::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Človek bi pričakoval, da je novopečeni predsednik vlade moder mož, ki sicer nima veliko operativnih praktičnih znanj, a je vsaj okreten v presoji prihodnjih nepričakovanih situacij, ki ga lahko pripeljejo v neslutene zadrege. Da zna improvizirati v svoje dobro – kot bivši imitator. Marjan Šarec je nekaj tega nakazal ob ekspresni odpovedi svojemu kandidatu za ministra za javno upravo takoj po zaslišanju.

Tokrat se je pokazalo, da ne premore te modrosti. Včerajšnji nastopi ob številnih javnih protestih proti imenovanju državnega sekretarja v njegov kabinet izpolnjujejo veliko pogojev za uvrstitev v anale politično nemodrega, nenačelnega in že kar absurdnega odziva.

V prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? sem poskušal pokazati, zakaj je ta od prvega dne mlinski kamen okoli vratu nove vlade. In to takšne teže, da lahko povleče samo še na dno oceana. Predlagal sem, da ga nemudoma umakne – kot se za mlinske kamne na telesu spodobi.

Šarec v Odmevih: formula pogojnega umika

In kaj je storil Šarec, da zaščiti svojega sekretarja pred očitki, da k sebi jemlje prvovrstnega netilca sovraštva proti beguncem in islamu, če ne naštevam dalje? V nastopu v Odmevih, ko je ob tendencioznem uvodu Igorja E. Berganta že nekoliko zaostril svoje stališče tistega dne, je hitel pojasnjevati, da je Črnčec v svojih javnih zapisih na družbenih omrežjih resda širil nestrpno in sovražno govorico, kar je bil velik korak naprej od izjav, ki je dajal čez dan. To je izrecno obsodil. Hkrati pa je povedal, da ga ne bo umaknil, a bo umaknjen, če bo svoje množične vaje v ksenofobiji, rasizmu in netoleranci še ponavljal.

Šarec Odmevi Črnčec

Šarec v Odmevih: reševanje vojaka Damirja

Čez dan je povedal, da je treba človeka ocenjevati po prihodnjih dejanjih, ne preteklih – kako bi bizarnost take argumentacije zlahka pedagoško ilustrirali ad Hitlerum, si lahko vsak bliskovito predstavlja. Ogorčenost dela civilne družbe, presenetljivo pa ne tudi političnih strank, z izjemo Levice, ki je zahtevala umik sekretarja, je poskušal omejiti z vehemenco, ko je svojo namero ponovil: če bo še kaj takega sekretar počel, bo »tisti hip odstavljen«. In, nekaj kasneje, še z »gospod Črnčec je s tem seznanjen, če bo ravnal drugače, bo tisti moment odstavljen«.

Korak do prepovedi uporabe Facebooka

Naj se za hip ustavim le pri tem delu izjave. Ne pomnim, da bi kakšen predsednik vlade svojemu sekretarju v kabinetu javno žugal že prvi dan njunega službenega druženja. In seveda ne smemo biti naivni: v to gesto se je zatekel le zaradi pomiritve razburkanega mnenja in izognitve očitkom o obračanju hrbta svojim poprejšnjim napovedim glede odločnega nasprotovanja nestrpnosti in sovražnemu govoru.

Prepričati pa ni mogel nikogar. Razen če bodo najeti mentalni maserji njegovemu sekretarju po posebni, še neznani recepturi, temeljito oprali možgane in bo ta spremenil svoje poglede, res ne moremo pričakovati, da bo svojo bržno do migrantov, temnopoltih, LGBT skupnosti, islama in muslimanov opustil. Ali smemo ugibati, da ima poslej Črnčec prepoved uporabe Facebooka, tviterja in drugih socialnih orodij? No, potem je prvi človek v kakšni vladi, ki ga je doletela takšna zapoved.

Strogo vzeto premier svojemu sekretarju ni zaukazal takšne prepovedi – a kaj, ko prav ničesar drugega Črnčec dolga leta ni objavljal. Njegova celotna produkcija je posvečena promociji sovraštva – in če ima zdaj prepoved govorjenja in pisanja, se bo moral dejavnosti na omrežjih odpovedati v celoti ali »prešaltati« na fotografije slovenskih vršacev in hortikulturo. Predstavljajmo si zato neverjetno moralno stisko nekoč pokončnega Janševega pristaša: obstaja še kakšna večja sramota, kot da ti šef, predsednik vlade, vsem na očeh ponižujoče prepove misliti to, kar misliš? Ker, končno, za to tudi gre: Šarec je zmanipuliral težavo in jo zreduciral na besedne izraze svojega sekretarja, namesto da bi upošteval, da je to v njegovem sistemu prepričanj in da verjame temu, kar pravi – a tega, da mu prepoveduje misliti v kategorijah sovražnega govora, mu očitno ne odreka. No, če bi imel kaj ponosa, bi moral Črnčec odstopiti sam.

Nedolžne misli državnih sekretarjev

Kako mislijo njegovi državni sekretarji, je pač bistveno in v istem pogovoru je Šarec to tudi potrdil – metoda njegove obrambne geste je bila zgrajena na argumentu »Sicer piše nevarne in nedopustne stvari, je pa nepogrešljiv strokovnjak«. In res, v nadaljevanju je hitel v zanj značilnih jezikovnih in retoričnih iteracijah ponavljati, da gre za vrhunskega strokovnjaka (»Imenoval sem ga kot strokovnjaka«), česar z voditeljem nista niti poskušala utemeljiti. Ko ga je slednji opozoril, da se morda njegova stališča varnostne politike razlikujejo od tistih pri podrejenem strokovnjaku, mu ni bilo težko v hipu zanikati potrebnosti Črnčecevih znanj in kompetenc s tega področja, saj je nemudoma odvrnil, da ta ne vodil tovrstne politike, kajti »moja (varnostna) politika je takšna, kot je«. Torej drugačna od sekretarjeve.

V nekoliko bizarnem pojasnilu v nadaljevanju (»On je zaposlen v kabinetu, kabinet vodi vlada«) je svoje imenovanje racionaliziral s poudarkom, da Črnčec ne bo imel nobenega vpliva, a hkrati brez kančka slabega občutka navajal njegovo nepogrešljivost: »Če hočem kaj narediti, moram imeti strokovnjake.« Poti Šarčevega iskanja izgovorov, zakaj se svojemu sekretarju ne bo odpovedal, so s tem postale že komične – in to je žanr, za katerega vemo, da ga res obvladuje.

Nič migrantov

Ob predpostavki, da je Črnčec zelo redek strokovnjak, kot je impliciral, jih imamo v Sloveniji najbrž silovito malo. Kar bi lahko pomenilo varnostno grožnjo že po sebi. Poskušal sem najti konkreten odgovor, katera varnostna vprašanja so zanj ključna in objavljam jih v prilogi spodaj. Njegove zadnje knjige z naslovom »Kresovi: med pehom in prospehom« (2016) res nisem prebiral, a iz opisa na strani Mladinske knjige razbiram, da gre za zbirko kolumen, v katerih se »ne more izogniti analizi varnostnega stanja v Evropi po prihodu množice ilegalnih migrantov z nam tujimi navadami, vero in kulturo, predvsem pa z grožnjami, da bo mir, ki smo ga vzeli že kot gotovo dejstvo, resno ogrožen.«

In res, ob pregledu samo peščice njegovih na gosto posejanih javnih stališč postane hitro jasno, da so za Črnčeca varnostna vprašanja ekskluzivno povezana z njegovimi pogledi na begunce, islam in muslimane. Kako je to dvoje mogoče ločiti? Ko premier zavezuje jezik svojemu ekspertu za varnostna vprašanja, ga zavezuje tudi za njegova stališča, kot so naslednja:

Edina odgovorna varnostna politika, ki zagotavlja varnost našega prebivalstva je torej NIČ tovrstnih nezakonitih migrantov v Sloveniji.

Dva obraza Slovenije: @vladaRS ustanavlja Urad za migrante, opozicija pa Nacionalno gardo. Potrebujemo migrante ali varnost? #prioritete

Nič nezakonitih migrantov po naših krajih je edina prava varnostna politika!

Državljani zahtevamo, da se nam zagotavlja varnost! Nezakonita migrantska invazija, ki poskuša nasilno spreminjati Evropo in Slovenijo kot jo poznamo, to varnost nedvomno ogroža. Brez varnosti ni svobode, ni razvoja in ni človekovih pravic. Dovolj je igračkanja z nacionalnovarnostnimi interesi in posledično varnostjo vsakogar od nas!

Invazija nas je prebudila iz sna, iz otopelosti! Način življenja kot ga uživamo tudi v Sloveniji ni samoumeven, temveč se je zanj potrebno stalno truditi. Varnost pa je dobrina, ki jo je oblast dolžna zagotoviti najprej svojim davkoplačevalcem!

Spakira naj kufre, tako kot vsi politiki, ki podpirajo islamsko invazijo Evrope, arabizacijo in šeriatizacijo!

Povedano poenostavljeno in v kratkem: zanj poglavitno varnostno vprašanje Slovenije in Evrope je vselej povezano z begunci, islamom in arabizacijo. Šarec se je s tem, ko mu je prepovedal govoriti, odpovedal ekspertnemu mnenju, ki ga tako močno ceni. In ki je zelo preprosto, »deportacijsko« po svojem receptu: izgnati je treba slehernega begunca. Človek ob klanjanju tej strokovnosti zato res dobi občutek, da sta možni le dve najbolj smiselni razlagi situacije: po prvi premier v bistvu intimno soglaša s sekretarjem, a to močno prikriva; po drugi je tu nekdo prijatelja vzel v službo, ker jo je potreboval, nerodnost situacije pa v javnosti rešuje z neverodostojnimi retoričnimi obrati.

Edina prava varnostna grožnja

Ob nastanku peticije in fokusu javnosti je zdaj vendarle treba čestitati novinarjem, ker so po treh letih vsakodnevnega festivala ksenofobnega govora končno uvideli, da je za vsaj majhen del civilne družbe to nedopustna praksa. Niso je zaznali v nekdanjem obritoglavcu iz Depale vasi, direktorju Sove in Janševem »vztrajniku«, ko je zvesto skandiral pred sodišči ali ga pospremil na Dob, celo ne ob funkciji univerzitetnega profesorja in končno še nedavno tudi dekana Fakultete za evropske in državne študije, dokler se ni sprl z dr. Petrom Jambrekom, ki ju je opravljal od begunske krize leta 2015. Spet se je pokazalo staro geslo: imamo toliko sovražnega govora, kolikor ga mediji ne uspejo prepoznati kot takšnega. Več je medijske slepote, bolje uspeva.

In če je prejšnji premier Miro Cerar legitimiral svojo varnostno politiko skozi stalno skrb za varnost državljanov v formatu kolutov žičnate ograje, se je sedanji odločil, da jo bo kar s svojimi ksenofobnimi in rasističnimi državnimi sekretarji. Pri tem navzlic opozorilom ni opazil, da je edina prava varnostna grožnja njemu samemu in državi tista, ki jo je pripeljal v svoj kabinet.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

črnčec varnost 1Črnčec varnost 2Črnčec varnost 3Črnčec varnost 4Črnčec varnost 5Črnčec varnost 6Črnčec varnost 7

%d bloggers like this: