Po dolgih tednih molka, izmikanja in čakanja, da bo afera okoli poslanca Borisa Mijiča morda sama od sebe izginila, kar se ni zgodilo, so se vendarle začeli oglašati ključni predstavniki vladajoče koalicije in izvajati nadzor škode. Nenadoma mnogi presenetljivo le ugotavljajo, da je bilo nekaj narobe.
Gospodarski minister Anže Logar, ki je izginil kot kafra in se izmikal pojasnilom, je odkril norčevanje iz delavcev in države, Zoran Stevanović je spoznal, da Mijič nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru in ugotavlja, da je meja dokončno prestopljena, Janez Janša pa je presodil, da gre sicer za »napačne stvari«, vendar zgolj za »malenkost«. Kakšen nenaden izbruh moralne občutljivosti, ki je tokrat le nova predstava sprenevedanja!
Snežičeva burka
Zakaj šele zdaj? O Mijičevih dolgovih do delavcev, države in kooperantov se ni začelo poročati včeraj. Že sredi junija je Luka Mesec javno opozoril na več deset tisoč evrov neplačanih plač, 32.000 evrov davkov in prispevkov ter na sume odjavljanja delavcev iz socialnih zavarovanj s ponarejenimi podpisi. Poziv k odstopu je bil nedvoumen: človek, ki se tako obnaša do svojih delavcev, ne more legitimno odločati o pravicah drugih državljanov. Očitki so bili torej znani, dovolj konkretni in dovolj resni že pred več kot mesecem dni. Stranka Levica jih je javno povzela že 16. junija.
Toda za koalicijo tedaj očitno še niso bili dovolj resni. Mijič je bil njen peti, za parlamentarno večino dragoceni glas, zato je bilo politično udobneje čakati, relativizirati in se pretvarjati, da s tem nimajo nič, ker spremljamo nekakšne zasebne poslovne težave posameznika. Moralno presojanje je nastopilo šele takrat, ko se je Mijičev manever z brezplačnim prenosom insolventnega Progrosa na Roka Snežiča, preimenovanjem podjetja in kamelami razvil vulgarno javno burko, da molka ni bilo več mogoče vzdrževati brez neposredne politične škode.
Ignoranca do škodljivih učinkov v percepciji javnosti je postala preveč nevarna, zato so se akterji odločili za drugačno taktiko.
Obsodba brez politične posledice
Prvi se je oglasil Anže Logar. Dejal je, da se redko strinja z Luko Mescem, vendar da tokrat se: brezplačni prenos podjetja na Snežiča in vpletanje kamel sta »izjemno slab smisel za humor«, v bistvu pa norčevanje iz neplačanih delavcev in institucij države. Dodal je celo, da dogajanje kaže na nedelovanje pravne države, in seveda je njegova mimobežna izjava točna. Težava je v njeni zapoznelosti in in pasivnosti.
Logar namreč ni pojasnil, zakaj je molčal dotlej, ko so bili znani že dolgovi do delavcev in države, sumi ponarejanja podpisov ter obvodno poslovanje. Kot minister za gospodarstvo, delo in šport je celo neposredno odgovoren za področje delavskih pravic. Če je primer dokaz »nedelovanja pravne države«, potem bi moral povedati tudi, kdo nosi politično odgovornost za takšno nedelovanje in kaj bo kot minister storil.
Bo zahteval Mijičev takojšnji odstop? Bo zahteval odgovornost predsednika državnega zbora, ki ga je tedne ščitil? Bo zaradi sistematičnega izmikanja obveznostim predlagal konkretne ukrepe? Bo vztrajal, da koalicija ne more biti odvisna od glasu človeka, katerega ravnanje sam opisuje kot norčevanje iz delavcev in državnih institucij?
Nič od tega? Je pa minister vsaj ugotovil, da je z moralno obsodbo mogoče vsaj malo nevtralizirati očitek, da molči, ne da bi zaradi nje moral karkoli tvegati ali storiti. Njegov odziv je zato zgled politične samoobrambe z veliko zamudo: izrečeš dovolj ostro oceno, da si videti načelen, vendar ne zahtevaš nobene posledice, ki bi lahko ogrozila koalicijsko moč in moč satelitov, kar stranka Resni.ca pač je.
Moralni besednjak
S tem je navidezno moralna izjava postala nadomestek za moralno dejanje. Logar se z Mesecem strinja o diagnozi, ne da bi zares sprejel njegov sklep ali pozval k ravnanju. Strinja se, da gre za norčevanje iz delavcev in države, ne izreče pa jasne zahteve po takojšnjem odstopu. Politični pomen takšne drže je preprost: obsoditi je dovoljeno, ukrepati pa ne. Mijič je moralno zavržen, ker je to lahkotno reči, njegov glas pa je očitno še vedno politično uporaben.
Zanimiva je tudi Logarjeva vrnitev k njegovemu projektu Skok in »brezkompromisnemu boju proti korupciji in zlorabam«. Prav afera Mijič razkriva praznino takšne retorike, kje je postal kompromis oblečen v moralni besednjak, pa še to izsiljeno. O Logarjevem političnem igranju in razkoraku med podobo načelnega politika ter njegovim ravnanjem sem pisal že v zapisu o pantomimi oblasti in igralskih spretnostih naših politikov. Njegov zadnji odziv je skoraj učbeniška ponazoritev istega vzorca, čeprav izpeljana na družbenih omrežjih in brez grimas: ton ogorčenja, toda dejanj ni.
Janševe »malenkosti«
Še bolj poveden je bil odziv predsednika vlade. Janez Janša se je končno odzval in rekel, da gre v primeru Progrosa in Mijičevih neplačanih obveznosti sicer za »napačne stvari, če te držijo«, toda »v primerjavi s tem, kar si nekateri drugi privoščijo, je to malenkost«. Dodal je, da primer zato ne sodi v prve minute osrednjih poročil in s tem malce pourednikoval.
Kaj natančno je malenkost? So malenkost neizplačane plače? Neplačani prispevki, zaradi katerih delavci ostanejo brez socialne varnosti? Sumi ponarejanja njihovih podpisov? Dolgovi do države in kooperantov? Zavajanje o izobrazbi in finančnem stanju? Prenos insolventnega podjetja na Janševega dolgoletnega sopotnika Roka Snežiča? Spreminjanje vsega tega v humoresko s kamelami, katere očitni namen je zasmehovanje upnikov, političnih nasprotnikov in državnih institucij? Je malenkost moralni bankrot politike?
Če je vse to malenkost, kaj bi moralo storiti podjetje ali poslanec vladajoče večine, da bi Janša v dejanju prepoznal nekaj velikega? Koliko delavcev bi moralo ostati brez plač in koliko prispevkov bi moralo ostati neplačanih, koliko podpisov domnevno ponarejenih? Koliko podjetij, prenesenih na njegovega sozapornika z Doba, kar sta bila s Snežičem in kje sta se spoznala, bi stvar naredilo za nemalenkostno?
Janševa izjava ni zgolj puhla relativizacija in podcenjevanje delavcev, upnikov ter javnosti. Konkretno ravnanje njegovega koalicijskega partnerja primerja z nedoločenostjo tistega, kar si privoščijo drugi. Retorično je to klasično kajpajevstvo: ko se znajdeš v težavah in želiš braniti sebe in druge, raje opozoriš, da naj bi nekdo drug storil nekaj hujšega. S tem prvotnega dejanja ne ovržeš, preusmeriš pa pozornost in zmanjšuješ pomen kaznivih ali moralno spornih dejanj.
Vendar moralna in pravna odgovornost ne delujeta primerjalno. Domnevno ponarejen podpis ne postane pristen, ker obstaja hujši prekršek. Janševo merilo bi pomenilo, da je vsako ravnanje dopustno, dokler lahko pokažemo na nekoga, ki je storil nekaj hujšega. Ker bo takšen človek skoraj vedno obstajal, moralna odgovornost na koncu izgine!
Prav tako je pomenljiva Janševa presoja, kaj sme biti pomembna novica. Predsednik vlade bi rad določal ne samo, kaj je moralno nepomembno, ampak tudi, kam naj mediji takšno zgodbo uvrstijo. A prav intenzivno poročanje je koalicijske akterje prisililo, da so po tednih molka vendarle spregovorili. Če bi mediji sledili Janševi lestvici »malenkosti«, bi se lahko politična zaščita Mijiča nadaljevala brez večjih motenj. Očitno ni težava samo v domnevnem izigravanju delavcev in zakonodaje. Težava je tudi, da je javnost za to izvedela.
Stevanovićev obljublja odstop, ki to ni
Največji obrat je vendarle zdaj izpeljal populistični šef Resni.ce. Stevanović je še pred kratkim izvajal vse mogoče trike, da bi pretental javnost glede svojega poslanca, toda zdaj je ugotovil, da so v stranki zaupali »napačnemu človeku«, da jih je Mijič zavajal glede finančnega stanja, osebnih podatkov in izobrazbe ter da tak človek »nima več moralne pravice sedeti v državnem zboru«. Pika, je dodal.
Toda za piko nemudoma sledi pomembna okoliščina. Če se je predsednik parlamenta doslej sprenevedal in odlašal z dejanji, zdaj kar nenadoma zahteva, naj Mijič, čeprav sicer nima moralne pravice, v parlamentu ostane še do oktobra, ko bodo menda v stranki odločali o njem. Niti skriva več ne, da bi njegov odhod pomenil tveganje za Resni.co, da izgubi poslanski mandat, in zato tudi ne skriva več zavlačevanja.
S kakšno novo prevaro je utemeljil svojo odločitev? »Če bi to storili zdaj, bi Resni.ca izgubila poslanski mandat. A ta mandat ni mandat Borisa Mijiča, to je mandat več tisoč ljudi, ki so glasovali za naš program.«
Stališče je nesmiselno na več načinov. Če Mijič nima moralne pravice sedeti v državnem zboru, potem mora oditi takoj. Moralna diskvalifikacija ne pozna nekajmesečnega odpovednega roka, prilagojenega interesu stranke.
Dalje: če bi njegov takojšnji odstop pomenil nadomestne volitve, to ni izguba mandata, ampak vrnitev odločitve volivcem. Resnica bi se volitev lahko udeležila in mandat znova osvojila. Če se boji, da ga ne bi, s tem sama priznava, da ni prepričana v podporo, na katero se zdaj sklicuje. On, ki se ves čas hvali, da stranki podpora zadnje mesece le še raste in da so pridobili tisoč novih članov, tako rekoč zgolj zaradi te afere?
Tretjič: Stevanović trdi, da mandat ni Mijičev, ampak pripada stranki oziroma več tisoč ljudem, ki so glasovali za njen program. Toda 82. člen ustave določa prav nasprotno logiko reprezentativnega mandata: poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na nikakršna navodila. Ustava, ki je za Stevanovića po lastnih besedah svetinja, ne pozna strankarskega lastništva poslanskega sedeža. Resni.ca ni lastnica mandata, poslanec pa ni njena lastnina. Razen tega se je sam še pred nekaj dnevi hvalil, da on sam pooseblja »lik in delo« stranke, ki brez njega ne bi bila ravno dosti vredna! Kaj zdaj, kdo je torej pomembnejši? Politik ali stranka?
Končno pa se njegova goljufiva retorika zaplete še pri nečem. Če mandat tako rekoč pripada stranki, potem poslancu sploh ni treba odstopiti in ni mu treba odstopiti niti oktobra.
Obsodba brez posledic
Česa nas naučijo zadnji odzivi? Da smo po debaklu moralne verodostojnosti priča obsodbi brez dejanj. Logar obsoja, vendar ne zahteva posledic. Janša dejanja minimizira in bolj napada novinarje, češ da se s tem ne smejo ukvarjati. Stevanović govori o moralnem prekršku, ampak ga bo zares prepoznal šele z datumom, ko mu ustreza, da bi ohranil poslanski mandat. Seveda to še kako ustreza tudi Janševi koaliciji.
Najbrž spet ni naključje, da so vsi trije odzivi (Janša, Logar in Stevanović) v tem časovno razmeroma usklajeni. Spremljamo torej vrhunsko hipokrizijo, kjer so se vladajoči odločili, da bodo vendarle malo fingirali nekaj moralnosti. Ne rešujejo delavcev, še manj težav, pač pa kolektivno uprizarjajo izmikanje odgovornosti na način, da kažejo prve znake tega, da je nekaj narobe. Brez pritiska javnosti ne bi storili niti tega.
Več:
Pantomima oblasti in politika kot teater: kako dobri igralci so vladajoči politiki?
Moralna umazanija: Janševa vlada sistematično niža standarde demokracije