Vse belopolti, vsi enakopravni: o zaščiti evropskega načina življenja

18/09/201918/09/2019 / Boris Vezjak

Darja Kocbek se v Mladini že v naslovu sprašuje, »kako bi opredelili evropski način življenja«? Njen članek je posvečen trenutno burni razpravi o novem resorju, ki ga je v svojem razrezu predvidela Ursula von der Leyen.

Vodil ga bo novi komisar Grk Margaritis Schinas, tudi aktualni podpredsednik Evropske komisije. Zakaj in čemu zaščita evropskega načina življenja, od kod se je vzela potreba po njem? Poskušal bom predvsem pokazati, da ideja o tem ni tuja niti slovenski javnosti, da je posredno promovirana tudi v naših intelektualnih krogih. Oziroma drugače: da ima v domačih teoretskih krožkih leve (!) provenience, protežiranih v domačih dominantnih medijih, predsednica Evropske komisije nepričakovanega podpornika.

Citirani članek v današnji Mladini: kaj je evropski način življenja?

Istovrstnost evropske kulture?

Kocbekova se v prispevku o sumljivem resorju v veliki večini svojega članka naslanja na Daniela Trillinga v Guardianu. Z njegovimi spoznanji se v celoti strinjam: po eni strani je veliko vsebinsko vprašanje, kako definirati enotnost, edinstvenost in celo istovrstnost evropske kulture, ki jo deli prebivalstvo Boltona, Palerma ali Plovdiva. Tudi popolnoma soglašam, da imamo pred sabo nevaren pojav in najbrž uvedba novega resorja ni stvar nobenih posebnih naključij, če upoštevamo politična razmerja v Evropi, politično poreklo predsednice in splošno stanje duha.

Ni dvoma, da postaja sredinskost evropskih politik, legitimiranih v delovanju Evropske komisije, obarvana z retoriko in politiko desničarskih strank, jasno pa je tudi, da se je morala potreba po novem resorju oblikovati in pojaviti na podlagi razprav o begunski krizi, ukrepov, ki so jih posamične države in Evropa v celoti vpeljale ob migracijah, a tudi vedno bolj racionalizirani retoriki različnih populističnih strank in vlad, še zlasti v srednji in vzhodni Evropi.

Slovenski simpatizerji

Ob koketiranju s skrajno desnico in prevzemanju njenih miselnih vzorcev bo novi resor formaliziral in sistemsko na najvišji možni ravni legitimiziral latentno ksenofobijo vseh vrst nacionalističnih politik, ne le obratno, da uradno politiko Evropske unije nepovratno dela za nacionalistično in ksenofobno.

Resor za migracije je zdaj samoumevno postal že v imenu postal resor za »Protecting our European Way of Life« – v njem pa je, če analiziramo po elementih, sporno in simptomatično kar vse po vrsti: »zaščita« naše kulture, »našost« našega evropskega načina življenja, pa tudi identiteta evropske kulture kot take.

Nepričakovani slovenski simpatizer Ursule von der Leyen je v vrsti svojih člankov že v preteklih leti poskrbel za teoretsko utemeljitve njenega resorja. Slavoj Žižek je svoje izhodišče, povzeto tudi v prispevkih v Mladini, najbolj kvintesenčno izrazil takole:

»Številni begunci bi radi nemogoče: pravzaprav pričakujejo največje ugodnosti zahodne države blaginje in da bodo hkrati lahko ohranili svoj posebni način življenja, čeprav so nekatere ključne značilnosti njihovega načina življenja nezdružljive z ideološkimi temelji zahodne države blaginje.«

Dve slabši dilemi

Zanimiv preobrat zasledimo v zbirki njegovih člankov: naš, evropski način življenja, čeprav ga uporabljajo evropski nacionalisti, je po svoje smiselna kategorija, podobna smiselna pa je tudi zaščita takega načina življenja.

V svoji knjigi »Against the Double Blackmail. Refugees, Terror and Other Troubles with the Neighbours« (2016) ravnanje Evrope predstavlja kot lažno dilemo med dvema izbirama – v luči beguncev naj bi se nam ponujali dve inačici ideološkega izsiljevanja. Po prvi bi morali svoja vrata za begunce odpreti na stežaj, čim močneje; po drugi poskušamo, kot pravi, uporabiti dvižni most in prihod beguncev ustaviti. Avtorjeva intenca je ubežati obema izbirama kot »slabšima«, češ da le podaljšujeta problem in ga ne rešujeta, vendar pri tem ne poda prav nobene prepričljive vmesne rešitve.

Njihov način življenja

Daljšo analizo lahko bralec najde v mojem članku v Časopisu za kritiko znanosti. Širši argument, v katerega pade Žižkova artikulacija odnosa do beguncev in ki ostro razmeji ravno »naš način življenja«, kot ga je zdaj določila Ursula von der Leyen, od »njihovega načina življenja«, je razprava v Nemčiji leta 2010, ki se je končala s splošnim dvomom v multikulturnost, podkrepljeno s stališčem Angele Merkel prav v odnosu do »prišlekov«, predvsem muslimanov.

Multikulturnost kot zanikani koncept je v letu 2015 s široko odprtimi vrati za begunce pri isti kanclerki poskrbela za vnovični politični preobrat z odpiranjem vrat, takrat pa je afirmirala nekaj, ker je sam Žižek podprl kot racionalno izhodišče: pojem vodilne kulture (Leitkultur) in njene učinke. Čeprav imamo avtorje, kot je, Jürgen Habermas, ki so ostro napadli ta koncept v nemškem prostoru kot nedopustno prisvajanje judovske tradicije, saj naj bi »nemška kultura« bila definirana prav z njeno pomočjo, kolikor se sklicuje na »judovsko-krščanske vrednote«, se Žižek pojmu ni odrekel. Če je za Habermasa nedopustno razmišljati o konstituciji nemške kulture skozi prisvojitev judovstva navzlic tragični usodi Judov v nekdanji Nemčiji, se po njegovem danes zagovorniki koncepta sklicujejo na prav to: Leitkultur kot judovsko-krščansko izročilo, ki uspeva »nas« obravnavati ločeno od »prišlekov«.

Mi vs. oni

V svojih stališčih o beguncih leta 2015 in 2016 je v tem smislu Žižek ostal zavezan teoretskem resentimentu iz poprejšnjih let, povedal ni nič novega, tako rekoč ostal je teoretsko konsistenten; vzpostavil je enak miselni okvir ultrapolitičnih prepričanj, kjer se begunci slikani kot tisti Drugi glede na vodilno kulturo in ob katerih se odvije popoln razcep med »nami« in »njimi«.

Ob argumentu neupravičenosti očitkov o islamofobiji in moralni pasti prevelike strpnosti do beguncev je avtor v več člankih ponovil svojo tezo, da je begunski način življenja nezdružljiv z ideološkimi temelji zahodne države blaginje, ker vidi v ‘načinih življenja’ nepremostljive razlike, ob tem pa graja njihova pričakovanja.

Svojo tezo podkrepi še s sumom, da niso pripravljeni na integracijo, da zahteva po kulturni in družbeni integraciji ni možna zato, ker bi morali morda priznati, da je težava na strani beguncev samih in da zahodni rasizem, pravzaprav očitek o njem, ni tako zelo neupravičen: »Nemčija rada poudarja nujnost kulturne in družbene integracije beguncev. Toda – pa smo spet pri tabuju, ki bi moral pasti – koliko beguncev se res želi integrirati? Kaj če ovira za integracijo ni preprosto le zahodni rasizem?«

Kako se praktično zaščititi

Leta 2016 je predlagal posebne pogoje in nekatere administrativne korake za sprejem beguncev – zaščita našega načina življenja je že predvidena. Zanj obstaja nekaj takega kot evropska gostoljubnost in cena prilagajanja, ki jo morajo plačati, če želijo ostati v Evropi – ta cena je znova zahodnoevropski način življenja.

Njegov predlog: »Evropa se mora organizirati in vpeljati jasna pravila in ukrepe. Vpeljan mora biti državni nadzor nad begunci s pomočjo obsežne administrativne mreže, ki bo veljala za celotno Evropsko unijo, s čimer bodo onemogočeni lokalni barbarizmi oblasti, kakršni se dogajajo na Madžarskem in na Slovaškem. Beguncem mora biti zagotovljena njihova varnost, hkrati pa jim moramo biti pojasnjeno, da morajo sprejeti področje bivanja, ki jim ga je dodelila Evropska skupnost; hkrati morajo spoštovati zakone in družbena pravila evropskih držav, kar pomeni: nobene tolerance pri religioznem, seksističnem in etničnem nasilju na nobeni strani, nobene pravice, da bi drugemu vsiljevali njegov način življenja ali religijo, spoštovanje vsakokratne posameznikove svobode po tem, da zavrne njene ali njegove ljudske navade, itd. Če se ženska odloči, da bo zakrivala svoj obraz, mora njena volja biti spoštovana, toda če se odloči, da si ga ne bo zakrivala, ji mora biti enako zagotovljeno, da lahko to stori. Ja, takšen niz pravil privilegira zahodnoevropski način življenja, toda to je cena, ki jo je treba plačati za evropsko gostoljubnost. Omenjena pravila morajo biti jasno določena in uveljavljena, tudi s pomočjo represivnih ukrepov, če je potrebno, kadar jim utegnejo nasprotovati tuji fundamentalisti ali domači protibegunski rasisti.«

Vsi enakopravni, vsi belopolti

Toliko o slovenskih zagovornikih »našega načina življenja« in receptih, kako ga zaščititi. Darja Kocbek in Daniel Trilling opozarjata na pomen nacionalistov pri stigmatizaciji »outsiderjev«, tistega nevarnega Drugega, ki je kulturno, religijsko in po svoje načinu življenja drugačen od nas. Navajata svarilo sociologa Sivamohana Valluvana, da je danes osrednja grožnja Evropi nacionalizem, ne populizem, ter da se Evropa sooča s tretjim valom nacionalizma.

Eden izmed številnih člankov te dni: Deutsche Welle o tem, kako predsednika Evropske komisije zavrača očitke

Toda ne gre le za to, da je nacionalizem izključujoč, dejansko potrebuje tudi sovražnika, svojega nevarnega Drugega, da bi se konstituiral in na strahu in sovraštvu pred njim gradil svojo identiteto. Zaščita našega, evropskega načina življenja, služi tej izključujočnosti: definirati svoj imaginarni skupek vrednot, s katerimi bomo, podobno kot z žičnatimi ograjami, razmejili našo domnevno istovetnost od tiste domnevno ogrožujoče.

Intrigantno vprašanje ostaja, v kakšni meri zaščita evropskega načina življenju že vsebuje občutek večvrednost in je rasistična po sebi. Trilling zelo simpatično ugotavlja, da se »evropsko« še vedno uporablja kot sinonim za »belopolte ljudi« in da je v hipu, ko je predsednica Evropske komisije pojasnila, da bodo novi evropski komisarji »tako raznoliki, kot je Evropa«, nehote spregledala, da so vsi belopolti.

Pozabljeni resor za kulturo

Kako bo Margaritis Schinas uspel zaščititi evropski način življenja in kakšne ukrepe bo pri tem sprejemal, bo izjemno intrigantno spremljati. Po drugi strani ni nepomembno, da bo ob novih legitimacijah evropske ksenofobne prakse, utemeljenih na pregonu ali celo latentnem strahu »neevropskih načinov življenja«, ki jih prinašajo migracije, v pozabo povsem zatonila še pred leti strani Evropske unije nadvse opevana multikulturnost – tista, do katere ima tudi Žižek toliko pomislekov.

Toda ne le to, Ursula von der Leyen je v svojem razrezu resorjev povsem pozabila na komisarja za kulturo, pa tudi za izobraževanje. Po svoje prav nič paradoksalno: kakor da razen našega, evropskega načina življenja, drugih kulturnih praks dejansko niti ne rabimo poznati in razvijati. Kakor da je v našem načinu življenja že vsebovana vsa kultura.

Kulturni resor je predsednica degradila na raven generalnega direktorata za izobraževanje, mlade, šport in kulturo, ki bo spadal pod resor evropske komisarske za inovacije in mlade. Vodila ga bo Marija Gabrijel iz Bolgarije. Evidentno kulturni sektor izpada iz kolektivnega življenja v prihodnosti Evropske unije in bo, tako kot multikulturna perspektiva, deležen še manjše institucionalne podpore.

Če parafrazimo in nadgradimo Trillinga: Evropa je zelo raznolika. Kajti vsi smo belopolti, vsi postajamo nemultikulturni in vsi smo kulturni, kolikor ščitimo svoj način življenja.

Blut-und-Slowenien v Dnevnikovi rubriki

14/08/2019 / Boris Vezjak

Kakšen bi moral biti novinarski cilj rubrike, ki jo že leta spremljamo na spletnih straneh Dnevnika? Isto vprašanje sem si že nekajkrat zastavil in ugotavljal, da tovrstno reciklažno oziroma »citatno« novinarstvo zgolj ustvarja brezplačni zvočnik politikom in stališčem, ki ne samo da niso vredna naše pozornosti, razen v svarilnem oziru, ampak so tudi zgrešena. O tem podrobneje v Eno sonce za male in velike ljudi: kaj početi s takimi izjavami?.

Volčje straže

Poglejmo današnji primer. Marjan Podobnik, predsednik SLS, na spletni strani PortalPlus.si pričakovano razpreda o nevarnostih, ki čakajo Slovence. Človek, ki ravnokar krvoločno poziva k jemanju pravice v svoje roke in obljublja strankarskih 500 evrov za vsakega ustreljenega volka, da bi se še bolj prikupil kmetom, tokrat neznosno piha na dušo nacionalističnih čustev. Seveda, z elementarnim populizmom svoje Blut-und-Slowenien ideologije in uvedbo »volčjih straž« se splača prigarati še kakšen odstotek večjo podporo volivcev. V Dnevniku so izbrali naslednji poudarek:

»Zaskrbljujoč je tudi odnos do slovenstva, slovenskega jezika, slovenske kulture. Če je na primer na razpisu za učitelja v Velenju pogoj znanje albanskega jezika, potem se je treba vprašati, ali smo izgubili kompas. Ljudje, ki pridejo k nam, se morajo pač prilagoditi našem načinu življenja in vsaj osnovno znanje slovenskega jezika bi moral biti minimalni pogoj.«

Ozvočiti se jim je zdelo vredno »dragoceno« misel o zaskrbljenosti za prihodnost naše kulture in naroda: nekje v Velenju se menda v učiteljskih razpisih že požvižgajo na slovenščino in jo nadomeščajo z albanščino. Poanta zastraševanja je takoj prepoznavna: klonili smo pred priseljenci, izrinjajo nas, ogrožen je naš jezik.

Konec je z nami

V kratkem komentarju (z ik v podpisu) časopis ni zavzel nobene distance do hujskaškega govora, poanta je celo intenzivirana s še kakšnim mestom iz intervjuja za Portalplus.si, vključno z zlizanimi vzorci izpeljave fear-mongering najbolj ultimativno nacionalističnega tipa, češ konec je z nami, ker nas počasi, zaradi pasivnih državljanov in pasivne politike, ne bo več:

»Marjan Podobnik je povedal, da Slovenija je lepa, nadpovprečno čista, nadpovprečno varna, z mnogo uspešnih podjetnikov, znanstvenikov, športnikov … Toda, neodgovorna pasivnost velikega dela državljanov in neodgovornost velikega dela vladajoče politike je tako velika, da se boji, da če bo šlo z vodenjem Slovenije tako naprej, Slovenije čez 20 let ne bo več. ik«

Cilj rubrike, če že artikulirano obstaja, s tem ni dosežen, prav nasprotno: če menimo, da je z njo vse v najlepšem redu, potem bi bilo res bolje, da jo ukinejo. Kajti ne samo, da zgolj promovirajo izjave, ki si tega ne zaslužijo, v danem primeru prozorno propagandni jezik političnih liderjev, z njo legitimirajo nacionalistični diskurz z nevarnimi primesmi ksenofobije.

Ozvočene laži

V našem primeru pa še več od tega: ne da bi sploh poskušali na to opozoriti, so ozvočili tudi laži. Mediji so že dovolj široko poročali, da se je v navedeni pogoj za delovno mesto profesorja slovenskega in angleškega jezika na Osnovni šoli Antona Aškerca v Velenju prikradla napaka: zahtevali so znanje angleškega, ne albanskega jezika. Obenem so tudi prepričljivo pojasnili, kako je prišlo do tipkarskega škrata.

Ker je od dneva medijskega »popravka« (9. julij 2019) do dneva intervjuja s Podobnikom (11. avgust 2019) minil cel mesec, se je znižala tudi verjetnost, da predsednik SLS demantija ne bi poznal – in vendar ga je manipulativno uporabil, Dnevnik pa brez rezerve povzel.

V analizi Kanglerjeve izjave v isti Dnevnikovi rubriki sem podrobneje razčlenil njeno spornost iz najmanj treh perspektiv: zaradi vprašanja smisla (kakšnemu namenu služi rubrika?), nato vprašanja kriterija (po katerem kriteriju se novinarji odločajo za izbiro citatov?) in zaradi reprodukcije napačne vsebine (kaj se zgodi, ko navedek vsebuje lažne vsebine?).

Morda bi moral k tem trem kot samostojno dodati še četrto perspektivo: vprašanje reprodukcije nevarnih vsebin z elementi, kakršni so nacionalizem, ksenofobija, rasizem, nasilje, nestrpnost, sovražni govor.

Rubrika v Dnevniku z vsemi elementi: citat, predstavitev avtorja, komentar

Delova preživeta nedelja pri Štajerski vardi: med ljubitelji lepot planeta

06/08/201901/09/2019 / Boris Vezjak

Izjemno redko se zgodi, skoraj ne pomnim, da bi časnik Delo svojo naslovnico posvetil reportaži. In to kakšni!

Novinar Novica Mihajlovič se je, očitno po zamisli uredništva, odpravil na »nedeljski izlet s fotografom na Kozjansko«, kar je bilo zanj »posebno doživetje«. V goste se je povabil sam, nam pojasni, na Facebook strani je našel številko in nanjo poklical.

Nepričakovano so se promocijo posebnih čarov čarobnega izleta uredniki odločili prestaviti kar na celotno prvo stran, na kateri se je potem bohotil naslov »Preživeli smo nedeljo s Štajersko vardo«.

Naslovnica včerajšnega Dela: ideja za nedeljski izlet in druženje

Ja, Delo je ponosno preživelo nedeljo na poligonu pristašev nekoga, ki je bil pred kratkim obsojen zaradi kaznivega dejanja ščuvanja k rušenju državne ureditve na zaporno kazen, ker je s sekirami in orožjem prisegal k neki svoji politični, državni in geografski tvorbi, pred tem pa je odsedel kazen zaradi poskusa umora. Ampak kaj bi to, z vidika Šiškove medijske promocije je zadnji tabor več kot uspel.

V deželi vaških straž

Reportažni zapis, najbrž je to deloma v njegovi žanrski naravi, vsebuje kar nekaj vzdihljajev in izrazov naklonjenosti tistemu, ki mu je posvečen in kakršnih nismo navajeni. V deželi vaških straž, kot preberemo v podnapisu, so predrugačene novinarske navade očitno zaobšle moje naivno pričakovanje, da bi o njihovi aktualni problematičnosti novinarji zapisali kaj tehtnega in problemskega, čemur sem se, ne da bi slutil, čudil ravno na dan včerajšnje Delove objave v zapisu Molk oblasti ob vaških stražah in njegova eksplozivna narava.

Kakšna zmota in neskončna naivnost, vaške straže, čudaške varde in paravojska so zdaj v isti deželi samoumevno postavljeni za novi objekt radovednosti in promocije, so hvaležni material za dvigovanje branja in izražanje posrednih simpatij. Kot bomo videli, po svoji naravi shizofrenih.

Poln predsodkov

Kako je vse to novinar izpeljal? V reportaži na prvi in četrti strani, pa tudi dodanem komentarju, je svoje srečanje z Andrejem Šiškom in njegovi pristaši na Kozjanskem začel s kesanjem. Boljšega izraza za izpovedani občutek se nisem spomnil, ko sem naletel na njegov stavek, s katerim bralcu sporoča svoje prve vtise:

»Kot se spodobi za obisk pri samooklicani Štajerski vardi, sem tja prišel poln predsodkov.«

Novinar jih je, kot lahko preberemo, hitro uspešno odpravil in k temu sugestivno vabi tudi druge. Kajti ob obisku tridnevnega vadbenega tabora paravojaške skupine sta s fotografom »našla skupino okoli negotovih in večinoma ne ravno samozavestnih ljudi, oblečenih v uniforme«. Skratka, srečala sta ljudi, ki se ti morajo zasmiliti. In so se.

Ljubitelji lepot planeta

Za začetek je novinar sočutno predstavil udeležence tabora: pričakoval da je same klovne, lokalne posebneže in šaljivce, uvede svoj uspešno zatrt stereotip, a so tam bili večinoma »povsem običajni ljudje s povsem običajnimi skrbmi in veselji«. Takšni, ki sicer nimajo ognjenega orožja, je pa njegov pogled ujel, da »je bilo za pasom številnih pripadnikov opaziti kar resne nože, v bližini pušk pa sta bili naslonjeni še dve sekiri.«

Prva ovira za novinarja: stražar na vhodu

Potem je nadaljeval z empatijo, da so se orosile oči: družil se je s takimi, »ki se zavedajo, na kako lepem koščku planeta živimo, in jih skrbi, da jim nepredvidljive spremembe na tem planetu jutri ne prinašajo prav veliko dobrega«.

Povedano drugače, v članih Šiškove varde je končno na istem planetu našel sorodno dušo zase, ne kakšnih neodgovornih nacionalistov, ki si domišljajo, da čuvajo državo. Da jo je, priznava na jezikovni ravni posredno kar sam, ker je nekaj stavkov pred tem v istem komentarju uporabil skoraj identično frazo za opis lastnih občutkov: ko se je vozil po ovinkasti cesti med zelenimi hribčki in griči, da bi prišel v goste, ga je pokrajina spomnila, »na kako presunljivo lepem koščku planeta živimo«. Zavedanje lepote ga je čudežno povezalo z ljudmi, h katerim se je namenil.

Kdo med nami ni negotov?

No, ni še vsega konec. Mihajlovič je odločno nadaljeval in iskal nove načine, kako bi se čustveno solidariziral in bralca prepričal, da imamo opravka s samimi fejst fanti z veliko državljansko skrbjo. In se je spomnil na moč klasičnih retoričnih vprašanj:

»Kdo med nami ni negotov? Koga med nami ne skrbi za prihodnost naših otrok?«

Saj res, kdo bi lahko temu oporekal? In le kaj bi lahko očitali Šiškovim, če so polni skrbi in negotovosti, kar so kvalitete odgovornega državljana, ki mu ni vseeno za domovino? Ko je s čustveno pripravo na razumevanje paravojaške mentalitete najbrž dosegel svoje, se je odločil za naslednji korak s posegom v bolj racionalni del razprave, da bi prepričal še preostale skeptike:

»Čeprav nismo vsi prestrašeni zaradi migrantov, ker vemo, da so se ljudje v iskanju boljšega jutri od nekdaj selili, se nimamo pravice norčevati iz tistih, ki jih množične migracije in s tem povezane težave skrbijo.«

Trenutki stiske

Novinarjeva intenca je hitro prepoznavna: z nekaj red herringa in podtaknitvijo ali vsaj premestitvijo teze, češ Šiškovi so neupravičen objekt zasmehovanja, je poskušal razorožiti še tiste, ki v samooklicani vardi vidijo nevarne tipe: ne, njeni pripadniki so zgolj zelo človeško ugotovili, da imamo vsi skupaj dovolj dobre razloge za sive lase. S tem, ko jih skrbi in so prestrašeni, so le nas las podobni nam; upravičeno gojijo občutke, da jih ne varuje država, čeprav ji plačujejo davke, doda avtor.

Ko se je spomnil, da ravnokar ne piše za interno glasilo Štajerske varde in morda s svojo naivnostjo ne bo prepričal ravno vseh, da bo, skratka, moral stopiti na zavoro svojega navdušenja, je pred nevarnim nacionalizmom s ksenofobnim predznakom uporabnikov pravega ali fake orožja le vpeljal nekaj distanciranja. Z namigom, da če pridejo v »trenutek stiske« (!), lahko zato naredijo »veliko škode«.

Iz Delove reportaže: med ljubitelji lepote

Na tej točki je potemtakem le odkril specifično razliko, ki značaj pripadnika Šiškove paramilice, do katerega je imel polno razumevanje, loči od »našega«: mi, navadni državljani, menimo in razmišljamo enako kot Šiškovi, le da po vsem sodeč ne prihajamo v stisko. In kakšna je nakazana škoda, ki jo sicer odgovorni državljani iz štajerskih goš v stiski povzročajo? No, tudi tega se novinar dotakne: lahko je z orožjem ali z volilno pravico.

Nevarna volilna pravica

Paravojska, iz katere se ne smemo norčevati, je po njegovem vendarle lahko nevarna, menda celo na dva načina: prvi zadeva neposredno fizično silo (»ne nujno z orožjem«), drugi njihov politični potencial. Kajti »prestrašeni in prezrti ljudje imajo volilno pravico in na oblast nam lahko pripeljejo še večje populiste, kot nam vladajo danes«.

Reportaža, ki se je začela z očaranostjo, se je v komentarju nato spremenila v svarilo in dvomom v volilno pravico. Šiškovi so potencialno nevarni in zato v svojem obratu zdaj novinar nenadoma apelira na predsednika vlade. Kajti če je »pameten voditelj«, potem bo moral vedeti, da »v urejeni državi ne more vsak jemati pravice do uporabe sile v svoje roke. Kdor danes hodi naokoli z zračno puško, lahko jutri vzame v roke pravo puško in takrat bo prepozno za uvajanje reda.«

Sočutna reportaža iz Bele krajine?

Bralcu v Delu niso privoščili podrobnega pojasnila za protislovja, s katerim so začetno navdušenje nad likom pripadnika varde utopili v abstraktnem svarilu pred pretečo grožnjo, pred katero nas bo rešil Marjan Šarec. Kajti če Šiškovi čutijo točno tako, kot večina državljanov, potem smo nevarni vsi mi, mi smo grožnja. In če s(m)o nevarni le potencialno, ko pridejo/pridemo v trenutek stiske, potem nam premier, tudi če bi imel v rokah vzvode, ne more pomagati kar vnaprej. Če je vsak državljan potencialni storilec kaznivega dejanja, kar je najbrž truizem, nas pred tem Marjan ne bo rešil.

No, zdaj čakamo, da nam Delovi uredniki privoščijo še kakšno razumevajočo reportažo z obiska globoko čutečih vaških graničarjev v Beli krajini – pri ljubiteljih lepot z domobransko zastavo, ki jo je požegnalo črnomaljsko sodišče.

Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih

02/06/201902/06/2019 / Boris Vezjak

Doslej medijsko prejkone skrivajoči se državni sekretar Damir Črnčec, vodja skupine za implementacijo arbitraže, Šarčev človek za varnostna vprašanja, je danes ravnokar premierno, prvič po izvolitvi na funkcijo, nastopil na TV Slovenija.

Damir Črnčec in Tanja Gobec na TV Slovenija

Tanja Gobec je v svoji oddaji znanega ksenofoba in homofoba brez okolišanj soočila z njegovimi teorijami zarote okoli arbitraže, recimo okoli namigov, da je Jernej Sekolec deloval v interesu Hrvaške. Seveda to ni več povsem isti Črnčec, zdaj je postal zmerno zaskrbljeni zagovornik ustavljanja beguncev, varnostnih vprašanj in zmerno ostre politike do Hrvaške. Vsaj navzven.

Voditeljica je bila dovolj brezkompromisna v svojem vrtanju, kar pri političnih temah za TV Slovenija res ni običajno. Vanj je drezala tudi glede sovražnega govora, po katerem je zaslovel in si zaslužil peticijo proti sebi, a mu je prizanesla z grafičnimi ilustracijami lastnih izjav. Glede ksenofobije in nestrpnosti beguncev je Črnčec pojamral, da svoboda izražanja v naši državi še nekaj velja, vmes pa je malem zagrozil, da bi lahko koga tudi preganjal zaradi menda preveč trdih besed do sebe, a tega ne bo storil. Ker da je pač v politiki, kjer je vroče kot v kuhinji…

Še močneje, obratno je dal vedeti, da ga zaradi njegovih besed menda nihče ni ovadil, zaradi česar sklepa, da ni rekel nič prepovedanega.

Stari tvit, s katerim ga je soočila novinarka: konspiracizem glede slovenskega arbitra

Na izrecno vprašanje, ali pri zapisanem še vztraja, pa je obotaje odgovoril pritrdilno. Zdaj torej vemo: Šarec svojega državnega sekretarja ni ukrotil v njegovih stališčih, še vedno misli po svoje, še vedno goji ksenofobna in nestrpna prepričanja, a aktivno početi tega, kar misli, očitno ne sme.

To je pač cena, ki jo mora plačati za udobno pozicijo v senci predsednika vlade. Šarcu očitno ta zadrega ne pove veliko, pa bi mu morala. Recimo da ima ob sebi človeka na tako ključnem mestu in glede države tako pomembni funkciji glede implementacije arbitražnega sporazuma, od katerega pričakuje njegova strokovna mnenja in ravnanja, a teh mnenj potem pač ne upošteva. In po drugi strani mu njegov strokovnjak morda z njimi niti ne streže.

Obojestranski pakt v nenačelnosti.

Zgolj eden med mnogimi zapisi, pri katerih Šarčev sekretar vztraja še naprej

Več:

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

31/03/201902/06/2019 / Boris Vezjak

Za nekaj osvežitve spomina: bilo je 13. septembra 2018, točno ob 22.20 uri, ko je Urad vlade RS za komuniciranje javnosti poslal medijsko sporočilo. V njem je javnost informiral, da se je vlada tisti dan sestala na ustanovni seji, imenovala podpredsednika vlade, generalnega sekretarja, ustanovila dva Odbora, eno Komisijo in imenovala več državnih sekretarjev. Med njimi se je na seznamu tistih v kabinetu predsednika vlade znašlo ime dr. Damirja Črnčeca.

V istem hipu je kar nekaj ljudi dvignilo obrvi. Nekoč mladenič, ki ga na nekaterih fotografijah vidimo na ulici v družbi skinheadov, sicer nekdanji direktor Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS), od februarja 2012 pod vlado Janeza Janše direktor Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA), je po objavi medijskega sporočila v trenutku sprožil začudenje in zgražanje.

Danes, točno pol leta kasneje po imenovanju in tudi protestni peticiji, ki je sledila, vedno bolj ugotavljamo, da se v zgodbi okoli njega zarisujejo odtenki veliko večjih in bolj dramatičnih dimenzij: Marjan Šarec je na mesto ob sebi nastavil tako rekoč svoj alter ego z neverjetnim političnim in psihološkim vplivom nanj, je mogoče slutiti, s tem pa sebe izpostavil izgradnji formalnih in neformalnih mrež, v katerih se prepleta vpliv na javna podjetja, politične strukture in medije na najvišji ravni.

Ker se splača

O nevarni promociji sekretarja sem že nekajkrat pisal, recimo v prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?, o Šarčevih izgovorih, češ da ob sebi potrebuje strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki bo postal njegov mlinski kamen, v Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju, o lažnem argumentu iz solidarnosti do Črnčeca s strani njegovih poslancev v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno, o hrvaških dvomih okoli novega sekretarja v zapisu Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva in o dvojni morali glede kadrovskih izbir v Pri Šarčevih delijo nove priložnosti: neetična načela na oblasti.

Pol leta nazaj je premier dajal javne zaobljube, da ga bo odpustil takoj, če bo po svojih socialnih profilih še dalje širil homofobijo, nestrpnost in ksenofobijo. V intervjujih zadnje mesece pa ga je celo pohvalil, ker tega ne počne več in je prepoved učinkovita. Da je državni sekretar korenito spremenil politične in ideološke poglede na podoben način, kot naj bi zaradi spora z Janšo kar nenadoma postal bolj levo usmerjen, pač ni mogoče jemati za resno razlago.

Kaj je torej tisto, zaradi česar je Črnčec nemudoma pristal na »pranje možganov«, se ponižujoče odpovedal javnemu izražanju zasebnih mnenj ter rade volje ostal z zavezanim jezikom? Najbrž le eno, kot bomo videli: ker se to splača.

Skrivnost imenovanja

A pomudimo se pri prihodu sekretarja v kabinet. Po včerajšnjem intervjuju s Črnčem za portal Siol, sploh prvem od imenovanja – in kot takšnega so ga tudi oglaševali dan poprej -, je potrjeno ugibanje, da je bil strogo varovana in preračunana skrivnost do zadnjega trenutka za prav vse v bližini predsednika, čeprav so druga imena sekretarjev že bila znana. Kar nam je intervjuvani prostodušno potrdil sam v omenjenem pogovoru, kajti menda »drugače ne bi bil državni sekretar«. Pred imenovanjem pa sta za načrt vedela, še pravi, le sam in Šarec.

Začetek intervjuja na strani Siola: ekskluzivno o tem, zakaj je Šarec prihodnost

S tem se je pokazalo za točno, kar sta septembra lani ugibala Zoran Potič in Meta Roglič: da je bila izbira Šarčevega zaupnika popolna tajnost, saj so informacijo »uspeli skriti tudi pred najtesnejšimi sodelavci«. Še več, niti uro pred ustanovno sejo vlade ga še ni bilo na seznamu kandidatov; navedli so le, da bo eno od imen sporočeno naknadno. Ni dvoma, tandem je do potankosti domislil scenarij v želji po izognitvi možnim očitkom, kar kaže na ogromen vpliv, ki ga je imel sekretar na premierja že v tistem času, saj je igro očitno vodil on. Obenem vidimo, da je predsednik vlade od začetka karseda dobro razumel, kaj počne in zato ne more lahkotno ubežati odgovornosti.

K zgodovini srečevanj med predsednikom in sekretarjem

V intervju, ki se sicer na trenutke bere suhoparno, marsikaj izvemo o tem, kako sta se prvič srečala. Leta 2016 je Črnčec postal »politični prosti strelec«, kot se ljubko izrazi, a po Janši se je nenadoma razšel še s Petrom Jambrekom po tistem, ko je vmes postal dekan njegove zasebne Fakultete za državne in evropske študije. Obenem je očitno iskal novega političnega vodjo, s katerim bi nadomestil prejšnjega zavetnika. V oprezanju je do njega »prišla tudi informacija, da Marjan Šarec razmišlja o predsedniški kandidaturi, kar se mi je takoj zdela zanimiva in dobra zgodba«.

Povedano drugače, sekretar nam prostodušno priznava svoj strateški headhunting politikov, ki bi jih lahko servisiral, zato se je, čeprav Šarca takrat ni osebno poznal, odpravil do njega – »zaradi njegovega političnega in družbenega profila«. Uspešno, postal je njegov svetovalec v predsedniški kampanji leta 2017. Šlo naj bi za »neformalno svetovanje« in to »so bile v bistvu debate ob piru, a brez pira«.

Šarcu ga je menda predstavil Boštjan Poklukar, doda. Po nekem strašno nenavadnem naključju je ta v vladi postal notranji minister, kar vsekakor ni povezano s tem, da je mentor pri ministrovem magisteriju bil ravno Črnčec. Podobno je boginja Usode hotela, da je bil za državnega sekretarja na ministrstvu za zunanje zadeve istočasno izbran Dobran Božič, proti čemur minister Miro Cerar ni ugovarjal. Naj spomnim: Črnčec je do 9. septembra 2015 vodil Janšev »Odbor 2014«, skandiral pred slovenskimi sodišči, lamentiral o »krivosodju« in agitiral v podporo svojemu botru Janezu Janši, v tistem času pa je bil zaposlen kot svetovalec načelnika generalštaba Slovenske vojske. Koga že? Dobrana Božiča.

Preostanek zgodbe poznamo: po tistem, ko je za las izgubil volitve v drugem krogu, 12. novembra 2017, kjer je Pahor dobil pičlih 52,98 odstotkov glasov, se je Šarec s svojimi prišepetovalci odločil, da se poda še na državnozborske volitve.

Pozabljena peticija in argument iz neprimernosti

Danes, ko številni osrednji mediji pri nas iz več razlogov na veliko paktirajo z aktualno vlado, premier pa s svojim plehkim zdravopametnim populizmom žanje velike simpatije pri ljudstvu, je problematičnost sekretarja po pičlega pol leta domala pozabljena. Ta je svojega varovanca ob imenovanju najbrž hitel prepričevati, da bo za njegovo vlado neprimeren zaradi svoje dolgoletne lojalnosti vodji SDS, s katerim se je pred dvema ali tremi leti sprl. Vendar mu večina tega ni očitala: sledila je peticija Mladine in inštituta Danes je nov dan proti »imenovanju Damirja Črnčeca, ksenofoba, nestrpneža in promotorja sovražnega govora za državnega sekretarja in svetovalca za nacionalno varnost«, ki jo je do danes podpisalo 4314 ljudi, od tega nekaj ducatov znanih znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev.

Nihče med njimi ni omenjal političnega obrata, temveč zgolj srhljiva islamofobna in homofobna stališča predsednikovega sekretarja o islamu, beguncih, multikulturalizmu, LGBT skupnosti, izgradnji džamije in drugem. Kot dobro vemo, se je Šarec na njihovo protestno mnenje gladko požvižgal in svojo izbiro na vse kriplje branil, ljudstvo pa je v zadnjega pol leta po svoji stari navadi sledilo logiki trisekundnega spomina zlate ribice.

K uspešnosti pozabe prištejmo, da bo slika popolna, še siceršnjo anemičnost, oportunost in vodljivost domačih novinarjev, katerih običajen domet je največkrat recikliranje novic STA.

Kaj je novinar pozabil vprašati Črnčeca?

Preidimo k vsebini in nevsebini intervjuja. Ki ga moramo razumeti predvsem kot skrbno pripravljeni damage control v podporo sekretarju v kritičnih trenutkih, ko se krepijo vedno novi in novi očitki o njegovem močnem in obenem škodljivem vplivu, bistveno presegajočem njegove pristojnosti. Ne pozabimo, da je Siol.net v lasti podjetja TSmedia, kar je hčerinska družba Telekoma Slovenije. No, 1. februarja letos je mesto pete članice uprave tega največjega telekomunikacijskega operaterja v državi zasedla Vida Žurga, dolgo časa izjemno aktivna članica stranke SDS, ki je, spet po strahovitem naključju, julija 2017 doktorirala pri mentorju Črnčecu.

Še več, časnik Večer je objavil dokaze, da je nova strokovna pridobitev v Telekomovi upravi s svojim mentorjem poslovala še vsaj leta 2015, ko mu je septembra prodala »IGLU – Inštitut za globalno upravljanje«, kjer je Črnčec še vedno lastnik. Še eno veliko naključje: 1. januarja 2013 je članica uprave Telekoma postala Mateja Božič, sicer žena prej omenjenega Dobrana Božiča, danes svetovalka isti upravi.

Zato ni presenetilo, ko je novinar Aleksander Kolednik svojemu intervjuvancu pozabil zastaviti niz ključnih vprašanj, kar sem tudi javno napovedal dan poprej. Naj jih nekaj, dovolj znanih, naštejem: ničesar nismo slišali o kadrovanju v upravo Telekoma, nič o urejanju POP TV in prihodu njihove novinarke na prvo mesto na listi za evropske volitve v stranki LMŠ, na kar namiguje njegov prejšnji politični delodajalec, preden je nenadoma postal »politični prosti strelec« (kot si pravi sam), nič o odstavljanju poslanca LMŠ Darija Krajčiča zaradi sendviča, odstopu sekretarja Romana Kirna v neposredni bližini predsednika vlade, tudi ne o odtekanju podatkov na revijo Reporter in vplivu na pisanje tamkajšnjih novinarjev, o čemer je spregovoril odstopli sekretar Peter Vilfan, ki je dostavil dokumentacijo osebno v kabinet premierja, a se je naslednji dan že znašla v omenjenem časopisu. Ne, tega v intervjuju ni.

Zato pa ni mogoče ubežati močnemu vtisu, da v Šarčevi bližini osebe odstopajo kot za šalo, tudi zaradi bronhitisa. Kot vemo, je v pičlega pol leta odstopila že četrtina vseh ministrov, če drugih niti ne štejemo. No, včerajšnji intervju za Siol je bil očitno premierju zelo všeč, zato ga je ponosno objavil na Facebooku profilu – najbrž kar namesto svojega sekretarja, ki ima prepoved objav.

Prilagodljivost intervjuvanca

Če pravilno domnevamo, da je imel pogovor za svoj osnovni smoter predvsem pomiriti negodovanje dela javnosti, ki se vedno bolj čudi fatalnemu vplivu sekretarja, hkrati pa tudi obraniti premierja, potem je ta cilj vsaj v neki meri dosežen. Tudi z benignimi poročili o intervjuju, kot je tisto na STA s predvidljivim naslovom »Črnčec za Siol: Janša je preteklost, Šarec prihodnost«, ki daleč naokoli signalizira, čemu moramo slediti. Ali z domislico, da je premier nekakšen Luka Dončić slovenske politike, ker je »dokazal, da zna tudi metati politične trojke in delati trojne dvojčke«.

Ob vprašanjih nacionalne varnosti v pogovoru sledi popoln preobrat: če je pred svojim imenovanjem Črnčec na dnevni ravni opozarjal na katastrofalno islamizacijo Evrope, ki jo je treba nemudoma ustaviti, izrecno govoril o ničelni stopnji tolerance do migrantov in vpil, da ne bo miru, dokler Slovenija ne bo izgnala zadnjega migranta (!), je zdaj v intervjuju vprašanje nezakonitih migracij ostalo žgoče le še z vidika tistih migrantov, ki izvajajo kriminalna dejanja. Zato po novem »problem ni takšen, da bi morali biti plat zvona«.

Še več, pozicija v bližini premierja je nanj vplivala pomirljivo in blagodejno do te mere, da je prišel do spoznanja o tem, kako je treba vzdrževati »ravnotežje med varnostjo in solidarnostjo«. Podobno razsvetljenje je doživel ob postavitvi migrantskih centrov, kajti tisti pri Ilirski Bistrici ne more postati predmet lokalnega referenduma, zato »na vladi tega enostavno ne bomo dovolili«, je dejal ob očitnem pooblastilu, da govori v njenem imenu.

Džamije niso več vojašnice

Na vprašanje, ali je z vidika širjenja skrajnih islamističnih idej lahko problematična tudi gradnja džamije v Ljubljani, je odgovoril s kratkim »Ne«, medtem ko je v intervjuju za isti Siol leta septembra 2016 povedal nekaj čisto drugega: »Če citiram Erdogana, džamije so vojašnice.«

Še več, takrat je svareče licitiral z imeni mestnih svetnikov, ki so podprli novo »Džamijsko ulico«. Ja, še nedavno je očitno svoji politični vlogi in mestu izjemno prilagodljivi Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerjal z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opisal z vrsto nestrpnih stereotipov:

»Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?«

Črnčec kot pošast Nessie

Med večje bizarnosti intervjuja sodi tale kolosalna misel: »Sovražni govor je neki pojav, ki obstaja«. Pika. Če pustimo ob strani maksimalno praznost ugotovitve, bode v oči tudi, da danes množični mediji dajejo priložnost za takšne siromašne interpretacije tistim, ki ga izvajajo, ne tistim, ki nanj opozarjajo. Vse ostalo, kar je o njem povedal, je na ravni stranke SD in njihovega ministrstva za pravosodje, namreč da imamo »to dokaj dobro regulirano skozi kazenski zakonik«. Kar najbrž pojasni, zakaj zaradi sovražnega govora ne preganjamo pozivov k streljanju na begunce, če se približajo meji na 500 metrov in tudi, zakaj ga je pri nas tako zelo malo …

Presenetljivo glede na verjetni motiv pa je Črnčec moral odgovoriti na izziv novinarja o njegovem vplivu na kadrovanje, saj naj bi pri predsedniku »imela vaša beseda veliko težo«. Na poizvedbo, pri katerih kadrovskih odločitvah aktualne vlade je doslej sodeloval, je izmuzljivo odvrnil:

Kar se pa tiče drugih kadrovskih vprašanj, pa bom odgovoril tako kot pri marsikateri stvari, ki sem jo slišal o sebi v zadnjem času. Včasih se počutim kot Nessie iz Loch Nessa. Vsi govorijo o njej, videli so posnetke, ampak nihče je pa ni v resnici spoznal.

No, ta primerjava me je osebno razveselila, ker jo sam zelo rad in pogosto uporabljam, tudi pisno in nazadnje v besedilu Šketa v Tedniku: sovražni govor kot kvadratura kroga.

Črnčeceva raba je vseeno nepopolna in se z nasprotnima predznakoma razteza v dva konteksta, v intervjuju sicer ne tako vsaksebi: če sem sam želel povedati, da se slovenski tožilci in strokovna javnost obnašajo v odnosu do sovražnega govora kot nečesa, kar zanje »ne obstaja«, v čemer je zanje podoben pošasti iz Loch Nessa, nas Šarčev sekretar prepričuje, da zanj »sovražni govor obstaja«, na drugi strani pa je sam podoben Nessie, ker »ne obstaja« njegov vpliv na kadrovanje v bližini premierja.

Na koncu je s prozornim manevrom povedano utemeljil s predvidljivim in obenem neprepričljivim pojasnilom, da se sicer s predsednikom vlade pogovarja o številnih vprašanjih, da pa so »odločitve, tudi kadrovske, stvar predlagateljev in tistih, ki o tem odločajo. In državni sekretar ne odloča o teh zadevah«. Kakor da bi formalna moč odločanja bila res ključni dokaz njemu v podporo.

Večna naivnost ljudstva

Precej evidentno postaja, za kakšno ceno je bil Šarčev sekretar za nacionalno varnost čez noč pripravljen korenito spremeniti svoje politične, ideološke in svetovne nazore. V intervjuju naletimo na razpravo o karikaturi, ki si jo je obesil na steno svojega kabineta in mu je očitno nadvse všeč: na njej je narisan kot nekdo, ki stoji med Luko Mescem in Janezom Janšo, a ni ne Meščev ne Janšev, s čimer je želel pohvaliti svojo domnevno pravo in domnevno sredinsko držo med dvema »ekstremoma«.

Najbrž bi na njej moralo pisati, da je »Le Šarčev«, a bi bila bolj smiselna neka druga kontekstualna in jezikovna konverzija, saj bi podobna karikatura morala viseti za pisalno mizo predsednika vlade, z dodatkom »Le Črnčecev«.

Sekretar in njegova karikatura na zidu je način, kako legitimirati svojo stilsko preobrazbo

Neverodostojnost, ko predstaviš za vrlino svoj konformizem političnoidejnega obrata od desne na levo – ali bolj rečeno nekakšno sredino – pa ni tako zelo trapasta, kot je videti na prvi pogled. Zakaj? Ker je vselej učinkovita, saj računa na nemajhen del hipnotiziranega ljudstva, ki časti opevano zdravo pamet in vam bo hitelo pojasniti vašo slepoto; vse zgoraj navedeno dokazuje le, kako je Črnčec kot »politični prosti strelec« končno našel samega sebe, se razvil na bolje in spregledal, zato je zdaj kot spremenjen na »pravi« strani.

Ali kot lahko preberemo med pohvalnimi komentarji pod predsednikovo objavo intervjuja na Facebook profilu: da res ni enostavno biti strokovnjak za državno varnost, da gre za zdravo razmišljanje in jasno komuniciranje, nekdo pa je priporočil, da si to »člani SDS dvakrat prečitajo«. Skratka: nekateri cenijo takšno »sredinskost« in sekretarjevo stilsko preobrazbo.

Po drugi plati imamo zaradi prostodušnosti akterjev redko srečo in lahko natančno določimo trenutek sekretarjeve osebne transformacije: do nje je formalno prišlo v četrtek, 13. septembra 2018, v poznih večernih urah.

Več:

Tri teze o Šarčevem populizmu: o politični blagodati zdrave kmečke pameti

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

Moški kot ogrožena vrsta: seksizmi in zarota na nacionalki

20/01/201926/01/2019 / Boris Vezjak

No, pa smo preživeli še en čudaški enourni zvarek mizoginije, seksizma, mačizma, homofobije, antifeminizma, ksenofobije v laboratorijih psevdoznanosti, kot sta nam ga servirala dr. Andrej Perko in dr. Jože Možina. Bilo je nepozabno in prejkone simptom nekega političnega in ideološkega trenutka, ki ga živimo v Sloveniji, paralelno pa ga intenzivno diha tudi nacionalka. Še zdaleč ne prvič, o javnem servisu v primežu gurujev spolnega konspiracizma sem, med drugim, pisal v Seksizem Boštjana M. Zupančiča in njegove sledi na RTV Slovenija in Spontana ideologija seksizma in njeni častilci.

Psevdoznanstveni diskurz na nacionalki: Perko in Možina o pomanjkanju pravih dedcev

Pretežno je šlo mimo odziva slovenske akademske skupnosti, feminističnih združenj in civilne družbe, kar pač pomeni, da smo vredni različnih Perkov, kakršne nam servirajo množični (nacionalni) mediji.

O dragocenem uvidu v seksizme

O tem, kako postajamo neobčutljivi na znanstveno resnico, kako nas na vseh koncih dohitevata politična in novinarska nekorektnost, tokrat ne bom. Festival homofobije, seksizma, antifeminizma, ksenofobije in sovraštva, katere osnovni motiv je bila katastrofična ogroženost moškega spola v sodobni družbi, so z vsemi slovničnimi napakami vred na javni radioteleviziji oglaševali takole:

V pogovoru, ki ga vodi Jože Možina bo priznani psiholog in psihoterapevt Andrej Perko spregovoril o svojem zgledu boja z alkoholno zasvojenostjo. Ob metodi dr. Ruglja se ni le fizično ozdravil odvisnosti, vzpostavil se je kot njegov naslednik, ki že več kot 20 let rešuje ljudi v stiski. Gre za najtežjo a tudi najuspešnejšo metodo, kot pravi. Njen končni rezultat je vsesplošni intelektualni in duhovni dvig človeka in višja raven zavedanja. K njemu ne prihajajo le alkoholiki, teh je le 15 odstotkov, ampak ljudje, ki bi radi izboljšali kakovost svojega življenja. Posebej izpostavlja primer uspešnih samskih ženski, ki si težko dobijo moškega partnerja. Ob tem se naveže na sodobno zahodno družbo, ki, kot pravi, moške potiska iz družbenega in celo družinskega življenja. Gre za »kulturno kastracijo moških« o čemer je pisala že dr. Vesna Vuk Godina. Dr. Perko meni, da je šla feminizacija družbe predaleč in da vsi, posebej ženske, pogrešajo »prave moške«. Ti pa izginjajo, dodaja dr. Perko, ker ob izločanju moških ni več vertikalne avtoritete, ki je nujno potrebna za vzgojo: »Fante je treba vzgajat, pripravit na realno življenje. Mama je vedno ljubeča, oče pa ne, mora pripravit svoje otroke, zlasti fante, da bodo lahko v tem življenju, ki je kruto, napredovali«. Dr. Perko meni, da gre po njegovem pri »kriminalizaciji moških« za zaroto kapitala, ki v družbi brez avtoritete lažje uveljavlja svoje interese. Ustvarja se »množica, ki je pripravljena molčati«, kar ustreza tudi politiki. Za razliko od drugih kultur po svetu, ki imajo naboj in energijo je zahodna družba po njegovem v upadu ali celo zapisna na »kulturi smrti«. Ena od stran poti, ki je po njegovem je sedaj pogosto favorizirana teorija spolov, ki je za dr. Perka v nasprotju z naravnimi zakoni. Dr. Andrej Perko je po lastni izkušnji in izkušnjah svojih skupin prepričan, da je predpogoj za uspešno soočanje s težavami disciplina in pripravljenost za napor tako fizični kot tudi intelektualni in duhovni. Pogovor s priznanim in uspešnim psihologom in psihoterapevtom nam ponuja drugačen pogled na številne aktualne pojave. Njegov uvid je pogosto nasproten z »glavnim tokom« ter zato še toliko bolj zanimiv in dragocen.

Komični odtenki konspiracizma

V oddaji izrečena nepozabna domislica o slepem črevesu feminizma, ker da feministke same sebi pljuvajo v skledo, saj ostajajo nepotešene in so posledično do moških napadalne, ni bila vredna le RTV, saj je v naboru stalnih ubesedovalcev mizoginih domislic o kriminalizaciji moškega v celi seriji slovenskih medijev od Večera (povedati antifeministični bob?!) do Dela že stalna praksa, edino presenečenje enournega pogovora se, vsaj zame, skriva drugje.

Namreč v komičnih odtenkih učinka konspiracizma, v katerega se ulovita dva relativno heterogena motiva navedene kvaziteorije, tako kompatibilne z desničarskimi agendami – kajti misel, ko jo zagovarja Perko s svojim intelektualnimi avtoritetami, je dejansko takšna. Kako združljivi sta namreč obe naraciji prva, povsem mizogina, o prevladi žensk, tudi z elementi homofobije, ter tista druga, ksenofobna, o ogrožujočem prihodu migrantov?

Goran Klemenčič je dec

Iz teze, da je zahodna družba pomehkužena in do kraja feminizirana, da moški niso več moški, da smo sredi dekadence, kjer moških ni več in zato ne odigrajo svoje vloge, kot sta se močno strinjala voditelj in gost, zdaj nenadoma preti še nova nevarnost: k nam v Slovenijo in Evropo prihajajo milijoni »pravih moških«. No, ni čisto res, da ni več »pravih dedcev«, kot je večkrat dejal Perkova referenca, dr. Boštjan M. Zupančič, saj se vendar, sicer izjemno redko, še najdejo. Pri tem je imel v mislih, zelo dobesedno, na primer svojega začasnega delodajalca, o čemer piše v članku Seksizem in mizoginija skozi psevdoznanstveni diskurz: medijski konteksti obravnave »napačnega spola«:

»Goran Klemenčič je dec. Problem je to, da takih, kot je on, ni več. Če bi bili, potem bi bilo vzpostavljeno drugačno razmerje med jinom in jangom, ravnotežje. Prestavljajte si, kakšna bi bila Slovenija, če ne bi bila tukaj en Goran Klemenčič, ampak bi jih bilo tisoč, bila bi res pravna država.«

Z maternico osvajajo Evropo

»Vse dam, tudi svojo kariero, za korektnega dedca,« je odobravajoče navedel eno možnih rešitev iz ust svoje pacientke. Perko, ki nenehno citira Zupančiča, govori tudi o migrantih, ki »nas bodo preplavili« in je nekje celo slišal turškega predsednika Erdogana reči tole: »Pojdite v Evropo, plodite se in z maternico bomo osvojili Evropo«.

Povedano drugače, migrantski moški včasih celo po zaukazanem diktatu domnevno neusmiljeno ogroža avtohtonega »našega« moškega. Močan moški šibkega. Begunci se sicer nikoli ne bodo »asimilirali v našo družbo«, ker je to »nemogoče«, pravi psiholog, a poglavitna težava je v tem, da ima prihajajoče trume moških ravno tisto, kar Perko in Možina pri domačih pogrešata.

Komični učinek je torej tale: register psevdoznanstvenega diskurza o moških in ženskah se z registrom ksenofobije ne ujame, postane nekoherenten in nesmiseln, kajti po njem bi zahodna dekadentnost kulture smrti bila rešena zanesljivega propada, če bi vrata odprli vzhodu, ki je menda poln energije, prekipeva od življenja in prinaša pravo maskulinost. Ali kot je zapisala Ranka Ivelja v svojem komentarju:

Zahodna družba je zato na robu prepada, preplavili nas bodo migranti, med katerimi je še dovolj pravilno vzgojenih »pravih moških«, ki seksajo, ne pa prijateljujejo z ženskami. Sveta Marija pomagavka, reši nas!

Edina točka, na kateri se ti registri ujamejo, je občutek ogroženosti. Po Perku je naša poglavitna težava pač protimoška zahodna družba, kajti »jaz pravim, da gre za zaroto, kako moškega izložiti iz družbenega življenja. Ne samo družbenega, družinskega.« In potem je tukaj še neuničljivi feministični in gejevski lobi, ki »nam vsak dan nosita na pladnju, kako moramo razmišljati«, nakar si neupravičeno homofob, sta se potožila sogovorca, če v to ne verjameš. Ali kot je prikimavajoče povedal Možina: »To je popolnoma nesprejemljivo!«

Trije nasprotniki moškega in dve urednici

Ko se dve zaroti, sovraštva do žensk, ki itak v svoji inferiornosti »mislijo z zadnjico« (Zupančič), in potem še sovraštva do migrantov, na koncu srečata, postaneta v sferi racionalnega nekompatibilni. Iz druge bi morala slediti nekakšna ksenofilija, vsaj v primeru beguncev z Vzhoda, a dejansko sledi nova bojazen z vsemi pretnjami, da si bodo prilastili naša dekleta, naše žene. Neutemeljeni blodnjavi strah, ki stoji v njenem ozadju, zdaj nenadoma podvoji izvorni občutek moške ogroženosti, s čimer je osnovna teza dobila kar tri nevarne nasprotnike: žensko, ki se manifestira v seksizmu in mizoginiji ter napihuje v mačizmu, istospolno usmerjenega moškega ali žensko, ki se kaže v homofobiji, in končno begunca, ki se potem prelije v ksenofobna in islamofobna prepričanja.

Najbrž mora biti kar posebne vrste spolni mazohizem, da nam nacionalka takšne oddaje omogoča po zaslugi dveh žensk, urednice oddaje Lidije Hren in odgovorne urednice Manice Janežič Ambrožič.

Več:

Spontana ideologija seksizma in njeni častilci

Novinarske legitimacije seksizmov: Zupančič vs. Rugelj

BMZ: groza pred žensko in polmoški prededipalci

BMZ in njegovi ekscesi: o naši neobčutljivosti za razprave »ad feminam«

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

05/10/201805/10/2018 / Boris Vezjak

Uresničuje se moja prognoza, da bo Damir Črnčec postal mlinsko kolo, zvezano okoli vratu predsednika vlade. S to razliko, da zdaj bolj kaže, da ne bo potonilo na dnu oceana, temveč že prej na dnu Piranskega zaliva.

Zakaj? Ker je Marjan Šarec storil še eno v nizu svojih začetnih napak: ne samo, da je prvi dan postroja svoje vlade na mesto državnega sekretarja v svojem kabinetu postavil notoričnega ksenofoba in netilca sovraštva, in ne samo, da napake ni želel popraviti po nizu protestov v civilni družbi in končno tudi stranke Levica, zdaj se je odločil, da bo Črnčec novi šef skupine za implementacijo arbitražne sodbe, kjer se bo upiral bizantinski realpolitiki, če uporabim njegovo karakterizacijo.

Kako je Šarec manipuliral

O katastrofalnem imenovanju sekretarja sem pisal v prispevku Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?, o Šarčevih izgovorih, češ da ob sebi potrebuje strokovnjaka za varnostna vprašanja, ki bo postal mlinski kamen, v Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju, o lažnem argumentu iz solidarnosti do Črnčeca s strani njegovih poslancev pa v Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno. Že doslej je bilo popolnoma jasno najmanj eno, da bo namreč Šarec v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi svojega sekretarja popolnoma neverodostojen. S tem, ko ga je spustil k sebi, se je vsem na očeh temu odpovedal.

In kaj predstavlja dodelitev nove funkcije Črnčecu? Še eno napako. Za začetek že v argumentaciji: je res postala meja s Hrvaško za Šarčevo vlado novo varnostno vprašanje? Če se je premier ob vseh protestih civilne družbe zaradi svojega sekretarja zaklinjal, da potrebuje ob sebi odličnega strokovnjaka za obveščevalno-varnostno področje, ki očitno nima najmanjšega ponosa, da bi odstopil po tistem, ko mu je šef temeljito opral možgane in mu prepovedal misliti tisto, kar misli, ga je zdaj postavil na čelo skupine, kamor znova ne sodi. Povedano drugače: zaenkrat je videti, da je Šarec zgolj javno manipuliral, da potrebuje strokovnjaka za varnost! Na takšnem mestu vodje skupine bi pričakovali izkušenega mednarodnega pravnika, Črnčec pa ni ne pravnik in še manj izkušen na tem področju.

Univerzalni ekstremist

Še huje, domnevni strokovnjak za ekstremizem je v bistvu sam videti kot ekstremist – in to na vseh področjih. Dolgoletno druženje z Janšo je iz njega izklesalo polnokrvnega nacionalista, ki je zadnja leta stregel s stališči, ki so v odnosu do Hrvaške skrajno nediplomatska in hujskaška, recimo:

»Na zunanjepolitičnem področju pa je treba začeti jasno in glasno sporočati, da je Hrvaška popolnoma neverodostojen in nekredibilen partner, ki si ne zasluži članstva v schengenskem območju.«

Povedano drugače: s tem, ko je Šarec poskušal povleči svojega sekretarja na neko drugo področje, je čisto pozabil, da je ta zaradi svojega ekstremizma na vse strani znova neprimerna izbira. Da ima v svojem kabinetu ksenofoba ne samo do muslimanov, temveč tudi do Hrvatov. Kar so opazili že na Hrvaškem leta 2015, ko je njihov Dnevnik opozoril, kaj si Črnčec misli o njih: namreč da uporabljajo silo, trike, nemoralnost in makiavelizem, da bi prišli do svojega cilja. Zapisali so, ne edini:

Damir Crnčec, nekadašnji ravnatelj slovenske obavještajne službe SOVA i savjetnik za sigurnost bivšeg premijera Janeza Janša, navodi u svom članku u ljubljanskom tjedniku “Reporter” da Hrvatska pokušava srušiti arbitražni sporazum svim sredstvima “bizantinske realpolitike”jer je postala svjesna da će rezultat arbitraže ići u korist Slovenije.

“To je realpolitika koja koristi silu, trikove, nemoralnost i makijavelizam u vanjskoj politici. Hrvatska je takav odnos prema Sloveniji iskazivala cijelo vrijeme nakon 1991. godine”, navodi Crnčec.

Dnevnik.hr odkrije ljubezen Črnčeca do Hrvaške

Piranha proti slavonskemu brancinu

Res imamo dobre razloge za bojazen, da bo Šarčev sekretar novo vlado potisnil na dno Piranskega zaliva, s tem pa Slovenijo kot takšno. Če uporabim metaforiko novopečenega šefa skupine za implementacijo arbitražne sodbe, ki je v svojih mnogoterih nestrpnih stališčih javno poduhovičil tudi o novi hrvaški ribi: Šarec v Piranski zaliv politično nemodro in nediplomatsko spušča piranho, ki bo pokončala slavonskega brancina. Strokovnjak za varnostna vprašanja končno postaja strokovnjak za nevarnostna.

Sicer lahko ugibamo, ali je niz zgrešenih odločitev pri predsedniku vlade posledica neverjetnega političnega amaterizma in odsotnosti sleherne zdravorazumske presoje, ali pa mu res diši kri. Nič od tega ni nekaj, česar bi se lahko veselili.

Črnčec na lovu za slavonskim brancinom: še ena ksenofobna referenca novega sekretarja