Populizem v Utripu: o zahtevi po odstopu predsednika republike

V Sloveniji še vedno veljajo in na trenutke celo še bolj prihajajo do izraza stari in univerzalno preverjeni kriteriji za merjenje stopenj medijske demokracije v državi. Eno izmed takih načel je pregovorno preprosto: povej mi, kako novinarji branijo politike na oblasti in povem ti, kakšne medije imate.

Merilo postane še bolj uporabno, kadar je situacija zaostrena. Recimo da civilna družba, vsaj v enem delu, zahteva odstop kakšnega politika. Nič drugega ni treba storiti kot preveriti, za koga se bo postavil novinar, kakšne argumente bo uporabil in kaj nam bo razkrila njegova orientacija. Poglejmo si zadnji primer s tradicionalno in častitljivo oddajo Utrip na TV Slovenija (14. september 2019) in avtorjem Gregorjem Drnovškom. V kateri je novinar začutil, da mora stopiti v bran politiku.

Dnevnik in Utrip: skoraj ni večjega kontrasta

Naj takoj na začetku povem, da ni vse tako črno in da obstajajo tudi kontrasti. Prvi prispevek v osrednjem dnevniku TV Slovenija je bil izrazito korekten: podpisal ga je Seku M. Conde in v njem jasno izpostavil Pahorjeve besede in obenem problematičnost, na katero so v javnem pozivu k odstopu predsednika republike opozorili v krogu akademskih intelektualk in intelektualcev. Zdaj zato nadvse osovraženih pri državljanih in bi se zgolj o genezi tega sovraštva splačalo narediti posebno raziskavo.

Osrednjo temo omenjenega pisma, ki ga sopodpisujem in zahteva odpoklic predsednika republike, sem že analiziral v zapisu Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke? V marsičem se bom moral ponoviti, ker je bilo preslišano, vendar po nekaj dnevih od objave javnega pisma (11. september 2019) ugotavljam, da so ga mediji pretežno dovolj povzeli, vendar ga skoraj niso komentirali. Zato je Drnovškov komentar eden prvih in s tem še bolj nujen razčlembe.

Kako je novinar postopal? Temo je vključil v tedenski pregled dogajanja kot zadnjo v prispevku, sprva opozoril na dogodek, omenil pismo in podpisnike, v grafiki prikazal prav vsa podpisana imena, kot da jih je želel, glede na nadaljevanje naracije, postaviti na pranger vsakega ločeno in vse skupaj, potem pa je na ravni argumenta pismo neposredno ovrednotil, v resnici kar razvrednotil, s svojim ključnim poudarkom:

»Več kot očitno populistična poteza, s katero so se postavili ob bok prav tistim populistom tipa Trump in Salvini, s katerimi tudi sami primerjajo predsednika.«

Novinarjev očitek o populizmu podpisnikov pisma

Čeprav je imel veliko možnosti, da bi, tudi kritično, naslovil vprašanja, ki se odpirajo v pismu (Pahorjeva prekoračitev pooblastil, upravičenost zahteve po odstopu, odstopanje od slovenske zunanje politike, protislovje z njegovimi poprejšnjih stališčih), se za to ni odločil.

Drnovšek je namreč takoj izhajal iz prepričljivosti Pahorjevega pojasnila – tistega, ki sem ga v analizi že ocenil za absolutno in celo absurdno neprepričljivega. Posebej je navedel dejstvo, da je predsednik menda že ob različnih priložnostih zavzel podobno stališče do Ukrajine in Turčije – čeprav  je prav temu na blejskem strateškem forumu neposredno oporekal turški zunanji minister.

turški minister izjava pismo do lani je zagovarjal pahor

Turški zunanji minister v oddaji Dnevnik (11. september 2019): o Pahorjevi zunanji politiki sui generis.

Dovolj obširno sem že pokazal, kako zanič je Pahorjevo pojasnilo: če nekdo večkrat ponovi nedopustno stališče, zaradi tega to ne bo postalo ali ne bi smelo postati nič manj nedopustno. Če večkrat lažete in se na to sklicujete, ko so vas ujeli, vaša laž ni prav nič bolj sprejemljiva. Če večkrat vozite prehitro, vaše nerodne obrambe policist, ki vas je ustavil in mu to pojasnite, ne bo nič bolj upošteval pri izrekanju kazni. In če RTV Slovenija vedno znova nedopustno niža novinarske standarde, se zaradi tega ne bi smeli kar sprijazniti s stanjem.

Toda ne, novinar je bil nad predsednikovim pojasnilom (in izmikanjem odgovoru na očitke) naravnost očaran. Še več, iz njega je izpeljal zgoraj navedeni sklep: ker so avtorice in avtorji pisma morali vedeti, da je to Pahorjevo stališče (domnevno) znano, je njihova zahteva po odstopu populistična poteza. »Precej selektivna obravnava problematike torej,« je komentiral omenjeno dejstvo.

Pet razlogov

Sklepanje jemljem za vratolomno iz več razlogov. Prvič, ker izhaja iz domneve, ko vednost drugim enostavno pripiše – in to takšno, kot rečeno, ki za obsodbo njegovega zavzemanja za obravnavo Ukrajine in Turčije ni bistvena. Drugič, ker predsednikove besede brez preverjanja jemlje za suho zlato. Tretjič, ker se mora pri tem sprenevedati: že Seku Conde je v svojem prispevku prikazal pojasnilo turškega zunanjega ministra, ko je dejal, da je Pahor še lani zagovarjal članstvo Turčije v EU, zaradi česar velja očitek obrniti proti Drnovšku: avtor Utripa je moral vedeti za ta podatek. Četrtič, ker v pismu intelektualcev piše, da predsednik česa podobnega ni rekel prvič – in ker je, spet ponavljam, okoliščina res nerelevantna. Petič, ker je njegovo sklepanje iz domnevne vednosti na populističnost »poteze« pisma ne samo neutemeljeno, ampak tak vpeljani divji non sequitur več kot očitno služi le temu, da bi se diskreditiralo podpisnice in podpisnike.

Najbrž je toliko sprenevedanja ob sklepanju visoka cena, ki jo pač moraš plačati za svoje politično navijaštvo. Mnogi jo plačajo mimogrede in brez slabega občutka. Dejstva, da je Pahor zamenjal svoje stališče do Turčije in da je takoj po objavi pisma na njegovo soliranje znova spomnil še zunanji minister Miro Cerar, sploh ne bom znova načenjal.

Populizem in diskreditacija

Drnovškova gesta, zgrajena na infantilnem obratu tudi ti, tj. v slogu domislice »Sami drugemu očitajo populizem, v resnici pa so (tudi) sami populisti«, terja podrobnejšo razlago.

Res je, pismo nesporno namiguje, da je predsednik Pahor populist, ker svoje zavračanje Turčije utemeljuje na ksenofobnem vzgibu ustavljanja islama, zaradi česar je tudi vpeljana primerjava s Trumpom in Salvinijem. Drži, marsikdo bi ugovarjal, kajti za predsednikovo posebno obravnavo Turčije bi lahko stal še kak drugačen motiv, npr. njegova zaskrbljenost nad stanjem demokracije in človekovih pravic. Marsikdo daje Pahorju prav iz slednjega razloga, vendar je tudi odziv na pismo nesporno pokazal, da daleč največja skupina državljanov vztraja pri prvem motivu.

V že omenjenem zapisu sem obravnaval oba. Tudi opisal cinično reakcijo Janeza Janše, ki je za ravnokar opisano razumevanje indikativna. Nova podpora Pahorju je bila anticipirana, saj je vendar v naravi populizma, da piha na dušo najširših množic in da se bodo te hvaležno odzvale.

Ko sta Janša in npr. Dejan Steinbuch s svojo zanj značilno zaničljivostjo, nadvse cenjeno v Odmevih TV Slovenija, opozorila na to zelo pričakovano dejstvo, češ množica je (ali bo) po objavi pisma podprla Pahorja, ker jo bo pri srcu grela latentna ksenofobija, sta se priklonila prav tej okoliščini. Ali kot je zmagovalno zapisal zadnji: v komentarjih na zahtevo po odstopu se je 99,99 odstotkov ljudi opredelilo v podporo predsedniku. Zaradi česa že? Vsekakor ne zaradi skrbi za demokracijo v Turčiji!

Steinbuch pahor Pismo intelektualci

Janševemu podoben argument: Steinbuch o tem, da ima 99,99 % ljudi na forumih pač vedno prav. Toliko o teži intelektualcev.

Ad populum

Oglejmo si zdaj Drnovškov podobno zaničljivi sklep v tej luči: gledalkam in gledalkam je želel dokazati, če se izrazim po steinbuchovsko, da 0,01 odstotka »nasprotnikov« Pahorja zganja všečnost in poskuša prepričati 99,99 njegovih podpornikov!

S takšno povsem razrahljano in ohlapno definicijo populizma je nekaj strašansko narobe, če se izrazim milo. Še več, novinarju se ni težko motiti niti v 99,99 odstotkih. Poskušajmo si za hip predstavljati osamljenega nesrečneža, ki se odloči stopiti na ulico, kjer nepopisne množice skandirajo v podporo svojemu izbrancu. Ker mu nasprotuje, se iz množic in nato iz državnega medija zasliši obtožba: »Kakšen populist!«

O mentalnih vzorcih populizma v družbi in predvsem njemu lastni logiki razmišljanja na ravni argumentacije sem pisal v knjigi Ad populum: analize družbenega diskurza. Značilna zmotnost omniprezentnega argumenta ad populum bi morala biti hitro prepoznavna tudi novinarjem, če bi pri sebi gojili kanček argumentacijske kompetence: samo dejstvo, da večina (ljudstvo, populus) verjame v trditev X, tega dejstva res ne naredi za bolj resničnega. Samo dejstvo, da 99,99 odstotkov državljanov verjame Pahorju, njegova stališča ne naredi za pravilnejša. In tudi okoliščina, da 0,01 odstotka preostanka državljanov zahteva obsodbo izjave, ki jo podpira teh 99,99 odstotkov, njihove trditve ne naredi za manj resnične.

Kdo je potemtakem v krogu treh možnih osumljencev res ravnal populistično in se dobrikal večini? Predsednik, novinar ali avtorji pisma po tistem, ko je odobravajoča pozitivna reakcija pritrdila začetni tezi o njegovem populizmu?

Grafični pranger

Novinar se ni ustavil le pri zgornjem sklepanju, navdušeno in motivirano je izpeljal še grafični poklon Pahorju in nekakšen pranger za podpisnike. Zato je na ravni vizualnih sporočil po »listanju« imen podpisnic in podpisnikov svojo imenitno misel o populistični izjavi podkrepil s fotografijo predsednika, ki v znak zmagoslavja nad vsemi dviguje prst, nemudoma zatem pa še s posebno grafiko izpisanim svarilom.

Ni težava v njegovi podpori prvemu politiku v državi, če bi to storil utemeljeno in z argumenti. Raje je izbral preverjeno taktiko: ubraniti ga pred očitki ne s spoštljivo obravnavo, temveč s poniževanjem, ne z argumentacijo, temveč s cenenimi retoričnimi manevri. Vtis nekdanjega novinarja TV Slovenija in voditelja njenih dnevnikov Branka Maksimoviča, zapisan na Facebooku, je bil zato maksimalno trd:

Nisem mogel verjeti že začetku obtožujočega stavka, kar je sledilo, pa ne pomnim niti iz časov TV Ljubljana. Nekaj podobnega sem prebiral v arhivskem časopisju v poročilih o dachauskih procesih, torej pred pojavom TV pri nas.

Argumentacijska mizerija, za svoje vodilo jemajoča politično opredeljevanje, v tem primeru zaščitništvo do Pahorja, ki pa jo plačujemo vsi, je dosegla nivoje čiste politične propagande, dobro znane iz strankarskih trobil. Naj pojasnim.

Semantika prsta

Semantika (in semiotika) Pahorjevega dvignjenega prsta, ki ga je zmagoslavno v izbranem trenutku dobesedno naslikal novinar, je bolj kot ne nenaključna in enopomenska: zame, predsednika, je to še ena zmaga, nič ne bo z mojim odstopom. Vendar s pomembnim dostavkom: vedno znova je njegova zmaga tudi zmaga medijev, ki so ga, nekritično reciklirajoči njegov komunikacijski populizem, v takšni podobi tudi ustvarili in ohranili.

pahor prst utrip drnovšek

Prešerni Pahor in njegov prst: še ena zmaga. Populizma, seveda.

Sporočilo, zgoščeno v znaku dvignjenega prsta prešerno nasmejanega predsednika po izboru novinarja, moramo interpretirati na način, ki dvojno dogajanje zlije v eno: zmagali smo mi in on. Mi, mediji, in on, predsednik republike. Take zmage so vedno naše skupne, zato si jih ne bomo pustili vzeti. Sploh ne tistim, ki pozivajo k odstopu in nas ogrožajo. Razen tega imamo na svoji strani 99,99 odstotkov ljudstva.

Avtor Utripa nam svojih občutkov ni znal posredovati na bolj jasen način, za kar mu moramo, če odmislimo novinarsko pritlehnost, pač biti hvaležni.

Nasveti o razmišljanju s svojo glavo

Samospodbijajoči stavek, ki ga je potem v naslednjem trenutku prihranil za konec prispevka in ki hkrati tudi končuje Utrip kot oddajo, gledalcu dobesedno na veliko in čez celoten ekran v črnem ozadju sugerira priložnostno modro sentenco: »Tudi o tem nasvetu razmišljajte s svojo glavo.«

nasvet pahor drnovšek utrip

Utrip: novinar Drnovšek s svojimi pomodrelimi nasveti.

Katerem in čigavem nasvetu? Sugestija, ki se gledalcu nujno porodi kot prva, je glede na v tistem hipu ravnokar lansirano poanto predvsem ena: povezal jo bo s sporočilom tistih, ki nasprotujejo predsedniku.

Kako dolgo je svojo modro poanto izbiral  in kaj je želel doseči z izbiro »samonanašalnega« stavka, ki bi ga v njegovi metanivojski intenci lahko razumeli kot fatalnega za njega samega in s tem nerodno izbranega (v smislu: če je nasvet, da moramo slediti pametnemu predsedniku, ne butastim intelektualcem, potem razmislite tudi o tem novinarjevem nasvetu), pač ne vemo. Da figurira kot nekakšna lekcija, kot podaljšek Pahorjevega zadovoljno dvignjenega prsta, pa je z vidika psihološkega učinkovanja neizbežno.

Prezir in graja

Ni prvič, da so mediji v obrambi Pahorja postopali na zelo podoben način. Ker podpisujem dve javni pismi, bi rad spomnil na dogajanje oktobra 2017 v času predsedniške kampanje; takrat smo podpisniki argumentirali, zakaj kompromitirani Pahor ni ustrezna izbira za ponovitev mandata. Več o sorodni medijski recepciji pisma v tedanjem komentarju Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju.

Presenetilo me ni nič od obojega: če so novinarji in uredniki ustvarili sedanjo podobo predsednika republike in omogočili njegov komunikacijski populizem, če garaško gradijo žanr politainmenta in v predsedniku vidijo domačega pionirja, najbrž ne bodo pljuvali po njem, ampak skrbeli za simbiozo. Obe pismi skupaj pa v njuni recepciji kažeta tudi na to, v kakšen zatonu se je znašla civilna družba pri nas in kako je medijsko obravnavana, kadar komentira politične zadeve: največkrat s prezirom in grajo.

Ampak ali ni to pričakovana lekcija v kritiki populizmov vseh vrst, programirana osamljenost v upiranju tisočim, slepo sledečim svojemu vodji in fasciniranih nad lastno močjo, ki jo daje občutek pripadnosti množicam?

Komunikacijski vs. politični

Ker sem se na tej strani in drugod z analizo Pahorjevega komunikacijskega populizma zelo izčrpno ukvarjal od leta 2012, ob nobeni novinarski obravnavi že dolgo nisem preveč presenečen. Ves čas ponavljam, da so populistično flirtajočega Pahorja skreirali mediji. Zadnji primer je poučen predvsem v luči odpiranja dimenzije njegovega ne samo komunikacijskega, temveč tudi političnega populizma: pojmi, ki sem jih poprej že večkrat definiral. In če sem doslej mislil, da ga novinarji branijo le pri prvem, je tokrat hitro zaznati, da ga tudi pri drugem.

V državah s takšno medijsko demokracijo in (sicer mehkimi) populisti na oblasti, kot je Slovenija, tudi ob prepoznavnem medijskem profilu, lahko na dnevni ravni spremljamo, kako intenzivno intelektualno mnenje pospešeno izgublja na veljavi in kako ga nadomeščajo senzacionalizem, infotainment, argumentacijski populizem in tabloidnost. Kot običajno je intelektualec zavezan ravnanju v skladu z resnico svojih spoznanj neglede na to, koliko ljudi bo pri tem prepričal. Bizarno je spremljati novinarske očitke, ki se potem temu dejstvu naravnost posmehujejo.

Pač avtorska oddaja

Oddajo podpisuje odgovorna urednica Manica J. Ambrožič. Seveda bodo na TV Slovenija znova dejali, da je Utrip avtorska oddaja, v kateri lahko vsakokratni avtor pove, kaj misli. Lepo in prav, kajne. Z enakim argumentom, češ da gre zanjo, bi lahko odpravili skoraj sleherni »subjektivni« opis, sleherno izjavo novinarja.

Toda plačniki prispevka se smemo vprašati, kje so meje novinarskega profesionalizma. Tuintam bodo kakšnega novinarja tudi umaknili, kot so Jadranko Rebernik, o čemer več v Budnica v Utripu, antijanšizem in vsi, ki se še niso prebudili in Oddaja Utrip: kako sta se varuhinja in odgovorna urednica izognili komentarju. Kam? Morda na tretji parlamentarni kanal, kjer potem smejo biti politično pristranski in navijaški. Ali razvijati svoje majhne medijske populizme in se navduševati nad mnenjem večine.

Zgodba medijskega populizma danes (v različnih segmentih procesov oblikovanja odnosov med javnim mnenjem, novimi mediji in populizmom, mediatizacije politike, učinkovanja medijskega populizma na kvaliteto demokracije, ipd.) je sploh ena najmanj raziskanih v domačem prostoru. Prepričan sem, da bi morali novinarji biti branik pred njim, ne navijači, da bi morali novinarji ravnati v javnem interesu in se zoperstavljati plehkemu mnenju večine, sploh tedaj, ko ga vodijo nestrokovni, včasih tudi nestrpni, nasilni in ksenofobni razmisleki, saj so v nasprotnem primeru postali zgolj zvočnik množic. Populizem ni zgolj strup za politiko, je tudi za medije!

Moj skromen in hkrati odkrito ironičen predlog je po kakšnih 80 ali več analizah poročanj v primeru Pahorja tale: resnično potrebujemo še četrti kanal nacionalke. Predsedniški. Zagnanih novinarjev z vseh koncev, ki so pripravljeni tam delati, očitno ne bo zmanjkalo.

Več:

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Populizem kot sinonim za demokracijo in argument “ad populum”

Popularnost in populizem: v čem je Pahor podoben Trumpu in obratno

Pahorjev flirtajoči populizem z enim-izmed-nas

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Šokantni nesmisli v Radonjićevi sodbi: ker je na spletu spremljal novice, Novič ne more biti morilec

Sodba po odmevnem ponovljenem sojenju v zadevi umora Janka Jamnika je končno spisana. Obsega 179 strani, v njej pa, značilno in pričakovano, sodnik Zvjezdan Radonjić ne utemeljuje zgolj Novičeve nedolžnosti glede umora, temveč zelo neposredno namiguje ali celo dokazuje, da je imel ta najmanjši motiv, da bi mu vzel življenje, zelo velikega pa naj bi imel Michel Stephan, čeprav ta ni bil v krogu osumljencev in je, za razliko od Noviča, imel alibi.

Sodnik torej že ve in v sodbi dokazuje, kdo je pravi storilec, kar najbrž predstavlja precedenčni primer v dolgi zgodovini slovenskega sodstva!

Rus Novič dnevnik

Novinarkin naslovni poudarek v Dnevniku: Radonjić ve, kdo je pravi storilec

Janševi strankarski mediji, ves čas aktivno pišoči v bran Noviču, so zdaj pohiteli in objavili kratke odlomke iz ravnokar posredovane celotne sodbe, na katero smo po frapantni, a po najavi sodnika pričakovani odločitvi, da ga oprosti, kar nekaj časa čakali.

Od včeraj pa je v celoti objavljena tudi na spletni strani »Dosje Milko Novič« v podporo omenjenemu, nekakšnem zbirniku dogajanja o domnevno nedolžnem – na njej med drugim najdemo tudi stališča, ki sta jih v prid oproščenemu v preteklosti spisala Matevž Krivic in Andraž Teršek.

Domišljijski »modus operandi«

Na tej strani sem objavil že nekaj beležk k temu primeru, navajam jim spodaj. Komentiral bom le kratke odlomke iz sodbe, iz katerih je, kot verjamem, takoj in nemudoma razviden »domišljijski« modus operandi sodnika in s tem tudi način, kako globoko nesmiselno je, vsaj v nekaterih delih, utemeljena, obenem pa tudi močno sfabricirana v interpretaciji številnih okoliščin, dejanj in dejstev na način, da selektivno izbira evidenco, zavrača nasprotna mnenja in skoraj v vseh ozirih sledi zgolj izpovedim obtoženca in njegove družine. Analiziral bom predvsem dva odlomka, zaključni točki 6 in 7 proti koncu sodbe, da bi nazorneje ilustriral, s kakšnimi razlagami je sodnik Radonjić prišel do zaključnega in zanj neizpodbitnega sklepa, da Novič nikakor ne more biti morilec.

Omenjena odlomka sem izbral, ker sta dovolj miselno enostavna za splošno razumevanje, ne potrebujeta veliko kontekstov dodane razlage in je lahko celo neposvečenemu s pomočjo zdravorazumskosti hitro jasno, da je z utemeljitvijo v njej nekaj hudo narobe. Navajam torej zaključni povzetek proti koncu obširne sodbe:

»Pri odločitvi, da Noviča ni mogoče šteti (brez dvoma) za storilca, se sodišče opira na  zaključke: 1. da je Novičev motiv močno izpod ravni motivacije Stephana in Moharjeve ter ne močnejši od motivov številnih drugih, ki so v obdobju Jamnikovega vodenja odstranjeni s Kemijskega inštituta (KI), eliminirani kot pogodbeni partnerji, udeleženi v neraziskanih nakazilih na KI ter s strani KI doma in v tujini, udeleženi v sodnih postopkih tipa Novičevega ipd.; 2 da je za kritični čas Novičev alibi nesporen; 3. da iz posnetkov nadzornih sistemov ni mogoče sklepati, ali je storilec kolesar, voznik osebnega vozila, pešec ali kdor koli zajet s posnetki video nadzornih sistemov; 4. da obtoženca mobilni telefon ne povezuje s krajem dejanja; 5. da je obtoženi dokazal možen izvor kontaminacije jakne Bugatti na strelišču ter sledove streliva na rokah drugačnega izvora kot izhajajo iz analize vsebnosti tulca; 6. da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na KI sploh je ter na kateri lokaciji; 7. da je obtoženi ob prihodu žene domov vedel za streljanje, ker je na internetu intenzivno spremljal novice o streljanju; 8. Z orožjem, Bartolom in Oražmom ga dokazi ne povezujejo.«

Točka 6: nekaj tednov prej ni vedel za zabavo, torej ni storilec

Oglejmo si najprej točko 6 o tem, kaj je Novič vedel ali ni vedel o zabavi. Sodba pravi, da obtoženemu kritičnega večera ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava na Kemijskem inštitutu sploh poteka (Radonjić se netočno izrazi, misli seveda na restavracijo Via Bona, kjer so se zbrali zaposleni z inštituta), ni pa menda mogel vedeti niti, na kateri lokaciji, zaradi česar ga ni mogoče šteti za storilca.

Kdor je prebral vsaj eno medijsko poročilo s sojenja, bo vedel, da to ne more biti res. Ne more držati, da Noviču ni mogoče očitati vednosti, saj je za zabavo zvedel tisti dan najkasneje ob 18.45 ali prej, ko mu je njegova žena Marjana, po lastnem pričanju na sodišču, to povedala, saj je nanjo ravnokar odhajala in se od njega v dnevni sobi poslovila. Res pa je, da je na sojenju Novič izpričal, da mu ni povedala, v katero gostišče odhaja – čemur sodnica v prvi sodbi ni verjela, hkrati pa je tudi opozorila, da je obtoženi pričal, da mu je ta podatek povedala že ob 18.00 uri, ko sta se z ženo srečala na parkirišču. Za nameček so bile zabave na isti lokaciji in vedno so se menda odvijale po podobni proceduri, zaradi česar je, zapiše Koleta, obtoženi vedel za vrstni red protokola iz predhodnih zabav.

Še več, njegova žena je, v novem žanru igranih prizorov in senzacionalističnih prispevkov na TV Slovenija, zaigrala samo sebe točno v tej situaciji in v trenutku, ko zapušča svojega moža – o tem več v besedilu Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem.

novič sodba točka 6

Radonjić o točki 6: ni pravočasno izvedel, zato ni mogel moriti

Mimogrede, oškodovana stran ne verjame, da je informacijo prejel šele tako pozno, a tudi če jo je, že po sebi ne drži Radonjićev zaključek, da mu »ni mogoče zanesljivo očitati vednosti, da zabava je« – Jamnik je bil hladnokrvno ustreljen ob 19.38 uri in Novič bi lahko zlahka prišel do prizorišča zločina, če je za zabavo zvedel res šele tisti dan ob 18.45 uri. Sodba pa iz tega, da mu ni mogoče očitati pravočasnega poznavanja podatka o dogajanju, celo izpelje, da ni storilec!

Še več, Radonjić v njej celo navaja arbitrarne okoliščine v podporo obtoženemu, npr. da Novič v tako kratkem času ne bi mogel pripraviti orožja (!), da svojega prva umora v življenju (njegova fraza, ki jo ponavlja) najbrž ne bi načrtoval na dan, ko je bil odsoten iz Ljubljane in da dogajanja na inštitutu ni spremljal, niti se ni udeleževal zabav (!). Zaradi tega ni pravočasno zvedel za zanjo ter se ustrezno pripravil na umor v danih okoliščinah. Naj navedem njegov globinski argument, ki bo najbrž zatrl dvom tudi najbolj vztrajnih skeptikov:

»Če bi obdolženec že tedne prej ne vedel, kdaj in kje prednovoletna zabava Kemijskega inštituta bo, bi ne mogel ustrezno priskrbeti potrebnega za na predmetni način storjen umor.«

Sodnik torej želi povedati: morilec bi Novič lahko bil le tedaj, ko bi že dolge tedne pred tem vedel, kdaj bo zabava. Kakor da ne bi mogel kupiti in pripraviti orožja brez vednosti o podatku, na kateri dan ga bo uporabil. Kakor da morilci kupujejo in nabavljajo orožje vedno tedne pred zločinom in vedno samo takrat, ko točno vedo, kdaj in kje ga bodo uporabili. Nesmisel: v resnici ga kupujejo mnogi, ne le morilci in tudi ne nujno z namenom, da bodo koga ubili, uporabijo ga lahko hipoma, ne posebej načrtovano in tudi ne vedo že vnaprej, kje ali kako ga bodo. Sodnik je torej v razlago vpotegnil cel kup nesmiselnih pogojev, ki res ne rabijo biti izpolnjeni, a zanje trdi, da so nujni za izpeljavo umora.

Za nameček je sodnik celo v neposrednem protislovju s samim sabo, saj v sodbi omenja, da »obstaja realnost sklepanja, da je šele po prihodu domov sploh zvedel za zabavo«.  Čeprav je na začetku in sicer trdil ravno obratno. S takšno inovativno logiko à la Radonjić bi bilo najbrž potrebno revidirati na stotine drugih sodb v Sloveniji ali širše, kjer so za zapahi povsem nedolžni morilci, ki so svoje pištole in nože prepozno kupili, ali pa niso že tedne poprej točno vedeli, na kateri lokaciji jim bodo prišli prav. Absurdno!

In kakor da ni dovolj meniti, da bi namreč Novič, če je res storilec, potreboval kar nekaj časa za načrtovanje in pripravo orožja, na drugem mestu Radonjić v posmeh bralcu sodbe zapiše, komentirajoč podatek, da je obtoženi po spletu brskal za stranmi, ki prodajajo pištole različnih znamk, da ni mogoče, da bi dolga leta snoval svoj umor: »Sledeč tem podatkom bi moral Novič snovati že tri leta, preden ga je storil?!« Skratka, če je snoval prezgodaj, za sodnika ni storilec, če pozno, tudi ne.

Sodba novič zabava vednost hladnokrvno

Sodnik v svojem elementu: protislovja in niz pogojev, ki menda niso bili izpolnjeni, da bi Nović bil verjeten morilec

Točka 7: intenzivno je spremljal novice, torej ni storilec

Oglejmo si še točko 7, lesketajoči biser bizarnosti po sebi. Nesmiselna in nerazumljiva je že začetna trditev, da Novič ne more biti storilec, ker je ob prihodu žene domov (menda ob 23.30 uri) že vedel za streljanje, saj je intenzivno spremljal novice o tem. Kaj je z njo želel sodnik povedati? Zakaj bi ga vednost o streljanju, informacija o tem, da je do njega prišlo, dodatno zvezana s časovno dimenzijo (»ob prihodu žene domov«), sploh obremenjevala ali razbremenjevala tega, da je potencialni storilec umora? Zakaj je sploh relevantna?

novič sodba točka 7

Radonjić o točki 7: seznanjal se je z umorom, torej ni morilec

Šele dodatno pojasnilo v sodbi nam ponudi pomenski odtenek začetne enigmatične trditve, popolnoma odvečne in takšne, da res ne more šteti za podporo sklepu, da Novič ni storilec. Namreč sodnik zapiše nič manj kot to, da dejanski Jamnikov morilec sploh ne bi spremljal medijev, saj bi bilo zanj nesmiselno, da bi se informiral o dejanju, ki ga je izpeljal – ker o njem itak že vse ve. Smisel točke 7 je torej naslednji: ker je obtoženec na spletu intenzivno spremljal novice o streljanju, ne more biti pravi. Povejmo to še z natančnimi besedami sodnika:

»Če bi bil Novič dejanski storilec, bi vse to ne bilo potrebno, ne bi se potem medijev seznanjal o dogodku, ki ga je storilec moral poznati dovolj dobro, da se mu ni potrebno informirati iz tiska.«

Znova bo treba revidirati dosedanje sodbe proti morilcem v naši državi, ker tujih raje s svojimi butalskimi traparijami ne bi posiljevali. Če se bo še kje našel kakšen, ki je po svojem dejanju spremljal medije in radovedno preverjal, iz katerega koli razloga, kako mediji poročajo o njegovem dejanju, ga bo nemudoma potrebno oprostiti.

Razlogov, celo življenjskih, pa imajo morilci sicer nešteto in celo več kot kdo drug: da preverijo, ali jim je policija na sledi in se ustrezno pripravijo, pregledajo zanje druge bistvene podatke, recimo ali je žrtev resnično umrla, kam in kako napreduje preiskava in ali je policija morda namignila, da je našla sledi, nenazadnje pa v Sloveniji lahko radovedno in z navdušenostjo spremljajo, kdaj jih bodo posamični novinarji in celi mediji začeli pogumno braniti.

Novič razburjenost sodba

Zgolj eden od poskusov Radonjićeve bizarne argumentacije: Novič ni kriv, ker je gledal TV in ni bil razburjen

V normalnih razmerah bi tovrstna računalniška forenzika pri obtožencu, ki je takoj po kaznivem dejanju podrobno iskal in spremljal medijska poročila, poglabljala sume proti njemu. Saj je vendar verjetnost, da morilci po dejanju prebirajo medije, kvečjemu večja. Ampak ne tokrat, živimo pač v čudaški državi – v teh krajih velja brskanje domnevnih ali pravih morilcev po spletu takoj po zločinu za olajševalno okoliščino, ob kateri se nihče ne bo začudil, še najmanj mediji sami.

Večerova pristranost

Zbirka izpeljav non sequitur sicer s tem še ni kompletirana, celotna sodba po vsem sodeč lahko imenitno služi v študijske namene kot odlična ilustracija najbolj bizarnih sklepanj in spekulativnih potvorb z neverjetno intenzivno Radonjićevo motivacijo, da bi dejstva interpretiral v podporo osebi, ki jo želi oprostiti.

Toda vrnimo se k okoliščini medijskega poročanja o sojenju. Če pustimo neverjetno zagnanost Janševih novinark in novinarjev, da »osvobodijo« Noviča, sicer pripadnika njihove stranke in kandidata za župana, za trenutek ob strani, je intrigantno poročanje tudi nekaterih drugih občil, recimo mariborskega Večera.

V prispevku Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija? in Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote sem že opozoril na nenavadno dejstvo, da o sojenju pišejo in ga komentirajo tudi novinarji, ki bi morali biti iz tega izločeni zaradi potencialnega dvoma o pristranskosti.

Že iz prve sodbe neposredno izhaja, da je novinarka Večera, dr. Damijana Žišt, bila zaslišana kot priča na sojenju. Še več, izhaja tudi, da je sodnica Špela Koleta v prvi obsodilni sodbi isto novinarko in obrambo posredno obtožila, da sta ravnala v nasprotju z določili odvetniške in novinarske etike in skušala sodišče zavesti, da bi Noviča razbremenila. Novinarka Večera je bila zaslišana kot priča, ker je sodelovala, tako beremo v sodbi, v fiktivni zgodbi o Oražmu in Bartolu ter s tem pomagala Novičevi obrambi na čelu z Jožetom Hribernikom.

Žištova se ni izločila iz poročanja, ampak ga je pokrivala za svoj časopis od začetka do konca, in to na način, ki ga lahko predvidimo. O zadnji Radonjićevi »oprostilni« sodbi je nekaj dni nazaj v prispevku z indikativnim naslovom »Na 179 straneh razložil, zakaj Milko Novič ni morilec«, zapisala:

»Iz zaslišanja nemških sodnih izvedencev balistov je bilo tudi razvidno, da so sledovi streliva oziroma GRS delci na Novičevih rokah drugačni, kot so bili tisti v tulcu, najdenem na kraju zločina.«

Kaj lahko bralec na hitro izlušči iz stavka? Jasno, zgolj eno: da po mnenju tujih izvedencev Novič ne more biti storilec. Čeprav lahko dopustimo, da v tej trditvi zgolj citira Radonjićevo sodbo v delu, kjer nastopata Axel Manthei in Edith Gebhart, je niti ne poskuša opremiti s podatkom, da je napačna. Namreč oba sta, navkljub velikim sodnikovim obratnim naporom, ves čas dopuščala, da je Novič potencialni storilec.

Menila sta zgolj, da so bile na njegovi jakni (1) različne vrste streliva in (2) da bi bila možna predhodna kontaminacija s strelišča. Iz tega pa nikakor ne sledi, da bi bile sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu s prizorišča zločina.

Žišt Radonjić večer

Začetek komentiranega prispevka v Večeru

Lahko bi npr. stare sledi ostale še ob kakšnem drugem streljanju, tudi na strelišču. Ali zaradi ti. memory učinka. Delce na jakni je torej možno povezati s tulcem na kraju umora in kot je ugotavljala izvedenka Ester Ceket, so na njegovih rokah in glavi res našli manjše število ti. karakterističnih delcev streljanja, torej delcev, sestavljenih iz treh ali štirih za najdeni tulec značilnih kemijskih elementov.

Na vzorcih z rok, lasišča in jakne so našli takšne, za katere bi lahko rekli, da izhajajo iz istovrstnega tulca naboja, kot so ga našli v preiskavi. Največ vzorcev so odkrili na Novičevi jakni, na primer 14 karakterističnih in 50 značilnih na desni nadlakti, osem karakterističnih in 50 značilnih na hrbtnem delu jakne, bistveno manj pa na glavi in rokah.

Kaj sta torej povedala nemška strokovnjaka, česar Žištova ne zapiše? Če nas stavek, da so sledi streliva na Novičevih rokah drugačne od tistih v tulcu, napeljuje v napačno prepričanje, da obtoženi nikakor ni mogel biti strelec, po drugi strani sam Radonjić v sodbi ugotavlja, da »sodišče v celoti sledi ugotovitvam Gebhartove in Mantheia, da Milka Noviča ni mogoče ne potrditi ne izključiti kot strelca«. Možnosti, da je storilec, potemtakem ne izključita, to je namesto njiju storil sodnik! Smisel navedenega stavka v Večeru, zgolj enega samcatega, ki sem ga izpostavil, je s tem neprecizen in zavajajoč.

Ko sodnik v sodbi potunka novinarko

Da bi za novinarko Večera situacija bila še bolj nerodna, jo je v sodbi nehote obremenil njen avtor s tem, ko jo je povezal z Novičevim odvetnikom v zelo neposrednem in »iskrenem« opisu njenega sodelovanja z obrambo v zgodbi o tem, kako je želel obtoženi v zaporu prepričati sojetnika Mateja Oražma, ki ga je Novič prosil, naj sodišču lažno priča, češ da je nekoč prodal pištolo znamke Walther Robertu Bartolu – namreč pošiljatelju bizarnih SMS sporočil – in ga s tem obremeni kot možnega storilca.

Oražem je kot priča namreč Noviča obremenil, češ da ga je ta prosil, da naj na sodišču pove, da je Bartolu prodal pištolo, s čimer bo pomagal tako Noviču kot tudi sebi: v zameno za pomoč naj bi mu njegovi odvetniki na sojenju priskrbeli milejšo kazen. Kot vemo, tožilka in sodnica na prvem sojenju Oražma in Bartola v ničemer nista povezala z umorom.

Naj citiram zapis iz Večera, ki ga je lanskega decembra, najbrž kot edinega ravno zaradi vpletenosti novinarke, spisala novinarka Dnevnika, Mojca Furlan Rus:

»V njegovi (sc. Novičevi) prisotnosti, ne pa tudi novinarjev in druge javnosti, pa je potekalo zaslišanje Večerove novinarke Damijane Žišt. Povezano je bilo z Ribničanom, ki je Noviču, čeprav ga ne pozna, usodnega večera poslal nekaj nesmiselnih SMS-sporočil. Žištova je kasneje policiji prijavila, da naj bi mu Matej Oražem (ki je tudi iz Ribnice in je zaprt zaradi uboja) prodal isti tip pištole, kot je bil uporabljen pri Jamnikovem umoru. To da je izvedela od neimenovanega vira, bi pa kaj več vedel povedati Novičev odvetnik, je navedla policistom. Oražem je na prvem sojenju pričal, da to o orožju ni res in da ga je Novič prosil, naj tako pove. V zameno mu je dal nagrado.«

Ko citira Žištovo, sodnik Radonjić omeni njeno vnovično pričanje (pričala je že ob prvem sojenju), češ da si je v zadevi Bartol in Oražem »zgodbo o novinarskem viru izmislila«, potem pa nehote navede njen motiv, ki mu je sledila: ravnala je po dogovoru z obrambo, »v cilju utrditve dokaznih izhodišč«.

Novič Žišt sodba

Izsek iz Radonjićeve sodbe: novinarka potrdi, da je delovala v dogovoru z obrambo

Radonjić torej verjame novinarki in prepozna, da je delovala v podporo Hriberniku in njegovemu klientu – in ta del priznanja o dogovoru, čeprav ni čisto jasen, je edini, ki nas mora v tem primeru zanimati. Stvar je torej naslednja: sodnik je razbremenil Noviča s tem, da je v zanj obremenjujoči zgodbi o podkupovanju sojetnika pritrdil novinarki Večera in njeni razlagi, da je pomagala obrambi, cena takšnega reševanja pa je za novinarko kar visoka: očitno priznanje, da je delovala v prid Noviču in z roko v roki s Hribernikom. Hkrati pa ni kupil scenarija o možni vpletenosti Bartola in Oražma, kar je znova razumljivo, saj navaja, da je imel daleč največji motiv za ubijanje Michel Stephan.

Zgodba morda potrebuje kakšen stavek pojasnila. Obramba je namreč po obremenilnem pričanju Oražma trdila, da naj bi Novičev sojetnik kar sam dejal, da je nekemu Bartolu iz Ribnice prodal pištolo za 700 evrov, zaradi česar je Hribernik predlagal Noviču, naj ga povpraša, če bi bil pripravljen to, kar je povedal njemu, izpričati tudi na sodišču.

Sam Hribernik je nekajkrat o tem govoril z Oražmovim odvetnikom, v pogovoru z Žištovo pa naj bi izvedel, da je preko svojega vira prišla do podobne informacije, namreč da je Oražem prodal pištolo nekemu Bartolu. Hribernik je potem trdil, da ji je celo sam predlagal, da o tem seznani policijo, kar je tudi storila, obenem pa zanikal, da bi sam in Žištova želela sodišče zavesti.

Čeprav ostaja precej zamegljeno, kaj je želel Radonjić z navedbo o navezi Hribernik-Žišt doseči, pa je nesporno zapisal, da je med njima šlo za dogovore, presenetljivo pa tudi, da si je za te potrebe novinarka svoj vir izmislila – čeprav v Večerovem poročilu Mojce Furlan Rus beremo, da se je v pričanju pred Radonjićem znova sklicevala na neimenovani vir, kar je spet protislovno.

Po Radonjićevem mnenju je, skratka, »obramba oblikovala konstrukt in pritegnila novinarko s ciljem dokazne razbremenitve«. Obenem avtor takoj najde razumevanje za laži obrambe in novinarke, kajti po njegovem je laganje tako rekoč legitimno dejanje, saj se sme obtoženca braniti z vsemi sredstvi (sic!) in tako ravnanje še ne pomeni, pove prizanesljivo, da je nekdo ubijal… Hudo!

Žišt Novič laže ubija obramba

Radonjić o legitimnosti obrambnih in novinarskih konstruktov

Sodba, ki je malo tudi Večerov uspeh

Seveda si predstavljamo, da se sodišča, vključno z Radonjićem, ne morejo in ne rabijo ukvarjati s problemom novinarskih interesnih kolizij in problematiko pristranosti. Vendar iz ravnanja Večera vidimo, da povedano ves čas ne predstavlja prav nobene težave za Matijo Stepišnika, odgovornega urednika časopisa, saj novinarka poroča in komentira primer kontinuirano, kot tudi ne za novinarski ceh v celoti. Očitno na podoben način, kot sodnik zaupa obtoženemu, sedaj oproščenemu, odgovorni urednik verjame svoji novinarki.

Velik uspeh medijskih poročil in prezentacij sodnega primera z jasno nakazanim sumom v pristranost torej ni povezan le Janševimi strankarskimi mediji, ampak tudi drugod, recimo celo z neposrednim angažmajem. Očitno novi medijski časi velevajo, da se novinarji aktivno vključujejo v obrambo nekoga, ki je bil sprva obsojen na 25 let zapora zaradi brutalnega umora, nakar se angažirajo in s prijavami policiji tvorno sodelujejo z obtoženčevo obrambo.

No, 24. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki bi ga Stepišnik kot pretekli predsednik DNS in tudi njegov soavtor moral dobro poznati, se glasi: »Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.« Nič od tega se ni zgodilo. Zato zadnja Radonjićeva sodba ni zgolj samo njegova. Malo je tudi Večerova. In še čigava.

Prav neverjetno se zdi, kako malo po odločitvi urednikov v medijih, sploh na RTV Slovenija, nastopa oškodovana stran (vdova umorjenega in njeni odvetniki), medtem ko se Novič in njegova obramba kopata v pozornosti.

žišt sodba izseka

Izseka iz prve sodbe Špele Koleta, ki neposredno obremenjuje novinarko sodelovanja z obrambo v podporo obtoženemu Noviču

Če odmislimo medijsko plat, zdaj čakamo na dvoje. Prvič na to, da bo tožilka Blanka Žgajnar vložila pritožbo na Višje sodišče, kot je napovedala. In, drugič, na komentar predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika, ki je zavrnil zahtevo vdove Janka Jamnika in tožilke za izločitev sodnika Radonjića v ponovljenem sojenju, ker je s svojimi dejanji pokazal, da ni nepristranski in da je že vnaprej odločen, da bo Noviča oprostil.

Sodba po moje evidentno dokazuje, da je bila zahteva upravičena in se da ta primer sprevrača v neverjetno blamažo vseh blamaž za slovensko sodstvo. Zanjo pa ni odgovoren Radonjić, temveč njemu nadrejeni.

Več:

Časopisni naslovi in njih ustreznost

Primer Novič: kako so na TV Slovenija odkrili senzacionalizem

Je Milko Novič kriv? Hitra anketna sodišča.

Sodnik Radonjić o popolnih dokazih in popolnih pritiskih

Primer Novič: nad čim triumfirajo novinarke in novinarji TV Slovenija?

Parlamentarni kanal in sodniška semena

Radonjić o fizičnih likvidacijah s pomočjo oseb v pravosodju: teza o pritiskih skozi teorijo zarote

Poskus umora mariborske sodnice: ugibanja o motivu in politične manipulacije v obsodbi

Večer in Delo o Jakliču: od neskritega navdušenja do racionalizacije

Zdaj, ko je Slovenija dobila štiri nove ustavne sodnike, so predvsem ob imenovanju dr. Klemna Jakliča številni novinarji pokazali vidno zadovoljstvo.

O »luksuzni« napovedi uspeha novinarke Večere Vanesse Čokl sem že pisal. A kaj bi to, v kolumni z naslovom »Sedi, pet!« je novinarka za pravilno odločitev poslancev le-tem podelila čisto petico. Ko zmagujejo pravi, potem nekateri novinarji pač verjamejo, da je treba politikom ploskati. Povedno po sebi.

Čokl pet za Jakliča

Kolumna novinarke Večera z značilnim naslovom

V nadaljevanju sem bo na kratko dotaknil dveh zapisov, ki ne skrivata zadovoljstva nad izvolitvijo Klemna Jakliča – ob omenjenem se bom dotaknil še današnjega portreta Alija Žerdina v Delu. Poskušal bom dokazati, da je takšna očaranost selektivno dokazovana, neupravičena in novinarsko sporna. Ob tem se bom opiral tudi na svoj včerajšnji zapis o tem oziroma bralca napotujem tudi nanj.

V čem ni spornosti?

Nobenega dvoma ni, da je Klemen Jaklič dober kandidat, ko gre za klasične strokovne reference. Vsaj velik del njih, če ne čisto vse. Ima dva pravna doktorata dveh prestižnih univerz, izdal je monografijo pri ugledni založbi (»Constitutional Pluralism in the EU«, Oxford Studies in European Law), skupaj z drugimi je pisal komentarje k Ustavi Republike Slovenije.

Tudi pogoji za mesto so smešno minimalni in hitro izpolnjivi: da bi postali ustavni sodnik za devetletni mandat, morate izpolniti le tri: biti državljan Republike Slovenije, biti »pravni strokovnjak« in stari najmanj 40 let. Ni dvoma, da jih Jaklič izpolnjuje. Izpolnjuje jih pač marsikdo.

Kaj je pri Jakliču sporno?

Tudi v tem, da ima Jaklič politična stališča, ne tiči poseben problem. Res je sicer, da se večina slovenskih pravnikov takšnih stališč vedno vzdrži. Jaklič jih nikoli ni skrival: svoje privrženosti Janezu Janši ni zanikal, svojega antikomunizma tudi ne. Njegovo etiketiranje političnih nasprotnikov s »komiji, ki ubijajo«, je le vrh ledene gore.

Resnična težava nastopi, ko se ustavni pravnik, kandidat za ustavnega sodnika, trudi spremeniti svoj pogled na pravosodni sistem v državi s pomočjo teh stališč. Ko je njegovo strokovno mnenje politično pregneteno – in to s strankarsko politiko. Ko verjame, ker tako verjamejo njegovi politični in zgodovinski idoli – v tem primeru je to dobesedno Janez Janša – da živimo v krivosodju. Ko svoje strokovno znanje unovči le tam, kjer ga vsi pričakujemo: za dobrobiti svojih političnih sopotnikov, nikoli drugje. Ko svoj kredo o pravosodju v Sloveniji strne v svoj tvit, ki se glasi: »Nimamo demokracije, imamo aferaško krivosodno demokraturo.« Ko novopečeni sodnik ne želi skrivati, da ne zaupa v sistem, čigar del je želel postati in je tudi postal.

Jaklič o Janši kot največji osebnosti takoj po odhodu v zapor

Jaklič o svojih idolih – malo nerodno, če jih je nato z brisanjem zatajil

Ne, vse to so politikantske ocene – ko jih prevzame ustavni sodnik za svoje, ne moremo biti zadovoljni. Argumenta »Saj bo sistem lahko spreminjal od znotraj« ali »Potrebujemo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča tudi po politični plati« preprosto nista več dobra.

Če k temu prištejemo še to, o čemer sem pisal včeraj, Jakličevo nenehno koketiranje s strankarsko politiko in njenim žargonom, postane situacija še bolj nevzdržna. Če k temu prištejemo okoli 100 njegovih objav, v katerih se Jaklič hvali, kako je treba skandirati pred sodišči, ker lahko samo »vztrajniki« prinesejo spremembo, tudi.

Še bolj postane situacija nevzdržna, ko vidimo, da je Jaklič te dni v zaslišanjih zanikal, da bi imel kakšna posebna znanstva med politiki. In še bolj, ko je poskušal docirati, da mora sodnik ustvarjati videz nepristranskosti – in je vendar on tisti, ki med prvimi krši to pravilo!

Sedi, odlično!

Vanessa Čokl tradicionalno v Jakliču ni videla nobene težave. Nasprotno, zanjo je izbira Jakliča čista poezija, popravljena krivica. Seveda, če je tako dejal celo dr. Boštjan M. Zupančič:

Borut Pahor ni slabo sestavil. Klemen Jaklič, dvojni ameriški doktor, je bil poslancem predlagan prvič pred letom in pol, za sodnika iz Slovenije na Evropskem sodišču za človekove pravice. Državni zbor ga ni odobril, pokurili so z letala razvidno najboljšega kandidata, se je takrat oglasil prejšnji slovenski sodnik v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič in to oklical za mednarodni škandal. Jasno je bilo, da Jaklič ni zadnjič na kadrovski listi.

Skratka: če tako pravi BMZ, potem bo že držalo. Če bo mednarodni škandal, pa sploh. »Jaklič je najboljši kandidat z aviona« je najbrž velika zaušnica za vse protikandidate in ljudi, ki mislijo s trezno glavo, ampak kdo bi kaj mogel proti takšni novinarski argumentacijski progresivi. In potem pride še sklicevanje na Jakličevo neizpodbitno strokovnost:

Seveda jih večina ni prebrala niti ene od Jakličevih znanstvenih 200 objav. Znajo pa na pamet njegove tvite. Ko je na primer kot pravno visokoizobraženi državljan K. J. klical k pravnosti in zakonitosti postopka Patria.

Jakličeva politična stališča iz tvitov je treba pač minimizirati. Komiji sicer ubijajo, ampak kaj bi s tem. Štejejo znanstvene objave. Pa  ravno danes, ko to pišem, se v časopisu Dnevnik sprašujejo, kje so te objave. Večer jih je naštel 200. In ugotavljajo, seveda v Dnevniku, da predsednik Pahor in sodnik Jaklič nista uspela posredovati bibliografije. Najbrž nista utegnila – seznam teh 200 objav bi pač lahko objavil Večer, ker ga očitno ima.

Zaključek, ki ga prinaša Čoklova, je zato pričakovan in šteje tudi za novega državnega tožilca Draga Šketo: »Štirje ustavni sodniki plus generalni državni tožilec. Za parlamentom ni slab dan.« Seveda ni, če je odličen, za petico.

Žerdin o Jakliču

Današnji portret v Delu je za nekaj centimetrov manj vzhičen od Večerovega zapisa. Ali Žerdin se trudi navesti nekakšne razloge, zakaj je bila Jakličeva izbira smiselna in dobra. V svoji znani maniri takrat, ko je treba kaj kritizirati, svoje očitke največkrat absurdno minimizira. Tako je Jaklič na koncu kriv le tega, da je pri njem zaznati nekaj manj samokritike, nič drugega.

Žerdin Delo Jaklič portret

Začetek Žerdinovega zapisa v današnjem Delu

Tako kot Čoklova tudi on ni uspel podvomiti v predlagatelja, predsednika Pahorja, in njegovo igro političnega slalomiranja med levico in desnico. Oziroma: koketiranja z vsemi po vrsti.

Žerdinu se zdi silno pomembno secirati priporočilno pismo štiri znanih svetovnih pravnikov, ki je očitno v novinarskem imaginariju odigralo zelo veliko vlogo. Ampak tole bi lahko že označili za argument iz avtoritete – ker je pomemben profesor podprl Jakliča, potem pač mora biti ustrezen kandidat. Pod kakšnimi pogoji nastajajo priporočilna pisma, se ne spodobi razpravljati, Žerdinu se je zdelo vredno omeniti tole:

Zdi se malo verjetno, da bi profesor emeritus Michelman podpisal priporočilno pismo za Klemena Jakliča, naslovljeno na predsednika republike, če bi se pri teh vprašanjih razhajal s svojim varovancem. Ugledni akademiki namreč ne pišejo priporočil zaradi uslug, pač pa po tehtnem premisleku.

Domnevni levičar

Delov urednik je zdaj skrenil v zanimivo smer, s čudnimi dokazi se je nameril pokazati, kako Jaklič menda ni tako sporen, kot se zdi večini, ker dejansko ni toliko desni, ampak celo levo-liberalni kandidat. Nekaj, kar je sam poudaril v predstavitvi nekaj dni nazaj. Se pravi, prosto po Žerdinu: ker se je podpisnik priporočilnega pisma veliko ukvarjal z vprašanji družbene neenakosti in socialnim temami, velja pa bolj za levo-liberalnega levičarja, iz tega menda sledi, da je tudi Jaklič, ki mu je napisal priporočilo, vsaj malo levo usmerjen.

Ker je, očitki o njegovi desničarski provenienci niso na mestu. Žal je tole non sequitur – sklep ne sledi, videti je močno domišljijski. Zakaj ne bi mogel profesor napisati priporočila tudi nekomu z desno usmerjenimi prepričanji? Zakaj je ta razprava o levo-desno sploh za novinarja merodajna? Zakaj napačno predpostavlja, da je Jaklič sporen le zato, ker je desničar?

Bilo bi na mestu, če bi kdo kakšna Jakličeva stališča v Sloveniji posredoval njegovim prominentnim mentorjem iz tujine: vsekakor imamo občutek, da z vsemi niso seznanjeni.

Brezplačnost je levičarstvo

Naslednje skakanje k nenavadnim zaključkom je kaj hitro sledilo. Žerdin pove, da je Jaklič sodelavec zavoda, ki se ukvarja z brezplačno pravno pomočjo, kar pomeni, da se ukvarja z odnosi družbene neenakosti. Spet menda dokaz, da je ustavni sodnik, ki ga portretira, bolj levičar kot desničar:

Če bi Jakliča na silo tlačili v koordinate med levico in desnico, ne gre spregledati, da sodeluje z leta 2012 ustanovljenim Zavodom za brezplačno pravno pomoč. Ironično – zavod ima sedež v pogosto demoniziranem ljubljanskem predmestju Murgle, poslanstvo zavoda pa je uresničevanje »ustavne pravice enako dostopnega pravnega varstva za vsakogar«. Zavod za brezplačno pravno pomoč si jemlje za vzor dobre prakse, uveljavljene v pro bono centrih, ki so povezani z univerzama Harvard ali Oxford, piše na spletni strani zavoda. Če še drži, da je odnos do družbene neenakosti prvi kriterij za razvrščanje ljudi na »leve« in »desne«, je dvojni doktor pravnih znanosti s pro bono pravnim delovanjem umeščen kar precej levo od centra.

Zanikanje evidence

Žerdin se je torej nameril obraniti Jakliča pred očitki, da je desni kandidat (kakor da bi bil v tem problem!) in ob tem, če poenostavimo, ponuditi še en neverjeten non sequitur: »Kdor sodeluje z Zavodom za brezplačno pravno pomoč, je lahko nazorsko le levo od centra.« Hudo, bi rekel. V nadaljevanju se nato vpraša, zakaj Jaklič, če je očitno tako levi kandidat, sploh velja za desnega. Ta nenavaden obrat je nato izpeljal z neverjetnim sprenevedanjem glede evidence. Povedano drugače, navedena je selektivno:

Od kod torej trditev, da je Jaklič kandidat slovenske desnice? Prvič, Jakliča je desnica­ izrecno in na trenutke goreče podprla. Drugič: Jaklič je ustavno pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj v času sojenja v zadevi Patria izvajal pred ljubljanskim sodiščem.

Teh dejstev pač ni mogel zanikati. A tako značilno se Delov urednik ni vprašal, kakšen status ima Jakličevo skandiranje pred slovenskimi sodišči, kako spodobno je bilo širiti vero v ulični obračun z domačimi tožilci in sodišči, ki je danes ustavni sodnik? Ne, to očitno zanj ni merodajna dilema. Čeprav je včasih bila; pred nekaj leti je Žerdin odgovarjal na vprašanje novinarke in pri tem povedal, da sojenja, in to ravno v aferi Patria (!), ne smejo biti medijski spektakel:

Žerdin meni, da je to, kar se je v sodni dvorani dogajalo do zdaj, pravzaprav ogrevanje pred dejanskim začetkom. Proceduralni zapleti so bili glede na pomen sojenja po njegovem mnenju pričakovani, kljub temu pa ima slab občutek, “ker bi bilo narobe, če se sojenje spremeni v medijski spektakel”. “Za sodno vejo oblasti nikakor ni primerno, če se sodna dvorana spremeni v areno spektakla.”

Res nimamo dobrih razlogov verjeti, da je zanj dogajanje pred sodiščem lahko kaj manj arena spektakla kot sodna dvorana. Ampak zdaj, ko gre za Jakliča, ki je na svojem tviter računu objavil skorajda 100 tvitov v podporo »vztrajnikom« z zelo obskurnimi napadi na sodišča, nenadoma za novinarja to ni več težava. Vsaj problematizira je ne nikjer.

Jakličevi tviti postanejo nepomembni

Podobno kot Vanessa Čokl je tudi Delov avtor zaznal veliko nepomembnost vsega, kar je Jaklič na socialnih omrežjih povedal v preteklosti. Njegov zahvalni govor in njegovo antikomunistično politizacijo sta seveda preslišala, kot vsi ostali. Vsa njegova politikantska stališča do tožilstva, sodišč, demokracije, politikov in vsega, kar ni usklajeno z agendo SDS, s katero se na tviterju in sicer tako rad strinja, pa so ostala zamolčana.

Žerdin je storil še korak več: Jakličeve čivke je označil za nepomembne, ker je tiste, ki so bili preveč ostri, avtor izbrisal. Se pravi: če jih še kdo uporablja, ravna neetično, ker ne upošteva avtorjeve volje:

Ker pa na slovenski politični levici že nekako od leta 2000, ko je služboval v kabinetu predsednika vlade, velja za »perspektiven kader« nasprotnega političnega bloka, so njegovi kritiki pikre Jakličeve »čivke«, ki so začeli nastajati leta 2011, ko se je pridružil omrežnim razpravam, arhivirali. Zdaj živijo svoje življenje, ki je neodvisno od avtorjeve volje.

Trditev je nenavadna že na ravni principa: če bi kakšen sodnik zapisal, da je treba golazen X (vstavi po potrebi) pobiti, nato pa bi tvit zbrisal, bi sleherna omemba zapisa bila po Žerdinu res majhen moralni prekršek…

Sam sem si danes šele prvič ogledal Jakličevo tviteraško produkcijo. In opazil, kako rad ustavni sodnik vihti svoj meč tudi proti domačim medijem. RTV Slovenija je zanj Hanzi TV, posamični novinarji so plačanci, na enem izmed nezbrisanih tvitov pa se je znašel tudi Ali Žerdin v družbi z Milanom Kučanom. Novopečeni ustavni sodnik je v njem leta 2014 retvital svojega političnega in zgodovinskega idola, Janeza Janšo, ki pravi tole:

»Dovolj je bilo vaših laži!«

Jaklič Žerdin novinarji

Jakličev (nezbrisani) retvit o lažnivcih na Delu, Dnevniku in Večeru

Če bi Jaklič vedel, kako prijazen bo Žerdin zapis, bi bil verjetno manj osoren do njega in Vanesse Čokl oziroma obeh časopisov. Ker pa ni brisanja, zanj velja, da Delo in Večer lažeta.

Redukcija na samokritiko kot značilnost levičarja

Največ, kar je Žerdin naštel kot njegovo napako – že skoraj presenetljivo – je pomanjkanje osebne samokritike. Kot da bi pri opravljanju ustavnosodniške funkcije to bila kakšna hiba, ki bo sploh kdaj prišla do izraza. V korespondenci z Matevžem Krivicem namreč neke svoje napake ni priznal. In v tem je, edinole malce drugačen od klasičnih levičarjev, od katerih »se razlikuje po odnosu do samokritike«:

Ali vehementno uveljavljanje stališč in izvajanje ustavne pravice do udeleževanja na javnih zborovanjih pritiče akademskemu pravniku, ki je bil v času polemike o zadevi Patria star 38 let? To se ne zdi tako nemogoče. A če smo v uvodnem delu opozorili na Jakličevo večplastnost in poudarili nekatere lastnosti, ki bi ga lahko uvrstile tudi na levo-liberalni del političnega spektra, velja omeniti, da se od klasičnih levičarjev – tudi Matevža Krivica – razlikuje po odnosu do »samokritike«. Ne zgodi se pogosto, a ko kdo Krivicu dokaže, da se moti, to prizna. Jaklič napake ni priznal.

Se pravi, če že najdemo kakšno hibo, jo bomo le v tem. Minimizacija problematičnosti Jakliča je s tem pri novinarju končana: tako rekoč nihče mu ne more očitati, da mu česa ni tudi očital. In res, kdo bi si mislil, kakšno značajsko pomanjkljivost bo uspel izvrtati.

Sklep

Odzivi na Jakličevo imenovanje so, kot smo videli, slabo novinarsko podprti in argumentirani. Kakšni so šele v Janševem naboru medijev, ni treba ugibati. Večerov in Delov zapis nihata od čistega navijaštva do prisilnega racionaliziranja, zakaj je treba Jakličevo imenovanje pozdraviti ali vsaj ne problematizirati. Zelo značilno ne omenjata Pahorjevega koketiranja z levico in desnico, niti očitka opozicije, da je pri iskanju podpore prišlo do vezane trgovine med strankama SMC in SDS. Kako bi tudi, oboje bi omajalo navdušenje in podporo.

Ker je funkcija ustavnega sodnika ena najbolj odgovornih v našem pravosodju in z zelo dolgim mandatom, bomo pač kmalu videli, kako odgovorne so bile besede novinarjev v perspektivi sodb Ustavnega sodišča in v kakšni meri so v sozvočju s strankarskimi agendami. Ali pa tudi ne nujno, kajti nekateri mediji radi ponavljajo refren, da v presojo ustavnih sodnikov pač ne gre dvomiti. S čimer bo zgodba zaprta.
Več:

Jaklič kot Tito: kako novi ustavni sodnik politizira celo v svoji zahvali

Ateistična ideologija kot referendumski problem

Slovenski škofje so napovedali boj proti ateizmu na referendumsko nedeljo. In ja, izbrali udarec pod pasom: ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore je zagovornike novele zakona o zakonski zvezi obtožil, da delujejo v sferi ateistične ideologije. Gre za »poskus spodkopavanja temeljev, na katerih stojimo kot Cerkev, kot družba in kot narod.«

Kot da bi mu ne bilo znano, da se med zagovorniki zakona tudi številni verniki, ki so dokazljivo neateisti. Kot da se recimo v kampanji ne bi izpostavila predstavnica Društva Dih – Enakopravni pod mavrico Bojana Istenič, ki je verna in sicer mati geja, ki je tudi veren.

Ateizem z novelo zakona res nima popolnoma nič.

Zore SŠK Odmevi referendum

Nedovoljeni udarec je misel Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK), ki jo vodi metropolit in v posebni izjavi ugotavlja, da pri noveli ne gre samo za prizadevanja za enakopravnost določenih družbenih skupin, »temveč za uzakonitev ateistične ideologije, ki je v popolnem nasprotju z naravnim zakonom, krščansko antropologijo in slovensko kulturo«.

Nesporno v tem ni niti najmanjša ambicija novele. Trditev je popolnoma nedokazana, povsem imputirana. Namesto razprave o pravni substanci predloge smo zapeljani v neverjetno preusmeritev: skriti dodatni cilj zagovornikov novega zakona naj bil torej zamegljeno podan v bistveno širši agendi, v širjenju ateizma.

Pri tem je mimogrede SŠK uspelo narediti kup nedovoljenih enačajev: biti ateist še pač nujno ne pomeni ne pristajati na naravne zakone. Da je krščanska antropologija v nasprotju z ateizmom, ni mogoče tajiti, vendar ne po sebi, kot antropologija, vsekakor pa je najbolj radikalna misel, da se ateizem ne sklada s slovensko kulturo. Ne samo, da je predlog zakona v nasprotju z vsem naštetim (naravni zakon, krščanska antropologija, slovenska kultura), predstavlja menda nekakšno subverzijo, trojanskega konja ateistične ideologije.

Misel, ki smo se je naposlušali v času škofovanja Franca Rodeta in zveni podobno kot tiste o ateističnem otoku sredi Evrope in dresuri nemških ovčarjev.

Kdo bi si mislil, da bo Zore na koncu neproduktivno pozival h glasu »proti« na način, kjer bo po svoje bistveno zožil bojno polje in svoje čete. Med nasprotniki zakona se namreč nahajajo tudi ateisti, zdaj pa jih je celo napadel.

V izjavi SŠK se »ateistična ideologija« kot pravi in skriti razlog referenduma pojavi kar trikrat. Sprva je prepoznana kot nekaj, kar stoji »v ozadju« (se pravi, ne gre za pravice istospolnih, na delu je tako rekoč zarota), pri tem pa gre za njeno »uzakonitev«.

Prenos motiva s popularnih »gejevskih lobijev« in »homoseksualne ideologije« na ateistično je po svoje precej nepričakovan.

SŠK izjava referendum ateizem

In tako kot je po tej škofovski diagnozi podpirati zakon kamuflažna naloga ateistov, je boriti se proti zakonu naloga vseh, ki se borijo proti zlu ateizma in prisegajo, kot pravijo, na »zvestobo Kristusu«.

Končno je njegova ideologija znova nekaj, kar zaradi omenjene novele preži na nas v šoli in družbi – ta implikacija spet ni pojasnjena – kar pomeni le, da pristati na novelo avtomatično vodi k vdoru iste ideologije v naš šolski sistem.

V zadnji instanci je zato prihajajoči referendum pravcato ideološko vprašanje: ob njem sploh več ne gre opredelitev zakonske zveze bodisi kot skupnosti dveh oseb ali kot skupnost moškega in ženske. Ne, glas proti je za SŠK glas proti trojanskemu konju ideoloških antikristjanov.

S pomočjo bujne domišljije, preusmerjanja pozornosti (menjave teme) in konspirativne razširitve v determinaciji sovražnika je s tem slovenskim škofom uspelo ultimativno razširiti fronto in narisati novega, proti kateremu se splača na referendumu boriti: ne zgolj zagovornika istospolnih pravic, sovrag ima podobo predrznega brezbožca, ki na vrat na nos kot kakšen vražič potiska svojo ideološko harpuno, da bi nenaravno napravil za naravno, nečastno omadeževal našo domačo lepo slovensko kulturo in končno zlorabil osnovne postulate krščanske antropologije. Po kateri je človek ustvarjen po božji podobi, grešen ali ne.

Fištravčeva revizija in dokaz razkošne kampanje

Župan dr. Andrej Fištravec se je z dopusta, čeprav je najprej trdil drugače, le odzval na javno objavo revizijskega poročila o pravilnosti financiranja županske volilne kampanje v letu 2014.

revizija Fištravec kampanja MMC

Rad bi opozoril na dve točki iz njegovega zapisa, ki se mi zdita v veliki meri argumentacijsko varanje. Na začetku se je obregnil ob to, da je bil revidiran prav on:

Ne morem mimo dejstva, da je bila to edina revizija, ki je bila opravljena med vsemi 17 kandidati za župana v Mariboru. Tako ne morem niti jaz, niti drugi primerjati opravljenega dela organizatorjev volilnih kampanj, ki so podali poročila in s tem transparentnosti volilne kampanje. Pa ne samo to – po mojih informacijah sem edini izmed 811 županskih kandidatov v celotni Sloveniji, katerega volilno kampanjo se je odločilo revidirati Računsko sodišče.

Argumenti »zakaj ravno jaz« so običajno verzija varanja po argumentacijski shemi zmote »tudi ti«: ko vas ustavijo na cesti, ker ste vozili prehitro, se venomer sklicujete, naj policisti izmerijo hitrost še drugim. Če ste kršili zakone, kazanje s prstom na druge ne more pomagati in prispevati k pravilnosti vašega ravnanja.

Razen tega ima Fištravčev manever še eno pomanjkljivost: pozabi omeniti pravi razlog, zakaj je bil revidiran. Pri Transparency International (TI) pa so ravno včeraj, na dan njegovega pojasnila in še pred njim, povedali ravno to:

S pomočjo občanov smo na terenu zaznali več domnevnih kršitev, ki smo jih prijavili pristojnim organom, na računsko sodišče pa smo dodatno naslovili pobudo za izvedbo revizije volilne kampanje dr. Fištravca. Današnje poročilo računskega sodišča naše domneve potrjuje. (via STA)

Se pravi: bil je revidiran zaradi prijav občanov, pa tudi zaradi projekta TI. Še več, Živa Gobbo, vodja projekta Transparentnost lokalnih volitev v srednji in vzhodni Evropi, »je povedala, da so s tem potrjeni sumi nepravilnosti, ki so jih zaznali in prijavljali pristojnim institucijam že v času kampanje. Žal pa, pravijo, v poročilo ni zajet sporni brezplačnik Toti Maribor, ki so ga prebivalci Maribora dobili tik pred uradnim začetkom volilne kampanje. “Strateška odločitev o časovni umestitvi promocijskega brezplačnika tik pred začetkom volilne kampanje je pokazala na iznajdljivost kandidatov pri zaobhajanju veljavne zakonodaje,” je še dodala Gobbojeva. Kljub temu da je glasilo vsebovalo jasno naveden namen – promocija kandidata in izdajatelja – volilni štab sedanjega župana, se časovno ne uvršča v čas volilne kampanje in tako pade v sivo cono trenutne zakonodaje, saj zanj ne veljajo pravila poročanja stroškov kampanj. Na ta način je kampanja pred uradnim začetkom popolnoma izven nadzora, še dodajajo pri TI Slovenija.«

Skratka, enigme in zarote ni, če nimaš česa skrivati, se ne izgovarjaj na druge. Naslednje argumentacijsko varanje zadeva Fištravčev poskus samohvale:

Dejstvo, da je po zaprtju volilnega računa ostal določen dolg, ki je bil pravilno zaveden, demantira vse tiste, ki so tekom kampanje trdili, da je razkošna, bogata in financirana iz javnih sredstev. To je sedaj jasno demantirano.

Tole je vsekakor »ne sledi«, non sequitur: iz tega, da je po zaprtju računa ostal določen dolg, ne more izpeljati hvalisavega sklepa, da kampanja ni bila razkošna in financirana iz javnih sredstev. Podatek o dolgu ni relevanten.

Najprej povedano ne sledi, ker med dolgom in razkošnostjo ni ustrezne in še najmanj vzročne povezave: če si nek politik kupi jahto v vrednosti enega milijona evrov, potem pa za njim ostane dolg v višini npr. 800.000 evrov po tem nakupu, se mu bomo pač v brk smejali, če bo razlagal, da njegov nakup ni bil razkošen, saj da ima velik dolg. Podobno ne velja, da bi zaradi prikazanega dolga lahko sklepali, da kampanja ni bila financirana iz javnih sredstev. V zapisu Večera pa so argument oziroma »dokaz«, ki to ni, izpostavili že v naslovu prispevka.

revizija Fištravec Večer razkošnost

Verjetno želi mariborski župan reči nekaj drugega: revizijsko poročilo dokazuje, koliko denarja smo potrošili, od kod je prišel in za kaj je bil potrošen. Ne vem, če sem pravilno povzel, toda nekaj drugega šteje več: kot ugotavljajo v AI, se revidira  le sredstva, ki so bila uradno prikazana kot poraba. S tega formalnega vidika sicer lahko drži, pa še to je stvar osebnega občutka, da kampanja ni bila razkošna in da, nadalje, niso jemali denarja iz javnih podjetij, vendar tega Računsko sodišče gotovo ni ne zapisalo ne želelo zapisati. Pri AI za jesen obetajo svojo poročilo, kjer bodo takšen non sequitur podrobneje razložili.

Habemus novega predsednika vlade?

Vrhovno sodišče je odpravilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) o premoženjskem stanju predsednikov političnih strank v delu, ki se nanaša na predsednika SDS Janeza Janšo.

Kako so se odzvali pri Delu? Svoj tedenski video pogovor z dvema uglednima peresoma, Alijem Žerdinom in Janezom Markešem, so opremili z naslovom

Je Janša spet predsednik vlade?

Delo JJ predsednik vlade odločitev VS

Zakaj bi dve leti kasneje, pod vladavino Mira Cerarja, zdaj Janša nenadoma bil ali morda lahko postal predsednik vlade? Kot razberemo iz spremnega dopisa k video komentarju, so tuhtali v taki smeri:

Vrhovno sodišče je odpravilo akt Komisije za preprečevanje korupcije, ki je pred dvema letoma ugotavljala, da je v poročilu premoženjskega stanja takratnega predsednika vlade Janeza Janše nekaj premoženjskih nedoslednosti.

Je Janez Janša spet predsednik vlade?

Zaradi poročila KPK mu je razpadla vladajoča koalicija, sam pa se je moral predčasno posloviti z mesta predsednika vlade. Delova politična komentatorja Ali Žerdin in Janez Markeš menita, da je koalicija sicer razpadla zaradi vsebine poročila in ne zaradi same proceduralne napake, kar je ugotovilo vrhovno sodišče; kršena mu je bila namreč ustavna pravica do pripomb.

A nekaj drži. Janši se je v očeh prava zgodila krivica. Saj je proceduralna pravičnost v pravu enako pomembna kot vsebina.

Medtem ko se je Janša spretno znova zatekel v ultimativno teorijo zarote (Klemenčičev pamflet je bil nič manj kot del državnega udara, je dejal) in so mu mediji znova pridno jedli z rokava, je Delova logika izvenserijska. Očitno so novinarji sklepali takole:

(1) Zaradi poročila KPK je pred dvema letoma razpadla Janševa vladajoča koalicija, saj so ga zapustili partnerji. S tem se je moral Janša predčasno posloviti z mesta predsednika vlade.

(2) Toda zdaj je Vrhovno sodišče pokazalo, da so bile pri poročilu KPK storjene proceduralne napake, o vsebinskih pa sicer ni razpravljalo.

(3) Ker se je razlog v obliki poročila, zaradi katerega je Janša prenehal biti predsednik vlade, izkazal za takšnega, da vsebuje proceduralno napako in je s tem poročilo odpravljeno, je Janša (morda) spet predsednik vlade.

Delo JJ predsednik vlade vsebina

Čeprav je Janša danes na vse pretege vpil, da so posledice poročila KPK nepopravljive in zahteval odstop ministra Gorana Klemenčiča, očitno pri Delu mislijo, da niso. Razen če premislek, da bo Janša morda spet predsednik vlade, absolviramo kot bizaren in neresen dovtip, potem preprosto ni pametnega pojasnila, kako so uspeli iz (1) in (2) izpeljati (3). Kajti vmes so se zgodile volitve, dobili smo novega predsednika vlade, živimo v parlamentarni demokraciji, ne monarhiji, in preprosto je Janša ob izkazani nezaupnici tudi sam odstopil.

Najlažje si takšen novinarski non sequitur razložimo z opažanji, ki jih pripisujemo Davidu Humu, tistemu filozofu, ki je v pogovoru večkrat opažal, kako ljudje iz deskriptivnega modusa preskakujejo v normativni oziroma preskriptivni. Namesto da bi razpravljali o zadevah, kakršne so, si dajejo duška za namigi o tem, kakršne bi morale biti. Pristop je znan kot ti. is-ought problem. Novinarji Dela so skratka na podlagi opisa »Pokazalo se je, da se je Janši zgodila krivica s tem, ko je moral odstopiti kot predsednik vlade zaradi poročila« prebrali in naivno interpretirali kot »Ker se je zgodila krivica in je poročilo odpravljeno, bi moral biti znova predsednik vlade«. Ob tem pa sem, skratka, naslovni »Je Janez Janša spet predsednik vlade?« razumel na preskriptiven način, ki je še najbolj smiseln v vsej siceršnji opisani nesmiselnosti, skratka kot »Bi Janez Janša moral biti spet predsednik vlade?«