Jeseniška Al Kaida in lokalne paranoje

Miha Mazzini je v imenitni psihološki skici neke vaške paranoje zajel paleto občutkov in vtisov na meji med ksenofobijo, slovensko provincialno zadrtostjo in protislamsko blodnjavostjo. Bojim se, da ne velja le lokalno.

Na primeru obupanega dr. Ahmeda Pašića, ki po vrnitvi v Slovenijo z ženo ni mogel najti službe in se je ravnokar odločil, da jo skupaj z družino znova zapusti, vmes pa je pustil neizbrisljiv pečat s svojim volonterskim združenjem Ejga in uličnimi delovnimi akcijami na Jesenicah, nam je slikovito in prvoosebno narisal podobo neke slovenske mentalitete, ki je sam sicer ne opremi z diagnostiko ali poskusom razlage, vendar je prepoznavno paranoidna in s tem v jedru tistega, o čemer se, kot zakleto, ne želimo pogovarjati, niti prepoznavati kot vedno bolj odločilni miselni modus vivendi povprečnega državljana.

Na vrnitev Pašića na rodne Jesenice se navezuje že začetni konspirativni dvom, s katerim so Mazzinija, ki se je javno nekajkrat  potegnil zanj, svarili soobčani: »Miha, jaz bi bil previden, ne bi se izpostavljal, ti ne veš, kaj vse tiči za tem. Skrivnostno so mežikali, češ, kmalu se bo vse odkrilo!«

V paranoidnem svetu teorij zarot ne obstajajo le pretiravanja, strahovi in sumničenja, temveč tudi neskončen niz utemeljevanj in racionalizacij dogodkov, okoliščin in situacij, ki so, četudi arbitrarne in naključne, vedno in nujno smiselne in strogo namenske. Tako kot po eni strani paranoidni um venomer dvomi, mora na drugi strani racionalizirati, iskati točko gotovosti, prinašati in vnašati smisel v nered družbenega reda, kot ga dojema. Sploh v nekem majhnem, z nenehnimi pogledi sosedov prevrtanem okolju.

Če je dr. Pašić s somišljeniki po Jesenicah barval ograje in popravljal mostove, volontersko in z veliko dobre volje, je to zato že po svoji benignosti takoj postalo dodatno neverjetno sumljivo:

“OK,” sem rekel, “v čem je težava? Prvič, odkar pomnim, je dr. Pašić zorganiziral vsaj skupino ljudi, da skrbi za skupno dobro. Recimo barvanje avtobusnih postaj, ograj, popravilo mostu.”
“Saj je za to plačan,” me je prekinil najbolj plečati in drugi so kimali.
“Kako to? Mar ne gre za prostovoljce?”
“Mazzini, ti si tako naiven. Plačujejo ga Arabci. Kupili so mu najdražjega porscheja.”
“A? Kje pa ga ima?”
Zavili so z očmi.
“Ja, v garaži. Saj se ne upa voziti s tako dragim avtom.”
Uvidevno so mi pustili nekaj minut, da prebavim informacijo. Ker je, veste, šokantna. Arabec plača porscheja za v garažo?

Takoj opazimo kontrast: kar je volontiranje, ne more biti volontiranje, temveč nasprotno: zamaskirano plačano delo. Gostilniška mizanscena terja racionalizacijo povedanega, da bi vsaj malo vnesla smisel: plačilo je najdražji avto v garaži dr. Pašića. Da je ves čas v garaži, odlično pojasni, da ga ni na spregled. Da ga ni na spregled, odlično pojasni tudi odsotnost vidnih nakazil in plačila – ter seveda figurira kot kronski dokaz, da dr. Pašić nič ne dela zastonj. Mazzini je nadaljeval:

“Temu vi verjamete?” sem vprašal.
Zasmejali so se v nejeveri.
“Zakaj bi pa kdo kar zastonj delal?”
“Ampak,” se nisem dal, “čemu bi Arabci plačevali nekoga, da po Jesenicah barva zarjavele ograje?”

Temi bi lahko rekli paranoja pred volontiranjem: če nekdo delo zastonj, potem je s tem nekaj narobe: nihče ne bo delal zastonj. In ob petitio – nedokazani predpostavki, da Pašića preprosto plačujejo Arabci, da barva zarjavele ograje, s katerim se tudi končuje njihovo sklepanje, je ta »pomožni argument« v podporo teoriji zarote znova samoosmišljen. Behavioristični psiholog Dan Ariely nekatere fenomene s področja teorij zarot pojasnjuje s človeško željo po samovaranju ali samolaganju. Nihče ne laže bolje od nas in nikogar ni lažje prevarati, kot se lahko sami:

In a commencement speech at Cal Tech in 1974, the physicist Richard Feynman told graduates, “The first principle is that you must not fool yourself—and you are the easiest person to fool.” As we have seen so far, we human beings are torn by a fundamental conflict—our deeply ingrained propensity to lie to ourselves and to others, and the desire to think of ourselves as good and honest people. So we justify our dishonesty by telling ourselves stories about why our actions are acceptable and sometimes even admirable. Indeed, we’re pretty skilled at pulling the wool over our own eyes.

Kako torej, če pripustimo takšno diagnostiko, še bolj pojačati laž, da se bomo še učinkoviteje lagali? Z močnejšimi pojmi in označevalci. Ker je treba uporabiti bolj prepoznaven označevalec, da bomo vedeli, o čem govorimo, ni boljšega kot svoje in tudi skisane Mazzinijeve možgane spomniti na Al Kaido:

Eden med njimi mi je žalostno položil roko na rame:
“Miha, tebi so se s starostjo skisali možgani. Daj malo pomisli.”
Sem. Ni pomagalo. Morali so mi povedati:
“Ker za vsem skupaj stoji Al Kaida.”

“Čakajte malo,” mi ni šlo v račun, “Al Kaida je leta 1998 razstrelila ameriško ambasado v Nairobiju, leta 2001 stolpnici v New Yorku, leta 2014 pa pobarvala postajališče mestnega prometa na Javorniku?”
“Ti se kar zafrkavaj,” so rekli, “delajo se dobre, ker bodo volitve in bi radi prevzeli oblast. Takoj, ko Pašić postane župan, zavlada na Jesenicah šeriatsko pravo in na trgu pred gledališčem boš videl vse, kar lahko zdaj gledaš po televiziji iz onih držav.”

Ko sogovorca ne prepriča strašenje z uvedbo šeriatskega prava, je tu še vedno rezerva: ob antiislamistični fobiji, če že koga pusti hladnega, so tu še vedno na dosegu roke Bosanci – vendar to pot ne nujno kot preteča nevarnost, bolj kot stvar domoljubja in slovenskega ponosa, iz katerega morajo Bosanci, četudi po rodu Jeseničani, biti seveda izključeni:

“Mazzini,” so rekli. “Res gre za skupno dobro, ampak ne more nam ga urejati ‘Bosanc’.”

In ker življenje nikoli ni črno-belo, je tej izjavi najbolj vneto kimal človek, čigar stari starši so se preselili iz Bosne.

“Zakaj ne?” se nisem mogel nehati čuditi.
“Ker je to slovensko skupno dobro. Mazzini, razumi! Slovensko skupno dobro lahko urejamo le mi, Slovenci! Pika.”

Gostilniška argumentacija je s tem nehala biti konspirativna – postala je za trenutek nacionalistično ekskluzivistična. Zdi se, da je avtor kolumne na koncu prav to vzel za temeljno podlago svoje izpeljave. Po njegovem je v osnovi jeseniške paranoje bilo nekaj drugega: nacionalistični impulz, ki ne prenaša egalitarizma, ki potolče vse, kar štrli ven, ki se posmehuje tistim, ki želijo nekaj delati:

Kljub vsemu menim, da pod vsemi temi nacionalizmi in šovinizmi (ki jih ne gre podcenjevati) tiči še močnejši razlog: nekdo je nekaj poskušal. V egalitarni miselnosti nekdo dvigne glavo in poskuša nekaj organizirati. Čakaj, čakaj! Kdo pa si misli, da je? Halo! Našli so očitne znake neprimernosti: musliman in “Bosanc”. A četudi bi imel na vsaki celici organizma nalepkico z napisom “100 % Slovenec”, bi pa našli kaj drugega.

Osnovni greh je v aktivnosti! Tisti, ki je aktiven, je drugačen.

Morda ima Mazzini prav in gre le za odbojnost, ki jo povzroča egalitarizem. Ampak prej je videti, da je »drugačnost« v ravnanju dr. Pašića bila zgolj trigger, povod za paranoidno predelavo z vsemi primesmi islamofobije in ksenofobije vred.