O učinkovitosti neke replike: Nataša Pirc Musar bi kot predsednica odlikovala Logarja

Kandidatka za predsednico, ki ji pred drugim krogom volitev kaže bolje kot protikandidatu, je na soočenju RTV Slovenija pokazala nekaj svoje retorične bravuroznosti v trenutku, ko je poskušal Anže Logar plehko zaigrati na karto Pahorjevega zaščitnega znaka – nenehnega sklicevanja na pomen in težo dialoga v družbi. Mimikretično držo maskirnega dialogizma, kot mu pravim in jo je Logar v svoji retoriki spretno prekopiral od sedanjega predsednika, je Nataša Pirc Musar učinkovito ustavila.

Njena replika se je prebila v naslovje spletnih medijev in začela figurirati kot eden najbolj zanimivih trenutkov soočenja. Poglejmo si njuno izmenjavo besed, nato pa analizirajmo, zakaj je bila tako učinkovita:

Logar: »Moja celotna pot, pa tudi tisti, ki me poznajo, vam bodo znali povedati, da sem vedno opozoril na zdrse in slabe besede oziroma nestrpne besede. Res, morate mi verjeti, težko prenesem ta oster dialog, ki se je zdaj zažrl v slovensko politiko in bom naredil vse, kar je v moji moči, da do tega ne pride in to je bil tudi eden od razlogov, da sem se odločil kandidirati za predsednika republike, ker iz te funkcije bistveno lažje vplivaš na to, da se pomiri …«

Pirc Musarjeva: »A se lahko samo malce pošalim? Če vam bo to uspelo tudi znotraj vaše stranke, gospod Anže Logar, vam bom tudi jaz kot predsednica republike podelila odlikovanje.«

Logar: »A se lahko ne pošalim? Ne bo treba, ker bom kot predsednik republike z vsemi predsedniki ravnal enako.«

Pirc Musarjeva: »Če ne boste predsednik, bi si želela, da boste znotraj stranke zastavili to svojo moralno avtoriteto. Namreč, ta polarizacija znotraj slovenske družbe je odgovornost politike in je odgovornost tudi vaše stranke.«

Logar: »Vseh strank.«

Tri sporočila v eni povedi

Izhodiščna tema, boj proti politično dirigiranemu sovraštvu in toksičnosti besed, v katerih pri nas nesporno kraljuje Logarjev šef, pa še to v stranki, v kateri sam, čeprav nam tega mediji sploh ne želijo jasno skomunicirati, zaseda vlogo aktualnega predsednika njenega Sveta, je prišla kot naročena; v nevarnost se je spravil s tem, ko se je neprepričljivo pohvalil, da je vedno aktivno opozarjal na nestrpne besede. Seveda se javnost ne spomni prav nobenega primera, ko bi se v dolgih letih zares izpostavil s kritiko sovraštvenega in sovražnega govora, še najmanj na način, da bi kritiziral strankarske kolege.

Čisto mogoče je, da je kaj takšnega storil interno, na kar je poprej namignil z omembo, da že 23 let opozarja na iste stvari »znotraj posameznega kroga«, kar pač ni dovolj za tolikšno kategorično samohvalo. Ko je Pirc Musar v šali opozorila, da mu bo kot predsednica podelila odlikovanje, če bo kritiko izpeljal znotraj svoje stranke, je s tem v enem zamahu znotraj kratkega stavka signalizirala tri pomembna sporočila.

Prvo sporočilo je preprosto opozorilo, da je Logar strankarski človek. V fazi kampanje je igrala na karto neodvisne kandidatke, podobno kot konkurent, ki pa je vse kaj drugega, zato je razgaljanje njegove hipokritičnosti postala ena glavnih deviz za končno zmago.

Drugo sporočilo posredno opozarja na že omenjeno neverodostojnost Logarjeve trditve. Ni namreč res, čeprav želi prikriti možen dvom z emfatičnim sklicevanjem, da je (»Res, morate mi verjeti«), da bi doslej njegovo apeliranje k strpnosti dajalo kakšne sadove znotraj matične stranke. Če se je že trudil, te trditve Pirc Musar sicer ni problematizirala, se je neuspešno.

Tretje sporočilo je bilo piarovsko briljantno, čeprav bi se komu zazdelo preveč drzno: o svoji predsedniški funkciji ni več hipotetizirala, ampak je, varno skrita za »disclaimer« o šali, svoj prihodnji položaj konstatirala. Nič več »če bom predsednica«, ampak »ko bom predsednica«. S tem je gledalkam in gledalcem oddaje dovolj neagresivno sugerirala, da je zmagovalec že določen in da je njen sogovorec poraženec v tekmi.

V seštevku je tako v eni povedi Logarja kolosalno deplasirala: povedala je, da je strankarski človek, da je glede boja proti nestrpnosti najmanj neuspešen, v najslabšem primeru pa mu ni verjeti, obenem pa ga ponižala s tem, da ga je razglasila za poraženca predsedniških volitev, ki ga bo nagradila.

Logarjeva reakcija

Ta se je sicer odzval bliskovito, ko je začutil, da je konkurentki uspela verbalna bravura. Njegov »A se lahko ne pošalim? Ne bo treba, ker bom kot predsednik republike z vsemi predsedniki ravnal enako.« je zvenel semantično manj razumljivo. V želji, da bi reagiral hitro in uspešno, je zelo verjetno želel povedati, da bo on predsednik, ne ona, ker je presodil, da mora tej možnosti urgentno oporekati, saj je bila sugestija konkurentke nevarno močna. Da bo z vsemi predsedniki ravnal enako, pa se, če ne gre za lapsus, razume kot relativizacija – domnevamo lahko, da je želel povedati, da bo zahteval strpnost od vseh predsednikov strank, ne zgolj od svojega.

S tem, ko je zašel v relativizacijo o vseh predsednikih, je nerodno stopil v past: predpostaviti je moral, da je nad njim njegov predsednik, torej Janša. Nekaj, kar bi moral kot domnevno neodvisen kandidat tako ali drugače zanikati.Ko je Pirc Musar ugotovila, da se njen konkurent poskuša tudi razglasiti za prihodnjega predsednika republike, je občinstvu nemudoma spretno sugerirala nasprotno možnost in znova opozorila na odgovornost njegove stranke. S tem je spomnila, da je odvisen kandidat in ponovila začetno gesto signalizacije, da bo predsednica ona.

Omenila je še odgovornost, ki jo ima v svoji stranki, ki stoji za njim: »Če ne boste predsednik, bi si želela, da boste znotraj stranke zastavili to svojo moralno avtoriteto«. Ko je Logar zaslutil, da je v svoji verodostojnosti besed poražen, je zato na kratko poskusil še z novo relativizacijo; če je poprej apeliral na predsednike vseh strank, je tokrat odgovornost za sovraštvo znova želel razporediti na vse z dodatkom, da so za stanje odgovorne »vse stranke«.

Na ta način je izrisal svoj pahorjanski slog dojemanja krivde in odgovornosti: kot predsednik republike si predsednik vseh, kar v praksi pomeni, da se abstraktno sklicuješ na dialog, ki postane zgolj alibi za to, da se do patoloških družbenih stanj ne bi rabil opredeliti drugače kot s praznimi apeli. Kadar gre za licitiranje odgovornosti, zato vsakič vpleteš odgovornost vseh, ker bi se lahko z jasno obsodbo konkretnih dejanj in besed kateri od vpletenih strani zameril.

Bolje brez avtoritete kot z njo

In tako pridemo do deset izgubljenih let zadnjih dveh mandatov: ne gre le za to, da Pahor tako rekoč o ničemer ni imel svojega stališča, ampak ga zaradi varnega ekvidistanciranja ni mogel imeti. Maskirni dialogizem in abstraktno ekvidistančno dojemanje politike sta dejansko za delovanje predsednika republike dva zelo nevarna principa, ki konsekventno pripeljeta do točke, ko je za državljane res bolje, če predsednik ni moralna avtoriteta.

Zato moramo Pahorju biti po svoje celo hvaležni, da se je izrecno odpovedal tej možnosti. Kajti še hujše od odsotne moralne avtoritete bi bilo, če bi nas predsednik prepričeval, da so njegove prazne in abstraktne puhlice proizvod temeljitega moralnega premisleka, ki mu moramo nujno slediti. Zdi se, da ima Logar natančno takšno ambicijo.

Več:

Politična mimikrija in maskirni dialogizem

Pahor pomaga degradirati predsedniško funkcijo: ne želi biti moralna avtoriteta