Brez protistrupa: Brščič in Elesov etični kodeks

Zloglasni Bernard Brščič, mojster sovražne propagande, bo menda po novem letu moral na zagovor k svojemu delodajalcu, poročata Primož Cirman in Vesna Vuković. V Elesu, sicer v lasti države, naj ne bi bili zadovoljni z njegovim medijskim nastopanjem – v njem naj bi prepoznali elemente javnega delovanja, ki so škodljivi za podjetje. Oziroma, če smo natančnejši, elemente kršitev Etičnega kodeksa, ki so ga nedavno sprejeli. Na straneh Siola sta omenjena novinarja zapisala:

Prej omenjeni kodeks zaposlenim na Elesu namreč od oktobra letos prepoveduje:

posredno ali neposredno diskriminacijo zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin.

med nedopustna ravnanja pa šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti.

Siol Brščič Cirman

Začetek Cirmanovega in Vukovićevega prispevka na straneh Siola

In kaj piše v Etičnem kodeksu?

Sledi presenečenje: v omenjenem kodeksu, ki šteje med temeljne dokumente družbe in je objavljen na njihovi spletni strani, vključno z uvodnikom direktorja Aleksandra Mervarja, ki nosi datum september 2018, ne bomo našli navedenih formulacij. Dopuščam možnost, da obstaja še kakšen drugačen etični pravilnik, čeprav se novinarja ne sklicujeta nanj, toda v omenjenem kodeksu piše nekaj drugega.

Pod točko 3.3 z naslovom »Delovno okolje« naletimo na opis, kako se mora zaposleni obnašati na delovnem mestu. Formulacija, da kodeks nekaj »prepoveduje«, je premočna, smisel točke je preprečevanju možne diskriminacije na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih, ne regulira pa npr. javnega nastopanja zaposlenih:

V družbi ELES si prizadevamo vzdrževati zdravo, varno in produktivno delovno okolje brez posredne ali neposredne diskriminacije zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja, invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikalni organizaciji, narodnostnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin. Na delovnem mestu ne dopuščamo vedenja, ki ustvarja nedelovno, nespodbudno ali žaljivo delovno okolje. Med nedopustna vedenja štejemo tudi nespoštovanje pravic iz delovnega razmerja, grožnje, nasilje, posest katerega koli orožja in uporabo snemalnih naprav za drugačne namene, kot je dovoljeno. Prav tako med nedopustna ravnanja na delovnem mestu uvrščamo delo pod vplivom alkohola in opojnih substanc.

Kot vidimo, novinarja v članku povzameta del te, sicer nekoliko drugače kontekstualizirane, točke iz kodeksa. Toda pravo uganko predstavlja naslednji del trditve, ki za nedopustna ravnanja šteje tudi komentiranje družbenopolitičnega dogajanja in za nameček še izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti. Še manj je iz kodeksa prezentno, ali se takšna praksa nanaša le na dejavnosti v času delovnega procesa.

Česa v kodeksu ni: neprimerna mnenja in komentiranje

No, citiranega dela v kodeksu sploh ni najti: ta ne omenja komentiranja, ne omenja družbenopolitičnega dogajanja in izražanja neprimernih mnenj. Sam bi dejal, da na srečo, ker bi takšna dikcija že predstavljala močan poseg v ustavno pravico do svobode izražanja, tudi tedaj, če bi kodeks ali interni pravilnik nekako reguliral »zgolj« uporabo spletnih orodij zaposlenih v delovnem času, o čemer pa v njem tudi ne bomo našli prav nobene misli.

Ni prvič, da je Eles moral reagirati na Brščičeve sovražne izjave v medijih. 11. maja 2017 je objavil javni demanti, v katerem je podjetje obsodilo vsakršne oblike sovražnega govora in spodbujanja k nasilju, opozorilo na svoje visoke etične standarde, omenilo sprejeti Etični kodeks družbe, ki so ga pri svojem delu dolžni upoštevati vsi zaposleni v družbi, na koncu pa poudarilo, da je Brščič »le eden« od zaposlenih in da je na Janševi televiziji, kjer je sejal svoje strupene izjave, nastopil kot fizična oseba izven delovnega časa. S tem se je Eles hkrati distanciral od svojega zaposlenega in obenem skrušeno priznal, da na javne nastope svojih zaposlenih nima odločilnega vpliva.

Brščič Eles maj 1017

Elesov odziv na Brščiča: maj 2017

Radikalizacija sovražnega govora

Že večkrat sem ugotavljal, da smo v Sloveniji priča strahoviti radikalizaciji sovražnega in sovraštvenega govora v zadnjih letih. Niti najmanjšega dvoma ni, da zaradi skrbno načrtovane politične agende, sploh v času pred in po državnozborskih volitvah 3. junija letos, podkrepljene z izgradnjo Janševega strankarskega medijskega pogona z Orbanovim denarjem.

Brščič kot izrazit podpornik stranke SDS s svojo premišljeno, kontinuirano in sistematično sovražno govorico, ki si za svojo tarčo največkrat jemlje begunce, LGBT skupnost, Jude, nesporno posega v človekove pravice in v svojih javnih nastopih reproducira homofobne, ksenofobne in islamofobne stereotipe, na trenutke pa tudi do Judov. Ne gre pozabiti, da je bil nekoč zaposlen kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše – zasedal je podobno pozicijo, ki jo danes ob Marjanu Šarcu zaseda nek drug zloglasni sekretar. Povedano drugače: Črnčec je Brščič trenutne vlade.

Bi smeli Brščiču reči, da je fašist?

Težava nastopi, ko poskušamo v javnem diskurzu nekomu, ki je ksenofob, homofob, antisemit, to tudi naravnost povedati, kot je nedavno storil Luka Mesec, ki je Brščiča v parlamentu javno označil za fašista. Kasneje je ob napovedani tožbi, saj se slednji nenadoma začel čutiti užaljenega, čeprav je dober mesec pred tem podobne označbe jemal kot poklon, svoje besede ponovil in podkrepil z citatnimi dokazili. V teoriji argumentacije poznamo argument »ad Hitlerum«, varianto ekstremne oblike razprave »ad hominem«. Če nekoga primerjamo z Hitlerjem, ga običajno zato, da bi ga obremenili s fatalno in učinkovito analogijo, zaradi katere bo obveljal za neverodostojnega – ampak s tem smo največkrat razpravo speljali proč od razprave »ad rem«.

Ker se bo po napovedih zgodba o »fašistu Brščiču« znašla na sodišču, bo zanimivo spremljati njen razplet: nekomu dejati, da je X (homofob, fašist, nacist, ksenofob) ne more šteti za razpravo »ad hominem«, če smo ob tem navedli prepričljiva dokazila v podporo svoji trditvi. V najslabšem primeru se lahko v oceni zgolj motimo. Česar se običajno bojimo, ko kdo uporablja »težke« izraze takšnega kalibra, je nekaj drugega; da v javni razpravi, kjer se vse vpletene strani zmerjajo s fašisti, najbrž nikoli ne bomo deležni kakšnega posebej produktivnega napredovanja znanja in napredka v dialogu. In zdaj smo na tem, da smo v javnih debatah pri nas blizu takšnemu razpletu: desnica nenehno vpije o levem fašizmu, levica o desnem, sleherna smiselna razprava pa je videti, kakor da je obtičala globoko v močvirju brezplodnega vpitja, kjer kot edino merilo šteje le še moč glasilk.

Odvetnik Mike Godwin je pred več kot tremi desetletji zaslovel z odkritjem tako imenovanega Godwinovega zakona: z daljšanjem razprave se verjetnost, da se bo nekdo zatekel k argumentaciji primerjave z nacisti ali Hitlerjem, bliža vrednosti 1. Še zlasti velja za splet: ker je nacistični vodja na spletnih forumih tradicionalna metafora, ki pooseblja zlo, je primerjava z njim vselej enostavna, a nadvse učinkovita. Vendar pa ob vseh pomislekih velja naslednje: je prava cena za to, da bi se takšnemu disputu izognili, resnično lahko popolna odpoved »pretežkim« označbam, četudi so te nadvse natančne, ker nam je umirjen ton razprave bolj ljub od terminološke preciznosti in pravilnosti ocen? Res dvomim.

Brščič normalen označi za nacista...

Brščič konec oktobra, ko še ni bil užaljen ob označbah, temveč se je počutil normalnega

Odličen v vlogi žrtve

Morda so medijska pričakovanja o sankcijah proti Brščiču pretirana. Cirman in Vuković ob sklicevanju na dikcijo Etičnega kodeksa zapišeta tudi, da je omenjeni svojčas zanikal holokavst. Čeprav ob prebiranju njegovih strupenih stališč res naletimo na nezaslišani festival sovraštva, sam tega ne mislim: v prispevku z naslovom Je Brščič res zanikal holokavst? sem poskušal natančno pojasniti, zakaj stališče o kulpabilizaciji Nemcev, ki jo menda s pomočjo »holokavstologije« domnevno izvajajo Judje, res še nikakor ne implicira zanikanja holokavsta. Želim povedati naslednje: že res, da si številni želijo sankcij za Brščiča, toda v preveliki vnemi gredo predaleč in mu pripisujejo prepričanja in besede, ki niso njegova, s čimer mu polagajo v roke dodatno municijo za obrambo. Za katero pa že vemo, da ne bo ravno milozvočna.

Takšne korake preveč zna, kot smo videli, Elesov strokovnjak v svoji strogi premišljenosti in s podporo strankarsko-medijskega aparata, ki nikakor ni majhen, vedno znova učinkovito kaznovati na način, da svojo pozicijo prikaže kot pozicijo ultimativne žrtve in vnovične levičarske zarote ali najmanj zaplankanosti. S čimer vsi, ki bi mu z veseljem jemali svobodo do besede ali ga vrgli iz službe, res ne bodo dosegli želenega cilja. Sam sicer mislim, da bi v kakšni drugi državi Brščič že bil kaznovan zaradi širjenja hujskaštva in sovražnega govora. V Sloveniji pa iz razlogov, ki sem jih že večkrat navedel in za katere sta pretežno odgovorna tožilstvo in (leva) politika, tega ni mogoče pričakovati.

P. S.

Po tistem, ko sem besedilo že objavil, sem po opozorilu bralca ugotovil, da je moje čudenje novinarjema Siola odveč, pojaviti pa se sme neko drugo. Namreč Eles je objavil kar dve verziji svojega Etičnega kodeksa, čeprav obe nosita datum september 2018, kar je bizarnost po sebi. Metapodatkovna analiza pokaže, da je bil omenjeni stavek najbrž vrinjen naknadno – morda ravno z mislijo na čisto določeno osebo. Sam sem zgoraj citiral tisto, ki jo najde Google in navede kot prvi zadetek. Druga je dostopna v zavihku Korporativna integriteta in vsebuje stavek, ki sem ga pogrešal, oziroma je ta celo daljši:

Med nedopustna ravnanja štejemo tudi komentiranje družbeno političnega dogajanja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji kot tudi izražanje neprimernih mnenj o dejavnosti zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti s strani zaposlenih, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom ali ugledu delodajalca.

Vse zadrege, omenjene zgoraj, pa ostajajo nespremenjene. Še več, poraja se dodatno vprašanje, zakaj Eles uporablja kar dva različna Etična kodeksa, kateri je ustreznejši in sploh relevanten.

Več:

Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Fašizem kot neresna zadeva: o trendu njegove minimizacije

Posvet pri Pahorju: malo o pravicah tistih, ki so sovraženi

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

 

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Človek bi pričakoval, da je novopečeni predsednik vlade moder mož, ki sicer nima veliko operativnih praktičnih znanj, a je vsaj okreten v presoji prihodnjih nepričakovanih situacij, ki ga lahko pripeljejo v neslutene zadrege. Da zna improvizirati v svoje dobro – kot bivši imitator. Marjan Šarec je nekaj tega nakazal ob ekspresni odpovedi svojemu kandidatu za ministra za javno upravo takoj po zaslišanju.

Tokrat se je pokazalo, da ne premore te modrosti. Včerajšnji nastopi ob številnih javnih protestih proti imenovanju državnega sekretarja v njegov kabinet izpolnjujejo veliko pogojev za uvrstitev v anale politično nemodrega, nenačelnega in že kar absurdnega odziva.

V prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? sem poskušal pokazati, zakaj je ta od prvega dne mlinski kamen okoli vratu nove vlade. In to takšne teže, da lahko povleče samo še na dno oceana. Predlagal sem, da ga nemudoma umakne – kot se za mlinske kamne na telesu spodobi.

Šarec v Odmevih: formula pogojnega umika

In kaj je storil Šarec, da zaščiti svojega sekretarja pred očitki, da k sebi jemlje prvovrstnega netilca sovraštva proti beguncem in islamu, če ne naštevam dalje? V nastopu v Odmevih, ko je ob tendencioznem uvodu Igorja E. Berganta že nekoliko zaostril svoje stališče tistega dne, je hitel pojasnjevati, da je Črnčec v svojih javnih zapisih na družbenih omrežjih resda širil nestrpno in sovražno govorico, kar je bil velik korak naprej od izjav, ki je dajal čez dan. To je izrecno obsodil. Hkrati pa je povedal, da ga ne bo umaknil, a bo umaknjen, če bo svoje množične vaje v ksenofobiji, rasizmu in netoleranci še ponavljal.

Šarec Odmevi Črnčec

Šarec v Odmevih: reševanje vojaka Damirja

Čez dan je povedal, da je treba človeka ocenjevati po prihodnjih dejanjih, ne preteklih – kako bi bizarnost take argumentacije zlahka pedagoško ilustrirali ad Hitlerum, si lahko vsak bliskovito predstavlja. Ogorčenost dela civilne družbe, presenetljivo pa ne tudi političnih strank, z izjemo Levice, ki je zahtevala umik sekretarja, je poskušal omejiti z vehemenco, ko je svojo namero ponovil: če bo še kaj takega sekretar počel, bo »tisti hip odstavljen«. In, nekaj kasneje, še z »gospod Črnčec je s tem seznanjen, če bo ravnal drugače, bo tisti moment odstavljen«.

Korak do prepovedi uporabe Facebooka

Naj se za hip ustavim le pri tem delu izjave. Ne pomnim, da bi kakšen predsednik vlade svojemu sekretarju v kabinetu javno žugal že prvi dan njunega službenega druženja. In seveda ne smemo biti naivni: v to gesto se je zatekel le zaradi pomiritve razburkanega mnenja in izognitve očitkom o obračanju hrbta svojim poprejšnjim napovedim glede odločnega nasprotovanja nestrpnosti in sovražnemu govoru.

Prepričati pa ni mogel nikogar. Razen če bodo najeti mentalni maserji njegovemu sekretarju po posebni, še neznani recepturi, temeljito oprali možgane in bo ta spremenil svoje poglede, res ne moremo pričakovati, da bo svojo bržno do migrantov, temnopoltih, LGBT skupnosti, islama in muslimanov opustil. Ali smemo ugibati, da ima poslej Črnčec prepoved uporabe Facebooka, tviterja in drugih socialnih orodij? No, potem je prvi človek v kakšni vladi, ki ga je doletela takšna zapoved.

Strogo vzeto premier svojemu sekretarju ni zaukazal takšne prepovedi – a kaj, ko prav ničesar drugega Črnčec dolga leta ni objavljal. Njegova celotna produkcija je posvečena promociji sovraštva – in če ima zdaj prepoved govorjenja in pisanja, se bo moral dejavnosti na omrežjih odpovedati v celoti ali »prešaltati« na fotografije slovenskih vršacev in hortikulturo. Predstavljajmo si zato neverjetno moralno stisko nekoč pokončnega Janševega pristaša: obstaja še kakšna večja sramota, kot da ti šef, predsednik vlade, vsem na očeh ponižujoče prepove misliti to, kar misliš? Ker, končno, za to tudi gre: Šarec je zmanipuliral težavo in jo zreduciral na besedne izraze svojega sekretarja, namesto da bi upošteval, da je to v njegovem sistemu prepričanj in da verjame temu, kar pravi – a tega, da mu prepoveduje misliti v kategorijah sovražnega govora, mu očitno ne odreka. No, če bi imel kaj ponosa, bi moral Črnčec odstopiti sam.

Nedolžne misli državnih sekretarjev

Kako mislijo njegovi državni sekretarji, je pač bistveno in v istem pogovoru je Šarec to tudi potrdil – metoda njegove obrambne geste je bila zgrajena na argumentu »Sicer piše nevarne in nedopustne stvari, je pa nepogrešljiv strokovnjak«. In res, v nadaljevanju je hitel v zanj značilnih jezikovnih in retoričnih iteracijah ponavljati, da gre za vrhunskega strokovnjaka (»Imenoval sem ga kot strokovnjaka«), česar z voditeljem nista niti poskušala utemeljiti. Ko ga je slednji opozoril, da se morda njegova stališča varnostne politike razlikujejo od tistih pri podrejenem strokovnjaku, mu ni bilo težko v hipu zanikati potrebnosti Črnčecevih znanj in kompetenc s tega področja, saj je nemudoma odvrnil, da ta ne vodil tovrstne politike, kajti »moja (varnostna) politika je takšna, kot je«. Torej drugačna od sekretarjeve.

V nekoliko bizarnem pojasnilu v nadaljevanju (»On je zaposlen v kabinetu, kabinet vodi vlada«) je svoje imenovanje racionaliziral s poudarkom, da Črnčec ne bo imel nobenega vpliva, a hkrati brez kančka slabega občutka navajal njegovo nepogrešljivost: »Če hočem kaj narediti, moram imeti strokovnjake.« Poti Šarčevega iskanja izgovorov, zakaj se svojemu sekretarju ne bo odpovedal, so s tem postale že komične – in to je žanr, za katerega vemo, da ga res obvladuje.

Nič migrantov

Ob predpostavki, da je Črnčec zelo redek strokovnjak, kot je impliciral, jih imamo v Sloveniji najbrž silovito malo. Kar bi lahko pomenilo varnostno grožnjo že po sebi. Poskušal sem najti konkreten odgovor, katera varnostna vprašanja so zanj ključna in objavljam jih v prilogi spodaj. Njegove zadnje knjige z naslovom »Kresovi: med pehom in prospehom« (2016) res nisem prebiral, a iz opisa na strani Mladinske knjige razbiram, da gre za zbirko kolumen, v katerih se »ne more izogniti analizi varnostnega stanja v Evropi po prihodu množice ilegalnih migrantov z nam tujimi navadami, vero in kulturo, predvsem pa z grožnjami, da bo mir, ki smo ga vzeli že kot gotovo dejstvo, resno ogrožen.«

In res, ob pregledu samo peščice njegovih na gosto posejanih javnih stališč postane hitro jasno, da so za Črnčeca varnostna vprašanja ekskluzivno povezana z njegovimi pogledi na begunce, islam in muslimane. Kako je to dvoje mogoče ločiti? Ko premier zavezuje jezik svojemu ekspertu za varnostna vprašanja, ga zavezuje tudi za njegova stališča, kot so naslednja:

Edina odgovorna varnostna politika, ki zagotavlja varnost našega prebivalstva je torej NIČ tovrstnih nezakonitih migrantov v Sloveniji.

Dva obraza Slovenije: @vladaRS ustanavlja Urad za migrante, opozicija pa Nacionalno gardo. Potrebujemo migrante ali varnost? #prioritete

Nič nezakonitih migrantov po naših krajih je edina prava varnostna politika!

Državljani zahtevamo, da se nam zagotavlja varnost! Nezakonita migrantska invazija, ki poskuša nasilno spreminjati Evropo in Slovenijo kot jo poznamo, to varnost nedvomno ogroža. Brez varnosti ni svobode, ni razvoja in ni človekovih pravic. Dovolj je igračkanja z nacionalnovarnostnimi interesi in posledično varnostjo vsakogar od nas!

Invazija nas je prebudila iz sna, iz otopelosti! Način življenja kot ga uživamo tudi v Sloveniji ni samoumeven, temveč se je zanj potrebno stalno truditi. Varnost pa je dobrina, ki jo je oblast dolžna zagotoviti najprej svojim davkoplačevalcem!

Spakira naj kufre, tako kot vsi politiki, ki podpirajo islamsko invazijo Evrope, arabizacijo in šeriatizacijo!

Povedano poenostavljeno in v kratkem: zanj poglavitno varnostno vprašanje Slovenije in Evrope je vselej povezano z begunci, islamom in arabizacijo. Šarec se je s tem, ko mu je prepovedal govoriti, odpovedal ekspertnemu mnenju, ki ga tako močno ceni. In ki je zelo preprosto, »deportacijsko« po svojem receptu: izgnati je treba slehernega begunca. Človek ob klanjanju tej strokovnosti zato res dobi občutek, da sta možni le dve najbolj smiselni razlagi situacije: po prvi premier v bistvu intimno soglaša s sekretarjem, a to močno prikriva; po drugi je tu nekdo prijatelja vzel v službo, ker jo je potreboval, nerodnost situacije pa v javnosti rešuje z neverodostojnimi retoričnimi obrati.

Edina prava varnostna grožnja

Ob nastanku peticije in fokusu javnosti je zdaj vendarle treba čestitati novinarjem, ker so po treh letih vsakodnevnega festivala ksenofobnega govora končno uvideli, da je za vsaj majhen del civilne družbe to nedopustna praksa. Niso je zaznali v nekdanjem obritoglavcu iz Depale vasi, direktorju Sove in Janševem »vztrajniku«, ko je zvesto skandiral pred sodišči ali ga pospremil na Dob, celo ne ob funkciji univerzitetnega profesorja in končno še nedavno tudi dekana Fakultete za evropske in državne študije, dokler se ni sprl z dr. Petrom Jambrekom, ki ju je opravljal od begunske krize leta 2015. Spet se je pokazalo staro geslo: imamo toliko sovražnega govora, kolikor ga mediji ne uspejo prepoznati kot takšnega. Več je medijske slepote, bolje uspeva.

In če je prejšnji premier Miro Cerar legitimiral svojo varnostno politiko skozi stalno skrb za varnost državljanov v formatu kolutov žičnate ograje, se je sedanji odločil, da jo bo kar s svojimi ksenofobnimi in rasističnimi državnimi sekretarji. Pri tem navzlic opozorilom ni opazil, da je edina prava varnostna grožnja njemu samemu in državi tista, ki jo je pripeljal v svoj kabinet.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

črnčec varnost 1Črnčec varnost 2Črnčec varnost 3Črnčec varnost 4Črnčec varnost 5Črnčec varnost 6Črnčec varnost 7

Prvi maj, ad Hitlerum

Janšev tviteraški poklon po njegovem napačnemu prazniku, prvemu maju. Kar ga lahko najbolj demonizira, praznik namreč, je asociacija ad Hitlerum, z dovolj udarno reprezentativno grafično dopolnitvijo.

Hitler 1 maj

Res je, Hitler je leta 1933 uvedel mednarodni praznik dela, ga prisvojil in že 2. maja ukinil vse delavske sindikate, ki so mu bili v napoto, da bi napihnil svojega, nacionalsocialističnega. Od leta 1934 je poskušal slaviti 1. maj kot praznik delavnega nemškega ljudstva.

Z nekaj prikrajanja zgodovine in kontekstov lahko dosežete želene učinke. V bistvu gre za vaje v slogu: podobno se je Janša tudi letos spravil na 27. april, na Dan upora proti okupatorju, znova relativiziral vlogo NOB in za Osvobodilno fronto (OF) celo tvitnil, da je to dan, ki mora postati FO (fuck off). Očitno se je nato prilegel še pljunek po prvem maju.

Janša OF tvit FO

 

 

 

Clear and present danger: F571

Zadnje čase si Janez Janša v zaporu krajša urice s čivkanjem in »opozarjanjem« na neznosne razmere v Sloveniji, zato so njegovi zapisi večkrat namenjeni političnim kolegom onstran slovenskih meja. Omenjeno dejstvo ni nepomembno, ko upoštevamo format opozoril  – dokazuje, da je diskreditacijska manira v enaki meri, kot je bila prej zastopana za domačo javnost, ponujena tudi tuji. Med njima avtor več ne dela posebne razlike, česar ne bi mogli reči za pretekla leta. Še več, diskreditiranje drugih v tujini je Janša občasno ostro obsojal.

Ena zadnjih eskapad manifestira huronski »reductio ad Hitlerum«, asociacijsko verigo diskreditiranja, v kateri se je, med drugimi, znašlo tudi 571 podpisnikov novinarske peticije, »clear and present danger«, ki še danes tvorijo vsaj četrtino aktivnih v svojem cehu. Skratka: zelo veliko nevarnosti ne le za našo demokracijo, temveč celo za civilizacijo, ampak kaj, ko je omejitev na 140 znakov.

Opazimo lahko, da v svojem pisanju Janša preprosto pozabi na vso diskreditacijsko idiosinkrazijo, ki jo je sam uvedel v svoj presežni žargon. Konkretno: kako naj njegovi bralci v tujini sploh vedo, kaj je »F571«, ne da bi jim to kdo posebej razložil? Še sreča, da obstaja slovar za take potrebe. Zato bo marsikdo pomislil, da so pisma tujini prejkone namenjena le domači javnosti.

Kot običajno so tudi »anticivilizacijski poklon« sebi novinarji preskočili.

Janša Al KAIDA 571

Janša AL KAIDA tvit 571

Hitler in levi fašisti med nami

Zadnja naslovnica Demokracije s podobo Adolfa Hitlerja, ki je bil menda socialist, je intrigantna in obenem alarmantna iz več razlogov.

Hitler naslovnica Demokracija

Ni nobeno novo spoznanje, da so naslovnice ti. Janševih medijev do kraja premišljene in nesporno vsebujejo politično agendo. Da ne bo nesporazuma, vsebujejo jo tudi naslovnice drugih, Janši nenaklonjenih medijev, in zanesljivo je v naravi sodobnih medijev, da tudi brez politične agende želijo udarno pritegovati pozornost in si zvišati branost. Tudi zgornja naslovnica je instrumentalizirana na podoben način. Že opazovalec, ki časopisa ni odprl, lahko z veliko verjetnostjo domneva, da naslovni članek ne bo kaj prida zainteresiran za to, ali je Hitler res bil socialist po prepričanju. Zaradi pričakovane agende je jasno, da bo »sporočilna vrednost« naslovnice, če se izrazim jezikoslovno, tičala nekje drugje.

Ker sem nedavno gostoval na spletni strani SDS s svojim pojasnilom o tem, kako se ta stranka, ki ima v posrednem lastništvu tudi Demokracijo, zadnje čase zateka v argumentum ad Hitlerum, mi ni bilo treba veliko ugibati – naslovnica nesporno služi nekim psihopolitičnim propagandističnim namenom, sem si rekel. Za razliko od Marka Crnkoviča, ki je sprva pomislil –  ker pač raje piše, kot misli –  da bo v časopisu naletel na intervju s Hitlerjem! Aja, seveda se je šalil.

No, kasnejše prebiranje članka je takoj pritrdilo moja pričakovanja: teza o domnevnem Hitlerjevem socializmu služi le diskreditacijskemu prijemu iskanja »levih fašistov« po Sloveniji. Legitimaciji takšnega iskanja, saj članek na široko govori prav o njih (»Na domove mariborskih mestnih svetnikov so se pred kratkim grozeče trkali jurišniki z ulice, s čimer se nam vsiljuje primerjava z nacističnimi obiski judovskih domov, ki so v Hitlerjevi Nemčiji pomenili uvod v holokavst.«) Skratka, služi točno temu, kar na elementarno instruktiven način pove že (današnji) naslov članka na še enem Janševem mediju:

So med nami levi fašisti?

Stavek, ki skorajda zveni kot »So med nami zombiji?« ali »So med nami marsovci?«.

Fašisti po mišljenju, fašisti po ravnanju

Vendar bi bilo močno podcenjevanje, če bi v propagandističnem triku videli le diskreditacijsko gesto. Prvič zato, ker je takšno ravnanje že dolgo tega prešlo v širše premišljene psihopolitične tehnike delovanja – na kar opozarjam že leta. Drugič, ker sam prijem ni le propagandističen, temveč stavi na realne učinke demoniziranja – posameznike, pravzaprav že kar na deset tisoče protestnikov, želi prikazati kot ideološko nevarne vročekrvneže, sebe pa kot ultimativno žrtev. In tretjič, »demonizacijski naboj« v vseh teh primerjavah je prišel do neke skrajne meje, na kar sem že opozoril na tej strani – pravzaprav je skorajda nemogoče odkriti kaj še bolj radikalno demonizirajočega, kot je primerjava s Hitlerjem. Povedano drugače, linija asociiranja v zapisu v Demokraciji in širše je približno takale:

(1)   Zahteve protestnikov so povečini blizu socialističnim in levičarskim, saj želijo uvesti nov politični red.

(2)   Ravnanja teh protestnikov spominjajo na fašizem.

(3)   Tudi Hitler je bil socialist, kot je sam priznal.

(4)   Torej lahko upravičeno trdimo, da imamo v Sloveniji na delu fenomen levega fašizma, saj temu ustrezajo tako zahteve kot ravnanja teh protestnikov.

Ad Hitlerum

Opisana logika asociacije na Hitlerja šteje za argument iz Hitlerja ali redukcijo na Hitlerja. Tehnično govorimo o »zmoti iz povezave« oziroma »zmoti krivde iz povezave«, za katero je značilno, da nekoga okrivimo na ta način, da ga asociiramo s skupino ljudi, dogodkov ali dejanj, »okrivljenih« že vnaprej. Zgornja ilustracija je pravzaprav šolska za to vrsto zmote:

(1) Oseba A trdi, da je P resničen.

(2) Hitler je prav tako trdil P.

(3) Torej je P neresničen.

Skratka: Levičarski protestniki verjamejo v socializem. Tudi Hitler je verjel vanj. Torej je socializem napačen.

Argumentacijska prevara se sicer ne ustavi na tej točki, saj poskuša, kot že opisano, levičarje še dodatno demonizirati in okriviti. Mimogrede, že splošno znano je, da se takih medijskih postopkov v Sloveniji nihče ne  obsoja ali drzne obsojati, tudi novinarski cehi ne, o tem se mora molčati. Po priznanju nekaterih novinarjev in »strokovnjakov«, s katerimi sem govoril, se tega ne počne, ker se vsi bojijo povračilnih diskreditacij, če bi o tem govorili, te pa nikoli niso prijetne. Po drugi strani se ignorira tudi tiste, ki o tem pišejo. Vrata medijskim propagandizmom so zato na stežaj odprta in dosegajo zastavljene politične cilje.

Je torej Hitler bil socialist?

Članek v Demokraciji z naslovno tezo pa je pogrešek tudi vsebinsko – v premisi (3). Kaj naj bi sploh pomenilo, da je bil Hitler socialist? Kakšna je povezava med socializmom in nacionalsocializmom, če sploh kakšna?

Da bi zadovoljil tudi Crnkoviča, ki me v kolumni po nemarnem antikomplimentira, dajmo besedo samemu Hitlerju in intervjuju z njim. Govorim o tistem, ki ga je z njim opravil George Sylvester Viereck leta 1923 in je bil znova objavljen v »Liberty magazine« julija 1932. Ključen je tale odlomek, povzet po Guardianu:

“Why,” I asked Hitler, “do you call yourself a National Socialist, since your party programme is the very antithesis of that commonly accredited to socialism?”

“Socialism,” he retorted, putting down his cup of tea, pugnaciously, “is the science of dealing with the common weal. Communism is not Socialism. Marxism is not Socialism. The Marxians have stolen the term and confused its meaning. I shall take Socialism away from the Socialists.

“Socialism is an ancient Aryan, Germanic institution. Our German ancestors held certain lands in common. They cultivated the idea of the common weal. Marxism has no right to disguise itself as socialism. Socialism, unlike Marxism, does not repudiate private property. Unlike Marxism, it involves no negation of personality, and unlike Marxism, it is patriotic.

Če se torej avtorica članka v Demokraciji trudi dokazati, da je nacionalsocializem vrsta socializma in je torej socializem po sebi nevarna ekonomska in politična ideja, jo demantira že sam Hitler! Interpretacije drugih so odveč.

Namreč že on pove, da ideja nacionalsocializma nima nič skupnega s socializmom, da se marksisti motijo; njegov pomen so popačili. Skratka, njegov socializem je sui generis. In ker je, tudi presoja, da je bil Hitler socialist, pade v toplo vodo – skupaj z obtožbo, da Slovence ogroža levi fašizem.

Levi fašizem kot diskreditacijski pojav

Kako misliti oznako o »levem fašizmu«, ki menda maršira po slovenskih ulicah in spravlja v ogorčenje predsednika vlade? In kako pristno je sploh njegovo trpko ogorčenje?

Dokazoval bom, da je povsem nepristno. Da je zrežirano, zaigrano, skratka manipulativno. Etikete o levem fašizmu niso mišljene resno – so uprizorjene, načrtovane in merijo le na vnaprej določene propagandistične učinke. S tem odpade tudi večna dilema o paranoidni imaginaciji ugledanega fašističnega sovražnika  – se pravi odločanje med tem, ali je pred nami pristno občutenje akterjev ali zgolj zaigrana politična igra.

Pojav ali oseba

Janša se je včeraj po hudih kritikah na svoj račun – tudi s strani varuhinje človekovih pravic, ki ga je obtožila spodbujanja sovraštva – poskušal izvleči iz obtožb s trditvijo, da je njegova označba o marširajočem levem fašizmu po slovenskih ulicah le opis pojava, ne oseb. Zanimivo bo spremljati, kako bodo javnosti in mediji to distinkcijo uspeli prebaviti in ustrezno interpretirati s pomočjo preganjane družboslovne in humanistične stroke – kaj naj bi točno pomenila? Nenadoma odkriti »pojavi« vendar niso nebesni ali kemijski, opisi v družbenem kontekstu merijo na dejanja ljudi; nosilci pojavov so prav oni. Če nekdo zapiše ali pove, da v stranki SDS videva fašizem, nato pa se skrije za distinkcijo »pojav vs. oseba«, češ opisal sem le fenomene, verjetno članstvo Janševe stranke ne bo prav nič zadovoljno. In ob tem ima na svojstven način celo prav: levi fašizem je res pojav. Diskreditacijski pojav.

Da Janša z opisom »levi fašizem« vendarle meri na preobjestne posameznike, ki menda hodijo po domovih, mečejo granitne kocke ali sestavljanje erotične lutke? Torej prav nič na pojave? Nikarte. Tudi ne bo šlo kar tako. Mediji so povsem, ampak res povsem spregledali, da je s tem opisom strogo vzeto meril na nekaj drugega. Obrambo svojega kolega v Zboru za republiko, bivšega župana Franca Kanglerja. In sicer kot nesojenega državnega svetnika. In na opis neke »vstajnice«. Poglejmo si točen kontekst prve omembe:

Ko je večina v Državnem svetu pod vtisom medijskega linča protipravno odvzela mandat svojemu kolegu državnemu svetniku, ki je bil izvoljen enako legitimno kot oni sami, je ena od članic samozvanega gibanja vstajnikov z mastno priviligirano pokojnino in 25 leti delovne dobe dejala, da to ni bilo zakonito, je pa bilo dobro. Dobro po čigavi presoji? Kam bomo prišli, če sprejmemo to tezo iz Tomišlja kot legitimno? Pristajanje na to tezo pomeni somrak civilizacije in zanikanje vsega, za kar smo se borili v času slovenske pomladi. To, kar nam ponujajo, je čisti levi fašizem. Tega ne bomo Slovenci nikoli sprejeli, ampak se bomo uprli. Pomemben korak smo storili že danes na tem zborovanju.

Označevalec potemtakem opiše reakcijo na podelitev mandata Kanglerju, ki mu je bil menda protipravno odvzet. In cilja na Spomenko Hribar, menda privilegirano upokojenko iz Tomišlja in »vstajnico«. Pavšalno meri na pravniški kontekst, na nespoštovanje zakonov, v drugi (in zadnji omembi) označevalca pa Janša v svojem govoru cilja na celoto protestnikov in kontekste domnevnega nasilja, ki ga menda ti povzročajo:

Spoštovani! Slovenci smo doslej večkrat dokazali, da le nismo tako naivni. Tudi tokrat se vse bolj zavedamo, da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.

Premier kot plagiator?

Na dan obeh protestov sem, verjetno kot prvi, v Dnevniku opozoril na dejstvo, da je Janšev govor z etiketo o »levem fašizmu« izposojen iz članka britanskega avtorja Alana Johnsona, ki je za levega fašista označil Slavoja Žižka. Hkrati sem opozoril, da je ravno to dejstvo ključno, a spregledano – namreč manipulativna uporaba nekega konteksta nastopa označevalca v drugem kontekstu.

Dan kasneje sta o Janši kot plagiatorju britanskega kolumnista Johnsona pisala Max Modic v Mladini in Ana Čefarin v Dnevniku. Povsem netočna je njuna skupna ocena, da je Janša kopiral britanskega kolumnista in mu ukradel idejo o »levem fašizmu«. In ga obtežila s sicer predvidljivo in berljivo poanto, da je zato postopal kot plagiator.

Ne, Janša in njegov krog sta idejo o levem fašizmu in članek o Žižku kot levem fašistu instantno uporabila kot privlačen nov označevalec v procesu ustaljene politične tehnike sovražne retorike in manipulacij – po tistem, ko so njegovi mediji z velikim veseljem reproducirali taisti članek britanskega avtorja o Žižku. Tehnologija psihopolitike sovraštva je ves čas preprosta in tudi v tem primeru deluje paradigmatsko:

(1) Ustvari ali poišči ustrezen propagandistični označevalec, ki bo uspešno etiketiral političnega nasprotnika, ga učinkovito stigmatiziral in ustvarjal odpor do njega. Prednost imajo takšni, ki zbujajo posmeh, odpor, sovražno razpoloženje, strah.

(2) Išči dodatne evidence za diskvalifikacijsko stigmo in variiraj navidezne dokaze zanjo, navajaj dogodke, dejanja, povezave in druge okoliščine, ki jo navidezno podpirajo – ne glede na resničnost.

(3) Ustrezni označevalec nato kombiniraj z drugimi diskvalifikatorji, da bo učinek močnejši.

(4) Ponavljaj povedano ad nauseam, da se bo prijelo med množicami in postalo resnica.

Ena zadnjih učinkovitih propagandističnih inovacij iz laboratorijev SDS, močno uspešna s pomočjo uspešne reprodukcije in iteracij v množičnih medijih zadnje leto, so zimzeleni »strici iz ozadja« – diskreditacijski opis, ki leti na priletne podpornike Zorana Jankovića tik pred državnozborskimi (predčasnimi) volitvami 2011. »Strici iz ozadja« lepo ilustrirajo zgoraj opisano tehnologijo. Z »levim fašizmom« je Janša storil pogumen korak dlje: z njim ni opremil le političnih nasprotnikov, temveč protestirajoče državljane.

Tudi Matej Makarovič, ob Matevžu Tomšiču novopečeni kolumnist Večera po zadnjih uredniških menjavah, sicer kajpada znova podpisan kot kakor-nevtralni »politični analitik«, nazorno ponovi besede svojega varovanca. Zaradi njega (ali teksta?) so prvič, kar pomnim, uvedli v mariborski časopis »nenujnostni« disclaimer na koncu kolumne (»Stališča so piščeva, ne nujno tudi uredništva časopisa«), v njej pa sicer avtor med drugim variira koncepte na podlagi nič manj kot dihotomije zadaj/spredaj – po njegovem je Zbor za republiko (katerega vidni član je) »protestiral proti tistim, ki so državo ukradli iz ozadja«. Na drugi strani so »ljudje iz ospredja«.

V čem je surplus? Strici iz ozadja nikakor niso le prazen propagandistični označevalec, so lep dokaz temu, kako lahko lahko taisti SDS-ovi označevalci (in ja, Makarovič je prvi predsednik podmladka SDS, zato bo že vedel) figurirajo kot maksimalni mobilizator množic ali protestov – v tem primeru »njihovih«, in to celo v  količini okoli 12.000, kolikor so jih našteli na Kongresnega trgu 8. februarja. Ko torej razviješ prave označevalce, z njimi dobesedno napolniš ulice in trge – takšno mobilizacijsko moč lahko imajo. No, kakšen avtobusni prevoz pride prav.

Janša zlorabi Johnsona

Toda če se povrnem k Janševemu opravičevanju. Trditev predsednika vlade za Vaš kanal o tem, da je Johnson bil tisti, ki je prvi spregovoril o levem fašizmu v Sloveniji, je lažna in izmišljena. Premier je s tem posredno priznal, da se je »zgledoval« pri tem avtorju, preostanek pa si je izmislil:

Ob tem je opozoril, da pri tem ni bil prvi. »To je naredil že novinar britanskega časopisa, ki je pisal o razmerah v Sloveniji in o ideologih tega, kar se pri nas dogaja, in je to označil za levi fašizem,« je dejal Janša.

Poskus legitimacije s sklicevanjem na druge avtorje ne bi smel biti uspešen, ampak o naših medijih, ki bodo odločali o tem, se lahko zgodi tudi tak spregled: britanski avtor nikjer ne govori o fašizmu v Sloveniji. Naše države sploh ne omenja, njegovi opisi izključno zadevajo Žižkove koncepte in politična stališča. Trditev je prvovrstna manipulacija.

Podobno velja za interpretacijo, po kateri je Janša kradel pri Johnsonu, da je potemtakem notorični plagiator. Hermenevtično netočno, uporaba označevalca »levi fašist« v slovenskem kontekstu namreč ni bila nobena kraja, je zgolj stvar politične tehnike propagandizma – iskanja uspešne stigme v različnih družbenih diskurzih za učinkovito strankarsko in siceršnjo rabo. Žižek seveda že dolgo ni nikakršen ideolog slovenske politike, kot se navaja. In prav to dejstvo čiste, tako rekoč mehanične uporabe označevalca o »levem fašistu«, predrugačenega v »levi fašizem«, ter postopek dekonstekstualizacije ob njem, neposredno dokazujeta, da se s to etiketo ne misli resno v opisu pojavov ali oseb (enega in drugega). Zato ker v SDS strukturno ne morejo verjeti v to, kar govorijo. Pač pa verjamejo v učinke javnega političnega govora o levem fašizmu – saj vendar natančno vedo, da so ga zmanipulirali, dekontekstualizirali in zlorabili za domače politične potrebe – nemogoče je, da bi spregledali, da Johnson o slovenskih razmerah sploh ne spregovori, še najmanj v kontekstu protestov. V tem smislu tudi ogorčenje predsednika vlade ne more biti pristno.

Ad Hitlerum

Omenjeni Makarovič včeraj nastopa v še najmanj enem mediju. Na njemu domačem Planetu Siol mimogrede potrdi oceno svojega varovanca o levem fašizmu:

Isti pojem je na shodu Zbora za republiko uporabil tudi premier Janez Janša za dogodke, povezane s t. i. ljudskimi vstajami: obešenje lutk z obrazi politikov, t. i. obiski mariborskih svetnikov, hujskaški napisi na transparentih, grafit, ki je pozival k klanju kristjanov … Kakšno je vaše mnenje? Se strinjate z oznako levi fašizem?

V metodah sta si bili skrajna levica in skrajna desnica vedno podobni – v tem smislu je levi fašizem povsem ustrezen pojem.

Oznaka torej ni kakšna pomota, svojo polno legitimnost in potrditev dobiva tudi pri Janši zavezanih sociologih, intelektualcih in drugih politikih. Intenca je preprosta: izolirati nekatere primere vsaj navidezno radikalnih dejanj protestnikov, jih demonizirati, navesti srhljive zunanje zgodovinske reminiscence in nato pripisati protestnikom v celoti. Če kaj, obstajajo zelo dobri razlogi za jezo državljanov, ki v ničemer ne upravičujejo nedopustnih dejanj, pa vendar selektivni interpreti dogodkov z novinarji vred to vedno znova zamolčijo. In še: avtorji grafita o klanju kristjanov zaenkrat niso razkriti, njihovo dejanje je vsega zgražanja in obsodbe vredno, kot tudi nekateri grafiti, usmerjeni proti Janši, vendar jih ni mogoče kar podtakniti nekomu ali enačiti s protestniki, kot se zdaj počne. V vseh teh primerih se do obisti uporablja logiko videza: nekaj je videti X, čeprav ni X, ki jo kombinira s poljubnim, a selektivnim naštevanjem ekstremnih dejanj z negativnimi asociacijami.

Takšnemu sklicevanju na Hitlerja, holokavst, Mussolinija in podobno (kot se nam dogaja) v teoriji argumentacijskih zmot pravijo »argumentum ad Hitlerum« oziroma »reductio ad Hitlerum«. Tehnika prepričevanja je preprosta: svojega sogovorca ali nasprotnika primerjalno obremeniti s podobo Hitlerja, da bi ga s tem do konca demoniziral in predstavil njegova stališča kot maksimalno nevarna in nedopustna. Ko sem sam javno opozoril na to retorično tehniko, so mi na strani SDS odgovorili takole:

Argument ad Hitlerum na SDS strani