Zmago Jelinčič je pred dnevi na neki modni reviji urno zagrabil kučmo, ki mu je po naključju prišla v roke, si jo bliskovito ter dovolj umetelno nadel na glavo in pričakovano požel kar nekaj pozornosti:
Že malce pozabljeni politik z ženo ob sebi je storil nekaj, kar bi lahko opisali kot klasično gesto flirtanja s publiko, za katero morate »imeti jajca«, ki jih seveda nima vsak – natančno to je gesta, ki je Jelinčiča venomer ustvarjala za popularnega in priljudnega – torej določeno mero poguma za nekonvencionalno izstopanje, včasih nedostojnost in predvsem koketiranje ob prijazni pomoči vselej voljnih nekritično povzemajočih medijev.
Približno ob istem času je njegov enako koketni posnemovalec, predsednik republike, na podoben način razkazoval svoje talente z igranjem na bobne kar v predsedniški stavbi. Ali kot so se navduševali na javnem servisu:
V predsedniški palači je odmevala glasba, poleg priznanih slovenskih glasbenikov pa je svoj glasbeni talent pokazal predsednik republike Borut Pahor.
Flirtajoči populizem
Pahor je torej uspel svoj narcisizem unovčiti in preigrati v posebno in očitno uspešno psihopolitiko delovanja, utemeljeno na všečni komunikaciji z množicami. Recimo temu flirt ali flirtajoči populizem – s tem nadgrajujem svoj razmislek iz prejšnjih zapisov – kjer »populizem« ne označuje politične vsebine, temveč spogledujočo komunikacijsko formo odnosa do državljanov in publike, na katero se neposredno v neki situaciji naslavlja. Dovolj uspešen je v svoje mreže flirta uspel uloviti tudi medije, brez katerih bi bil Pahor nič – ne bi ne bobnal, ne asfaltiral, ne mesaril. Komu v čast neki, saj razen navzoče maloštevilne publike koketerija ne bi imela pravega učinka!
In res, tudi v zadnji bobnarski epizodi so praktično vsi mediji – ali bolje rečeno vsi, kar sem jih uspel pregledati – ob tem dejanju izključno prijazno asistirali s svojim »zgolj« reprezentiranjem dogodka. Resni in rumeni, nacionalni ali komercialni, nobene pametne razlike. Kot da bi bili veseli, ker predsednik republike širokosrčno ponuja novo hvaležno snov za več klikov, gledanosti, poslušanosti in branosti.
Politainment je nekaj, za kar je Pahor tako rekoč rojen – in bolj kot se infotainment in politika s svetovnimi trendi zlivata v eno, bolj prihaja na svoj račun. Žal tega premika ne opazimo, ker je po krivici sama politika že opreproščeno interpretirana kot reality show, s čimer nas pitajo številni celo resni komentatorji in novinarji. Zaradi slednjih je diagnoza velikokrat perverzna, saj so ravno mediji glavni promotorji takšne resničnostne percepcije in s tem politikom večkrat očitajo tisto, kar je bruna v njihovem lastnem očesu in obenem učinek splošne mediatizacije politike. Teza »politika je reality show« je prekratka, premik je drugačen in Pahor je lep zgled njihove zmotne ocene: če se klasičen politik poskuša obnašati kot igralec v showu, se Pahor vselej obnaša kot one-of-us, kot eden-izmed-nas igralec v politiki – in v tej subverziji tiči jedro njegovega uspeha. Ja, vendarle uspeha, ker ni videti, da bi v doglednem času množica ljudi, ki je spregledala svojevrstno resničnostno gledališče, res prevladala in mu odrekla zaupanje.
In tako kot Pahor ne ponuja showa simpliciter, njegov pristop tudi ni katerikoli populizem. Je prej obrnjen na glavo: imitirati mora samega sebe kot nekoga, ki se je na čelu države znašel tako rekoč po naključju, kot v eni izmed mnogih epizodnih vlog. Izbral bi lahko katerokoli – in jo v dosedanji politični karieri tudi je. Po svoje je celo napačno meniti, da igra in sprejema vse majhne »državljanske« vloge – bobnar, picopek, mesar, asfalter, mlekar, smetar – in pozablja igrati pravo, biti predsednik države in sprejemati politične odločitve. Ne, da bi svojo pozicijo izpeljal do konca in se v njej zadržal, mora za ultimativni one-of-us žrtvovati prav vlogo, ki jo zaseda, kajti ljudstvo ne sme pomisliti, da je oseba, ki igra vse vloge zanj, zgolj predsednik države. Za opisano igro je konstitutivno, da verjame in meni, da Pahor kot eden-izmed-nas igra tudi to igro, da je predsednik tako rekoč mimogrede. Le na ta način mu je odpuščeno in dopuščeno, da ga ne dojamejo kot še enega iz legla vedno umazane politike in zanj terjajo drugačno obravnavo. V tej igri (za državljane) je nenadoma percipiran le kot epizodni igralec.
Lahko pa Pahorjevo ceno zajahanega populizma tudi obrnemo: skozi signaliziranje, da je one-of-us, nam v zrcalni podobi sporoča, da je tudi vsak državljan lahko na njegovem mestu. Kar ljudem imponira, pa ni zgolj ta gesta, ki je tako rekoč nujni, ne pa tudi zadostni pogoj. Tista druga je, da je sposoben biti kdorkoli izmed nas, anyone-of-us. Pomembno za ljudstvo je, da imponira čim več ljudem, torej za poljubni pogled, in njegova zmožnost, da je bil včeraj mesar, smetar, danes picopek in frizer, jutri bobnar ali mlekar. Fascinacija ljudi je zato lahko dvojna: ogledujejo se lahko v tistem »takšen je kot mi« in nato še v »takšen je kot jaz«.
Narcisizem kot motiv
Kajpak flirtajoči populizem uporablja marsikateri politiki, domači ali tuji. Vendar so redki tisti, ki jim uspeva takšno gesto preoblikovati v trajni in ključni zastavek svojega političnega modusa vivendi, kar pri Pahorju postaja vedno bolj očitno. Zakaj? Predvsem iz dejstva, ker je nastavljati se medijem in ljudstvu na tako plehek način naporno: predvolilno volontiranje iz kampanje leta 2012 je bilo na smrt fizično utrujajoče, potrebuje človeka v polni fizični kondiciji. Resnici na ljubo bi to zmogel le zelo prilagodljivi atlet v najboljših letih – in Pahor je kar blizu opisa. Še pomembneje pa je, da se kot mesar, picopek, asfalter ali bobnar morate znajti, potrebujete dovolj univerzalnih spretnosti in veščin, biti morate vsaj malce talentirani in dovolj koketni na vse strani, da vas javnost in mediji ne ujamejo sredi kakšne nerodnosti – kar se hitro obrne proti vam. Predsednik sam je ob zadnjem bobnarskem nastopu za enega od medijev v kamero mimogrede priznal, da je pred tem moral z glasbeno skupino dvakrat vaditi. Naključja ni bilo, vse je bilo premišljeno in »zaigrano«, v obeh smislih besede.
Toda obstajata napornost in napornost, a nekaterim je vsaj malce prihranjena. Razložljiva je tudi s psihološkimi dispozicijami, na kar cilja kolumnist Vlado Miheljak, ki se je kot morda edini kritično obregnil ob Pahorjev bobnarski nastop:
Ravno, ko smo brali o smrti velikega Grassa, je svoje bobnarske veščine preizkušal naš infantiliziran lik nikoli odraslega, nedoraslega moža. Borut Pahor. Nekemu glasbeniku, bobnarju je za socialno dejavnost podelil državno odlikovanje in na slovesnosti sedel za bobne priložnostnega benda. Vajeni smo, da je enkrat smetar, drugič klobasar, tretjič konjar, pa izdelovalec damskih nogavic, oskrbnik pasjega azila, pa boksar … Pač vsega vajeni. A ko sem ga gledal za bobni v predsedniški palači, se mi je morda prvič iskreno zasmilil. Kakšna mora biti identitetna stiska tega petdesetletnega infantiliziranega moža? Dela neumnosti, klati neumnosti. In verjame v svoje neumnosti. V njegovem življenju ni več prostora za nobeno spontanost, pristnost, vse je le predstava, vse je v funkciji približevanja idealu njegovega samozazrte samopodobe. Predstava bolj za lastne potrebe kot za njegovo publiko.
Diagnoza je s tem enostavna, v Pahorju nenaklonjeni, a še vedno močno manjšinski javni recepciji je predsednik en tak patološki narcis, ki išče svojo potrditev pri drugih. Ni mu naporno. In zato politični podij zanj ni preprosto neke vrste resničnostno gledališče, ki ga s pridom izkorišča, temveč intenzivna notranja potreba, v skladu s katero patološko manifestirane značilnosti narcisizma zahtevajo izgradnjo megalomaničnega Jaza, grandiozne podobe samega sebe, s katero lahko narcis vedno znova doživlja in živi svojo omnipotentnost. Lažen občutek vsemoči – ki se odlično ujema z dano pozicijo prvega politika v državi in potencialnim občutkom enega ključnih mož na svetu – je potreben, da bi se resnični Jaz razbremenil negativnih podob o sebi, da bi skompenziral nizko spoštovanje do sebe, jezo, depresijo in občutek izpraznjenosti. Občutek vsemoči raste glede funkcijo, ki jo realno zasedate.
Grandiozne občutke o samem sebi je pred leti opisal njegov dolgoletni politični sopotnik in strankarski kolega, dr. Igor Lukšič, ki je Pahorja primerjal s Chuckom Norrisom in slednjega označil za poraženca z naslednjim dovtipom:
Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.
In res se zdi »omnipotentno« supermanovsko ali norrisovsko obnašanje, kjer predsednik dobesedno zmore delati karkoli in biti v katerikoli vlogi, kot naročeno za preslikavo v one-of-us. Kar dela Chucka za junaka, dela tudi Boruta.
Žigolo in Malena
Flirt-recept iz volilne kampanje se je poglobil in postal del dnevnega predsedniškega rokovnika. S tem, ko se Pahor giblje na meji dostojnega v političnem življenju, neskončno izziva svoje tekmece in konkurente v priljubljenosti in seveda prihodnjega izzivalca. Situacijo si najlažje predočimo ob primerjavi z žigolom: v majhnem mestecu se veliko moških že dolgo časa trudi pridobiti simpatije čudovite in atraktivne sovaščanke, imenujmo jo Malena, toda na koncu uspe izkušenemu žigolu, ker si je upal staromodno pod oknom peti serenade, zganjati največ hrupa okoli njene hiše in ker ji je podaril več vrtnic od drugih. Je storil kaj hudo nedecentnega? Ni, bodo dejali mnogi, imel je isti cilj kot drugi. Pridobil si bo kar nekaj zavisti s strani moških, vendar bo žensko občinstvo, tudi če ni prišlo na vrsto, z njegovim manirami polaskano in posledično zelo zadovoljno, tako rekoč v imenu Malene. (Se opravičujem feministkam, razumem njihovo perspektivo.) In tako je tudi s slovenskimi državljani: številni se zmrdujejo in zmajujejo z glavo, ampak flirtanje ostaja zaenkrat zmagovito.
Odprto vprašanje brez bistvenih posledic za razumevanje politične prakse in bolj stvar diagnostike je, v kakšni meri je opisani flirt tudi premišljena komunikacijska in piarovska strategija, ki zavestno izkorišča in inkorporira Pahorjeve psihološke posebnosti, ali pa je v največji meri vendarle spontan izraz njegovega osebnega psihograma.
Več:
https://vezjak.com/2015/03/13/predsednikov-populisticni-krose/
https://vezjak.com/2015/02/23/pahorjevi-nezavezani-ceveljci/
https://vezjak.com/2015/02/12/ta-cuden-incident-pahorjevih-psov-cuvajev/
https://vezjak.com/2015/02/15/pahor-za-ene-kot-mcconaughey-za-druge-ga-ni/
You must be logged in to post a comment.