Ukrajina in Turčija: kako uspešno je predsednik Pahor zavrnil očitke?

Po včerajšnji objavi pisma, objavljenega na koncu tega zapisa in povzetega v številnih medijih, v katerem skupina intelektualk in intelektualcev predsedniku republike očita, da je prekoračil svoje predsedniške pristojnosti zaradi stališča o Ukrajini in Turčiji, je Borut Pahor zelo hitro ponudil pisno pojasnilo.

Poskušal bom pokazati, da v njem ni sledil pravilom dobre argumentacije: poudarkom iz pisma se je v velikem loku ognil. Kaj ognil, niti z besedico se ni dotaknil osnovnega očitka A, ki se glasi, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, na čemer je temeljila z vidika možne realizacije naivna pobuda, da bi se moral umakniti s položaja. No, tudi ta namig je modro preskočil v svoji reakciji. Podobno velja, da se niti z besedico ni dotaknil očitka B o ravnanju v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Zgolj posredno pa je opravil z očitkom C, da je s svojimi izjavami škodoval interesom Slovenije.

Pahorjev demanti

Poglejmo si njegov celoten odgovor in ga kasneje analizirajmo po elementih:

Domači in mednarodni javnosti je že vrsto let znano mnenje predsednika republike Boruta Pahorja o posebnem statusu (sui generis) Turčije in Ukrajine v okviru Evropske unije.

Predsednik Pahor je že ob obisku turškega predsednika Erdogana v Sloveniji marca 2015 dejal, da »bi po njegovih besedah zaradi počasnosti pogajalskega procesa veljalo razmisliti tudi o statusu sui generis. A dokler pravni red EU takšnega statusa ne predvideva, si bo Slovenija prizadevala za članstvo Turčije v povezavi«.

Takšno predsednikovo stališče išče rešitve za očiten problem počasnosti, nejasnosti in absorpcijske sposobnosti EU v širitvenem procesu, zlasti z velikima državama.

Predsednik Pahor je imel in ima prav zaradi načelne politične naklonjenosti Turčiji in Ukrajini odlične osebne in politične odnose z njunimi voditelji. Mestoma je bil v domači javnosti zaradi te naklonjenosti celo kritiziran.

Turški zunanji minister je na srečanju v okviru BSF predsedniku Pahorju prenesel željo turškega predsednika Erdogana po njegovem skorajšnjem obisku v Sloveniji. Tudi predsednik Pahor in novi ukrajinski predsednik Zelensky sta se pred kratkim srečala ob robu slovesnosti v Varšavi in se dogovorila za uradno srečanje. V tem smislu je prav mogoče, da bosta predsednika Erdogan in Zelensky uradno obiskala Slovenijo že konec tega leta ali v začetku prihodnjega.

Očitek o prekoračitvi pristojnosti

Pojdimo najprej k A. Dejstva, da je s svojim početjem prekoračil pristojnosti, ki jih predpisuje ustava, sploh ni poskušal komentirati. Pričakovali bi, da politik takšnega formata sledi vsaj osnovnim pravilom dobre in prepričljive argumentacije, kar pomeni, da na podane trditve ali argumente podaja svoje, ki tem pritrjujejo ali, v tem primeru seveda pričakovano, oporekajo.

Ko se sogovorec ali naslovnic odloči, da se bo argumentu izmaknil in razpravo spelje drugam in proč od očitka, tokrat deloma v pojasnitev, čemu zahteva poseben status pridruževanja za Ukrajino in Turčijo, predvsem pa, da je menda blejsko stališče njegovo staro in dolgo znano, se razprava hitro konča in se ne more nadaljevati. Zelo hitro in nedvoumno je razvidno, da je Pahor izbral takšno možnost izmikanja. Bojim se, da javnost in mediji tega povečini niso znali ali želeli opaziti.

Pahor že dolgo znano mnenje javno pismo Delo

Osnovni poudarek iz Pahorjevega odgovora na Delovi strani: njegovo stališče je že dolgo znano

In koliko je v vsebinskem smislu vreden manever izogibanja, ko je v razpravi zamenjal temo in ponovil, da je njegovo mnenje o Ukrajini in Turčiji znano že vrsto let – kar tudi ni povsem točno? Zgolj papagajsko ponavljanje, da ima enako stališče že nekaj časa, je približno tako groteskno, kot če bi vas ustavila policija zaradi prehitre vožnje, vi pa bi se branili s tem, da bi dejali, kako hitro vozite že dlje časa – ali ves čas. Bi vam policist pogledal skozi prste, bi vaš prekršek bil kaj manjši?

Kakor da bi dejanje bilo kaj bolj veljavno in pravilno, če ga ponavljamo. Pahor se je zatekel v ignoratio elenchi in preprosto navedel okoliščino, ki za zavrnitev argumenta sploh ni relevantna.

Očitek o ravnanju v neskladju z zunanjo politiko

Pojdimo k očitku B, ki pravi, da je ravnal v neskladju z uradno slovensko zunanjo politiko. Takoj opazimo ponovitev zgodbe: v svojem odgovoru se spet ni niti poskušal obraniti pred njim!

Zanj nerodno ga je včeraj demantiral še slovenski zunanji minister Miro Cerar in ob javnem pismu z njim soglašal, češ da je »uradno stališče Republike Slovenije jasno in ratificirano v državnem zboru – Slovenija podpira pogajanja za vstop Turčije v Evropsko unijo«.  In da je enako povedal tudi turškemu zunanjemu ministru Cavusogluju, s katerim se je na dvostranskem srečanju sešel po otvoritveni slovesnosti in panelih BSF-ja. Kar smo vsi, ki smo brali poročila, vedeli in slišali: na istem dogodku dve diametralno nasprotni stališči naše politike. Ko turškega politika nagovori predsednik republike, doživi zavrnitev in hladen tuš, ko ga čez pet minut sprejme naš zunanji minister, pa nasprotno spodbudno besedo.

In tako kot Pahor ni niti poskušal demantirati poudarka iz pisma, zaenkrat ni ugovarjal niti Cerarju. Najbrž bi tudi težko: stališče predsednika republike je v popolnem nesozvočju z našo zunanjo politiko, zapisano v uradnih dokumentih.

slovenija podpira vstop Cerar vs Pahor

MMC RTV Slovenija o Cerarjevi zaušnici Pahorju

Očitek o delovanju proti interesom Slovenije

Pojdimo še k očitku C, ki pravi, da je Pahor s svojim ravnanjem škodoval interesom Slovenije. Priznati je treba, da se ga je v repliki dotaknil. Toda kako? Je morda demantiral, da je njegovo soliranje politično, diplomatsko in gospodarsko škodljivo?

Odgovoril je s sklicevanjem na svojo osebno politično naklonjenost Turčiji in Ukrajini – očitno ne dovolj močno, da bi jima pripisal enake vatle za vstopanje v EU kot drugim državam. Menda ima odlične odnose z njunima voditeljema: že mogoče, toda morda so le enostranski in je na dobri poti, da se ohladijo. Sklicuje se na »preneseno željo« predsedniku Erdoganu, da kmalu obišče Slovenijo. Lepo, ampak morda le zato, da mu bo lahko še v Ljubljani pojasnil, kakšen je njegov sui generis model obravnave za Turčijo?

S tem, da vabi predsednika Ukrajine in Turčije v Slovenijo in ju srečuje ob različnih slovesnostih, zaenkrat res ne bo mogel prepričljivo zavreči možnosti, da njegovo početje ne moremo šteti za nevarno in škodljivo zaostrovanje odnosov med državama. Se vam je že kdaj zgodilo, da ste koga povabili na hišno zabavo, vendar ste prepozno ugotovili, da ste se mu zamerili in ga zato ni bilo naokoli?

Končno omenjeni turški zunanji minister ni bil prav nič zadovoljen z njegovim mnenjem na Bledu in ga je, takoj ko ga je slišal, tudi duhovito, ne pa tudi neužaljeno komentiral. Seveda lahko ugibamo, do kakšne mere Turčija in Ukrajina sploh jemljeta resno majhno Slovenijo in še bolj njenega predsednika. Toda počakajmo na reakcije: če bosta Erdogan in Zelensky kdaj res pojasnila, da sta prav vesela Pahorjevih pobud in mu ničesar ne zamerita, bodo avtorice in avtorji pisma morali priznati, da so se zmotili. Kako zelo blizu smo taki možnosti?

O izrazih podpore predsedniku

Naj se na koncu dotaknem še treh pričakovanih očitkov pismu, zelo množičnih in izsledljivih predvsem v spletnih komentarjih, ki gredo enako pričakovano v podporo Pahorju. Vaje v ad hominem žalitvah podpisnikov puščam ob strani.

Prvi je usmerjen v podporo prizadevanjem, da Turčija ne postane članica EU, ker bi to pomenilo nevarno odpiranje vrat islamu in muslimanom. Argument je v svoji osnovi ksenofobičen in Pahor ga je legitimiral. Ampak začetno pismo ga anticipira, ko opaža, da je predsednik države zajahal populistični val in, hote ali nehote, odprl vrata verski in drugi nestrpnosti.

Drugi je manj »desničarsko« obarvan, dejansko je celo pretežno »levičarski«: s tem, ko avtorice in avtorji pisma grajajo predsednika republike, ker zavrača polnopravno članstvo Turčije, posredno ali neposredno legitimirajo avtokratski in nedemokratični Erdoganov režim, kar je tako ali drugače zavržno dejanje. Takšno sklepanje je značilno non sequitur: absolutno ne sledi, da bi kdo zaradi podpore Turčiji po načelih Evropske unije politično zagovarjal in protežiral avtokratske režime.

Kaj takega preprečujejo tudi ti. københavnska merila, ki ob vseh drugih zastavljajo čisto jasne pogoje, povezane s stanjem demokracije in pravne države pri vsaki kandidatki za članstvo. Pahorjev predlog pa prejudicira drugačne postopke in zato obravnava sui generis, kot ji sam pravi, sploh ne omogoča polnopravnega članstva oziroma ga, vsaj začasno, izključuje in predpostavlja korak proč od spoštovanja takih pogojev. Morda celo v najboljši veri pomagati državama, vendar s prepoznavnim odobravajočim učinkom pri ljudstvu, ki ga žanjejo populisti po Evropi in svetu.

Tretji ugovor se morda ne zdi vreden omembe, a je silno popularen in ga je npr. Janez Janša v svojem tvitu včeraj tudi posvojil: ker avtorji pisma »napadajo« Pahorja na način, da to sproža močne emocije podpore ksenofobnih množic predsedniku, ki sicer velja za populističnega, ga s tem dejansko tudi promovirajo in delajo zanj.

jj pismo podpora pahorju

Janšev cinični tvit: o pravih podpornikih Pahorju

Upoštevanje in anticipiranje tovrstnih »negativnih posledic« pred dejanjem X je morda smiselno zgolj z vidika političnega marketinga, denimo v predvolilnem času, sicer je lahko ravnanje z mislijo nanje politično oportuno in skregano s prizadevanjem za resnico, z intelektualno poštenostjo in državljansko odgovornostjo.

Če sledite takim načelom, se najbrž nikoli boste uprli svojemu nemoralnemu, s sicer zelo priljubljenemu šefu, danes pa intelektualci, med drugimi, ne bi smeli kritizirati nobenega uspešnega diktatorja in avtokrata na oblasti, saj bo posledično njihovo dejanje še bolj mobiliziralo privrženost ljudstva svojemu vodji. Le kaj potem sploh še ostane od vloge in dolžnosti intelektualca v družbi?

Pismo javnosti, 11. september 2019

Predsednik Pahor bi moral odstopiti

Minuli teden si je predsednik republike Borut Pahor na blejskem forumu privoščil neprimerno, nerazumno, ksenofobno ter za Slovenijo objektivno politično in diplomatsko izjemno škodljivo izjavo, da Turčija in Ukrajina ne moreta računati na polnopravno članstvo v EU.

S tem ni le zanikal svoje poprej izražene podpore evropski perspektivi Turčije, ampak je tudi močno presegel svoje pristojnosti predsednika republike in članice EU. Obenem se je ponovno izkazal za povsem neverodostojnega politika, ki ne more biti deležen zaupanja slovenskih državljank in državljanov, evropskih in mednarodnih partnerjev. Ne nazadnje zaloputnjena vrata EU spodbujajo tudi vzpon avtoritarizma v državah, ki izgubljajo evropsko perspektivo.

Kot že večkrat doslej, je predsednik Pahor tudi tokrat pokazal, da je namesto odgovornega, spoštljivega in dostojanstvenega opravljanja najvišje državne funkcije raje izbral populistične nastope po zgledu Trumpa, Johnsona ali Salvinija. Toda če si zadnji trije lahko privoščijo izrekanje laži, neumnosti in nesramnosti –  premišljeno ali nepremišljeno – največkrat brez hujših posledic za njihove »velike« države, se po zgledu »Quod licet Iovi, non licet bovi« majhne države v takih primerih težko izognejo negativnim učinkom.

Ob spoštovanju dogovorjenih pogojev si vstop v EU zasluži vsaka evropska država. Predsednik je s svojim stališčem deloval mimo veljavne »Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije« iz leta 2015 in »Strategije zunanje politike Republike Slovenije« – dokumentov, ki ju je sprejel Državni zbor in sta zavezujoča za vse politične predstavnice in predstavnike v državi. Ravnal je tudi v nasprotju z dokumentom »Slovensko-turško strateško partnerstvo«, ki sta ga podpisala s turškim predsednikom Erdoganom 3. marca 2011 v Ankari. V njem lahko med drugim preberemo: »Predani smo turškemu približevanju Evropski uniji. Turčija bo dejavna v pridružitvenih pogajanjih in procesu reform, Slovenija pa bo še naprej odločna in glasna zagovornica turškega članstva v EU.« Zato smo presenečeni, da se do predsednikove izjave nista opredelila slovenski zunanji minister in predsednik vlade.

Morda taka izjava prispeva ali bo prispevala k slabšim gospodarskim in drugim odnosom z Ukrajino in Turčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k Erdoganovemu zaostrovanju vprašanja neplačevanja obljubljene denarne pomoči EU za načrtovano vzpostavitev varnostnega območja na severu Sirije in odpiranju begunske poti v Grčijo? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda to prispeva k vse manjši verodostojnosti slovenske zunanje politike? Če da, pričakovano in upravičeno.

Morda (tudi) zaradi takih stališč Slovenija ni dobila mesta komisarja za širitev v Evropski komisiji? Če da, pričakovano in upravičeno.

S svojo izjavo predsednik Pahor ni le ponovno degradiral instituta predsednika države, ampak je neposredno ogrozil varnost in blagostanje Slovenije in njenih državljanov. Zaradi tega bi moral kot predsednik republike nepreklicno odstopiti. Če ga bo tudi tokrat izdal čut odgovornosti, pa je zdaj na Državnem zboru, da zoper njega sproži ustavno obtožbo, saj je pri opravljanju funkcije prekoračil svoje pristojnosti, zapisane v 107. členu slovenske ustave.

Podpisnice in podpisniki:

Slavko Splichal,

Boris Vezjak,

Svetlana Slapšak,

Niko Toš,

Maca Jogan,

Vlado Miheljak,

Rudi Rizman,

Primož Šterbenc,

Vesna Mikolič,

Rajko Muršič,

Jože Vogrinc,

Milica Antić Gaber,

Mitja Sardoč,

Metka Mencin,

Zdenko Kodelja,

Božidar Flajšman,

Renata Šribar,

Pavel Zgaga,

Darko Štrajn,

Danijel Rebolj,

Bogomir Kovač,

Igor Koršič,

Tanja Rener,

Gorazd Kovačič,

Nenad Čuš Babič,

Gorazd Andrejč,

Anja Zalta,

Miha Fošnarič.

Kako so mediji uokvirjali pismo intelektualcev o Pahorju

Pazite, če boste kdaj poskušali javnosti povedati, da si kakšen izmed politikov ne zasluži svojega mesta – doleti vas lahko medijska obravnava, ki vam bo pripisala vse sorte političnih in drugih pretenzij.

No, nič od tega me ni presenetilo, nasprotno, točno po napovedih in še huje se je dogajalo s spodaj objavljenim pismom 34 intelektualk in intelektualcev, ko sem ga v ponedeljek sam poslal medijem. Pismo in pobuda sta moja, zato sem se tudi kot prvi podpisal, kolegice in kolegi so dodali posamezne poudarke in na njihovo pripombo sem iz besedila vrgel del »disclaimerja«, ki svari pred zlorabami v delu domačega »političnega in medijskega močvirja«. Za nazaj je videti, da je bil poseg nepotreben, saj gre ravno zanj.

Skoraj odvečen demanti

Začelo se je z odvečnim povezovanjem besedila s pismom Janeza Janše dan poprej, 15. oktobra. Sledile so pričakovane asociacijske opreme tega dejanja z »levičarskimi« in »kučanovskimi« lobiji – in ker je ta povezan s kandidatom Marjanom Šarcem, se je vzpostavila še ta povezava. Vsi pomisleki nekaterih, da bo pismo, ki prinaša argumente, zakaj Pahor ni sprejemljiv na mestu predsednika republike, ker nam na to kaže petletna izkušnja, na koncu medijsko spolitizirano, so se pokazali za točne. Čeprav tega nisem želel, sem po vseh možnih požarnih spinih na Facebooku napisal kratek demanti:

TOLE JE SKORAJ ODVEČEN DEMANTI.

Ker se politične laži in piarovski spini že dolgo časa v teh krajih ljudi prijemajo bolj kot resnica, tudi demantiji postajajo nuja, zato zanikam:

prvič, da bi pismo 34 intelektualk in intelektualcev o neprimernosti Pahorja na mestu predsednika republike bilo kakorkoli povezano ali usklajeno z Milanom Kučanom. Pobuda je izključno moja, navedeni argumenti govorijo zase;

drugič, da bi se kakor koli izmikal vprašanjem novinarjev: name sta se obrnila le dva, oba sta prejela vse odgovore;

tretjič, da bi naše pismo bilo usklajeno z blodnjavim pismom Janeza Janše – teorija zarote na levici – kajti časovno sovpadanje obojega je čisto naključje, stvar povezovanja pa rezultat medijske fabrikacije in uokvirjanja obeh zgodb pod naslovom ‘napadov na Pahorja’ – žal na katastrofalno presojo in delovanje medijev v Sloveniji nimam nobenega vpliva.

Napad na Pahorja

Naj takoj povem, da je javna raba besede »intelektualci« v medijskih zapisih bila sugerirana z moje strani v spremnem dopisu k pismu, poslanem novinarjem. Zelo premišljeno, kajti beseda je iz javnega žargona praktično izginila, kar se mi zdi pomenljivo po sebi. Da se v naši družbi ne spodobi biti intelektualec z javno izraženim mnenjem o političnem dogajanju, je žalosten simptom časa in dozorelega spoznanja, da se vam ob odločilni pomoči medijev ne splača javno izpostavljati in misliti naše skupne usode. Ker boste popljuvani.

Že takoj po objavi so minuli ponedeljek množični mediji poenotili svojo terminologijo, začenši z RTV Slovenija, in pismo obravnavali v paketu skupaj z Janšo pod poenostavljeno sintagmo »napadov na Pahorja«.

Nenadoma je, skratka, seznam argumentov, zakaj se nam sedanji predsednik ne zdi primerna vnovična izbira za to funkcijo, začel figurirati kot dejanje napadalcev.

Janševa koalicija z levičarji

V naslednjem koraku so intelektualci so bili degradirani v politične vojščake. Najdlje je tukaj šel mariborski Večer, ki je skozi usta Andraža Zorka posegel po dveh stigmatizacijah. Po prvi, znani iz političnega žargona iz mandata Janeza Janše v letih 2004 in 2008, smo podpisani nenadoma postali »tako imenovani« – in hkrati smo avtomatično postali levi:

»Napad na Pahorja z obeh strani, torej najprej Janeza Janše v nedeljo, nato pa še s strani tako imenovanih levih intelektualcev v ponedeljek, utrjuje pozicijo in podobo aktualnega predsednika kot tistega, ki presega delitev na ‘leve’ in ‘desne’ oziroma ‘naše’ in ‘vaše’, ki je bila v tem prostoru gonilo političnih procesov in razpletov volitev zadnjih 25 let. Takšne akcije po mojem mnenju le še povečujejo verjetnost, da bo Pahor zmagal že v prvem krogu,« meni Zorko.

Še več, Večer je že v naslovu pismo neposredno povezal z Janševo agendo in trapasto sugeriral, da med podpisniki in prvim obstaja nič manj kot koalicija. Naslov prispevka pove vse o trudu novinarja Aleša Kocjana:

Janševa koalicija z levičarji voda na mlin Pahorju

Aleš Kocjan levičarji Pahor pismo

Večerov uokvirjanje zgodbe: Janševa koalicija

Medijsko močvirje

Da pri nas močvirje in rumenilo nista vezana le na politično instrumentalizirane medije, dokazuje impresivni seznam pomislekov, v kvalitativnem in kvantitativnem smislu, ki dopolnjuje tezo o »Janševi koaliciji z levičarji«. Ob tem ni pomagal niti »disclaimer« v pismu, čigar argumentov dejansko sploh nihče ni želel povsem povzeti. V njem smo poudarili, da se že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Tabloidizacija in neskončna strast dramatiziranega uokvirjanja se je namreč po potrebi nadaljevala z očitki, da je čas peticij že davno minil, da je nekaj narobe že s samim dejstvom, če nekdo poskuša izreči svoje mnenje na glas ali s tem, da je intelektualec (teh pa res ne rabimo), še bolj pa je sumljivo, če je takih več na kupu.

Spet drugi so nam servirali, da bi morali ponuditi svojega kandidata, kakor da bi se človek moral nujno opredeliti do drugih protikandidatov, če si izrekel dvome proti obstoječemu, ki ima praktično stoprocentne možnosti za izvolitev. Ne, to je preprosto non sequitur. Res se ti ni treba opredeliti za nekoga, če si se opredelil proti nekomu drugemu.

Omenjeno besedilo po moji pobudi nikoli ne bi nastalo, če bi se pred nami odvijala politična tekma, v kateri ima nekdo spodobne možnosti, da premaga Pahorja: izhajalo je iz prepričanja, da žal tega ni mogoče preprečiti, kar pa še ne pomeni, da nekdo ne bi smel javno artikulirati svojih pomislekov. Ravno nasprotno.

In potem trojni napad

Kakor da povezava z Janšo še ni dovolj, so mediji ihtavo iskali še daljši seznam »napadov na Pahorja« in potem presenečeno ugotavljali, da so ti menda omenjenemu v korist – kako tudi ne bi, saj nas elementarna psihologija uči, da se ljudje najhitreje identificirajo z žrtvijo. K temu so dodali še demanti Milana Kučana, ki se je javil na Pahorjev komentar našega pisma in povedal, da se je prvi predsednik republike aktiviral že v prejšnji kampanji. Mimogrede, ta demanti je bil uspešen in točen, Kučan je sedanjega predsednika ujel na laži, a tudi tega dejstva mediji niso želeli izpostaviti.

Tako je pri četrtkovem (19.10.) soočenju RTV Slovenija svoj zapis že opremila z novim opisom:

34 intelektualcev, Milan Kučan in Janez Janša v ločenih pismih z istim ciljem – preprečiti ponovno izvolitev zdajšnjega predsednika Boruta Pahorja.

Ne samo, da je nacionalka posplošila tri povsem različno motivirane zapise, na koncu jim je simplificirano pripisala še skupno težnjo – preprečitev izvolitve. Ponavljam: pismo intelektualcev si nikoli ni domišljalo ničesar takšnega, česa podobnega ni mogoče najti niti v Kučanovem demantiju.

Kako so se odzvali mediji

Meni kot prvodpodpisanemu pobudniku res ne more nihče očitati, da imam kakšne cilje: vseh svojih 70 kritik o tem, zakaj je Pahor neprimeren predsednik, sem ubesedil na tej strani v preteklih petih letih – in podobno že pred tem. No, 99 odstotno so bili 99 odstotkom novinarjev nezanimivi.

Dramatizacija in hipertrofirano uokvirjanje z vsemi popačitvami sta v tem dnevu pismo nato povzdignila med bolj navzoče na spletnih straneh medijev. Verjetno je bilo deležno več pozornosti, kot bi ga bilo sicer – a cena je bila visoka.

Za Reporter smo nenadoma postali »intelektualna baza Ivana Serpentinška«, medtem ko so v Janševi Novi24, kjer imajo težave že s štetjem, odkrivali »35 levičarskih doktoratov za pranje možganov«. Dalje ne bi našteval.

Pahor Reporter pismo Serpentinšek

Kako diskreditirati pismo in podpisnike: primer Reporter

Po drugi strani se klasični mediji niso odzvali: tisti, ki so novico objavili na spletu, je v tiskanih verzijah več niso: v Dnevniku bi jo iskali zaman, podobno v Mladini, Večer jo je porinil zgolj v Pisma bralcev in podpisal zgolj mene, v Delu pa so uspeli objaviti novico, ne da bi navedli ime katerega koli podpisnika.

STA se je slabše izkazala kot hrvaška agencija HINA – spet je niso zanimali podpisniki. Morda nekako v skladu z izjavo novinarjev iste hrvaške novinarske agencije, ki je nekoč pojasnila, da obstaja v Sloveniji »Pahorjev medijski servis«, ki sproti nevtralizira negativne zapise. No, v luči te ugotovitve je tudi opisano stanje razumljivejše.

Hina Pahor pismo

HINA izčrpneje o pismu od STA

Kaj je zmagalo

Medijska zahteva prekvalificirati skupino intelektualk in intelektualcev iz racionalnih in moralnih akterjev v politične, nas nenehno obravnavati v paketu z Janšo, govoriti o koaliciji z njim že v naslovju, prekvalificirati argumentiranje v »napad na Pahorja« in to frazo ponavljati kot osrednji opis same vsebine podpisa so na koncu bili osnovni elementi obravnave pisma. Najbolj prav so storili tisti, ki ga niso podpisali – če zaključim ironično. No, seveda mislim nasprotno in sem kolegicam in kolegom ob sebi hvaležen: kar se mene tiče, bom naslednjih pet let živel z nekaj pljunki po sebi, a zato z mirno vestjo. Filozofija vseenosti ni zame – četudi je za pretežno večino.

Več:

Nova24 Pahor pismo

Janševa Nova24TV o levičarskih doktoratih (?) za pranje možganov

 

Pismo javnosti

16.10.2017

Zakaj Borut Pahor ni primerna izbira za predsednika republike

Spodaj podpisani želimo izpolniti svojo državljansko in hkrati intelektualno dolžnost, zato javnosti pred predsedniškimi volitvami sporočamo naslednje: predsednik republike Borut Pahor si po našem globokem prepričanju ne zasluži ponovitve svojega mandata. S svojimi številnimi dejanji, opustitvami dejanj in besednimi zdrsi je namreč prepoznavno nakazal, da mu ni mar za spoštljivo, pošteno in dostojanstveno opravljanje te najvišje funkcije v državi. S tem je institut predsednika države močno degradiral, ga dejansko izpraznil smisla in pomena, pričakovanja do vloge predsednika republike pa v pičlih petih letih znižal na minimum. Ker je z nekaj zadnjimi izjavami dal vedeti, da takšnih praks tudi v prihodnje ne misli opustiti, se nam takšna izbira zdi celo škodljiva.

Podpisane in podpisani smo prepričani:

  • da si Slovenija za predsednico, predsednika zasluži osebo, ki svojega petletnega mandata ne bo v celoti posvetila permanentni volilni kampanji, kar je g. Pahor celo prostodušno in brez trohice sramu priznal;
  • da je ponavljajoče se nedržavniško in nespoštljivo ravnanje na mestu predsednika s krčenjem na samopromocijski populizem s primesmi seksizma škandalozno po sebi in vodi do nevarnih družbenih in političnih posledic;
  • da je povsem neokusno izmikanje dolžnostim, če predsednik odkrito priznava, da ne želi imeti mnenja o najtežjih notranjih ali mednarodnih političnih vprašanjih, in da ne bo komentiral dogodkov, ki med ljudmi porajajo različna mnenja in konflikt – za resnico se je pač treba boriti in ne oportuno umikati;
  • da je bila predsednikova abstinenca v primeru razpadanja Komisije za preprečevanje korupcije in končno odstopa namestnice predsednika nevzdržna potuha obstoječemu stanju, saj brezzoba ustanova koristi predvsem nenačelni in koruptivni politiki;
  • da so nekateri predsednikovi spodrsljaji v zadnjih petih letih, kakršen je bil tisti v intervjuju za televizijo Russia Today z napovedjo odločne obrambe Slovenije pred vojaškim napadom Rusije, objektivno politično in diplomatsko škodljivi ter načenjajo že itak majhen mednarodni ugled;
  • da na tem mestu državljani potrebujemo osebo, ki ne bo stala križem rok ob stiskah delavcev, revnih in obubožanih slojev, za nameček pa, četudi nevede, v sebične namene izkoriščala njihovo bedo, kot se je zgodilo v primeru njegovega »volonterskega« sodelovanja s podjetjem Marof Trade iz Loške doline;
  • da si ne moremo in ne želimo privoščiti izigravanj zgodovinskih resnic in spomenikov, molka ob sežiganju knjig, zlorab zamisli sprave in koketiranj s kolaborantstvom (domobranstvom, ustaštvom) le zato, ker g. Pahorju imenitno služijo pri načrtu osebne uveljavitve in hkratnem nabiranju točk med levimi in desnimi volilkami in volilci;
  • da bi moral predsednik pokazati sočutje in razumevanje do stisk beguncev ter nasprotovati postavitvi žice, naraščajoče primere nestrpnosti, ksenofobije, islamofobije in sovraštva pa nedvoumno obsoditi;
  • da se je popolnoma nezrelo in neodgovorno kot predsednik republike razglasiti za osebo, ki ne želi biti moralni zgled državljankam in državljanom: njegovo stališče je končno tudi v globokem protislovju s položajem in njegovim kampanjskim geslom »Skupaj«.

Na predsedniškem mestu pričakujemo osebo, ki ne bo instagram avtoriteta, ampak bo svoje naloge opravljala z intelektualno poštenostjo, s skrbjo za pravičnost in glede na ustavne dolžnosti zavzemanja za moralne vrednote, izoblikovanimi mnenji do najpomembnejših družbenih in političnih problemov, z jasnima odnosoma do resnice in zgodovine, ki se jima ne bo plehko izogibala z bežanjem v prazne populistične fraze.

Naš namen nikakor ni, da bi državljanke in državljane napotili h glasovanju za določenega kandidata ali kandidatko, ker nikogar te vrste nimamo v mislih, želimo pa po svoji najboljši vednosti in vesti opozoriti, kakšne učinke lahko povzroči vnovični glas za sedanjega predsednika. Ker se zavedamo take možnosti, se podpisani in podpisane že vnaprej distanciramo od vseh poskusov osebnih sramotenj in asociacijskih teorij zarot, s katerimi utegne biti, po objavi tega stališča, napadena naša pravica do javno izraženega mnenja.

Podpisi: Boris Vezjak, dr. Svetlana Slapšak, dr. Slavko Splichal, dr. Božo Repe, dr. Ivan Kristan, dr. Jože Pirjevec, ddr. Rudi Rizman, dr. Milica Antić Gaber, dr. Vlado Miheljak, dr. Božidar Debenjak, dr. Maca Jogan, dr. Savin Jogan, dr. Srečo Dragoš, dr. Darja Zaviršek, dr. Niko Toš, dr. Vesna Leskošek, dr. Jana Rošker, dr. Darko Štrajn, dr. Renata Šribar, dr. Gorazd Kovačič, dr. Marjan Šimenc, dr. Milena Mileva Blažić, dr. Luka Omladič, dr. Miha Fošnarič, dr. Božidar Flajšman, dr. Vesna Mikolič, dr. Mitja Sardoč, dr. Zdenko Kodelja, dr. Urša Opara Krašovec, dr. Rajko Muršič, dr. Rado Riha, dr. Peter Simonič, dr. Boštjan Nedoh, dr. Stane Saksida

P.S.

Kasneje je v Pismih bralcev Dela nekdo opozoril na zgoraj omenjeno okoliščino: pismo je bilo v tiskanih medijih, kot so Delo, Dnevnik, Večer, Mladina, odsotno ali potisnjeno ravno v pisma bralcev – objavljam spodaj.

Delo pismo intelektualcev 4.1.17

Delo, 4. november 2017