Med državljani, novinarji in aktivisti je pogosto navzoč in značilen argument, v skladu s katerim je ignoranca do X (politika, teme, etc.) boljša od razprave, govora, analize in kritike X. Bila naj bi močnejša odločitev, pravilnejša in ustreznejša. Še več, če govorimo o X, ga ustvarjamo pri življenju, mu delamo reklamo, nehote promoviramo. S tem pa počnemo nekaj kontraproduktivnega.
Včasih je, govorim tudi iz osebne izkušnje, argumentacija podkrepljena še s smešnimi, adhominalniki odtenki: če kritiziraš stališča osebe A, ji delaš reklamo. Še več, morda si honoriran s strani kritizirane politične linije, če ne to, pa vsaj obseden z njo. Ali celo oboje hkrati.
Žal razmislek običajno ni razdelan, zato lahko o podrobnejši izpeljavi razlogov bolj ugibamo. Naj naštejem nekaj okoliščin, v katerih nastopa. Marsikateri novinar, aktivist ali posameznik preprosto rad spontano meni, da je npr. o sovražnem govoru, nestrpnosti ali žaljivih izjavah politika A treba molčati. Da je bolje o tem ne poročati, ne razpravljati ali dejanj javno komentirati, ker mu s tem omogočamo medijsko prezenco in ga po svoje legitimiramo. Po drugi strani omenjena logika takšnega prepričanja ne velja zgolj za osebe.
Če bi ga stlačili v formulo, bi omenjeni popularen argument javnostne in medijske ignorance lahko bil slednji:
»S tem, ko govorimo o X (osebi, fenomenu, dejanju, mediju), mu dejansko omogočamo medijsko ali javno prezenco in ga tako ali drugače promoviramo. Tega si pa ne želimo. Zato je o X treba molčati, ga prezreti in ignorirati.«
V konkretnosti sem na takšne ideje največkrat naletel recimo ob analizi ravnanj politikov, kot sta npr. Janez Janša ali Zmago Jelinčič. Še zlasti se zdi atraktiven uporabnikom družbenih omrežij, ki radi postrežejo s svojim pogledom na to, kaj je vredno tematizacije in kaj ne. Marsikdo je celo mnenja, da je sprotno ali pogosto navajanje ali morda analiziranje stališč takega politika popolnoma zgrešeno početje – iz istega razloga.
Po drugi strani se je očitek, po moji izkušnji, velikokrat nanašal recimo na analizo medijev (s tem, ko neprofesionalnim ali hujskaškim medijem gledamo pod prste in o njih pišemo, jih kakor promoviramo, raje bi molčali) ali morda, o čemer sem že pisal, analizo fenomenov javnega govora, kakršen je sovražni. Poanta je znova podobna: včasih je za sovražni govor bolje, da ob njem pogledamo proč in se pretvarjamo, da ga ni. Če ga omenjamo, ga delamo verodostojnega in menda – ker smo tako kratkovidno trapasti – reklamiramo.
Nenavadno trdovratno navzoč argument (iz) medijske ignorance me doslej ni kaj prida prepričal. Morda bi me v kakšnih zelo posebnih okoliščinah. V navedenih ne. Da bi mu lahko pripisali neko veljavo, bi moral učinkovati, pokazati rezultate. Sam mislim, da tudi izpričani učinki še ne zadostujejo, da bi ga lahko sprejeli. Nenavadno, da je včasih ne samo medijska taktika uredništev (tu se postavlja dilema, s katerimi etičnimi novinarskih standardi je sploh skladen), temveč želi biti včasih tudi politična strategija dela državljanov.
Če pogledamo Janeza Janšo, si slabšega primera skoraj ni mogoče zamisliti: gre za politika, katerega stranka je tik na vrhu ali pod njim po vseh raziskavah javnega mnenja že dolga leta. Sploh zadnja. Tisti, ki stavijo na ignoranco do njega, res niso prepričali. Kaj bodo dosegli z gledanjem proč, kot si to predstavljajo? Argument iz učinkovitosti ni zadosten.
Novinarji imajo veliko možnosti, kako osamiti kakšnega politika in njegove, če je presoja res pravilna, tako ali drugače nevarne ali nedopustne ideje. Posežejo lahko po takšni ali drugačni posredni cenzuri, tj. po vratarjenju (gate-keeping) in prednostnem tematiziranju (agenda-setting). Prakse v tej domeni jim, vsaj pri nas, ne manjka. Kar pogrešam pri zgornji formulaciji, pa je prepričljivost: če politika in njegovo nedopustno dejanje, idejo ali izjavo objavimo v žanru informacije, ga nesporno promoviramo. Če k temu dodamo kritičen komentar ali podoben kontekst, pa močno dvomim, da so učinki kritike na koncu šibkejši od odločitve po ignoranci. Če bi slednja, kot rečeno, res že bila popolnoma skladna z novinarskimi standardi. Včasih bržkone je. Dvomim pa, da vedno.
Še večja težava nastopi, če medijsko ali družbeno ignoranco prenesemo kam drugam, proč od določenega politika. Recimo v sfero nastopov sovražnega govora: je res mogoče boriti se proti njemu z občasnimi gledanji proč? Češ: njihovim protagonistom zgolj dajemo težo? Močno dvomim. Se je mogoče proti rumenilu medijev boriti s tem, da ne pišemo o njihovem rumenilu? Ne verjamem. Je mogoče stampedo medijskega hujskaštva ustaviti s tem, da ga ignoriramo? Ne, to se mi zdi celo nevarno: brez ustrezne osmislitve, »kritike« opozoril obstajajo nesporno večje možnosti za njegov uspeh. Moj argument je torej: ignoranca je tukaj postala celo nevarna, ne samo neučinkovita. V bistvu imamo največkrat opraviti z mentaliteto lepe duše, ki se pretvarja, da zna pametno gledati proč in se ukvarjati s pametnejšim delom, potem pa je kronično nezadovoljna in ne more razumeti, zakaj zmagujejo populizmi, sovražni govor, nestrpnost, ksenofobija in zakaj je zmagal politik, ki ga ne mara…
Toda obstaja še tretji dodatni kontekst, v katerem se, vsaj ko gre za kritiko česarkoli, politike ali medijev, prezretje zdi ne samo neučinkovito, ampak tudi deplasirano. V domeni izrecne medijske analize, raziskave ali monitoringa je ignoranca tudi nesmiselna, ne zgolj neproduktivna. Ker je v nasprotju z naravo projekta, smislom in ciljem našega početja. Ignoranca anulira smisel kritike in analize kot takšne. Nasprotno pa o smislu medijske analize, tako upam, na tem mestu ne rabimo posebej razpravljati – morda raje o njeni recepciji.
Skratka: zgoraj opisana manira medijske ignorance bodisi ni učinkovita bodisi je celo nevarna bodisi nesmiselna. Ali vse po vrsti. To so s tem lahko trije razlogi zoper njo. Po moje smo obsojeni staviti na razum in njegove učinke: ne na pasivno preusmerjanje naše pozornosti k prijaznejšim temam. Kar je, mimogrede, tudi vedno najlažje in najbolj komoditetno. Prezretje in zamolčevanje pa skoraj nikoli ne bosta rešila ničesar.
Še večja tragedija je v tem, ko vas v medijsko ignoranco prepričujejo istomisleči, kar pomeni, da sicer težavo zaznavajo, a odsvetujejo ukvarjanje z njo. Argumenti so res vrhunski: ne le, da s kritiko menda delamo reklamo kritiziranemu, paziti je treba na svoje zdravje, da ne bomo dobili čira, ni se treba ukvarjati s profanostmi, ker je to potrata časa, ponavljati se je odvečna in oči pekoča nadloga, kar težavo že razumemo in poznamo, razen tega ne zaleže, bolj se moramo imeti radi, uživati v življenju in najti kak pametnejši interes, in še in še.
Več:
You must be logged in to post a comment.