::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Eden najopaznejših in najbolj lojalnih dolgoletnih Janševih podanikov, nekoč direktor Sove in njegov borec za osvoboditev iz zapora na Dobu, se je skozi zadnja vrata uspel prebiti naravnost v kabinet predsednika vlade Marjana Šarca. Podatek je priplaval na plano včeraj, nekako sramežljivo, šele in tik po imenovanju nove vlade. In res, postavitev dr. Damirja Črnčeca na mesto državnega sekretarja in tesnega sodelavca je skoraj tako, kakor da bi se tam znašla Anton Krkovič ali Darko Njavro. Zakaj je takšna izbira škandalozna in zakaj je obenem simptom te vlade?

Čeprav sta se z Janšo okoli leta 2016 sporekla, so njuni pogledi ostali enotni: oba verjameta v retoriko sovražnosti, oba permanentno hujskata proti beguncem, obema ni težko izvajati pritlehnega sovražnega govora in graditi svojih pozicij na sejanju strahu, nestrpnosti in igrati na karto ogroženosti slovenstva ali Evrope. Še huje je, skoraj nepredstavljivo je Črnčec v tem celo boljši od Janše. Že hipen kratek pregled njegove dnevne produkcije na družbenih omrežjih pokaže, da se je Šarec odločil za morda enega trenutno največjih in najbolj produktivnih netilcev sovraštva.

Črnčec deportacija

Avtorjev račun in tvit, prilepljen na začetek že od 19. septembra 2016: edina rešitev za begunce je deportacija

Kaj zagovarja Črnčec?

Še nedavnemu dekanu Fakultete za državne in evropske študije, dokler ni prišel v konflikt še z njenim lastnikom, omnipotentnim dr. Petrom Jambrekom, ne težko takole zagovarjati nove varnostne politike Šarčeve leve vlade do beguncev: »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo! To je sporočilo za nezakonite migrante, ki danes protestirajo v LJ!«

Črnčec vedno in povsod vneto zagovarja tako imenovano ničelno toleranco do beguncev: v Sloveniji ne bo miru, dokler ne bomo izgnali poslednjega migranta. Le nekaj dni nazaj je z veliko vnemo pritegnil ministrici za notranje zadeve v njenem pogromu proti nevladnikom, konkretno proti Pravnoinformacijskemu centru (PIC). Črnčec, kot običajno, ne razmišlja preveč o svojih ponujenih rešitvah: »Nezaslišana svinjarija! Za začetek jim je potrebno takoj ukiniti vse financiranje iz javnih sredstev.«

Da je resnica obratna in bi morali podpreti prizadevanja PIC-a pred avtokratskimi pritiski vlade in še zlasti notranje ministrice, ki bi lahko zlahka delovala tudi v sestavi Janševe oblasti, najbrž ne bo zanimalo novega notranjega ministra, ki je pri Črnčecu magistriral. Takšen tandem v okolici Šarca je nesporno obetavna kombinacija.

Islamofobija kot varnostna agenda

Na sovražni govor sem novopečenega državnega sekreterja sem sproti opozarjal, recimo v zapisih Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce, Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo, Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope in Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec.

Ampak najti bi se moral takšen, ki bi analiziral njegovo ekstremno islamofobijo na dnevni ravni – kar na takšni jo tudi izvaja. Imeli bi res veliko dela. V njih se Črnčec vedno znova ukvarja s prihodnostjo Evrope, ki je »žrtev agresije, invazije, sodobne oblike turških vpadov, katerih namen je islamizacija, arabizacija in šeriatizacija.«

Begunci nas bodo vsak hip okupirali, nad nami se izvaja »novodobna invazija«, vsak hip bodo uničeni naša država, družba, vrednote, domovina. V enem izmed tvitov Črnčec opozarja, da vodja islamske skupnosti v Sloveniji, g. Porić, že uri samomorilce.

Ko ga ljubijo slovenski mediji

Na njegove izpade se je lani odzval tudi Svet za odziv na sovražni govor. Eden od razlogov, zakaj ta več ne deluje, je popolna medijska blokada in s tem popolna nemoč, da bi opravljal svoje delo v javnem prostoru. Ironično, če pomislim, da se o sovražnem govoru kot sovražnem govoru pogovarjamo že na dnevni ravni.

V analizirani kolumni Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerja z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opiše z vrsto nestrpnih stereotipov: Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?

V »ambrožičslokarurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače medijske (ne)odgovornosti, če naštejem pet največjih, so mediji tako rekoč Črnčeca soustvarjali. V nekaterih je bil vedno reden gost, še zlasti na POP TV in še zlasti pri Urošu Slaku. V prispevku Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec sem zato med drugim pribeležil samo izjavo Sveta in njeno medijsko recepcijo:

A to je le del težave. 21. marca 2017, torej pred petimi dnevi, je Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, čigar član sem, medijem in javnosti posredoval svoje stališče o zadnjih primerih, ki jih je zaznal v javnem diskurzu.

Med tremi je navedel tudi primer sovražnega govora dr. Črnčeca. Zadnjega poročila Sveta sta se dotaknila le STA in deloma Večer – a noben med njima ni izrecno omenil avtorja. Ostalih odzivov ni bilo – velja za vse glavne medije v državi.

V prvem primeru slovenske tiskovne agencije je sledila nenavadna novinarska redukcija na zgolj en primer od treh naštetih, na analizo govora v zakonu o tujcih, v drugem gre za vest v vesti: Kristina Božič omeni njegov obstoj ob uradnem obisku komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Nilsa Muižnieksa v Sloveniji.

So se pa na Svet za odziv na sovražni govor, dovolj cinično in pomenljivo, s pogromom in diskreditiranjem, odzvali Janševi mediji – in na ta cinični paradoks, da v javnem prostoru ob pasivnosti množičnih medijev in aktivnosti političnih prihaja do tovrstnega končnega rezultata v »seštevku«, sem že večkrat posvaril. Ne le Janševi, odzval se je tudi avtor sam in odkrival, pač v svojem slogu in po novem verjetno tudi slogu nove leve vlade, Soroševe plačance in napad na našo Ustavo.

Črnčec MI

Ko analize Sveta za odziv na sovražni govor prebirajo le sami analizirani avtorji

Črnčec kot simptom neiskrenosti zavračanja politike sovraštva

Končno pa je novi Šarčev sekretar s svojo hujskaško in protiislamsko agendo simptom te vlade, ki je nastala na podlagi dogovorjenega zavračanja Janševe sovražne politike, kar je omogočilo, da premočni zmagovalec volitev ni mogel sestaviti svoje, s čimer smo se izognili neposredni orbanizaciji.

Podobno kot se še ne zavedamo fatalnosti kastrirane leve politike, ki dejansko ne želi zares napovedati vojne sovraštvu in nestrpnosti, se tudi ne moči, ki jo ob tem sprožajo s hujskaštvom in prezirom do Drugega pregneteni Janševi politični mediji. Preprosto se je fenomene psihopolitike sovraštva na domači sceni nenehno podcenjevalo.

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Črnčec v kabinetu predsednika vlade je najčistejši dokaz, da ta vlada ne misli resno z zavračanjem tistega, na čemer gradi Janša.

Več:

Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

%d bloggers like this: