Huda zima za kulturo

V dveh intervjujih, ki sem jih že analiziral glede druge poante, je Dejan Židan kot predsednik stranke od Andreji Katič moral ob še sveži izvolitvi na funkcijo predsednika državnega zbora komentirati še enega kandidata za ministra iz svoje strankarske kvote. Namreč minister za kulturo bi po njegovem prepričanju lahko postal Dejan Prešiček, direktor ljubljanskega konservatorija za balet in glasbo.

Proti temu predlogu so protestirali nekateri člani SD, najbolj famozno Mitja Rotovnik v svojem pismu, ki ga je povzel tudi MMC RTV Slovenija, v katerem omenja strankarske štrene pisateljev in njihove ambicije:

Nekdanji direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik je v pismu generalnemu tajniku stranke Dejanu Levaniču in nekaterim drugim zapisal, da “kultura danes potrebuje ali močno politično osebnost, ali izjemnega strokovnjaka, ali prepoznanega menedžerja, skratka človeka, ki bo v vladi imel besedo, moč in avtoriteto”. Ob tem pa ugotavlja, da “absolutno ničesar od tega Prešiček nima. Kultura bo spet slepo črevo in stranki se bo med intelektualci pisalo zelo slabo. Tega pa ne smemo dopustiti, če hočemo stranki dobro.”

Ob tem je Rotovnik, ki je bil sicer v preteklosti tudi sam že večkrat v igri za ministra, dejal, da se čudi, da je kandidaturo Prešička podprl Mitja Čander in da “spet mešajo štrene pisatelji”. Tudi Čander naj bi bil med imeni, o katerih je stranka razmišljala, Rotovnik pa bi na mestu ministra za kulturo najraje videl scenarista in režiserja Mirana Zupaniča, nekdanjega predsednika programskega sveta RTV SLO.

No, na POP TV in Odmevih je Židan navedel zanimiv razlog, zakaj je Prešiček odličen kandidat: obakrat se je skliceval na svoj nedavni obisk ptujskega festivala Dnevi poezije in vina, na katerem je menda srečal celo vrsto kulturnikov, ki so bili nad izbiro kandidata navdušeni.

Kdor vsaj malo pozna zgodovino in strukturo festivala ter kateri organizatorji stojijo za njim, se je ob tem moral nasmehniti – tisti, ki jih je srečal, so vendar v navezi s stranko pred tem sami predlagali Prešička!

Židan 24ur darja zgonc

Židan in Darja Zgonc v oddaji 24ur zvečer včeraj: tudi na Ptuju pravijo, da bo huda zima

Židanova evidenca za to, zakaj podpreti kandidata za ministra, se na koncu izkaže za krožno, za analogno zmoti petitio principii: mi v SD pravimo, da se splača Prešička podpreti zato, ker smo ugotovili, da mi pravimo, da ga je treba podpreti. Oziroma: tisti, ki so ministra predlagali in sem jim srečal na Ptuju, celo pravijo, da ga je treba podpreti. Torej ga je treba podpreti.

Argumentacijska izpeljava spominja na razvpiti vic o indijanski zimi. Indijanci so šli vprašat vrača: »Kakšna zima bo letos?« Vrač jim je nato v škripcih odgovoril: »Huda zima bo, pojdite sekat drva.« Ti so res odšli in cel mesec sekali drva. Potem so se vrnili in spet vprašali vrača: »Ali bo dovolj drv?« Vrač jim ne nejevoljno dejal: »Še en mesec sekajte drva, huda zima bo!« In res, Indijanci so šli in še en mesec sekali drva.

Nato se je vrač rahlo prestrašil, da sploh ne bo take zime, kot jo je napovedal in da sekajo zaman, zato je poklical na meteorološki zavod in vprašal, kakšna bo. Odgovorili so mu: »Veste, huda zima bo, zelo huda! Indijanci že dva meseca drva sekajo!«

No, na ptujskem festivalu ob kozarcu vina in branju pesmi izveste nekaj podobnega o hudi zimi. V nacionalkinih Odmevih in na POP TV tudi.

Več:

Židanov prvi dan: o ministrici iz Šaleške doline in rdečem slaniku za lačne medije

Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Mazzini Pašić Planet Siol

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.

S kakšnimi argumenti se brani Kernstocka?

Reuters je lanskega julija poročal, da je avstrijsko mesto Braunau, sicer rojstni kraj Adolfa Hitlerja, preventivno preklicalo njegovo častno občanstvo, čeprav mu zelo verjetno sploh nikoli ni bilo podeljeno:

(Reuters) – The Austrian town of Braunau, Adolf Hitler’s birthplace, has revoked the Nazi dictator’s honorary citizenship — even if he never actually was awarded one.

V Mariboru imamo nasprotno težavo. Ottokarju Kernstocku je bilo sicer občanstvo podeljeno, vendar ne moremo najti pametnih razlogov, da se mu odvzame – po tistem ko se je takšna ideja lani pojavila v nekaterih avstrijskih mestih. Bolj kot privlačnost zahteve ali predloga, da se mu odvzame naslov, me zanima medijska prezentacija zgodbe in argumenti, ki se navajajo proti odvzemu.

Sam sem o primeru Kernstock v tej luči zelo podrobno pisal:

Nacistični poet in častni občani Maribora

Ko časopis Večer brani nacističnega pesnika Kernstocka

Kernstock: sramota za Maribor, sramota za Večer

Včeraj se je na Večerovo pisanje odzval tudi novinar Dnevnika. Kot je videti, so namreč vsa moja predvidevanja o načrtni cenzuri mariborskega časopisa bila točna. Ogledal sem si in poskušal bom našteti vse bistvene argumente, ki so jih Večerovi novinarji z zamudo ponudili bralcem, da bi obranili mariborskega nacističnega pesnika oziroma njegov nespremenjeni status častnega občana. K temu me je navedla predvsem njihova nenavadna količina,  premo sorazmerna z njihovo dramatično šibkostjo: več jih je, slabši so. In treba je jasno povedati, da so ponudili le argumente v bran Kernstocku in prav nobenega proti, pa še to z enoinpolmesečno zamudo po tistem, ko je njegovo »čaščenje« problematiziral ljubljanski Dnevnik (prvič 17. februarja 2012).

Reakcija Večera je bila nesporno defenzivna, poenotena in premišljeno takšna. Dopuščen ni bil noben dvom, drugačno stališče ali razprava »pro et contra«, koncipirana je bila kot izraz nelagodja, odvečnosti in malodane kot polemika s časnikom Dnevnik, ki se je menda nizkotno spustil na raven produkcije »novinarskih rac«, kot se je izrazil Tone Partljič. Naveden ni bil noben razlog, kaj točno bi sledilo, če bi avtorju himne kljukastemu križu odvzeli naslov. Skratka: celo če bi spodaj našteti argumenti bili vsi do zadnjega tehtni, je cenzurno in zapoznelo reagiranje Večera nadve sumljivo in sporno. Torej k trditvam:

A. Argument iz instrumentalizacije zgodovine in izrabljanja antinacizma

Zahteva po odvzemu častnega občanstva Kernstocku je »instrumentalizacija zgodovine in izrabljanje antinacizma za današnje cilje«. (Melita Forstnerič Hajnšek)

B. Argument iz odsotnosti identifikacije s Kernstockom

»Danes nihče ne časti niti se ne identificira z njegovim delom.« (Melita Forstnerič Hajnšek)

C. Argument iz netolerantnosti sedanje družbe

»Delovanje častnega občana Kernstocka zagotovo ni bilo častno, je pa pomenilo politiko časa, v katerem je naslov dobil. Sedanje obračunavanje s takšnimi nazivi bi bilo zrcalo (ne)tolerantnosti sedanje družbe, nas samih.« (Rudi Moge)

D. Argument iz čaščenja zgodovinskih osebnosti

»Tudi Juliju Cezarju, ki je v svojih bitkah pobil ogromno ljudi, so postavljali slavoloke, pa jih zdaj ne rušimo!« (Rudi Moge)

E. Argument iz zapoznele aktualnosti razprav o Kernstocku

»Ottokarja Kernstocka kot najhujši možni derivat izgubljene nemške prevlade v mestu je Jančar v esejih popisal že dolgo pred aktualnimi novinarskimi odkrivanji, zdaj pa je nemško publiko povabil na razstavo Nemci v Mariboru v (prvotno nemško) Veliko kavarno.«  (Petra Vidali)

F. Argument proti črnobelemu moraliziranju o preteklosti

»Tako včerajšnji heroji postanejo zločinci in nasprotno, zločinci junaki današnjega dne. Črnobelo slikanje pa je navadno prikladno za moraliziranje, a v popolnem nasprotju z resnicoljubnostjo. Preteklost je namreč vedno bolj kompleksna.«  (Božidar Jezernik)

G. Argument proti retuširanju zgodovine iz političnih nagibov

»Orwel v svojem romanu 1984 zapiše, da “retuširanje” nikoli ne poteka v vakuumu in motivi so vedno politični.« (Urška Kereži)

H. Argument iz tega, da Slovenija ni pravna naslednica Avstro-Ogrske in Kernstocku ne more odvzeti občanstva

»Kernstock ni bil nikoli častni občan mesta Maribora, kakor pravi, saj ga 1908 kajpada še ni bilo, ampak je šlo za Marburg an der Drau v neki drugi državi. Današnja Avstrija je pravna naslednica tiste države, ki ga je izvolila za častnega občana Maribora in Dunaja in samo ona ga je lahko izbrisala na svojem ozemlju v Avstriji. Na Slovenskem ga ne more zbrisati s seznama, ker nima te pravice. Slovenci pa prav tako ne, saj ga nismo izbrali in nismo pravni nasledniki Avstro-Ogrske.« (Tone Partljič)

I. Argument iz nedopustnosti spreminjanja zgodovine

»Eni so na žalost opevali polmesec, drugi kljukasti križ, tretji zvezdo. Za sto let nazaj brisati zdaj ene, potem druge in celo tretje se mi zdi spreminjanje ali prikrivanje zgodovine.« (Tone Partljič)

Zelo, zelo kratki komentarji na zgornje.

Ad A. Razumem lahko le kot insinuacijsko utemeljitev, ki predpostavlja, da zagovornike odvzema častnega občanstva vodijo politični cilji, pri čemer instrumentalizirajo antinacistična čustva. Če prav razumem, se pri tem misli na »napad« na mariborskega župana. Toda takšna insinuacija je nevzdržna kot insinuacija, dokler zanjo (oz. za trditev) niso navedena ustrezna dokazila. S takim argumentom lahko insinuirano vzvratno – kaj pa, če nekdo ščiti mariborskega župana pred očitki?

Ad B. Argument iz odsotnosti identifikacije s Kernstockom je navzlic svoji empirični enostavnosti relativno prepričljiv in eden boljših. Vendar je lahko je ponujen kot utemeljitev trenutnega neizbrisa častnega občanstva, ne pa tudi trajnega – nobenih zagotovil ni, da v nekem drugem času Kernstock ne bi ali bo postal bolj identifikabilen lik čaščenja npr. nacistov.

Ad C. Eden najslabših možnih argumentov, ki predpostavi, da je sleherno vrednotenje zgodovine netolerantno početje – se pravi, da je treba zgodovino in osebnosti iz nje pustiti pri miru, jih ne problematizirati in ocenjevati, vse to je za avtorja vobče nedopustno in netolerantno, s tem pa diskreditira nas same. V svoji posplošitvi nevzdržna misel.

Ad D. Iz tega, da častimo zgodovinske osebnosti zaradi ravnanja X, še ne sledi, da jih moramo častiti navzlic njihovemu ravnanju Y in spregledati ta Y. Vse normalne razprave o čaščenju zgodovinskih osebnosti vsebujejo tehtanje X proti Y, avtor pa predpostavi, da je za čaščenje dovolj že X in da ta dovoljuje spregled Y.

Ad E. Če je Drago Jančar nekoč pisal o Kernstocku, iz tega še ne sledi, da današnja razprava o njegovem častnem občanstvu ni smiselna. Intenca razprav ni v pisanju o Kernstocku kar tako, temveč sta tema in problem definirana: naj ostane častni občan ali ne?

Ad F. Eden najbolj neznosnih in tudi nevarnih argumentov. Kernstock naj ostane častni občan, ker ne smemo zapasti črnobelemu moraliziranju? To je še en petitio principii – avtor predpostavi, da je na delu moraliziranje, namesto da bi ga dokazal. S tem argumentom lahko relativiziramo sleherno zgodovinsko dogajanje – namesto da bi pokazali, kaj tvori in v čem da je moraliziranje.

Ad G. Argument iz retuširanja zgodovine je podoben prejšnjemu in prvemu naštetemu, toda pozabi navesti, kdo naj bi imel željo politično retuširati zgodovino in zakaj? Če predpostavimo, da je Kernstock pesniška ikona nacistov, mar ni neokusno trditi, da obstajajo politični razlogi za problematizacijo njegove osebnosti in dela?

Ad H. Podelitev ali odvzem časnega občanstva sta zanesljivo simbolično dejanje. V ničemer nista odvisna od pravnega nasledstva neke države in nista v ničemer regulirana z mednarodno zakonodajo (si domišljam trditi). Tak argument je skoraj zanesljivo pravno nevzdržen in smešen, za popolno zanesljivost pa je treba vprašati pravnike.

Ad I. Argument iz spreminjanja zgodovine je povsem neartikuliran – iz tega, da se nekomu vzame častno občanstvo, še ne sledi nobena intenca po brisanju česarkoli, zgolj sprememba okvirja vrednotenja zgodovine. Iz istega razloga nikoli ne bi smeli odvzeti častnega občanstva npr. Hitlerju.

Številni zgoraj našteti argumenti proti spreminjanju zgodovine bi bili uporabni tudi v spodnjih ilustrativnih primerih. Odstranjevanje kipov Huseina, Gadafija in Stalina, preimenovanja ulic, odvzem slehernih časti  je v skladu z večerovsko argumentacijo, mutatis mutandis, nesprejemljivo početje.