::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Borut ali Chuck – koga za predsednika, ni nobeno vprašanje

Delov naslov članka pove vse, v času najresnejše ekonomske krize države se bere kot zgodba v času kislih kumaric:

Pahor zna sestaviti turbokompresor

Predsedniški kandidat, ki zna sestavljati zapletene dele avtomobila, je torej tisto, kar trenutno (najbolj) potrebujemo. On zna. Pravzaprav potrebujemo predsednika s tem znanjem, še včeraj predsednika vlade, ki nas je pomagal (znal) pripeljati v to ekonomsko godljo – in zdaj misli on sam zase in za nas, da ve najbolje, katere so prave rešitve. Kaj, za vraga, nam Pahor sploh želi sporočiti? Po freudovsko in histerizirajoče: Was will Borut? In kaj nam, dan za dnem, vsakič v novi delavski preobleki, s tem sporočajo mediji?

Najboljše v nas

Prvi razkorak glede na gesla iz njegove predsedniške kampanje je osupljiv. Namreč bivši premier in pogoreli predsednik stranke SD pač ne obljublja, da kandidira za šefa avtomehanične delavnice. Potem bi še razumeli njegovo znanje in s kapljami znoja pospremljen fizični trud. Če si pogledamo njegov moto, si je Pahor za cilj na poti do predsedniškega prestola zadal nekaj drugega in bolj plemenitega, narodno spraviteljstvo. Pribeležimo vzhičene besede, ki nas buditeljsko pozdravijo najprej ob obisku njegove uradne spletne strani:

Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.

Spoštujmo razlike, a utrjujmo vse, kar nam je skupno.

Narodna razklanost omejuje, enotnost navdihuje.

Zato kandidiram za predsednika vseh.

Dal bom najboljše za skupno dobro.

Uspeli bomo. Skupaj.

Kar sem takoj opazil, je Pahorjevo nenehno sklicevanje na »najboljše«. To je bila nesrečna manija Tonyja Blaira, tudi Janše iz famoznega plagiata, v katerem se beseda »najboljše« ponovi 13 krat. Samo najboljše je za Pahorja (in Blaira) dovolj dobro. Svetilničarstvo in vrh sveta sta že dosežena, Slovenija je že tam (beri: na robu bankrota), zato so tu novi izzivi. V motu se celo skoraj ponovi misel iz znamenitega svetilniškega plagiata (saj vemo, Blair je tekst prepisal od Janše): »Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju.« Pahor je spet na liniji: »Navdihnimo tisto najboljše v sebi, kar nas povezuje.«

Kaj ima vse skupaj z avtomehaniko? Na prvi pogled nič. Pa vendar. Z narodno enotnostjo? Tudi o tem doslej nobenega pojasnila. Deklaracije o »predsedniku vseh« so videti prazna populistična floskula, v kakršno se je zatekel npr. že Obama, ko je v svoji kampanji obljubljal združitev rdečih in modrih zveznih držav. Biti predsednik vseh? Hja, to ste po defaultu. V ideološkem smislu pa je to sladka lažniva obljuba – vsaj dokler se ukvarjate s sestavljanjem turbokompresorjev.

Od čiščenja kopačk do asfaltiranja

Pahorjev populizem, kot se mu očita, torej ni le v tem, da uporablja demagoške, ljudske in torej množicam všečne prijeme, dejanja in retoriko. Ne, njegova delovna opravila in oprava nam, obratno, sporočata še nekaj drugega: tudi vi lahko postanete predsednik. Pahor je takšen kot mi. Ni razlike med njim in nami. Ni le pripravljen priti k nam, on smo mi in mi smo on. Če je Slovenija bila videti dežela priložnosti, ko je predsednik vlade tri leta nazaj nogometašem čistil kopačke, se ta slog danes nadaljuje: živimo v deželi priložnosti, ker lahko njen predsednik postane nekdo, ki je smetar. Ali mlekar. Ali asfalter. Ali učitelj plavanja za otroke. Ali elektromehanik. Vsi so lahko predsednik republike. Stavi na identifikacijo in na ravni političnega marketinga bomo videli, ali tudi uspešno.

Če je poduk iz folk psihologije skoraj banalno samoumeven, pa naslednji ni tako zelo. Naš predsedniški kandidat ne le, da poskuša ugajati vsem in vsakemu posebej, se pravi vsem možnim profilom ljudi in delavcev in vsakemu posebej, jih premamiti v identifikacijo, temveč jim v celoti sporoča še nekaj svojstvenega: ne le, da sem enak vam vsem in vsakemu med vami, lahko sem vsi in vsak med vami. Lahko sem in mlekar in smetar in asfalter in plavalni mojster in elektromehanik. Karkoli. Vsak dan sem za medije nekaj novega. Vsak dan mi bodo mediji jedli iz rokava kot drugi osebi.

V tem pa Pahor ni več identičen z njimi, marveč se od njih vseh razlikuje. Mlekar je mlekar, asfalter je asfalter. Menjave poklicev se sicer dogajajo, toda ne morete biti kar vse po vrsti. Tak univerzalizem, po katerem je Pahor lahko kdorkoli in počne karkoli, ga naredi za boljšega od vseh skupaj in vsakega posebej med njimi. Za superčloveka. In tu nastopi paradoks približevanja, ki je hkrati oddaljevanje – težko je verjeti, da se oba komplementarno »procesa« združujeta Pahorju v prid. Prej se morda izničujeta. In prav drug je tako značilen za narcisistično strukturo kandidata, jo poudarja, zato je malo verjetno, da z njo širi kroge potencialnih volivcev v kampanji. Saj nagovarja le tiste, ki jih Pahorjev narcisizem fascinira že po sebi. Teh ni zanemarljivo malo, a tudi ne tako zelo veliko.

Zmore več od Chucka Norrisa

Od kod že poznamo vlogo superčloveka? Novembra 2010 je Igor Lukšič branil svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke:

Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.

Lukšičeva domislica je humorno laskala: Chuck izstopa iz javnega življenja, ker je Borut tako nedosegljivo dober predsednik. Seveda mu je zgolj dvoril, a pred meseci ga je celo premagal in zamenjal na mestu predsednika stranke. Slovenski Chuck je propadel tudi kot premier. Toda primerjava s filmskim likom se je prijela in, kar me zares bega, začela imitirati realnost samo. Kar je bilo le dovtip, se je zdaj sprevrglo v konkretno karikaturo: Pahor je kot asfalter, kot mlekar, kot avtomehanik, kot mizar, kot kdorkoli pravzaprav podoben omnipotentnemu Chucku, ni le največji Krjavelj, kot pravi Vlado Miheljak. Kajti on zmore. On zna vse in zmore biti vse. On je Chuck. Oziroma ni, kajti Chucka več ni, a on še kar vztraja v vseh teh vlogah. Se pravi, da zmore več. In še podobne ideje zagovarja, če si sposodim spodnjo upodobitev:

Šele primerjava s Chuckom nam končno ponudi recept za pravo branje, kako priti od avtomehanika do narodnega spravitelja. Namreč narcisizem ni le v tem, da vzamemo za objekt samega sebe in svoje telo, temveč da se ogledujemo tudi v drugih subjektih, ki jih jemljejo za objekte. Omnipotentnost, ki iz tega izraste, torej ne sloni le na potencialni logiki »jaz, ki sem (lahko) vsi (drugi)«, temveč še domislici o »jazu, ki sem vse druge poenotil, kolikor sem jaz, ki sem vsi (drugi)«.

Zato je menda jasno, da sta Chuck in Borut lahko oba dobra tudi v sestavljanju turbokompresorjev. A ko gre za spravo, je popolnoma prav, da se Chuck zaradi svoje nesposobnosti umakne. Pahorjev dolgoletni sopotnik Lukšič, ki ga pozna do obisti, je v tem morda imel dobesedno prav.

Information

This entry was posted on 17/08/2012 by in aktualno, mediji, politika, politični narcizem.
%d bloggers like this: