot predsednik Pahor pred časom v zapisu o sovražnem govoru, moral nekako navesti tudi, da je Janševa izjava »neprimerna«. Minimizirano, kot čisto neobvezen in manjši dodatek, predvsem pa z zamikom in šele na drugem mestu.

Gobčeva je lahko svoje drezanje utemeljila tudi z nedavnim Janševim tvitom, kjer je novopečeni ekspert za medijsko prostitucijo prst usmeril prav v istega Štularja in ga označil za figov list – za nekoga, ki v »javni hiši«, kot ji pravi, ne poskrbi za red in disciplino, za spoštovanje strogih profesionalnih standardov, ki jih kršijo prostitutke. In res, Štular je hitel v Odmevih dokazati, da je slišal opozorilo in se varovancu z zamudo tako rekoč poskušal oddolžiti.

Janša prostitucija tvit Štular

Njegov trik preusmeritve pozornosti skozi perverzno viktimizacijo žrtev ni bil edina tragična reakcija na nesprejemljivo Janševo dejanje. Od vodstva RTV bi morali pričakovati ne samo takšno ali drugačno obsodbo, terjati bi moralo tudi opravičilo. Ali celo napovedati, da Janše ne bo vabilo v svoje programe tako dolgo, dokler se ta ne bo opravičil. Seveda, enako bi moralo dosledno ravnati pri vseh politikih.

Napaka je očitno bila že, ob dovolj verjetnem pričakovanju, kako bo Štular reagiral, da se je takšno osebo v Odmeve sploh povabilo. Nič hudega, če je predsednik programskega sveta, toliko slabše zanj.

Bledičnost izjave vodstva RTV Slovenija

Med najbolj bizarne reakcije smo žal primorani prišteti stališče vodstva RTV. Spet smo lahko videli na delu nenavaden in vztrajen Angst pred Janšo. Njihova reakcija je zvenela popolnoma pahorjansko, v krčevitem strahu pred zamero, hkrati je bila tudi izsiljena, najbrž že s strani zaposlenih. Šla je tako daleč, da je Janšo anonimizirala, stališče pa posplošila na raven nekega univerzalističnega zavzemanja za več strpnosti in kulture v komuniciranju:

»V zadnjem času smo na družabnih omrežjih priča porastu sovražnega govora in nedopustnih pritiskov na novinarje RTV Slovenija, ki opravljajo svoje delo skladno z visokimi profesionalnimi standardi in družbeno odgovorno. Na RTV Slovenija pozivamo vse déležnike, še posebej pa javne osebnosti, ki imajo v družbi posebno vlogo, k strpni in argumentirani komunikaciji, sovražni govor in nedopustne pritiske pa ostro obsojamo.«

Bolj od tega, da pisci odziva čisto konkretno ne omenjajo ne Janše in celo ne lastnih novinark, raje jih preprosto zatajijo, je boleče dejstvo, da smo ga nekateri, v prav takšni formi, lahko napovedali. Vodstvo RTV v svoji politični previdnosti in naklonjenosti pač ne more več presenetiti. Če v pedagoške namene za kanček pretiravam, potem bi dejal, da je podano stališče podobno reakciji kakšnega amaterskega društva za pravice žensk, ki bi konkretno posilstvo v nekem kraju pospremilo z ugotovitvijo, da je potrebno v komuniciranje med moškimi in ženskami vnesti več strpnosti, sicer pa, kakopak in čisto mimogrede, takšno dejanje obsoja.Temu se pač reče mimikrija obsodbe – kako nekaj obsoditi, da ne bo bolelo tistega, ki ga obsojate. Ker se mu pač ne želite zameriti.

Srečen materinski dan!

Lep zgled istega je prišel tudi s politične strani. Novopečena sopotnica gospoda Janše, ki bi po nekaj letih ohlajenih odnosov z njim zdaj rada skupaj s SDS in SLS gradila novi Demos 2.0, je Ljudmila Novak. Če beremo STA, je uspela priti celo do materinskega dneva:

Predsednica NSi Ljudmila Novak je glede tega tvita po posplošeni naznanitvi, da so »ženske pogosto izpostavljene neprimernim komentarjem« prešla k bolj partikularni ugotovitvi, po kateri so tiste, ki nastopajo v javnosti, veliko bolj izpostavljene kot moški in zato tudi večkrat deležne neprimernih komentarjev ali opazk.

Ob tej priložnosti je Novakova vsem ženskam zaželela, naj bodo ponosne, vsem materam pa čestitala ob skorajšnjem materinskem dnevu. “Želim, da se ženske kljub takšnim komentarjem ne bi umikale iz javnega in iz političnega življenja,” je dejala.

Vnovično izmikanje in preusmeritev pozornosti – v argumentacijskem smislu menjava teme in red herring – sta navrgla celo predčasno čestitko vsem materam in globinsko ugotovitev, da so ženske bolj izpostavljene v javnem diskurzu od moških, celo priporočilo, da naj bodo ponosne na svoj spol. Človek ne more verjeti, da so mediji, uspeli odziv predsednice NSi zapakirati v »ostro obsodbo« in Novakovo obravnavati skupaj z drugimi. V njenem statementu pač ni niti trohice obsodbe.

Čeprav je tokrat odzivnost, vzeto generalno, bila ustrezna dogodku: od večjih medijev v dveh in pol dnevih skupaj o tem ni pisal le Večer, med drugimi bi težko iskali takšnega, ki bi temo prezrl. Odzval se je aktiv novinarjev RTV Slovenija, odzvalo se je Društvo novinarjev Slovenije, uredništvo Televizije Koper – Capodistria je poskušalo v ostrini popraviti pričakovano praznino v izjavi vodstva. Vsi so dovolj eksplicitno opozorili na vse nevarne elemente takšnega tvita: pritisk na novinarje, možno samocenzuro, diskreditacijski in seksističen diskurz.

Jack Nakladač

Neizmerno presenečenje je sledilo v reakciji desnega in Janši naklonjenega Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), ki je osupnila celo predsednika SDS, zato se je z žalitvijo moral odzvati celo nanj. V ZNP so namreč tvit nesporno obsodili in s tem s kakšno svojo izjavo prvič v svoji zgodovini kritizirali Janšo, v drugem koraku pa napadli novinarko.

Janša tvit prostitucija ZNP

A ni zaleglo,  Janša je v svoji tviteraški aktivnosti, reakciji na reakcijo drugih, podivjal z novimi in novimi opletanji proti novinarjem, kot da bi želel pokazati, da ne bo popustil in se še manj opravičil. Medijske prostitucije je med drugimi obtožil še POP TV, vmes pa je v enih izmed replik namignil, kaj utegne biti njegova prihodnja obrambna taktika: vse skupaj je bila le provokacija.

Če sem lahko metaforičen v pedagoške namene: prvak SDS nastopa kot kakšen verbalni tviter Jack Nakladač Razparač, ki išče vedno nove žrtve med prostitutkami in je ob vsaki še bolj samozavesten, ker ga policija ni ujela. Ob tem se nam smeje v brk in vsem po vrsti odkrito signalizira, da obsodbe niso bile uspešne.

In kot smo lahko v prispevku v Odmevih slišali, je poslanec Grims v svojem komentarju dodal, da je bil njegov nadrejeni še blag in prijazen. Res lahko pričakujemo, da bodo novinarji opravili svojo dolžnost in ga pobarali, kakšna je videti prava ostrina po njegovem.

Janša POP TV tvit prostitucija

Janša tvit prostitucija razžalitve

Ateistična ideologija kot referendumski problem

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

Erjavec in dostop do odprtega regresa

Zadnja izjava Karla Erjavca za POP TV o tem, kaj točno pomeni odstop arbitra Abrahama za Slovenijo, kar je svojčas označil za veliko zmago slovenske diplomacije, nosi v sebi vse elemente tistega, za kar v naši zunanji politiki in obenem fenomenu Erjavec esencialno sploh gre:

»DeSUS je zadovoljen, da so vsi upokojenci s pokojnino do 750 evrov prejeli regres.«

Nekaj, kar je videti v argumentacijskem oziru kot retorični trik menjave teme, zrcali v istem trenutku tako rekoč resnico slovenskih notranjepolitičnih razmer, naše zunanje politike in diplomacije ter agendo Karla Erjavca in njegove stranke obenem. Žal se je vse troje nakopičilo v eni osebi: slovenska vlada je že dolgo nazaj postala talec gospoda Karla in njegovih izsiljevanj s pokojninami in regresi, nato še zunanje politike, ki je evidentno ni sposoben ali celo voljan voditi, slovenski upokojenci pa se bodo morali končno odločiti, ali jim je pomembnejše sklicevanje na regres ali recimo izhod Slovenije do odprtega morja. Zdi se, da on že ve, kako se bodo.

Erjavec 24ur arbitraža regres

Zdaj, ko je videti, da se izgublja najpomembnejše bitke v zgodbi o arbitraži, je Erjavec še vedno na dopustu – in tam je skupaj z njim tudi slovenska zunanja politika. Kot sem že smelo napovedal, neodločna in zmedena Cerarjeva vlada ni samo klonila v politični igri izmenjave javnih argumentov in na primer povsem pogrnila v zgodbi o prisluškovanju, ki bi jo preprosto morala poudarjeno plasirati že iz političnih motivov, temveč je povsem neopaženo pospremila tudi škandalozno ravnanje hrvaškega arbitra Vukasa, ki je ob odstopu grdo pljunil čez arbitražno sodišče in navedel informacije, s katerimi je diskreditiral delo sodišča in obenem razgalil verjetne razloge v politični taktiki Hrvaške. Tiste, ki evidentno potekajo v smeri premisleka »Ne priznajemo ovaj sud«, kadar nam indici govorijo o tem, da se za nas ne bo izteklo po načrtih. Pacta non sunt servanda. 

Zgodilo se je predvideno: ne samo vrhovi politike, tudi domači mediji praktično niso zaznali neznanskega pomena Vukasovega nepremišljenega koraka, da bi ga lahko obrnili sebi v prid, tako kot niso sposobni dojeti politike in diplomacije kot nečesa, kar mora temeljiti na izmenjavi argumentov, iskanju najboljših zase in kritiki tem nasprotnih. Povedano drugače, obupno ji manjka tovrstnih kompetenc. Vladi ni uspelo poslati niti protestne note glede prisluškovanja sosednje države. Ena sama parada neodločnosti in polomija na celi črti.

Kako potemtakem razumeti Erjavčevo menjavo teme, ki je pravzaprav pri njem vedno redukcija na »pravo temo« – tisto namreč, ki ga ves čas okupira, mu omogoča ohraniti svojo pozicijo jezička na tehtnici, dežurnega izsiljevalca v vladi in konformno držo kakšnega pomembnega ministrskega resorja? Teme laskanja in dobrikanja volilni bazi upokojenk in upokojencev, katerih radovednost pritegne na koncu dneva, kar se tiče politike, le številka na izplačilnem listku za svojo penzijo?

Ko upoštevamo to dejstvo, začetne izjave nikakor ne smemo razumeti kot red herring, bežanje proč od zahteve medijev. Ne, interpretativno jo moramo vzeti dobesedno, kot nesramno in zelo direktno govorjenje resnice, kot prostodušni avtomatizem besede brez olepšav. Ker si Erjavec to lahko privošči. Prevod, če sploh potreben, bi se zato moral glasiti:

»Gospa novinarka, vi pa res nič ne razumete. Jaz sem zunanji minister zgolj po naključju. Mene zanimajo volilne kvote, ki jih bom dosegel pri upokojencih, ker mi omogočajo fantastično politično življenje z dopusti vred. Upokojenci so dobili regres, to njih edino zanima, mene pa tudi. A štekate? Kaj mi težite z nekim Abrahamom in arbitražo?«

Se pravi, da Erjavec v nekem temeljnem oziru sploh argumentacijsko ne vara. Ne rabi. Počuti se dovolj močnega, da kot vzajemni izsiljevalec lahko nonšalantno funkcionira ne kot zunanji minister, temveč kot nekdo, ki brez sramu naravnost razkrije, v čem je raison d’être njegovega več kot učinkovitega političnega življenja.

Erjavec HRT Delo

Kar prenaša medijem, ni sporočilo, temveč njihova zloraba. Novinarki POP TV je enostavno naložil drugačen mesidž za javnost, bolj enostaven:

»Sporočite mojim volivcem: regres je, jaz sem kul in volite zame še naprej.«

Bodo odurno držo ultimativnega preračunljivca, ki mu novinarje ni težko instrumentalizirati, mediji znali kaznovati? Časopis Delo se je odločil za drznejšo zahtevo, kot smo je sicer pri njem navajeni. Ampak ne zaradi zgoraj citirane izjave. Resnici na ljubo pa v tej zgodbi ni edini grešnik zunanji minister. Da se bo temu spet uspelo izvleči s svojo izsiljevalsko agendo, tako ali drugače, pa ne dvomi skoraj nihče. Dokler imajo Slovenci dostop do odprtega regresa, drugega niti ne potrebujejo.