nestrpnost

Dvojni pakt nenačelnosti: Črnčec vztraja pri svojih tvitih in zapisih o beguncih

/ Boris Vezjak

Doslej medijsko prejkone skrivajoči se državni sekretar Damir Črnčec, vodja skupine za implementacijo arbitraže, Šarčev človek za varnostna vprašanja, je danes ravnokar premierno, prvič po izvolitvi na funkcijo, nastopil na TV Slovenija.

črnčec gobec

Damir Črnčec in Tanja Gobec na TV Slovenija

Tanja Gobec je v svoji oddaji znanega ksenofoba in homofoba brez okolišanj soočila z njegovimi teorijami zarote okoli arbitraže, recimo okoli namigov, da je Jernej Sekolec deloval v interesu Hrvaške. Seveda to ni več povsem isti Črnčec, zdaj je postal zmerno zaskrbljeni zagovornik ustavljanja beguncev, varnostnih vprašanj in zmerno ostre politike do Hrvaške. Vsaj navzven.

Voditeljica je bila dovolj brezkompromisna v svojem vrtanju, kar pri političnih temah za TV Slovenija res ni običajno. Vanj je drezala tudi glede sovražnega govora, po katerem je zaslovel in si zaslužil peticijo proti sebi, a mu je prizanesla z grafičnimi ilustracijami lastnih izjav. Glede ksenofobije in nestrpnosti beguncev je Črnčec pojamral, da svoboda izražanja v naši državi še nekaj velja, vmes pa je malem zagrozil, da bi lahko koga tudi preganjal zaradi menda preveč trdih besed do sebe, a tega ne bo storil. Ker da je pač v politiki, kjer je vroče kot v kuhinji…

Še močneje, obratno je dal vedeti, da ga zaradi njegovih besed menda nihče ni ovadil, zaradi česar sklepa, da ni rekel nič prepovedanega.

Črnčec Sekolec 2

Stari tvit, s katerim ga je soočila novinarka: konspiracizem glede slovenskega arbitra

Na izrecno vprašanje, ali pri zapisanem še vztraja, pa je obotaje odgovoril pritrdilno. Zdaj torej vemo: Šarec svojega državnega sekretarja ni ukrotil v njegovih stališčih, še vedno misli po svoje, še vedno goji ksenofobna in nestrpna prepričanja, a aktivno početi tega, kar misli, očitno ne sme.

To je pač cena, ki jo mora plačati za udobno pozicijo v senci predsednika vlade. Šarcu očitno ta zadrega ne pove veliko, pa bi mu morala. Recimo da ima ob sebi človeka na tako ključnem mestu in glede države tako pomembni funkciji glede implementacije arbitražnega sporazuma, od katerega pričakuje njegova strokovna mnenja in ravnanja, a teh mnenj potem pač ne upošteva. In po drugi strani mu njegov strokovnjak morda z njimi niti ne streže.

Obojestranski pakt v nenačelnosti.

črnčec varnost begunci

Zgolj eden med mnogimi zapisi, pri katerih Šarčev sekretar vztraja še naprej

Več:

Šarčev alter ego, ki se počuti kot pošast Nessie

Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Vključujoči Socialni demokrati in njihova pravica do Žige Turka

/ Boris Vezjak

Pri Socialnih demokratih so prepričani v pravilnost svoje odločitve, da se na okroglih mizah v svoji režiji pogovarjajo z drugače mislečimi. Še več, edino pravilno je, da takšne na okroglo mizo vabijo. Zato so na pogovor o kulturi dialoga, kjer so potem govorili o sovražnem govoru, povabili dr. Žigo Turka, ki ga je, med drugim, Svet za odziv na sovražni govor prepoznal kot nekoga, ki ga izvaja.

Iz tega razloga je, očitno, predsednik republike Borut Pahor prav danes na podobno okroglo mizo povabil isto osebo, nikogar pa, denimo, s Pravne fakultete v Ljubljani ali Mariboru. Na koncu so pri tej stranki sprejeli dokument z naslovom »Za odgovorno in resnicoljubno komunikacijo, za demokratično in vključujočo družbo«. Zato, ker jim je veliko do resnice.

Konferenca-SD-Dvig-kulture-dialoga-845x321

Začetno vabilo stranke: za kulturo dialoga in resnicoljubno komunikacijo

Pri SD so za vključujočo družbo

Seveda imajo pravico, da na svoja srečanja vabijo kogar koli, imajo pravico do Žige Turka. In drugi imamo pravico v to dvomiti. Kako so svoja prepričanja argumentirali? Oglasil se je dr. Milan Brglez in v reakciji na kritiko nekaterih (mojo, Domna Saviča, Eugenije Carl – vse so nastale popolnoma neodvisno) zapisal naslednje:

Spoštovane in spoštovani,

glede na napadalen odziv nekaterih (Domen Savič, Boris Vezjak in Eugenija Carl) na 2. konferenco Socialnih demokratov “Dvig kulture dialoga”, na katero je bil povabljen tudi prof. dr. Žiga Turk, poleg video posnetka objavljam tudi sprejeti dokument. Iz obojega je jasna razlika med njegovimi in našimi stališči, že naslov dokumenta pa ponudi tudi odgovor, zakaj smo ga povabili.

ZA ODGOVORNO IN RESNICOLJUBNO KOMUNIKACIJO.
ZA DEMOKRATIČNO IN VKLJUČUJOČO DRUŽBO.

Z mojim »napadalnim« odzivom je meril na zapis Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega. Na ravni argumenta Brglezova načeloma plemenita in racionalna trditev, tudi elegantna, saj lahko nasprotnika hitro obtožiš grdega izključevanja, ne ponuja nobenega dodatka glede na začetno, dobro znano floskulo, zato ostaja ravno to, floskula: v osnovi zatrjuje zgolj, da se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, ker nas pluralizem mnenj v demokraciji bogati.

Trdil bom, da je tak postulat že dolgo politično in teoretsko presežen, da je kalibriran pregrobo, da zadeva idealno situacijo, ki terja izpolnjevanje določenih pogojev. Na moj sarkastičen komentar, da morda v prihodnje kanijo povabiti še dr. Boštjana M. Zupančiča, mag. Romana Vodeba in mag. Bernarda Brščiča, morda Sebastjana Erlaha, ker radi slišijo drugačno mnenje, je namreč Brglez odvrnil:

Dejstvo je, da nobenega od naštetih nismo povabili. Smo pa hoteli skozi razpravo vsaj enega argumentiranega zagovornika nasprotnega (desnega) tabora prepričati, da dvig kulture dialoga ni uvajanje cenzure. Nekje je z vključevanjem v dialog z drugimi treba začeti.

Pri čem in kom torej začenjajo Socialni demokrati? Očitno pri nekakšni hvalevredni prevzgoji, pri »prepričevanju« desnega tabora, kot pravi. Pri spravi med domobranci in partizani, kot bi dejal njihov zgled Borut Pahor. Drugačna pozicija bi bila izvajanje cenzure (da npr. na okroglo mizo o sovražnem govoru ne povabiš tistega, ki ga izvaja), povabilo pa razume kot odliko in tako rekoč imenitno priložnost slišati drugačno mnenje, ker ga, domnevno, še sploh ne poznaš. Očitno Brglez daje prav mojemu sarkazmu, ki je bil več kot na mestu: v skladu z njegovim pojasnilom si res lahko obetamo, da bodo naslednjič snubili tudi omenjene goste. Kaj je s tem razmislekom narobe?

Na kavi z antisemitom

Demokracija in privrženost kulturi dialoga se ne manifestirata v tem, da si se v vseh situacijah dolžan pogovarjati in piti kavo z vsakim, ki se s tabo ne strinja. Še več, ker ravno to v Brglezovi novi stranki počnejo: da jih vabiš na okrogle mize in s tem ozvočiš in na simbolni ravni daješ veljavo. Kar zveni kot dobrohotna gesta v argumentacijski situaciji, kjer se moramo pogovarjati z drugače mislečimi, lahko velja v večini primerov z izpolnjenimi začetnimi pogoji, ne pa v vseh: z zagovorniki sovražnega govora, antisemiti, islamofobi, zanikovalci holokavsta, privrženci Hitlerja ne rabiš pomenkovati, da bi bil demokratičen. Če bi to pravilo veljalo in bi se ga v družbi vsi držali – k sreči se ga ne – bi preprosto izgubili bitko proti sovražnemu govoru in sleherni kulturi dialoga. Tisto, ki jo želi Brglez dobiti s plemenitim »prepričevanjem« drugih, kot se je izrazil.

Naj zelo na kratko pojasnim, zakaj bi to bitko izgubili v politiki in še prej v množičnih medijih. Ob tem bom uporabil analogijo, kajti ves čas pretežno govorimo o sovražnem govoru: tako kot se strpnost ne more kazati v tem, da smo strpni do nestrpnih, se demokratična kultura ne more v tem, da smo vključujoči in dialoški do tistih, ki so izključujoči po lastnem prepričanju.

Paradoks nestrpnosti

V filozofski teoriji povedanemu ustreza, ali se vsaj približa, tako imenovani Popprov paradoks nestrpnosti, ki govori o tem, da bo v primeru, če je neka družbena sredina strpna do nestrpnih in pri tem do konca konsistentno sledi takemu prepričanju, sčasoma tudi njena zmožnost, da je strpna, premagana s strani nestrpnih in na koncu kot strpnost izničena. Zato iz tega Karl Popper sklepa, da ne moremo biti strpni do nestrpnih, saj nas bodo, če po svojem uporabim Marka Twaina, nestrpni spravili na svoj nivo in na koncu premagali s svojimi izkušnjami. Pojma družbe, ki bo strpna do nestrpnih brez omejitve, potemtakem ni; paradoks je v tem, da moramo za to, da bi ohranili odprto, strpno in demokratično družbo, biti nestrpni do nestrpnih.

Čeprav sam menim, da pojma »nestrpnosti« v obeh rabah nista enakovredna in kot takšna v paradoksu nista niti zastavljena, ampak je prva nestrpnost preprosto ekvivokacijski izraz, ki bi ga moral nadomestiti pojem sistemsko podprtega »zavračanja«, se z osnovno gesto strinjam – kot dobrohotni in odprti do nestrpneža ravnamo naivno, če obstajajo dobri razlogi, da bo nestrpnost prizadela temelje družbe in njeno življenje. Naj k temu navedem še majhno korekcijo Johna Rawlsa, ki se je Poppru  v veliki meri zoperstavil in menil, da mora biti pravična družba strpna do nestrpnih, saj bi v nasprotnem primeru postala nestrpna – česar se Popper ne boji, ker tovrstne nestrpnosti ne misli v istem pomenu kot prve -, s tem pa nepravična.

Kot vidimo, je Rawlsa strah rezultata, ki ga predvideva Popper: da bi končna nestrpnost vodila v stanje nepravičnosti. A pri tem velja omeniti, da se Rawls z njim strinja v pomembnem delu: družba kot celota ima razumno pravico do samoohranitve, ki pa lahko izpodrine načelo strpnosti. V praksi si poskusimo zamisliti nevarno in nestrpno versko sekto, pravi: »Čeprav se neka nestrpna sekta sama po sebi ne more pritoževati glede nestrpnosti, bi morala biti njena svoboda omejena le, če strpna stran iskreno in z razlogom verjame, da je ogrožena njena lastna varnost in institut svobode.«

No, sam verjamem, da glede sovražnega govora živimo v takih časih, ki terjajo samoohranitev. Nekaj podobnega, po moje in po analogiji, velja za kulturo dialoga, kjer očitno lažiramo, kot trdimo, da bi se morali pogovarjati z nekom, ki drugače misli – kajti redukcija na takšen koncept v dani situaciji sploh ni v igri. Če Brglez želi slišati drugačno mnenje, je s tem na načelni ravni vse lepo in prav. Toda logika odprtosti do neodprtih se ne izteče, vabiti na razprave o sovražnem govoru za tiste, ki ga izvajajo, in to celo v funkciji strokovnjaka, očitno ne predpostavlja, da bi želeli slišati njegovo mnenje, ker ga dejansko že poznamo. Ne, drugega želimo, kot pravi, prevzgojiti s prepričevanjem. Kar pa, če sledimo istemu principu pluralne družbe, ravno ne sme in ne more biti cilj – s čimer pri Brglezovih kršijo točno tisto načelo, zaradi katerega so ga povabili.

Krepitev duha in lažne novice

Zakaj je moj sogovorec zapis z naslovom Socialni demokrati: sovražni govor, ki te ne ubije, temveč naredi močnejšega, razumel kot napadalen? Saj je vendar na okrogli mizi svoje stranke iz ust povabljenca lahko (predvidljivo) slišal, da sovražni govor še nikogar ni ubil, kar te ne ubije, pa te okrepi? Pričakoval bi, da bo Brglez, obogaten z novim spoznanjem, tudi s pomočjo moje neznatne kritike, ki res ni napadalna, iz te zgodbe odšel močnejši, krepkejšega duha. Povedano drugače: bizarno in obenem povedno je, da nevarnost vidi v moji kritiki, ne pa v Turkovih besedah.

Naključje je hotelo, ali pa tudi ne, saj je prezenca Turka tako rekoč dnevna, da je na dan Brglezove reakcije prvi znova objavil svojo kolumno na Siolu, kjer nas že vrsto let osrečuje s svojimi domislicami. Zadnja je že bolj pregnantno izražena in najbrž rezultat večletnega ukvarjanja z lažnimi novicami. Te so po njegovem namreč nič manj kot pravica:

No, zato ni za odmet pravica do lažnih novic. Šele v soočenju različnih se namreč izkristalizira, katere so lažne in katere ne. Manj kot se politika in država v to vmešavata, boljše bo za vse.

No, Turk je bil lani imenovan v skupino strokovnjakov Evropske komisije za spopadanje z lažnimi novicami in spletnimi dezinformacijami. V 39-člansko skupino ga je Evropska komisija izbrala na podlagi samoprijave – ki jo je očitno dobro unovčil. Kot vidimo, je prišel do globokega spoznanja, da obstaja pravica do lažnih novic. Ali je to zgolj pravica medijev ali morda tudi človekova pravica, ni pojasnil.

Taisti Siol, ki že leta gosti svojega kolumnista z neverjetnimi stališči, je pred dnevi poročal, da EU napoveduje boj proti lažnim novicam. Zato je Evropska komisija, pišejo, predstavila akcijski načrt za boj proti dezinformacijam, da bi tako »zaščitili demokracijo in javno razpravo«, tudi v luči prihajajočih volitev v Evropski parlament maja prihodnje leto. Akcijski načrt sloni na pozivu, ki so ga na Evropsko komisijo junija na vrhu naslovili voditelji članic in uvaja konkretne ukrepe v boju proti lažnim novicam, ki so v bistvu namerne dezinformacije. Tako naj bi se vzpostavil »sistem za hitro obveščanje«. Prav tako naj bi pozorno bdeli nad izvajanjem samoregulativnega etičnega kodeksa, ki so ga sklenile določene spletne platforme in oglaševalski sektor.

Pri pisanju tega poročila, ki se bori proti lažnim novicam in dezinformacijam, je sodeloval prav Žiga Turk. Povedano drugače: v Evropi se Turk bori proti lažnim novicam, doma pa se, očitno iz političnih namenov, bori njim v podporo in ga pri tem, tako kot v kabinetu predsednika republike, legitimirajo z omenjeno referenco evropskega strokovnjaka. »In this Report, we favour the word ‘disinformation’ over ‘fake news’«, beremo v njem. Sprašujem se, ali njegovi sodelavci v skupini strokovnjakov in pri Evropski komisiji sploh vedo, kakšne trosi član, ki je pri pripravi poročila sodeloval. Sprašujem se, zakaj jih tega ne povprašajo slovenski novinarji.

Pravica do laži

Kaj bi pomenilo za novinarstvo, če bi res obstajalo kaj takega kot »pravica do lažnih novic«? Kakšen servis za državljane bi potem morali opravljati nosilci četrte veje oblasti? Deklaracija Mednarodne zveze novinarje (IFJ) o načelih ravnanja novinarjev v svoji prvi točki nalaga:

Spoštovanje resnice in pravice javnosti do nje je prva dolžnost novinarja.

Muenchenska deklaracija novinarjev tudi v prvi točki, ki govori o dolžnostih, ugotavlja nekaj podobnega: »V zbiranju informacij, urejanju in komentiranju dogodkov so temeljne dolžnosti novinarja: 1) da spoštuje pravico občinstva, da izve resnico, ne glede na to, kakšne bi bile možne posledice zanj osebno.«

Etični kodeks Društva poklicnih novinarjev (SPJ), najstarejšega združenja, ki deluje v ZDA, v svojem prvem načelu preprosto pravi: »Išči resnico in poročaj o njej«. Slovenski novinarski kodeks bi omembo resnice moral vsebovati, žal je ne.

K sreči, kot vidimo, poklicni kodeksi novinarjem ne nalagajo nobene podobne dolžnosti in ne omenjajo podobne pravice. Le na Siolu, pri Socialnih demokratih in predsedniku republike mislijo drugače: da moramo dati besedo nekomu, ki nekompetentno govori o pravici do lažnih novic in zagovarja pravico do sovražnega govora.

»Išči laž in poročaj o njej«

No, sam vidim v tem popolno metaforo za medijsko sceno, ki jo želi Turk v svojem političnem krogu vzpostaviti pri nas: lažni novinarji naj se borijo z resničnimi, potem pa bomo že videli, kdo bo zmagal. In prav ima, res imamo lažne novinarje. Zdaj čakamo samo še, da jim nekdo napiše alternativni etični kodeks pravic, v katerem se bo prvo načelo glasilo: »Išči laž in poročaj o njej« ali »Spoštovanje laži in pravice javnosti do lažne novice je prva dolžnost novinarja.«  Seveda mnogi sledijo temu kodeksu, čeprav še sploh ni sestavljen.

No, o tem govorimo, ko govorimo o zmotah Socialnih demokratov. Da v prizadevanju za »kulturo dialoga« potrebuješ racionalne akterje, ki ne bodo pleteničili o pravici do nekulture in lažnih novic. Ker potem je najmanj to res, da takšni pogovori o resnicoljubni komunikaciji res nimajo smisla.

Šarčeva nestrpnost do nestrpnosti: oglaševanje in sovražni govor

/ Boris Vezjak

V prispevku Telekom in njegovo oglaševanje v spornih medijih sem opisal smisel pobude okoli spornosti oglaševanja podjetij v državni lasti v političnih medijih, v katerih sta se sovraštveni in sovražni govor razpasla do neslutenih razsežnosti. Trajalo je debela dva meseca, da smo prišli do široke javne diskusije, pa še to bolj zaradi partikularnega odziva. Kaj dokazuje zadnji odziv predsednika vlade Marjana Šarca v javnem pismu, in v katerem si je premier za slovnično obliko nagovora izbral kar drugo osebo množine?

Šarec sovražni govor pismo

MMC RTV Slovenija o nekoliko preveč defenzivnem nastopu Šarca ob očitkih na svoj račun

Nori časi: odkrito zagovarjanje sovražnega govora

Predvsem na dejstvo, kako močno smo pogrešali jasne politične pozive proti sovraštvu in nestrpnosti v preteklih letih, celo desetletjih. Enega zelo redkih odločnih odzivov, ki s strani politika, v tem primeru celo premierja, niso ostali na prazni deklarativni ravni, ampak z ambicijo jasno opredelitve do ravnanj, glede na druge možne kontekste resda dovolj specifično usmerjenega v prakso oglaševanja, je pričakovano spremljalo grmenje vseh, ki pri nas ustvarjajo agonijo ihtavega zagovarjanja sovražnega govora. Seveda predvsem tistih, ki ga vehemento širijo ali podpirajo.

Bodimo odkriti: da imamo v Sloveniji spolitizirane medije, ki so neprikrito ustanovljeni, financirani ali sicer v funkciji strankarskih trobil, smo popolnoma izvrgli iz svojega kognitivnega mapiranja domače medijske krajine. Dovolili smo in desetletje negovali dominantni diskurz o medijih, ki te deli na leve in desne – čeprav omenjena ločnica nikoli ni bila »ontološko« točna. Biti politično ali ideološko usmerjen še zdaleč ne pomeni biti spolitiziran ali nastopati kot servis neke stranke. No, prav ta dihotomija je potem proizvedla odlično kuliso in postala »raison d’être« za dodatno politizacijo medijev, vse pod gesli uravnoteževanja, pluralizma in končno, kakor so temu dejali v mandatu 2004-2008, njihovega »sproščanja«.

Domen Savič (Državljan D) je s svojo akcijo, nato pa še vztrajanjem in ponavljajočimi apeli na koncu le dočakal tudi Šarčevo reakcijo. A žal tudi nadvse poenoten pogrom slovenske politične desnice in njenih pristašev, obtoženih širjenja laži, sovraštva in propagande. Že mogoče, da izjave na strani slovenske vlade Šarec ni spisal sam, saj je v besedišču mogoče najti formulacije, ki jih lahko zasnuje le kakšen pravnik ali filozof, toda njegov poziv k razmisleku podjetjem je po svojem bistvu benigen in nezavezujoč, v njem pa odpira ključno vprašanje družbeno odgovornega ravnanja podjetij – njihove oglaševalske podpore ksenofobiji, homofobiji, nestrpnosti in sovraštvu.

Ne gre za dobiček

Ključen je stavek, ki pravi, da je napačno zavračanje odgovornosti oglaševalca, kadar se ta skrije za argument, da se do vsebine medija ne želi opredeliti, hkrati pa v njem aktivno oglašuje. Takšni poduk bi že zdavnaj pričakovali od Slovenske oglaševalske zbornice in smešno je, da se sploh vzpostavlja na ravni dileme. No, seveda oglas vedno tudi je aktivna posredna podpora zapisanemu in mediju samemu. Ne samo, da odgovorni oglaševalci sledijo logiki družbeni odgovornosti, podpora npr. rasizmu ali sovražnemu govoru je nemudoma dojeta kot nekaj, kar uničuje dobro ime oglaševanega podjetja. V tem smislu je Šarčev poziv, sicer formuliran zelo filozofsko, z vidika ekonomike delovanja podjetij čisto odveč: »Ali želja po dobičku res upravičuje strpnost do nestrpnosti«?

Zakaj? Če pustimo ob strani, da pri državnih podjetjih niti ne gre nujno za željo po dobičku, saj omenjeni mediji morda niso najbolj ustrezna niša za njegovo kovanje, prej gre za neke vrste politično računico, s katero se vodstva teh podjetij ne želijo zameriti različnim političnim opcijam, je potemtakem poziv v striktnem smislu celo nesmiseln: oglaševanje v družbi nestrpnih v razvitih demokracijah proizvaja izgubo, ne dobiček. K takšnemu spoznanju Telekoma, denimo, nihče niti ne bi rabil pozivati, če bi v njem sedeli kompetentni ljudje.

Nevtralizacija kadrovske napake?

V nizu zapisov sem dokazoval, kako neverodostojen je predsednik vlade, kadar k sebi v kabinet povabi homofobnega in nestrpnega sekretarja. V prispevku Šarčev sekretar in dno Piranskega zaliva  pa opozoril, da bo zato v kateri koli svoji prihodnji obsodbi ksenofobije, rasizma in sovražnega govora že samo zaradi njega popolnoma neverodostojen. V tem smislu je Šarčeva izjava pozitivno presenečenje, ki je morda nastala ravno zato, da bi nevtralizirala neodpravljeno kadrovsko napako, imenovano dr. Damir Črnčec.

Prej citirani stavek o »upravičevanju strpnosti do nestrpnosti« pa je zanimiv tudi teoretsko: ne le zato, ker pojem upravičenja uporabljajo le filozofi in pravniki, temveč ker koncepcija »strpnosti do nestrpnosti« predpostavlja neko drugo, namreč »nestrpnosti do nestrpnosti«. Šarec se je z njo razglasil za vernika vanjo – in to ob številnih v preteklosti že dramatiziranih pozivih slovenskih desnih intelektualcev, da je z njo v temelju nekaj hudo narobe. Pa k sreči ni.

Legitimacije sovražnega govora

Odkriti politizaciji dela slovenskih medijev in končno tudi dela spolitiziranega novinarskega ceha, povsem neproblematizirani na več nivojih, končno tudi na ravni zloglasnega principa uravnoteževanja pri poročilih STA ali RTV Slovenija s polovično domovinsko pravico, saj se ob stališčih »levice« nenehno vštric in enakopravno omenja stališča »desnice«, se je vpričo neslutenega razraščanja homofobije, nestrpnosti in sovraštva pridružila še akademska elita.

Dr. Andraž Teršek, dr. Matej Avbelj, dr. Jurij Toplak in dr. Jernej Letnar Černič v svojem svarilu premierju, češ, da naj bolj pazi, »da ne bo sam prestopal meje svobodnega delovanja in izražanja, ki pritiče predsedniku vlade«, najprej tendenciozno očitajo, da zahteva prekinitev stikov med oglaševalci in mediji ter pritiska na prve, potem pa v imenu te svobode pokažejo, da stopnje razraščanja sovražnega govora zanje niso nobena posebna težava – bolj se čutijo poklicani zavarovati tiste, ki ga uporabljajo. Težko se je znebiti občutka, da se omenjeni zagovorniki svobode izražanja oglasijo zmerom, ko bi kdo želel obsoditi sovražni govor.

Zdaj, ko je to posredno storil predsednik in pokaral oglaševanje v (Janševih) medijih, kjer je sovraštvo dobilo svoj domicil, so takoj pohiteli, da mu v imenu iste svobode zažugajo. Kakšen paradoks: akademski zagovorniki svobode izražanja so torej zaskrbljeni, če nekdo posvari pred širitvijo sovražnega govora v naši družbi, ker to jemljejo za prekršek v svobodi izražanja! Še dlje od njih je šel za nekatere ikonični dr. Boštjan M. Zupančič, ki je v obrambi protagonistov sovraštva kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) navrgel, da sovražni govor pravno ne obstaja, kar lahko pomeni le, da ga ni mogoče preganjati. O tem, kako je sovražni govor pregonljivo dejanje in kakšna je sodna praksa ESČP, je med drugimi pisala npr. dr. Neža Kogovšek Šalamon.

BMZ sovražni govor ne obstaja tvit

Sovražni govor razglašen za pravno neobstoječega

Negativne bilance

Ne preseneča, da je s strani istih protagonistov sleherna pobuda pregona sovražnega govora, njegovega omejevanja ali sankcioniranja, razglašena za cenzuro in nezaslišan pritisk. V 20. letih boja proti sovražnemu govoru v Sloveniji beležimo negativno bilanco: del politične, medijske in akademske sfere nas prepričuje, da je ta lažen problem, da sovražnega govora ni, da sta obsodba ali pregon znamenje cenzure. Situacija še nikoli ni bila tako dramatično slaba. Še več, sovražni govor, nestrpnost in ksenofobija še nikoli niso bili v takšni meri normalizirani in sproti legitimizirani.

Pred 15. leti smo pisali in podpisovali peticije, da se sovražni govor širi iz parlamenta in kot kronska dokaza navajali Jelinčičev poziv k puškomitraljeznemu plesu z izbrisanimi in Ruparjevo pregledovanje mednožij poslank. Danes se vanj tudi vrača: Jelinčič se je tja vrnil kot poslanec, Rupar pa dokaj uspešno kandidira za župana Tržiča. Takratne manifestacije sovraštva se zdijo prav benigne proti sedanjim – in bistveno redkeje posajene od sodobnih domačih trendov.

Končno pa je silno simptomatično opazovati ne zgolj poskuse levodesnega uravnoteževanja diskusij o sovražnem govoru, v katerega se zatekajo nacionalni mediji, ampak tudi njihovo klasično uvodno novinarsko pojasnilo v razpravo o tem, običajno, in tudi tokrat, ubrano nekako takole: »Na družbenih omrežjih se je razvila razprava«, ki ji, v tem primeru, sledi omemba zgodbe o oglaševanju javnih podjetij in sovražnem govoru. Cvetober domačih novinarjev, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, znova ni bil sposoben sam vzpostaviti javne diskusije o tem – ampak je moral počakati, da ga v to prisilijo uporabniki tviterja in facebooka.

BMZ altright sovražni govor spletno oko

BMZ in njegova podpora alt-right: simptomalno se napadi na tiste, ki opozarjajo na sovražni govor, kar vrstijo

Druga priložnost kot lažni humanizem: zakaj je pismo Šarčevih poslancev groteskno

/ Boris Vezjak

Poslanska skupina Liste Marjana Šarca se je z javnim pismom postavila v bran novemu ksenofobnemu državnemu sekretarju v kabinetu svojega strankarskega šefa in predsednika vlade.

S tem so ponovili njegovo gesto in zaigrali na karto odpuščanja, nekoga v slogu »Obsojam, vendar naj se Damirju Črnčecu oprosti«. Ne samo, da načelna obsodba nestrpnosti in netenja sovraštva, čemur so menda vedno bili in tudi v prihodnje bodo zavezani, s tem ni dobila konkretne opredelitve, zapletla se je v sumljiv klišejski alibi, da je treba človeku ponuditi še drugo priložnost:

»Vsak od nas si zasluži drugo priložnost. Bolj pomembno se nam zdi, da si ljudje znamo/znajo nastaviti ogledalo, priznati napako in v svojih prihodnjih dejanjih iz dneva v dan dokazovati, da mislimo/mislijo resno.«

Pomislijo torej, koliko je vreden ta argument zavrnitve zahteve, da bi moral Šarec svojega sekretarja razrešiti, ko se zdaj zdi, da s ponujanjem druge priložnosti želi Črnčeca obraniti?

Črnčec druga priložnost tvit

MMC RTV Slovenija o poslanskem pismu

Golobičeva »druga priložnost«

Doslej sem o primeru predsednikovega državnega sekretarja pisal v prispevkih Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade? in Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju. No, zdaj so Šarčevi poslanci, hote ali nehote, v svoji gesti ponovili doslej najbrž najbolj znamenito podporo kakemu politiku, ki jo je predsednik Danilo Türk ponudil ministru Gregorju Golobiču junija 2009. Naj spomnim: takrat je minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo novinarki zamolčal svoj 10 odstotni delež v podjetju Ultra, kar je ob ustreznem dolgotrajnem medijskem pogromu na koncu izjemno škodovalo njemu in stranki Zares, ki jo vodil. Iz primerjave med postopanjem tedanjega predsednika republike in sedanjih poslancev LMŠ pa se lahko naučimo nečesa zelo bistvenega, celo ključnega Kaj je namreč dejal Türk? Tole:

Hkrati je poudaril, da je “treba človeku, ki je naredil napako in jo priznal, dati drugo priložnost, ki pa je tudi zadnja”.

In res nemudoma opazimo razliko: če je Golobič svoje dejanje obžaloval z besedami »To je bila napaka, za katero se opravičujem in jo obžalujem«, pri Črnčecu nismo zasledili nobene trohice obžalovanja. Še več, kot poudarjajo na MMC RTV Slovenija danes, sekretar še dalje »vztraja pri svoji retoriki«, saj svojih spornih zapisov ni umaknil. Za nameček se za svoje netenje sovraštva in nestrpnosti niti slučajno ni opravičil.

Ampak če je predsednik Türk kasneje postal v Janševih medijih nadvse grajana in smešena tarča, ker je ponujal drugo priložnost človeku, ki se je opravičil, tega prejkone ti ne bodo ponovili, ker se s Črnčecem idejno strinjajo – saj sami netijo nestrpnost in sovraštvo. Morda bi se ob njegovem opravičilu celo zgražali.

Golobič Turk druga priložnost mmc

Nekdanji predsednik republike in njegova ponujena druga priložnost

Črnčeceva »druga priložnost«

Gesto poslancev LMŠ potemtakem smemo razumeti kot neiskreno, kot zgolj obrambo dejanje v podporo premieru. Dajati drugo priložnost nekomu, ker si jo zasluži, neizbežno implicira, da je oseba svoje dejanje poprej iskreno obžalovala in je smiselno. Noben najmanjši indic ne obstaja, da se je to zgodilo. Zato je zaupati nekomu, ki ničesar ne obžaluje, grotesken račun brez krčmarja.

In še ena težava se skriva v paralelizmu obeh sicer zelo različnih primerov: pri Golobiču njegovo dejanje zamolčanja ali laganja ni bilo usmerjeno v nikogar drugega in je škodovalo predvsem njemu in njegovi stranki. Pri Črnčecu je povzročanje škodo neposredno obrnjeno proti vladajoči stranki in predsedniku vlade, nikakor pa ne v njega samega: zato je še bolj neverjetno, da ga šef vlade ne želi umakniti. Njegov državni sekretar je tu postal absolutni zmagovalec: ker nimamo niti najmanjšega razloga verjeti, da se je kar čez noč odpovedal svoji nestrpnosti, ksenofobiji, homofobiji in rasističnim idejam, saj za nameček ni niti umaknil spornih zapisov, bo na koncu obdržal oboje: svoje stare nestrpne ideje in službo.

V tem smislu druge priložnosti sploh ne potrebuje, ker je ob prvi prejel in ohranil vse. Ob tolikšni umsko abotni obravnavi poslancev utegne zato edino ključno vprašanje nekoč postati, ali si drugo priložnost ob vseh napakah zaslužita Šarec in njegova stranka.

Več:

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

Predsednik vlade, ki bi zavezal jezik svojemu sekretarju

Pesniški surplus:

Jana Kolarič

TRAPASTO PISMO ŠARČEVIH POSLANCEV, sonet

Od Šarčevih lahko smo brali pismo:
»Kar naj postane Črnčec kurja stvarnost,
on namreč velik je ekspert za varnost.
In v LMŠ-ju zamerljivi nismo,

je blizu nam krščanski socializem.
Politično to kaže našo prožnost:
možaku drugo dajemo priložnost.
Če smo za Črnca, to že ni rasizem!«

Možakar (v srcu črn) se smeje zvito:
brez vseh ovir priplezal je h koritu.
Imel bo stare misli, novo službo!

Četudi ga del ljudstva je napičil,
žaljivk ni zbrisal, ni se opravičil …
Kako verjel boš, človek, v takšno družbo?!

Zakaj je novi državni sekretar Damir Črnčec simptom Šarčeve vlade?

/ Boris Vezjak

Eden najopaznejših in najbolj lojalnih dolgoletnih Janševih podanikov, nekoč direktor Sove in njegov borec za osvoboditev iz zapora na Dobu, se je skozi zadnja vrata uspel prebiti naravnost v kabinet predsednika vlade Marjana Šarca. Podatek je priplaval na plano včeraj, nekako sramežljivo, šele in tik po imenovanju nove vlade. In res, postavitev dr. Damirja Črnčeca na mesto državnega sekretarja in tesnega sodelavca je skoraj tako, kakor da bi se tam znašla Anton Krkovič ali Darko Njavro. Zakaj je takšna izbira škandalozna in zakaj je obenem simptom te vlade?

Čeprav sta se z Janšo okoli leta 2016 sporekla, so njuni pogledi ostali enotni: oba verjameta v retoriko sovražnosti, oba permanentno hujskata proti beguncem, obema ni težko izvajati pritlehnega sovražnega govora in graditi svojih pozicij na sejanju strahu, nestrpnosti in igrati na karto ogroženosti slovenstva ali Evrope. Še huje je, skoraj nepredstavljivo je Črnčec v tem celo boljši od Janše. Že hipen kratek pregled njegove dnevne produkcije na družbenih omrežjih pokaže, da se je Šarec odločil za morda enega trenutno največjih in najbolj produktivnih netilcev sovraštva.

Črnčec deportacija

Avtorjev račun in tvit, prilepljen na začetek že od 19. septembra 2016: edina rešitev za begunce je deportacija

Kaj zagovarja Črnčec?

Še nedavnemu dekanu Fakultete za državne in evropske študije, dokler ni prišel v konflikt še z njenim lastnikom, omnipotentnim dr. Petrom Jambrekom, ne težko takole zagovarjati nove varnostne politike Šarčeve leve vlade do beguncev: »Spokajte! Deportacija je edino zdravilo! To je sporočilo za nezakonite migrante, ki danes protestirajo v LJ!«

Črnčec vedno in povsod vneto zagovarja tako imenovano ničelno toleranco do beguncev: v Sloveniji ne bo miru, dokler ne bomo izgnali poslednjega migranta. Le nekaj dni nazaj je z veliko vnemo pritegnil ministrici za notranje zadeve v njenem pogromu proti nevladnikom, konkretno proti Pravnoinformacijskemu centru (PIC). Črnčec, kot običajno, ne razmišlja preveč o svojih ponujenih rešitvah: »Nezaslišana svinjarija! Za začetek jim je potrebno takoj ukiniti vse financiranje iz javnih sredstev.«

Da je resnica obratna in bi morali podpreti prizadevanja PIC-a pred avtokratskimi pritiski vlade in še zlasti notranje ministrice, ki bi lahko zlahka delovala tudi v sestavi Janševe oblasti, najbrž ne bo zanimalo novega notranjega ministra, ki je pri Črnčecu magistriral. Takšen tandem v okolici Šarca je nesporno obetavna kombinacija.

Islamofobija kot varnostna agenda

Na sovražni govor sem novopečenega državnega sekreterja sem sproti opozarjal, recimo v zapisih Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce, Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo, Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope in Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec.

Ampak najti bi se moral takšen, ki bi analiziral njegovo ekstremno islamofobijo na dnevni ravni – kar na takšni jo tudi izvaja. Imeli bi res veliko dela. V njih se Črnčec vedno znova ukvarja s prihodnostjo Evrope, ki je »žrtev agresije, invazije, sodobne oblike turških vpadov, katerih namen je islamizacija, arabizacija in šeriatizacija.«

Begunci nas bodo vsak hip okupirali, nad nami se izvaja »novodobna invazija«, vsak hip bodo uničeni naša država, družba, vrednote, domovina. V enem izmed tvitov Črnčec opozarja, da vodja islamske skupnosti v Sloveniji, g. Porić, že uri samomorilce.

Ko ga ljubijo slovenski mediji

Na njegove izpade se je lani odzval tudi Svet za odziv na sovražni govor. Eden od razlogov, zakaj ta več ne deluje, je popolna medijska blokada in s tem popolna nemoč, da bi opravljal svoje delo v javnem prostoru. Ironično, če pomislim, da se o sovražnem govoru kot sovražnem govoru pogovarjamo že na dnevni ravni.

V analizirani kolumni Črnčec begunce in muslimanske (ali arabske) priseljence v Evropi primerja z rakom, s katerim smo okuženi, muslimane pa opiše z vrsto nestrpnih stereotipov: Okužili so nas z rakom, zasejali so rakaste celice po celotni Evropi. Kaj drugega je to kot uvoz milijonov neizobraženih mladih moških, ki ne spoštujejo ničesar, na čemer temelji naša družba. Moških, v čigar kulturi je, da ne spoštujejo žena. Moških, ki niso navajeni delati. Arabec, ki bo delal 40 let v avtomobilski tovarni na Bavarskem, je film, ki ga ni in ga ne bomo videli. Zakaj so nas sploh okužili s tem rakom? Komu je to v interesu in koliko je dobil za to plačano?

V »ambrožičslokarurbaslesjakstepišnikovskem« svetu domače medijske (ne)odgovornosti, če naštejem pet največjih, so mediji tako rekoč Črnčeca soustvarjali. V nekaterih je bil vedno reden gost, še zlasti na POP TV in še zlasti pri Urošu Slaku. V prispevku Kako stimulirati akterje sovražnega govora: primer Črnčec sem zato med drugim pribeležil samo izjavo Sveta in njeno medijsko recepcijo:

A to je le del težave. 21. marca 2017, torej pred petimi dnevi, je Svet za odziv na sovražni in diskriminatorni govor, čigar član sem, medijem in javnosti posredoval svoje stališče o zadnjih primerih, ki jih je zaznal v javnem diskurzu.

Med tremi je navedel tudi primer sovražnega govora dr. Črnčeca. Zadnjega poročila Sveta sta se dotaknila le STA in deloma Večer – a noben med njima ni izrecno omenil avtorja. Ostalih odzivov ni bilo – velja za vse glavne medije v državi.

V prvem primeru slovenske tiskovne agencije je sledila nenavadna novinarska redukcija na zgolj en primer od treh naštetih, na analizo govora v zakonu o tujcih, v drugem gre za vest v vesti: Kristina Božič omeni njegov obstoj ob uradnem obisku komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope Nilsa Muižnieksa v Sloveniji.

So se pa na Svet za odziv na sovražni govor, dovolj cinično in pomenljivo, s pogromom in diskreditiranjem, odzvali Janševi mediji – in na ta cinični paradoks, da v javnem prostoru ob pasivnosti množičnih medijev in aktivnosti političnih prihaja do tovrstnega končnega rezultata v »seštevku«, sem že večkrat posvaril. Ne le Janševi, odzval se je tudi avtor sam in odkrival, pač v svojem slogu in po novem verjetno tudi slogu nove leve vlade, Soroševe plačance in napad na našo Ustavo.

Črnčec MI

Ko analize Sveta za odziv na sovražni govor prebirajo le sami analizirani avtorji

Črnčec kot simptom neiskrenosti zavračanja politike sovraštva

Končno pa je novi Šarčev sekretar s svojo hujskaško in protiislamsko agendo simptom te vlade, ki je nastala na podlagi dogovorjenega zavračanja Janševe sovražne politike, kar je omogočilo, da premočni zmagovalec volitev ni mogel sestaviti svoje, s čimer smo se izognili neposredni orbanizaciji.

Podobno kot se še ne zavedamo fatalnosti kastrirane leve politike, ki dejansko ne želi zares napovedati vojne sovraštvu in nestrpnosti, se tudi ne moči, ki jo ob tem sprožajo s hujskaštvom in prezirom do Drugega pregneteni Janševi politični mediji. Preprosto se je fenomene psihopolitike sovraštva na domači sceni nenehno podcenjevalo.

V tem smislu je domača kvali-levica ali leva sredina izumila novo čarobno formulo ustavljanja Janše: če se združi proti njemu, je fragmentirana manjšina lahko močnejša od siceršnjega dominantnega zmagovalca volitev. To je zame dokaz oportunosti levoliberalnih strank: ne morem se znebiti občutka, da jih je večina zavračala sodelovanje z Janšo iz računice, ne iz prepričanja. To se kaže v tem, da so argumenti proti koaliciji z njim bili artikulirani silno šibko in neprepoznavno, v glavnem so se, redko izrečeni, vrteli okoli očitka, da je Janša nestrpen in sovražen partner in včasih še, da jaha na valu izključevanja in nestrpnosti do ranljivih skupin.

Seveda ne želim reči, da taka drža ni upravičena, temveč da so v konstelaciji, ko bi v vsakem primeru prišli v vlado, pri nekaterih strankah raje izbrali pot, kjer bodo ob prihodu v vladajočo koalicijo za nameček izpadli – ampak le izpadli – boljši in moralnejši. In res jim je včeraj z imenovanjem vlade uspelo. Glas proti Janši je bil zato bolj glas iz kalkulacije, ne iz prepričanja o nevarnem diskurzu diskreditacij, nestrpnosti in sovraštva na vse strani. Za nameček je bila za Šarčevo paleto strank v koaliciji to tudi oportunejša izbira: kdor bi koketiral s prvakom SDS, bi tvegal notranje spore v svoji stranki.

Črnčec v kabinetu predsednika vlade je najčistejši dokaz, da ta vlada ne misli resno z zavračanjem tistega, na čemer gradi Janša.

Več:

Fikcijski potencial pomnjenja: kako muslimani v Sloveniji že urijo samomorilce

Protibegunska psihoza: Turki napadajo, ponosni potomci branijo

Grandstrategija za begunskim valom: poskus osvojitve Evrope

Sovraštvo Slovencev do beguncev: zelo kratek vodič

Burkini in domača psihopolitika gnusa

/ Boris Vezjak

Kako doseči, za svoje ozke politične potrebe seveda, da bodo ljudje postali ksenofobni, nestrpni, rasistični in sovražni, kar bo v končni fazi pripeljalo do želenega učinka, npr. tudi odličnega rezultata na volitvah in mentalno postrojene in predane volilne baze? Najbrž temeljno vprašanje vseh velemojstrov psihopolitičnih taktik, ki so svoje moči v Sloveniji že dolgo nazaj združili z ekipami sebi lojalnih strankarskih novinarjev, nevrednih tega imena.

Zastavek je že desetletja jasen, žal s strani javnomnenjskih voditeljev in medijev skoraj nikoli prepoznan kot takšen v polnem obsegu: s psihopolitiko paranoje, sovraštva in teorij zarot pregneteš prepričanja čim večjega števila ljudi in potem z njim krmariš po svoje. Domače okolje nam nudi, zdaj se ponavljam, odlične zglede za analizo načrtne politične propagande, ki se je odločila s pomočjo čustvenih manipulacij in preverjenih načel psihologije množic ukrojiti epistemsko stanje državljank in državljanov po svoji začrtani meri.

Varuhi nacije pred izločki

Za začetek rabiš sovražnika. Ni pomembna količina, lahko je en samcat, lahko je tudi odsoten. Običajno je propagandna tehnologija klasične ksenofobije silno preprosta v svoji ideji: med ljudmi je treba permanentno zbujati negativna čustva do domnevno ogrožujočega Drugega, predvsem strah in jezo, jih spretno usmerjati v sovraštvo in se razglasiti za prinašalca rešitev ali vsaj obrambni zid pred vdorom njegove kulture, življenjskih navad in njega samega: torej za varuha meje, nacije, jezika, čistosti krvi in rase, končno pa apelirati nase kot zavedne Slovence in kristjane.

V prispevku z naslovom Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika sem poskušal v kratkem nakazati, da igra v takšni tehniki pomembno igro fantazmatika, znotraj katere se vzpostavlja razumevanje Drugega kot nevarnega in vrednega izključitve že na ravni njegove telesnosti. Kot tistega, ki je kužen in kot takšen ogroža naše življenje.

Zgodba o osamljeni kopalki v Termah Vivat v burkiniju je bila kot samcat in individualni primer dovolj za mobilizacijo iracionalnega strahu pred kopališčno arabsko obiskovalko. Kužnost je običajno povezana z vprašanjem higieničnosti, a ne nujno. Iz elementarnih čustvenih manipulacij proti beguncem v letu 2015 se bomo spomnili poudarkov in naslovov, kako begunci na svoji poti v lepše življenju »svinjajo« v okolju, za sabo puščajo vse vrste odpadkov, končno pa tudi svoje izločke.

Burkini novinarstvo kot podzvrst

Higiensko vprašanje so z lahkoto uporabili tudi preostali množični mediji, saj se senzacionalistična retorika imenitno ujame z dramatizacijsko nalogo tabloidnosti. Naj spomnim na primer beguncev v Zavrču in tamkajšnjega župana, čigar izjavo so kasneje strnili v izrazito hujskaški in z negativnimi ekspresivni izrazi nabit prispevek v Slovenskih novicah z naslovom »Tam, kjer so stali, tam so scali. Kjer so ležali, tam so srali«. Kar je bil sicer točen citat.

Nova zgodba glede burkinija in kopalne mode v bazenu v Domžalah zato ni le nedolžno paparaci novinarstvo, tudi ne njegova podzvrst in nekakšno »burkini politično novinarstvo«, kje je treba Drugega preprosto odstraniti na podlagi »naših« pravil življenja in ravnanja na javnem prostoru. Ali kot so svojo razočaranost zapisali pri Janševih:

»In so zahtevali, naj se odstrani, kar pa ni hotela storiti. Češ ima enako pravico do kopanja kot ostali. Očitno tudi redarska služba ni ukrepala.«

demokracija burkini domžale

Demokracija na preži: modri burkini v Domžalah

Ne, s takim pristopom bi spregledali element novega čustva, ki na ta način vdira v psihopolitiko propagande: ne jeza, tudi ne strah, Drugi se nam dejansko gnusi. V primeru burkinija je gnus kot čustvo vpisano v samo možnost kontakta z drugim, ki tokrat ni čisto neposreden telesni kontakt, temveč se dogaja v skupnem mediju – v vodi javnega kopališča.

Naše in vaše gnojne bule

Ksenofobija je torej zreducirana na grozljivost Drugega, kolikor se nam ta gnusi in predstavlja za nas realno nevarnost – skozi možnost nekakšne okužbe. Voda v bazenu suspendira klasična čutila, skozi katera prihaja gnus največkrat do nas: predvsem vonj, videz in dotik. Glede njih se lahko zavarujemo, bolj ali manj uspešno. Na javnih kopališčih pa nam ni pomoči.

Ko je direktor Term Vivat izrekel bogokletno misel, da je burkini celo bistveno bolj higieničen od kopanja brez oblačil, kjer se »naša« koža lušči in smo podvrženi telesnim »smetem« drugih, odpadlim dlakam, kurjim očesom, zagnojenim bulam in drugim telesnim ranam, najbrž ni pomislil, da takšna racionalizacija okoli higieničnosti ne bo imela nobenega retoričnega učinka. Že res, da se številnim kopališča gnusijo, toda kulturno Drugi je gnusen zato, ker preprosto ni eden izmed nas, ker je končno nezamenljivo umazan, tudi če odloži burkini. Ni ga čez našo domačo dlako, kurje oko ali gnojno bulo. Gorje pa, če ne pripadajo nam!

Gnus in grožnja čistosti

William Ian Miller je v svoji knjigi z naslovom »Anatomija gnusa« naštel vrsto paradoksov v naši avtopercepciji tega občutka, običajno povezanega s kožo ali izločki, ki se prebijajo skozi telesne odprtine; tiste, ki so že po sebi večkrat razglašene za umazane in predmet religioznih ali »ideoloških« kategorizacij.

A pomembno je tole: gnus je ob jezi, strahu in sovraštvu izjemno učinkovita emocija psihopolitične propagande, ker mu je lastna intenzivna senzorična izkušnja. Z njegovo pomočjo se zdita občutka ogroženosti in nevarnosti pred Drugim bolj neposredno upravičena in pristna.

Po drugi strani ravno gnus evocira tako značilen resentiment rasista, da mora ohraniti svojo čistost. Kadar je ta ogrožena, se bržkone čutimo še dodatno ogrožene in smo pripravljeni storiti še več proti elementu tujosti. Vse to so razlogi, zaradi katerih nam Janševi mediji strežejo navidezno neznatne zgodbe o kopalni modi. Zato, ker so po svojem psihopropagandnem potencialu lahko tako učinkovite.

Higiena zavijanja solate v medij

Končno pa lahko, kot je istočasno nakazal prvak SDS, higieničnost zadeva tudi same medije. Časopis Večer je recimo povsem zdravstveno neprimeren za zavijanje solate, je tvitnil in hkrati sebe še retvitnil. Zanj značilno medijsko sovraštvo v cinični in sarkastični obleki.

jj večer higiena solata

Janšev tvit in retvit samega sebe: nehigieničnost Večera

Več:

Kužnost Drugega: “rjuharice” in ksenofobna politična fantazmatika

Begunci, ki ščijejo in serjejo

Jakov Fak: med ksenofobijo ljudi in nestrpnostjo novinarjev

/ Boris Vezjak

Biatlonec Jakov Fak si ne bo premislil, na olimpijskih igrah ne bo nosil slovenske zastave. Njegova odločitev, da zavrne povabilo, je močno pretresla slovensko javnost in sprožila številne polemike o slovenski ksenofobni mentaliteti. Oziroma tem, kar so člani Olimpijskega komiteja Slovenije v svojem javnem pismu označili za »primitivizem in zaplankanost«:

Odločitev Jakova Faka, ki je zaradi negativnih odzivov v javnosti odstopil od kandidature za nosilca slovenske zastave na otvoritvi olimpijskih iger v Pjongčangu, je med Slovenci dobre volje in svetovnega nazora povzročila pravi vihar. Zdi se, da smo v reakciji na primitivizem in zaplankanost, nato s konsenzom, izrazili vso podporo biatloncu, ki bo na enem največjih globalnih dogodkov v letu 2018 zastopal barve Slovenije.

Jakov Fak se vsem, ki mu izražate podporo, ga pozivate in prosite naj si vendarle premisli, iskreno zahvaljuje. Žal svoje odločitve ne bo spremenil. To je potrebno spoštovati. V tem trenutku je nujno športniku zagotoviti mir in osredotočenost na treninge, saj je v zaključni fazi priprav za olimpijske igre v Pjongčangu.

Nacionalizem v športu

Sem med tistimi, ki ravno v takem spoznanju vidijo hvalevreden rezultat znotraj zelo nehvalevrednega vzorca obnašanja. Zakaj? Ker se dejansko redko zgodi, da se v slovenski družbi o lastni ksenofobiji, nestrpnosti in sovraštvu sploh pogovarjamo – kajti ob izbrisanih, LGBT skupnosti, beguncih, muslimanih, Judih se tako rekoč ne moremo, ne da bi pomemben del politike in državljanov preprosto »mislil drugače« in nevtraliziral učinke razprave.

Fak je zato postal točka, kjer celo najbolj vztrajni netilci sovraštva, skupaj z npr. predstavniki desnice in njene politike, niso pripravljeni reči, da ne bi smel nositi zastave; kakor da bi potrebovali primer iz športa ter slovenskega športnika z imenitnim znanjem slovenskega jezika, da bi končno znali to ugotoviti. Kakor da bi potrebovali neko neideološko, politike izpraznjeno sfero življenja, morda vsaj pretežno, kjer je primitivni in zaplankani množici, če uporabim zgornji izraz olimpijskih funkcionarjev, lažje dopovedati, da je s ksenofobijo z netolerantnimi in nacionalističnimi vzgibi vred nekaj hudo narobe, kajti ob beguncih jim tega ne bomo mogli. Ali jim bomo bistveno težje.

Fak Delo intervju umik razlog 24ur 27.1.18

24ur.com in prispevek o razlogih za umik

Ksenofobija in konsenz

Nobenega dvoma ni, da je v strukturnem smislu ksenofobija do Hrvatov, ki je v temelju predsodkov do biatlonca Faka, povsem enaka kot v vseh drugih naštetih primerih. A smo se vsaj v primeru biatlonca očitno bolj strinjali in našli konsenz v obsodbi, kot bi ga pri kakšnem drugem izključenem Drugem,  v katerega projiciramo svoje strahove. Malce paradoksalno nas je torej uspel zbližati in poenotiti v boju proti nestrpnosti, kar je že skoraj zgodovinski dosežek. Vendarle v tej zgodbi ni vse tako rožnato.

Slaba novica za iskalce sovraštva v celoti je bila, da ga ni bilo zaznati v neizmernih količinah. Še več, ker športnik ni želel navesti materialne evidence za svojo odločitev, ni povsem jasno, na katere spletne komentarje je pri tem meril.

A tudi če jih ni, si jih zlahka predstavljamo. Sam sem jih našel kar nekaj po izbruhu afere, takšne torej, ki post festum pritrjujejo nacionalistični ksenofobiji sicer predvidljivega spletnega komentariata:

Fak komentarji post 1

Fak komentarji post 2

Nekaj prepoznavnih komentarjev: 24ur.com in MMC RTV SLO

Fak news

Toliko o tistih, predvsem na politični desnici, ki so želeli obstoj komentarjev zanikati in Faku pripisati neresnicoljubnost ali vsaj posredno namigovati, da ima prebujno domišljijo, morda neke druge razloge. Dr. Matevž Tomšič je, skupaj z Janezom Janšo, pomislil celo na nekakšne »fake news«, ne »Fak news«.

Še bolj zanimivi so bili odzivi, da bi moral pokazati manj občutljivosti in preprosto računati z domačo spletno folkloristiko, v skladu s katero so določene doze sovražnega govora v naši imenitni državi itak normalizirane in razložljive s trolanjem. Zaradi česar je biatlonec preprosto menda čisto medijsko nepismen.

Janša Tomšič Fak

Tomšič in Janša o “fake news” zaroti levice

Kaj pa novinarji?

Najbolj pa me je osupnilo dejstvo, da so mediji povsem spregledali močnejšega od dveh razlogov za Fakovo odločitev, da zavrne podeljeno možnost nošenja zastave.

V sobotnem prispevku v dnevniku POP TV, podobno tudi v današnjem Delu, lahko z nekaj presenetljivimi težavami sploh najdemo integralno stališče sicer v molk zavitega športnika, saj smo v medijskih poročilih prejkone bili deležni le fragmentov in izpeljanih novinarskih interpretacij. Naj jo citiram po Delu v celoti:

»V veliko čast mi je bilo, ko so me v OKS povabili kot kandidata za zastavonošo. Do zdaj sem se na sleherni tekmi za Slovenijo trudil po najboljših močeh, se veselil uspehov, poskušal izboljšati dosežke, ko mi ni šlo,« je poudaril ob svoji odločitvi in jo nato obrazložil:

»Očitno nekateri menijo, da nisem primeren za to častno vlogo, ker nisem tu rojen. Po rodu sem Hrvat in tega ne bom zanikal, a hkrati prav ponosno nastopam za Slovenijo. Razočaran sem bil ob branju nekaterih klepetalnic na spletu, čeprav vem, da to ni merodajno mnenje ljudstva. Ko pa so me poklicali iz športnega časnika in me spraševali, češ ali se počutim sposoben za to vlogo ter za koga bi navijal med Slovenijo in Hrvaško, se nisem hotel več izpostavljati in morda še sodelovati v arbitražnem sporu. Tudi družino želim obvarovati nevšečnosti. Res mi je žal, toda če sem komu kamen spotike, se raje umaknem.«

Sodelovanje v arbitražnem sporazumu

Fakova izjava nam daje slutiti, da spletne klepetalnice niso bile zadostni razlog za njegovo odločitev po umiku – v resnici omenja kar svoje intenzivno zavedanje, da te ne morejo biti dober kriterij za presojo mnenja večine. V medijskih reciklažah zgodbe manj navzoč poudarek zadeva v resnici vlogo medijev – konkretneje »športni časnik«. In teh pri nas res ni veliko.

Biatlonec torej kot razlog svoje odločitve in dogodek, ki je sodu izbil dno, navaja klice in nestrpna vprašanja novinarjev, sploh v kontekstu sosedskih prerekanj okoli meje in arbitraže. Res se mi zdi precej nenavadno, da se je dosedanja javna razprava v celoti zgostila le okoli odgovornosti anonimnih in neopredeljivih posameznikov s spleta, medtem ko novinarji prsta niso znali niti za hip usmeriti proti sebi. Navzlic dejstvu, da je bil v tem segmentu, kar se opisa tiče, bolj določen.

Zato bom provokativno na koncu zapisal tole: kaj pa, če se je Fak odpovedal ugledni vlogi na olimpijskih igrah (tudi) zaradi preveč ksenofobnih in nestrpnih novinarjev? Kaj bi se moralo zgoditi, da bi nam mediji v svojih poročilih to znali povedati?