Cigo na verigo: skrajni desničarji na shodu v Novem mestu

Smrt Aleša Šutarja je sprožila močan odziv javnosti, ki so ga izkoristili tudi predstavniki skrajnih ekstremističnih skupin in neonacisti. Pomešali so se med večtisočglavo množico protestnikov v Novem mestu in razvili svoje transparente.

Morda jih je bilo manj, kot se jih zbere sredi Ljubljane, toda v čustvenem in politično pregretem trenutku so se pričakovano pojavili, da bi dogajanje izkoristili za potrjevanje svoje ideološke agende, mobilizacijo in promocijo nevarnih skrajnih vrednot. Sledili so tistemu, kar je prav tako ostalo nevidno in zaenkrat nepreganjano: poslancu SDS Žanu Mahniču, ki jim je tudi sicer blizu, in njegovim hujskaškim parolam, da moramo ustaviti »cigane« in se nemudoma oborožiti.

Medijskih odzivov na njihovo pojavitev skoraj ni bilo. Bilo jih je več v tujih medijih kot v slovenskih. Hrvaški Jutarnji je svoj zapis naslovil takole: »VIDEO Mučne scene u Novom Mestu: Skupina ekstremista s fantomkama razvukla transparent i urlala ‘Ubij Cigana‘«. V njej je objavil nekaj video posnetkov in komentarjev o zbiranju skrajnih desničarjev.

Radio Sarajevo je kasneje povzel Jutarnjega in poročal: »’Cigo, cigo na verigo (vješala)!’, ‘Svi stranci van!’, ‘Ubij, ubij Cigana!’, te nosila transparent s natpisom ‘Stop ciganskom nasilju nad Slovencima!’.«

Romi kriminalci sta dva pojma

Romi so izjemno priročna skupina za dokazovanje ideje o potrebi čiste bele rase in sovraštva do »onih«, kjer je drugačenju (othering) v procesu binarne sheme delitve na »nas« in »njih« podvržena etnična skupnost, v kateri so se organizirali kriminalni predstavniki, zaradi katerih trepeta večina in največkrat tudi Romi sami. Nujen korak bi bil, kar vsi razumemo, da strogo ločujemo med kriminalci in Romi kot skupnostjo.

Ker pa se to ne dogaja, je prostora za legitimiranje skrajnih ideologij še več in ekstremisti se čutijo zaželene in močne. Obljubljajo tisto, kar po njihovem politika ne zna urediti: varnost in nasilno reševanje težav, kjer je natančno definirana tarča, okoli katere obstaja skorajda ljudski konsenz, da je v širšem okolju ogrožujoča.

Zastave, transparenti in bakle so v močno čustveno nabitem ozračju postale priložnost za novačenje na novomeških ulicah – opazili smo keltski križ, seveda svastike na rokah zamaskiranih prenapetežev in apele k ubijanju »ciganov«. Toda zakaj tega domači mediji niso želeli opaziti, še manj pa bo, kot kaže, storilce kaznivih dejanj spodbujanja sovraštva in nasilja preganjala policija? Ali kot sem se že spraševal: zakaj slovensko novinarstvo ne zmore problematizirati apeliranja k oboroževanju zoper »cigane«, ki si ga privošči poslanec Mahnič, in zakaj kazenske ovadbe ne poda vladajoča politika, če je že tožilstvo povsem ravnodušno?

Mediji niso opazili

Prvi razlog je morda trivialen: v trenutku izražanja pietete ob tragični smrti so se odločili, da bi sporočilo o enotnem vzdušju žalovanja bilo s takšnim pristopom pokvarjeno. Odločitev je kakopak napačna. Razlaga, da bi zelo izpostavljeno poročanje o ekstremističnih skupinah, recimo o neonacistih, lahko nehote povečalo njihovo vidnost in jih s tem legitimiralo, je zgrešeno. Nihče ni pričakoval, da se medijske novice v celoti osredinijo na njih ali na stigmatizacijo protestnikov s tem, da se jih povezuje z radikalneži.

Razen tega identifikacija skupin, povezav in simbolov zahteva nekaj preverjanja. Tudi zato se pojavlja precej manj analiz, ki preiskujejo strukturo in organiziranje skrajnih skupin – posledično vemo še manj, kdo so, kako delujejo, kakšen je njihov politični kapital in s katerimi strankami so povezane.

Ker utegnejo Romi postati ena od osrednjih tem prihajajočih parlamentarnih volitev v marcu 2026, do katerih je še pet mesecev, Janez Janša pa napoveduje shode, si je glede na preteklost težko zamisliti, da se skrajna desnica, opogumljena s svojimi zaščitniki, ne bo znova in še bolj aktivirala.

Nehotena normalizacija

Za novinarje in urednike je etično vprašanje takšno: kako poročati o množičnih protestih, kjer so prisotni tudi radikalni elementi, ne da bi stigmatizirali celotno skupnost, v tem primeru Rome, hkrati pa tudi ne spregledali nevarnega potenciala dogajanja?

Mediji so se po tragediji osredotočili na vsebine hitrih informacij in spremljali predvsem elemente, ki so najbolj poročevalsko atraktivni: obravnavali so smrt, čustvene odzive nanjo, število udeležencev, vprašanja varnosti, napovedanih zakonskih ukrepov; skrajne desnice v množici praktično niso tematizirali.

Pri zelo občutljivi tematiki, ki obravnava etnično manjšino, nasilje in množične proteste, pa takšna ignoranca lahko predstavlja tudi veliko nevarnost, saj predstavnike ekstremističnih skupin, pomešane med množico in z visoko dvignjenimi radikalnimi zapisi, nehote normalizira. Razen tega tak pristop očitno ne ustreza osrednji naraciji, ki so jo novinarji ubrali, ko želijo izpostaviti predvsem pietetni vidik dogajanja in proteste opisati kot mirne. Vendar je kontrast očiten.

Inštitut 8. marec kot rasistična organizacija

Inštitut 8. marec je bil eden redkih, ki se je sploh odzval in na Facebooku zapisal: »Po spletu kroži fotografija moškega z majico z napisom ‘White lives matter’ s protesta v Novem mestu. To je geslo, ki ga v ZDA uporabljajo za širjenje rasizma. Izkoriščanje nasilja in umora za širjenje rasističnih in neonacističnih sporočil je žaljivo do Aleša Šutarja, njegove družine in bližnjih. Žaljivo je tudi do vseh, ki si dejansko prizadevajo za družbo in Novo mesto brez nasilja. Rasizem namreč ne prinaša manj nasilja, prinaša ga več. Rasizem ne bo prinesel miru prebivalcem Novega mesta. Rasizem odvrača pozornost od pravega problema.«

Njihov zapis ni ostal neopažen. Poslanec Branko Grims je poobjavil komentar, ki se glasi:

»I8M je treba prepovedati. Izcedki Levice v NVOjih so globoko vpleteni v ‘cigansko’ dogajanje. Tudi če človek ne želi se mu vsiljuje prepričanje, da Kovačeva to in podobno objavlja izključno, da zaščiti trgovce z drogo, orožjem in ljudmi, ki stojijo za ciganskim nasiljem.«

Nejc Brence, podpredsednik Janševega podmladka in podžupan občine Žiri, je v podobnem duhu nadaljeval: »V Inštitutu 8. marec vam sporočajo, da je vaše življenje ničvredno, če ste beli. Če verjamete v to, da so tudi belci vredni življenja, pa ste avtomatsko rasisti. Inštitut 8. marec je rasistična organizacija, ki sistemsko dela na tem, da bi bela rasa čim prej izginila.«

Zrcalni pripis

Stigmatizacija z rasistično organizacijo nekoga, ki svari pred rasizmom, velja za klasičen propagandni prijem. Za obliko psihološke in propagandne manipulacije v obliki projekcije oziroma zrcalnega pripisa, kjer posameznik ali skupina, ki deli takšno prepričanje, v tem primeru rasistične ideje, to dejanje pripiše nasprotniku, da bi ga diskreditiral in preusmeril pozornost od lastnih napak. S tem se napada Inštitut 8. marec z etiketo, ki je nasprotna njegovemu sporočilu, kar ustvarja zmedo in dvom v javnosti.

Toda dokler promocije rasizma sploh ne bomo sproti ustavljali kot družbene patologije, se Inštitutu 8. marec in vsem, ki opozarjajo na sovraštvo in rasizem, ne more zgoditi, da jih bo kdo slišal in jemal resno. Nesporno tudi zaradi anemičnih politikov in molčečih novinarjev.

K temu dodajmo še nevaren miselni refleks, ko je sleherno opozarjanje na nestrpnost in rasizem takoj označeno za premajhno empatijo in izdajsko solidarnost do romske skupnosti, ki menda izvaja nasilje. Toda to ne drži, kot že povedano: izvajajo ga kriminalni posamezniki med njimi, ki jih moramo ustaviti.

Več:

Janševa igra: smrt v Novem mestu in nevarnost normalizacije represije