::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

%d bloggers like this: