Išče se stik z generalno direktorico RTV Slovenija

10/05/201610/05/2016 / Boris Vezjak

Nekaj zelo gnilega je v nacionalki – že na prvi pogled. Kjer iščejo stik z generalno direktorico, kar je dovolj dober razlog, da spet imenujejo Fillija.

Res ne vem, kaj so imeli v mislih člani programskega sveta RTV, ki so s kar 22 glasovi za od 26 prisotnih svetnikov imenovali dosedanjega generalnega direktorja Marka Fillija za vršilca dolžnosti – in te točke na dnevnem redu niti ni bilo! Razumem, da so sledili mnenju hišne pravne službe, ki je predvidljivo zagovarjala stališče v podporo svojemu direktorju, toda pred sabo so imeli sodbo, v kateri neizpodbitno sledi, da je bilo Fillijevo imenovanje razveljavljeno.

In kot da to ni dovolj, so za nameček istočasno »oblikovali skupino, ki bo Natašo Pirc Musar povabila, da pojasni, ali jo prevzem mesta generalne direktorice še zanima«.

Kakšna arbitrarnost! Kaj niso ravnokar s svojim imenovanjem prejudicirali svoje izbire in Filliju podelili vlogo vršilca dolžnosti za obdobje do največ enega leta? Človek je lahko tudi pravni amater, da bi dojel neko nemogoče neskladje med obojim. Se pravi: ali podeljuješ mandat osebi A, četudi začasen, ali pa resno verjameš, da mora biti generalni direktor v skladu s sodbo sodišča oseba B, katere ime je v njej zapisano. Ker sodbi zaupaš. In to ne kadarkoli, v danem trenutku. Da je, skratka, generalna direktorica RTV Slovenija oseba B, ki je bila pred tem že izbrana.

In kot da je težava v tem, kako pridobiti telefonsko številko nesojene direktorice, so svetniki »določili skupino, ki bo po odločitvi višjega sodišča o razveljavitvi Fillijevega imenovanja vzpostavila stik z Natašo Pirc Musar«. Še dobro, da niso ustanovili strokovne komisije za iskanje številke njenega mobilnika.

No, res ni bilo potrebe po tej farsi: na seji sveta je sedel njen odvetnik Dino Bauk, ki je že poprej povedal: »RTV ima veljavni sklep o imenovanju direktorice. Delovno sodišče z jasno obrazložitvijo ni pustilo prostora drugačnim interpretacijam.«

Ali kot je ponovil še na isti seji sveta vsem v obraz, da ne bi bilo nesporazuma: »Sklep o imenovanju Nataše Pirc Musar velja. In edino zakonito postopanje, ki ga lahko Programski svet na podlagi tega naredi, je to, da gospo pozove, da prevzame mandat.« Kar je pred tem povedala že sama.

To bi moral storiti vsaj formalno, Pirc Musarjeva je še pred sejo dala javno vedeti, da je vodenje RTV hiše niti več ne zanima. Ker je sprejela druge poklicne izzive. Med drugim. In to je dala vedeti celo med samo sejo v komunikaciji z mediji oziroma na svoji spletni strani. Če povzamemo zapis STA:

Programskim svetnikom je Pirc Musarjeva že pred današnjo sejo sporočila, da je bila zakonito imenovana za generalno direktorico RTVS, da je bila odločitev sodišča o tem pravnomočna in da bi bilo imenovanje kogarkoli tretjega za zakonitega zastopnika RTVS (četudi začasnega) ponovno nezakonito. “Posledično bi bila nezakonita, brez pravnega učinka ali vsaj izpodbojna tudi vsa dejanja takšne osebe,” je poudarila.

Kot je pojasnila, sta od maja 2014, ko bi morala nastopiti štiriletni mandat, minili dve leti. “Program in ekipa, ki sta bila pripravljena tedaj, sta stvar preteklosti. Člani takratne ekipe – z menoj vred – smo vsak na svoji drugačni karierni poti,” je navedla.

Sporočilo sodbe je zelo jasno, in sicer da so bila storjena nezakonita dejanja in da “je bilo pravo zlorabljeno”. Posledica tega bi morala biti sprememba delovanja programskega sveta RTVS, predvsem pa še bolj temeljita in predvsem dejanska ne le formalna izločitev vpliva politike na RTVS, je navedla Pirc Musarjeva.

“Po dveh letih, brez ekipe, ki bi ji lahko zaupala, in na novi poklicni poti, ne bi želela začeti opravljati funkcije generalne direktorice RTVS, pa čeprav vem, da je v tem javnem zavodu veliko kreativnega duha, ki čaka na priložnost za spremembe,” je pojasnila. Želi pa, da programski svet tokrat reši položaj spoštujoč statut RTVS.

Kot je navedla, se je s predstavniki programskega sveta pripravljena pogovoriti o možnosti, da sama poda pisno zahtevo za svojo razrešitev s funkcije generalne direktorice RTVS.

Majhna učna lekcija iz prava, s katero se vsebinsko strinjam: programski svetniki so znova ravnali nezakonito. In ker ni več dileme med tem, ali izbrati Fillija ali Pirc Musarjevo, ker odpade tudi veleumen načrt, da bo Programski svet »stopil v kontakt« z njo, da bi jo nekaj vprašal, saj po tem dejanju res ni več potrebe, je edino preostalo resno, pravzaprav skrajno resno vprašanje samo še, kdo je grdo zavedel svetnike, skupaj z najširšo javnostjo, in ali bo za to morda le odgovarjal. Sploh v primeru, če velja, da je še sveže novo imenovanje Fillija nezakonito in brez pravnega učinka, njegova dejanja pa izpodbojna.

Sicer si bomo zadnjo sejo zapomnili predvsem po protestu aktiva novinarjev RTV Slovenija s transparenti v rokah – v resnici prvem po res dolgem času. Žal se novinarji niso zbudili ne ob referendumu ob Zakonu o RTV leta 2005 in ne ob naslednjem leta 2010, tudi ne ob kaki drugi priložnosti. Zdaj so se, pohvalo in vzpodbudno.

Povod zanj pa je bila predvsem napovedana točka dnevnega reda z razpravo o domnevno politično pristranskem poročanju novinark, ki razkriva predvsem bruno v očesu tistega, ki je takšno pristranskost ugledal.

V javnost je prišel seznam 18 domnevno spornih poročanj in objav, ki so očitno zmotile nekoga na politični desnici. No, do razprave o tej točki dnevnega reda in s tem tudi bolj smiselnega učinka na koncu ni prišlo v celoti, saj so svetniki govorili predvsem o imenovanju direktorja.

Kasneje so se novinarji distancirali od obiskovalcev seje, ki so razvili napis ‘Smrt janšizmu’ na belem platnu in ne prihajajo iz novinarskih vrst ter ga označili za poskus politizacije.

Aktiv novinarjev Informativnega programa TV Slovenija, uredništvo Slovenskega programa TV Koper, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije IO Aktiva novinarjev Radio Slovenija so že 25. aprila napisali odprto pismo članom Programskega sveta (objavljeno spodaj), v katerem pred napovedano razpravo opozarjajo pred nedopustnimi posegi v dele programa pred objavo in sprejemanjem odločitev ali stališč, ki so povezana z objavo delov programa.

Ni več čisto jasno, kaj se bo zgodilo z ne povsem nerealizirano točko dnevnega reda. Ve pa se, da bodo naslednjič v svetu že sedeli nekateri novi ljudje, ker se je starim iztekel mandat.

Seznam, domnevno pripravljen za razpravo na Programskem svetu po izboru nekaterih svetnikov

1) poročanje Eugenije Carl o domnevnem kupovanju glasov za župana enega od županskih kandidatov (Sebastjan Jeretič) na podlagi izjave brezdomca nekaj ur pred volilnim molkom;

2) zavajajoče poročanje Edvarda Žitnika o papeževem nagovoru škofov v ZDA;

3) neporočanje v primeru bivšega poslanca Antona Anderliča v zvezi z gradnjo dirkališča na vojaškem letališču;

4) neporočanje o zaposlitvi bivšega poslanca Boruta Ambrožiča na Rdečem križu;

5) neobjava Duhovne misli na RASLO1 dne 1.1.2015;

6) poročanje Eugenije Carl o sovražnem govoru do levičarskih in NOB gibanj, ki ga je pripisala stranki SDS na podlagi Facebook skupine;

7) poročanje Jelene Aščič, da »prvak opozicije dela lastno vojsko«;

8) poročanje Eugenije Carl o volitvah rektorja Univerze na Primorskem (protestno pismo vseh dekanov Univerze na Primorskem);

9) vodenje oddaje Studio ob 17.h, kjer voditeljica Jolanda Lebar ni predstavila in dala besede predsedniku Ustavnega sodišča, ki je studio zato zapustil;

10) poročanje Edija Mavsarja o Univerzi na Primorskem in tožba, ki jo je RTV Slovenija s tem v zvezi izgubila;

11) neuravnoteženost oddaje Studio City;

12) neporočanje o podjetju mag. Janeza Kocjančiča (dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije) v ZDA;

13) umik novice o izboru kandidatov za Evropsko sodišče za človekove pravice iz prve strani portala MMC;

14) odziv odgovornega urednika Mateja Sukiča, ki je na uradno vabilo koalicije »Za otroke gre!« odgovoril, da gre za homofobijo;

15) izbira samo ene gostje v studiu (Nataša Pirc Musar) v zvezi z nesoglasji na Rdečem križu;

16) izbor gosta ob izdaji biografije Melanie Trump, ko ni bil povabljen nobeden od avtorjev;

17) kolumna Marka Radmiloviča o spolnem nasilju migrantov v Nemčiji;

18) poročanje Eugenije Carl o domnevnem plačevanju protestnikov v zvezi z migranti na podlagi izjave aktivista nasprotne strani.

***

Odprto pismo članom Programskega sveta RTVS

Spoštovani predsednik, članice in člani Programskega sveta RTV Slovenija, Programski svet je, kot določa Statut RTV Slovenija, vodilni organ zavoda, kar zadeva programsko politiko. To seveda ne pomeni, da lahko neposredno vpliva na uredniško politiko ali konkretno delo posameznih novinark in novinarjev. Statut RTVS posebej izpostavlja, da Programski svet ne sme posegati v posamezne dele programa pred objavo in sprejemati odločitev ali stališč, ki so povezani z objavo delov programa. Zato smo prepričani, da Programski svet z zadnjimi obravnavami oddaj in prispevkov v naših programih, s kritikami dela posameznih novinark in novinarjev, z izražanjem očitkov zaradi »neporočanja« o dogodkih in pojavih, grobo posega v novinarsko in uredniško avtonomijo ter tako izvaja pritisk na urednice, urednike, novinarke in novinarje.

Še posebej je nesprejemljiva napovedana izredna seja Programskega sveta, na kateri naj bi obravnavali 18 primerov prispevkov, oddaj, vsebin, o katerih se ni poročalo. Ta točka dnevnega reda namreč pomeni preseganje pooblastil, ki jih ima Programski svet RTV Slovenija. Pričakujemo, da Programski svet deluje v skladu z zakonodajo in internimi akti, ki določajo njegovo vlogo, položaj in pooblastila, zato protestiramo zaradi sklica izredne seje Programskega sveta RTVS, ker je po naši oceni nezakonita (omejevanje novinarske in uredniške neodvisnosti) in zato nedopustna.

Ker nekatere člane Programskega sveta pri delu ter odločanju očitno vodi povezanost s formalnimi in neformalnimi centri politične moči, naj vas spomnimo še na določilo Statuta RTV, ki pravi, da je pri uresničevanju svojih pristojnosti Programski svet zavezan načelu politične neodvisnosti javne RTV Slovenija (načelo neodvisnosti). Pristojnosti Programskega sveta so naštete v 12. členu Statuta RTV, v katerem je posebej zapisano, da Programski svet RTV le »v izjemnih okoliščinah, na primer ob naravni nesreči ali vojni, neposredno odloča o oddajanju konkretnih informacij ali vsebinah javnega pomena«, kar je jasno sporočilo, da ima Programski svet neposredna programska pooblastila le v izrednih razmerah. Kot piše v Programskih standardih RTVS, smo ustvarjalci radijskih in televizijskih programov RTV Slovenija pri svojem delu neodvisni in avtonomni ter zavezani k profesionalnosti, za kritike in pobude za obravnavo konkretnega novinarskega dela pa obstajajo druge ustaljene poti (če pri novinarskem delu niso spoštovana načela javnosti, pluralnosti in neodvisnosti, lahko Programski svet pisno obvesti generalnega direktorja RTVS, za varstvo pravic gledalcev in poslušalcev, zavezancev za RTV prispevek, sodelujočih v oddajah in programih RTVS v okviru zavoda deluje Varuh pravic gledalcev, na voljo so tudi druge pritožbene poti zunaj RTVS).

Programski svet ni organ, ki bi se ga smelo zlorabljati za pogrome na novinarke in novinarje, urednice in urednike, zato zahtevamo, da se načrtovana razprava o našem delu in osemnajstih konkretnih primerih umakne.

Ljubljana, 25. 4. 2016

Janševa vojska in Cerarjev potop: od cenzure do žaljivosti in nazaj

14/02/201603/09/2016 / Boris Vezjak

Po tistem, ko je Jelena Aščić v avtorskem Utripu pred mesecem menda močno grešila zgolj z enim stavkom, ki se je glasil »In medtem ko se vlada in ljudstvo ukvarjata z migranti, pašteto in komedijo, vodja opozicije snuje svojo vojsko«, še zmerom nismo bili deležni niti najmanjše resne diskusije, česa točno je novinarka kriva.

Sledili so spletni in drugi medijski linči »kuzle lažnive«. Tudi obsodba varuha pravic gledalcev in poslušalcev. Cenzura prispevka, kar sicer vodilni zanikajo, češ da so ga zaradi pomanjkanja prostora zgolj premaknili drugam, nakar so ga res devet dni (!) kasneje v Odmevih tudi predvajali: ne nujno istega. Končno je sledila tudi cenzura prispevka v drugem mediju o isti cenzuri. Čemu ves ta kraval?

Jelena Aščič sovražni govor

Če sem prav razumel Lada Ambrožiča je, novinarka v avtorski oddaji ravnala nenatančno in pristransko. Zapisal je:

»Avtorica Utripa je v oddaji izrekla nekaj, kar ne drži, za svojo trditev o ‘snovanju Janševe vojske’ ni imela nobenega sprejemljivega argumenta, s čimer je, logično, kršila temeljna poklicna merila (natančnost, nepristranskost, preverjanje dejstev, odgovornost, verodostojnost).

Morda res. Vendar je Aščićeva pri tem bila daleč od enoznačnosti: prej bi rekel, da lahko njen stavek, pri katerem je dejansko »pristranska« tudi do vlade, razumemo še drugače. Je prvi del stavka, ki se nanaša na vlado in njeno ukvarjanje le s pašteto in komedijo, podan skozi nek uravnoteževalen način, manj problematičen? Kje je meja pristrankosti?

Sintagmo o »svoji vojski« je mogoče brati tudi ohlapneje in bolj dobrohotno – kot »svoj koncept vojske«. In res Janša počne ravno to: predlog nacionalne garde z 25.000 domoljubi je del take ideje. Težava je seveda nekje drugje: v tem, da sta SDS in Janša njen nastop dojela kot žaljiv – le zaradi enega samcatega zaimka. In RTV Slovenija in novinarko nemudoma napadli.

Če smo pred leti obsojali politične pritiske na novinarje, se danes bolj zdi, da jim prikimavamo. Poskusimo izvesti le majhen miselni eksperiment in zamenjajmo vlogi predsednika vlade in vodje opozicije. Bi Miro Cerar na povsem isti način rohnel proti novinarki, ker je uporabila tisti povratni svojilni zaimek? Verjetno ne. Toda že vnaprej ugibamo, da bi Janša rohnel, ker je omenila njegove težave s paštetami in komedijo. Poanta: Cerar ni oporekal prvemu delu stavka. Je manj problematičen od drugega? Iskreno povedano, kontrasta sploh nihče ni opazil.

Janša kot pes, njegova vojska in mediji

Razprava o pristranosti morda v tem primeru ni ključna: če je Janša novinarkino sintagmo vzel za žaljivo, moramo to dejstvo vsekakor upoštevati. Težava je v tem, da ni nujno žaljiva, kot sem že opisal, če jo interpretiramo v ohlapnejšem smislu. V prvem primeru bi šlo predvsem za to, da mu pripisujemo nekakšen namen privatizacije vojske. V drugem tega namena ni. Razprava o pristranosti pa nesporno predpostavlja, da je trditev neresnična. Le kot takšna je lahko šele žaljiva diskreditacija. Pa je res?

Drži, verjetno nimamo zelo dobrih dokazov, da bi javno ugotavljali, kako Janša snuje svojo vojsko. Imamo pa nekaj induktivnega znanja in preteklih izkušenj: gospod je bil svojčas minister za obrambo. Je tudi diplomirani obramboslovec. Doslej ga je že veliko ljudi obtožilo, da je v preteklosti obvladoval podobne sisteme: Moris, Sovo, del vojske. Udeležuje se alternativnih, svojih postrojev prve vojske pod okriljem Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Tudi opozicijska Združena levica ga je ob njegovi zamisli obtožila, da želi zgraditi paravojsko – uporabili so ta izraz.

Kateri pogoji bi morali biti izpolnjeni za to, da bi lahko dejali, da je nacionalna garda njegova vojska? Verjetno politični vpliv nanjo. Lahko tega res kar tako izključimo, poznavajoč njegovo dosedanje delovanje in čvrsto namero, da zmaga na naslednjih, po možnosti predčasnih volitvah?

Zato si predstavljajmo, da bi Jelena Aščić v oddaji povedala nekaj drugega: »Janša snuje svoje medije«. Ali: »Janša snuje prevzem medijev«. In bi se zgodilo, kar se je: vse bi bilo res. Saj je vendar on tisti, ki je lani zagnal nov imperij in pozval svoje članstvo k nakupu delnic. Kajti čeprav to zanikajo tudi svojčas pokorjeni mediji, se je v njegovem mandatu 2004 in dalje zgodilo prav to. Želim povedati: morda trditev novinarke ni tako zelo neresnična. Morda bo nekoč celo zelo točna.

Reakcija prvega zato bolj kot kaj drugega dokazuje njegovo občutljivost in alergijo na kritiko. Lep zgled tega je še iz časov, ko je tudi RTV Slovenija bila politično povsem njegova: Natašo Štefe so praktično takoj želeli odpustiti, ker je v radijski eter dejala, da je prvi zadetek na youtubu, če vtipkate ime »Janša« – pes. Ja, trditev je bila točna, kar pa direktorja TV Slovenija ni posebej zanimalo, domnevna žaljivost je bila sankcionirana.

Janša pes Štefe Mladina

Senzibilizacija kriterijev

Iz povedanega sledi precej očitno spoznanje: danes se v Sloveniji pogovarjajmo raje o povečani senzibilnosti – če je to sploh prava beseda – glede domnevne pristranosti. Kar je storila novinarka, bi verjetno pred leti ne štelo za poseben prekršek. Tudi marsikje drugje v tujini. Ne bi štelo niti pri nas, če ne bi šlo za Janšo.

Posledica: samocenzura, uvajanje uredniških pregledov oddaj, strah pred izgubo všečnosti neke politike. Poljski urednik navaja zanimivo uredniško prigodo »žalitve« novinarjev, tokrat skozi karikaturo, usmerjeno v njihovega predsednika. Primer je nekoliko drugačen, vendar odpira isto vprašanje razmerja med svobodo izražanja in sankcioniranjem novinarja:

And surprise — things got even more complicated. Warsaw Business Journal editor-in-chief Andrew Kureth told me that in Poland, “offensive” often means insulting to the President, as it’s possible to be prosecuted for “insulting symbols of the state” — including heads of state. Although Polish journalists are careful about what they say about the President, Kureth said the line is always being tested.“Just this week we are publishing a cartoon in which we depict the President refusing to sign the Treaty of Lisbon because it is ‘perverse blasphemy’, while someone is whispering in his ear, ‘Mr. President, it’s Lisbon not lesbian’ (the President and his party are known for their anti-gay views),” he wrote in an email. “I do, however, fear repercussions. We’ll see what happens. We have steered clear of cartoons which depict the President as, for example, a dog and – god forbid – a potato.”

Biti lizbonski, ne lezbijski je karikaturni moment, ki domnevno žali politika, ker ima »svoje« poglede na istospolno usmerjene in slabo razume nekatere pojme. Za razliko od Aščićevega je poljski kontekst humoren. Kaj šteje za možno diskreditacijo v politiki in novinarski Rubikon, ki je prestopljen, si oglejmo na še enem, včerajšnjem primeru.

Nataša Pirc Musar, rešiteljica na mestu potopljene SMC

Voditeljica Erika Žnidaršič je v pogovor s predsednico Rdečega križa Natašo Pirc Musar v osrednjem večernem dnevniku vpletla čuden podatek, s katerim je močno začinila temo o »križih in težavah« v sporu med predsednico in generalno sekretarko. Od nekod so namreč potegnili neznano raziskavo Episcentra, o kateri ni še nihče poročal in naj bi najbolj prepričljivo kot »obraz nove levice« odkrivala taisto predsednico.

Nataša Pirc novi obraz Žnidaršič TV

V kar treh naletih vprašanj na to temo s strani voditeljice se je razvil naslednji del pogovora:

EŽ: Ste vi podjetju Episcenter naročili javnomnenjsko raziskavo (…)

NPM: Ne. (…)

EŽ: To, da ste ambiciozni, niste nikoli skrivali. Ali boste izkoristili funkcijo predsednice za skok v politiko?

NPM: Absolutno ne.

EŽ: (…) Še enkrat vas bom vprašala: ali obstaja kakšna možnost, da postanete nov obraz levice, če bo potonila Stranka modernega centra? Slabo ji kaže v zadnjem času.

NPM: »Ne, politika me ne zanima.«

Nadaljujemo torej z razpravo o žaljivosti. Če odmislimo insinuacijski vložek o tem, da naj bi Pirčeva »izkoristila funkcijo predsednice za skok v politiko«, kar bi lahko prizadeta vzela za poskus osebne diskreditacije, zapakiran v insinuacijo, poskusimo ovrednotiti trditev o »novem obrazu levice« po tistem, ko naj bi svoj brodolom doživela SMC. Menda ji slabo kaže, je še dejala voditeljica in nam pri tem gladko pozabila povedati, za kakšno anketo gre, kaj šele jo pokazati.

Nataša Pirc Žnidaršič RTV

Moja zastavitev problema je zelo podobna zgornji: kakšne tehtne razloge ima voditeljica TV za svojo ugotovitev, da SMC v zadnjem času kaže slabo in lahko doživi potop? Ista RTV Slovenija je le nekaj dni nazaj povzela zadnjo raziskavo Dela in zapisala:

Medtem se razmerja med političnimi strankami niso bistveno spremenila. Na prvem mestu ostaja SDS (12,3-odstotna podpora), sledijo SMC (9 odstotkov), ZL (5,2 odstotka) in SD (2,4 odstotka).

Po vsem drugih raziskavah je Cerarjeva stranka še vedno in prepričljivo dovolj trdno na drugem mestu. Bili so časi, ko je vladajoča stranka kotirala bistveno nižje. Je torej insinuacija Žnidaršičeve utemeljena? Se nahajamo pred volitvami, iščemo nove liderje, je vladajoča stranka potopljena? Nikakor. Javno mnenje ne kaže česa podobnega.

Poanta: tako kot se je Janša obregnil ob žalitev Aščićeve, bi se lahko pri Cerarju ob Žnidaršičevo. Zato, ker niso potopljeni. Pa se verjetno ne bodo. Žaljivost s tem postane precej arbitraren princip, v celoti odvisen od subjektivne senzibilnosti in morda političnih aspiracij nagovorjenega.

Kaj nam asimetrija reakcij pove? Morda o javnem servisu predvsem to, da so včasih bistveno bolj pazljivi, ko gre za kritiko Janše kot kritiko vlade.

Več:

https://vezjak.com/2016/01/29/primer-ascic-kako-prispevke-na-tv-slovenija-mecejo-v-kos/

https://vezjak.com/2016/01/30/kako-smo-popravili-jeleno-ascic/

https://vezjak.com/2016/02/01/tv-komedija-popravek-popravka/

Kako nahraniti pse čuvaje v času novodobnih inkvizicij

26/03/201519/04/2015 / Boris Vezjak

Ustanovitev Iniciative za svobodo govora (www.svobodagovora.si) lahko štejemo za še en dosežek v politizaciji slovenskih institucij, ki bi želele ali morale skrbeti za splošne demokratične vrednote v družbi, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic. Prepoznaven je tudi preprost »reakcijski vzorec« nastanka te vrste pobud in institucij, ki je takšen: (1) Dejanje, pobuda ali institucija A je prepoznana kot nenaklonjena, sovražna, nevarna »našim« dejanjem in prepričanjem. (2) Da bi ustavili to nenaklonjenost, sovražnost in nevarnost, storimo dejanje, sprejmimo pobudo ali ustanovimo institucijo proti-A. Reakcijski vzorec smo lahko zasledili običajno takrat, ko je nekdo presodil, da je ogrožena politična ali ideološka identiteta desnega političnega pola in še zlasti Janeza Janše. Naj spomnim na nekatere odzive, ki to tezo ilustrirajo: ko je nastala novinarska peticija, ki je Janšo obtožila političnih pritiskov in cenzure na medije, je temu sledila antipeticija. Ko se je zdelo, da je novinarska peticija homogenizirala novinarsko skupnost, je hipno prišlo do ustanovitve antinovinarske organizacije, Združenja novinarjev in publicistov (ZNP). Ko so se v času slovenskih vstaj te odvijale po ulicah, so temu sledile antivstaje v režiji Zbora za republiko, celo na isti dan. Ko se je organizirala civilna družba proti političnim klikam na oblasti, npr. Odbor za pravično in solidarno družbo, se je na drugi strani takoj organizirala še Možinova Civilna družba za pravično Slovenijo in vase pritegnila, kot so dejali, več kot 40 organizacij. Od zaprtja Janše se je ta del družbe prelevil v Odbor2014. Lahko bi naštevali še naprej. Zato ni bilo presenečenje, da je tudi pred meseci ustanovljeni Svet za odziv na sovražni govor pri Mirovnem inštitutu, ki ga vodi Nataša Pirc Musar, nemudoma dobil svoj domnevno antipolitični pendant v Iniciativi za svobodo govora. Ob predpostavki in domnevi, da prvi zgolj pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru preganja drugače misleče, kar da je treba ustaviti. Že personalna sestava omenjene Iniciative ne pušča nobenih dvomov. Predsednikuje ji Lucija Šikovec Ušaj, ob njej naštejejo še naslednje članice in člane: Vera Ban, Igor Kršinar, Roman Leljak, Urška Makovec, dr. Matevž Tomšič in David Tasič. Še bolj zanimiva od ustanovitve pobude je njena nenavadno agresivna, »self-revealing« narava delovanja. Kakor da bi Iniciativa imela za namen nevtralizirati sleherno delovanje Sveta za odziv na sovražni govor, ki je po prvem mesecu delovanja prejel in obravnaval pet pobud. Ko se je odzval s sporočilom za javnost št. 1, so se nanj odzvali s sporočilom za javnost št. 1 tudi v Iniciativi, celo z istovetno grafično opremo (glej spodaj). Zapisali so:

Spoštovani, člani iniciative za Svobodo govora smo v medijih zaznali napad t.i. Sveta za odziv na sovražni govor na delovanje spletnega portala 24.kul. Ob tem so se samooklicani razsodniki poslužili prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije. Žal lahko iz njihovega zapisa razberemo, da so prespali obdobje demokratizacije, ki je v Slovenijo zasejalo tudi pravico do svobodnega izražanja misli, govora in vesti. Iz pozicije nelegitimnega razsodnika se je omenjeni Svet postavil skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike. S tem je zlorabil bistvo civilne družbe in se priklonil vladajoči politiki in eliti. V to nas vse bolj prepričuje tudi delovanje nekaterih članov Sveta, ki so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje, drugi v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni, tretji pa postajajo novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita. Seveda pa lahko prvo objavo zoper zelo znan in neodvisen civilnodružbeni portal razumemo tudi kot neljubi zdrs, ki je pač posledica šoka ob izjemnem odzivu Slovenk in Slovencev zoper nepotreben poseg v družinsko zakonodajo. Iniciativa za Svobodo govora, 20. 3. 2015

Toda na kaj točno odgovarjajo v Iniciativi? V vsebinskem smislu na popolnoma nič, že v naslovu pa v celoti postrežejo z diskvalifikatorjem o sovražnikih svobode govora. V svoji analizi so pri Svetu med drugim, dovolj analitično in argumentirano, v enem od petih primerov ugotovili:

Analiza besedil z omenjene spletne strani pokaže, da večinoma anonimni avtorji oz. avtorice problematizirajo in zagovarjajo omejitev ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, da zavzemajo izrazito odklonilno stališče do v Sloveniji uveljavljene in medicinsko podprte uporabe kontracepcijskih sredstev, nasprotujejo zakonski enakopravnosti ter odpravi sistemske diskriminacije istospolnih parov in družin, nasprotujejo sodelovanju šol z nekaterimi nevladnimi organizacijami in zavračajo nekatere postulate avtonomije strokovnih delavcev in delavk v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ter širijo idejo o t. i. teoriji oz. ideologiji spola, s katero naj bi »radikalni homoseksualni aktivisti« rušili normalni družbeni red tradicionalnih »vrednot in družbene morale«. (…) Besedila objavljena na spletni strani 24kul.si torej promovirajo legitimnost neenakopravnosti, neenakega obravnavanja, diskriminacije in izključevanja; uperjena so proti dvema depriviligiranima, marginaliziranima, ranljivima družbenima skupinama, ki nista na položaju družbene moči; družbeni položaj odgovorne osebe nosilca besedil pa je ugleden položaj družbene moči. Svet zato ocenjuje, da temeljna sporočila, ki jih generirajo besedila, objavljena na omenjeni spletni strani, ustrezajo kriterijem definicije sovražnega govora Sveta Evrope. Svet z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi sporočila, ki jih tovrstna besedila reproducirajo, posredno lahko privedla do nestrpnih in nasilnih dejanj nad ranljivimi skupinami, ki jih besedila obravnavajo.

Namesto argumentiranega pristopa je Iniciativa izbrala izključno diskreditacijski žanr v pristopu: ponižujoče govori o »zaznanem napadu v medijih« in ji ni težko zapisati diskvalifikatorskega označevalca »napad«, člane Sveta označuje za »samooklicane razsodnike«, ki se »poslužujejo prefinjenih prijemov diskvalifikacije in diskreditacije«, a ne pojasnijo, kaj šteje za prvo (prefinjeni prijem) in kaj za drugo. Še več, lastno diskvalifikacijo stopnjujejo z oceno, da so člani Sveta »prespali obdobje demokratizacije«. Zanje je Svet »nelegitimen razsodnik«, ki se »postavlja skrajno neprimerno in politično v podporo projektom določenega dela politike«, »zlorablja bistvo civilne družbe«, »se prikloni vladajoči politiki in eliti«, za nameček, kot da adhominalnosti še ni dovolj, pa so člani Sveta obtoženi, da so »so za nekaj cekinov pripravljeni braniti univerzitetne zaslužkarje«, »v oddaji komercialne televizije izražajo gnev in sovraštvo do vsega kar ni v njihovi sveti domeni« in biti »novodobna inkvizicija, ki se je ne bi sramovala tudi nekdanja partijska elita.« Verjetno si bolj intenzivnega venčka diskreditacijskih besed, in to v imenu boja proti diskreditaciji, res že težko domislimo. Kaj točno generira projekcijske mehanizme tistih, ki v drugih vidijo natankoma in prav nič drugega kot to, kar počnejo sami, že dolgo ni posebna uganka, če seveda sprejmemo, kar sicer slovenska medijska javnost žal nikoli ni sprejela – podmeno o konstitutivnem momentu psihopolitike sovraštva in paranoje sredi slovenske družbe v vsem njenem čaru. V Iniciativi imajo tudi širše ambicije – biti pes čuvaj. V posebnem obvestilu na svoji strani ga želijo nič manj kot nahraniti v lepi rdeči posodi (glej spodaj). V svojih vrstah imajo nenazadnje dekana Fakultete za medije, dr. Matevža Tomšiča. Ne more biti dvoma, da je Svoboda govora v okviru Društva Evropska Slovenija še en projekt s političnim predznakom, ki je zlorabil institut človekovih pravic za to, da bi predvsem branil in ščitil Janeza Janšo in desni politični pol pred očitki o sovražnem govoru. Da bi nastopil vsaj z minimumom argumentacijske verodostojnosti, mu je zaenkrat povsem nepomembno. Zaskrbljujoče je, in sploh ne dvomim, da bo ostalo pretežno neopaženo, kako se poskuša zgoraj citirani diskreditacijski diskurz in sovraštvo legitimirati pod krinko svobode izražanja zdaj še na institucionalizirani in sistemski ravni celo na ravni boja proti njemu. Najbolj drzen poskus doslej. Da je sleherna kritika desnega pola in še zlasti Janeza Janše deležna ustrezne nevtralizacije, je zdaj postalo še priročen izgovor, kjer disvalifikacija brez slehernega sramu postaja legitimno sredstvo, vrednota in celo zaželena oblika svobode govora, na katero so avtorji po vsem sodeč celo ponosni. Oblika uporabljene nevtralizacije ni tako nepremišljena, kot se zdi na prvo žogo, stavi na svojo uspešnost in tudi dosega rezultate pri nepoučenih: za večinoma nevedne opazovalce med državljani je nekaj, kar je hitro dojeto kot vpitje z dveh bregov, kjer vsak kriči proti drugi strani »Lažeš!« ali »Diskreditiraš!«, pač utrudljiva zadeva, v kateri največkrat zamahne z roko in se potolaži z mislijo, da so vsi isti.

Moramo sovražni govor včasih ignorirati? Mnenje, ki čudi.

07/02/201505/12/2015 / Boris Vezjak

V okviru projekta Z (od)govorom na sovražni govor, ki ga s partnerji izvaja Mirovni inštitut, so ustanovili Svet za odziv na sovražni govor. Predseduje mu Nataša Pirc Musar, na primere sovražnega govora se bo odzival z javnimi izjavami, mediji pa so njegovi ustanovitvi posvetili ustrezno pozornost.

V svetu so ob njej še namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek, socialna psihologinja s fakultete za družbene vede Metka Mencin Čeplak, Brankica Petković z Mirovnega inštituta, aktivist za človekove pravice Mitja Blažič, Lija Mihelič iz prijavne točke Spletno oko, novinarka Lea Širok, ilustrator Ciril Horjak – dr. Horowitz in pevec Zlatko.

Ustanovitev Sveta je mogoče pozdraviti le z zadovoljstvom. Sam vidim njegovo prihodnjo vlogo kot nekaj, kar bo učinkovalo na dveh ravneh: ob konkretnem prepoznavanju, opozarjanju in posledičnem pregonu in delegitimaciji sovražnega govora pri nas bomo imeli možnost o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni, tudi bistveno bolje javno reflektirati, ga točneje definirati in dvigovati državljansko zavest o njem. Kot namreč opozarjajo sami člani Sveta, se v razprave o sovražnem govoru hitro vključujejo drugačna pojmovanja, npr. sleherni žaljiv ali diskreditacijski govor še ni, v tehničnem smislu, nujno sovražen, česar pri nas ne razumejo niti novinarji. Še več, spet drugje se skoraj kar cela novinarska uredništva navdušujejo nad npr. športnim žargonom hujskaštva.

Močno se strinjam, skratka, z oceno pobudnikov, da je – kot je zapisalo Delo -, »najboljši odgovor na sovražni govor več govora o tej temi«. Vendar že v isti sapi sledi šokantno presenečenje: nekateri najbolj strokovno kvalificirani člani sveta, med katere reperski pevec gotovo ne sodi, razumejo »več govora o tej temi« na silno nenavaden način, namreč kot manj govora, kot ignoranco. Kaj šteje za več govora in kaj ne, kako je artikulirana meja med obojim?

Sovražni govor kot ignoriranje in prepuščanje pozabi

Namestnik varuhinje človekovih pravic, g. Rovšek, je v klepetalnici MMC RTV Slovenija nekaj dni nazaj ugotavljal, da je »nesramnosti in žalitve treba predvsem brisati in jim ne posvečati pretirano pozornost.«

Marsikdo bo rekel, da ima prav: morda je imel v mislih komentarje na spletu, sploh se ni opredeljeval do sovražnega govora, temveč njegovega »simulakra«, žalitev in sramotilnega govora. Vendar to ne drži. Rovšek, kot je zapisal v nedavni kolumni na strani MMC RTV Slovenija, z istimi vatli meri »izraze nestrpnosti« in »sovraštva«, izrazi nestrpnosti pa so zanesljivo definicijski primer sovražnega govora. Za eno in drugo pa včasih predlaga »prepuščanje pozabi« in ignoriranje:

V mnogo primerih pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je neredko tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihovo sporočilo, prepoznavnost in prisotnost v javnosti; pogosto pa tudi sredstvo za delitve na “naše” in “vaše”. V mnogo primerih je sovražna sporočila ali grafite bolje izbrisati ali prekriti in jih pusti pozabi, kamor tudi sodijo. Umetnost odzivov na sovražni govor je zato v iskanju ravnotežja med odzivom in ignoriranjem.

Rovšek sicer, da ne bo pomote, nesporno govori o nujnosti takojšnjega odziva v primeru sovražnega govora (»Najboljša sta takojšen odziv in razprava o teh vprašanjih. Odziv naj bi bil po možnosti tam, kjer je bila sovražnost izrečena.«), vendar potem, zelo presenetljivo, brez navedbe ustreznega kriterija navija tudi za drugačno obravnavo, prepuščanje pozabi in gledanje proč. V katerih primerih točno, ni povedal.

Tri mnenja o pozabi

Ker me je takšno stališče osupnilo, sem poskušal odkriti, ali je namestnik varuha na podoben način govoril že kdaj prej v preteklosti. In resnično je. Ugotovil sem celo, da je del njegove kolumne na MMC RTV Slovenija povzet iz njegovih drugih dveh zapisov, objavljenih na spletni strani varuha na dan 22. marec 2013 in na strani Mirovnega inštituta v okviru publikacije Media Watch junija 2013. Za primerjavo z začetnim zapisom naj navedem oba:

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran Mirovnega inštituta, MediaWatch, junij 2013)

V vseh drugih primerih, ki jih nisem omenil kot tiste, ki terjajo odziv, pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri Varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv Varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi? (stran varuha, izjava za javnost, 22.3.2013)

Prekriti grafite s sovražno vsebino

Rovšek v vseh treh besedilih, ki je zgolj neznatno variirano, govori o »izrazih nestrpnosti in sovraštva«, kamor lahko nedvomno vključimo tudi sovražni govor. V nekaterih primerih torej zanje predlaga »puščanje pozabi« (zanimivo, da se v vseh treh ohranja ista tipkarska napaka: pusti pozabi), spregled in ignoranco, a ne pove točno, v katerih. Prav tako ne navaja pametnega kriterija za tehtanje in umetnost presoje, kot temu pravi – sklicuje se na iskanje pravega ravnotežja med ignoriranjem in obravnavo, a obenem ne pojasni, kaj bi tvorilo njegov kriterij. Po moje prav nič: ali imamo sovražni govor in smo ga dolžni z vso resnostjo jemati, ali pa ga nimamo in ga posledično, ob relevantnem pojasnilu, če je potrebno, ne obravnavamo.

Namestnik je s tem malce razkril tudi tehniko delovanja urada: če se boste nanj obrnili zaradi sovražnih grafitov, lahko računate s tem, da se enostavno ne bodo odvali, ker jim je »pozaba« glavno vodilo. Če prav razumem, pri tem graja medije in učinek javne razprave pri tem, ki da proizvaja kontraproduktivne učinke, kar se maksimalno ne sklada z začetno maksimo o »najboljšem odgovoru na sovražni govor, ki je več govora o tej temi«.

Kot praktičen primer v podporo ignoriranju »izrazov nestrpnosti in sovraštva« navaja medijske zahteve po obravnavi, s katerimi se sklicuje v uradu varuha, in obenem tudi politične zahteve po takšnih obravnavah. Obe vrsti zahtev, kot se zdi, percipira kot obliko nedovoljenega pritiska na delo varuha, oboje pa torej jemlje za podlago in v podkrepitev svoje presoje po nujnosti ignorance v nekaterih primerih. Pomembno je poudariti, da torej v ignoranco in pozabo Rovšek ne cilja zgolj na situacije razprav na spletnih forumih in delo urednikov, temveč meri neposredno na delo urada, v katerem je zaposlen. V dokaz navaja »empirično izkustvo« naraščanja sovraštva, če odziv prijavitelja ni tak, kot bi pričakovali. Njegova argumentacija je torej takale: »V nekaterih primerih, ko presodimo, da bi obravnava sovraštva še dvignila nivoje sovraštva, je pametneje molčati, prekriti grafit s sovražno vsebino s svežo barvo in vse pustiti pozabi«.

Osebno sem prepričan, da je takšno početje maksimalno napačno, neutemeljeno in celo nevarno. Endemičnih socialnih fenomenov z molkom pač ne moremo reševati. Za nameček je v totalni koliziji z osnovnim poslanstvom ustanovljenega Sveta, saj sem prepričan, da brisanje, spregled in ignoranca v nečemer ne morejo prispevati k zmanjšanju primerov sovražnega govora v družbi. Kako se bodo (tudi) na ta način borili proti njemu, si ne znam predstavljati. Če se s tem v Svetu ne strinjajo, bodo morali zavoljo lastne verodostojnosti jasno določiti merila, na podlagi katerih bodo kot seme od plevela ločevali primere nestrpnosti in sovražnega govora, ki si zaslužijo obravnavo, ter tiste, ki si zaslužijo tipko »ignore«. Seveda lahko ugotovijo, da se z Rovškom enostavno ne strinjajo in da je njegovo mnenje bilo ločeno. Da stališče ni kak poseben lapsus, izvira že iz dejstva trojne ponovitve v roku treh let in dejstva, da je po vsem sodeč tudi stališče urada varuha človekovih pravic.

Evolucija stališča o razsodišču politikov

V vseh treh zgoraj obravnavanih besedilih sem naletel tudi na zanimivo evolucijo Rovškovega stališča do njegovega predloga o političnem razsodišču, ki bi obravnavalo primere sovražnega govora. V publikaciji Media Watch in v besedilu na strani varuha je zanj leta 2013 plediral, vendar je v novem besedilu, ki se, kot očitno, naslanja na prvi dve, to idejo izpustil:

»Zato tu predlagam, da poslanci in drugi politiki sprejmejo etični kodeks in oblikujejo razsodišče, ki se bo odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki, ki zaslužijo javno obsodbo.« (22.3.2013)

»Na javni predstavitvi sem ponudil predlog, ki so ga nekateri kasneje podprli: da bi tudi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki.« (Media Watch, Mirovni inštitut, junij 2013)

»Zato bi bilo dobro, da bi poslanci in drugi politiki pri nas sprejeli etični kodeks in dorekli način odziva za posamezne primere sovražnega govora v svojem okolju, v politiki.« (2.4.2015)

Kolikor vem, se pobuda o etičnem kodeksu politikov prebijajo v parlament že dolga leta, zadnja pobuda je letošnja, saj je poslanska skupina Zavezništva AB na predsednika Državnega zbora naslovila pobudo za obravnavo etičnega kodeksa poslank in poslancev DZ. Čeprav je zanimivo opazovati, kako težko se ta pobuda prebija do svoje realizacije, je pobuda razsodišča še bistveno bolj zanimiva – brez razsodišča bo najbrž z etičnim kodeksom težko doseči osnovne cilje.

Sklep

Javnost bi smela pričakovati, da se novoustanovljeni Svet precizneje opredeli do svoje (?) zgoraj navedene obravnave sovražnega govora skozi puščanje pozabi in jo natančneje pojasni – če tega ne bo storil, bo to karseda slaba popotnica ob začetku njegovega delovanja, pojasnil pa bi si želeli tudi od urada varuha človekovih pravic. Čeprav so medijske in politične manipulacije in zlorabe sovražnega govora kot eden od razlogov za takšen pristop in premislek resnično velik problem, pa se jih na ta način ne da reševati: situacija spominja na nedavni odziv medijev na mariborsko tragedijo in pristanek na logiko, da je treba skupaj z umazano vodo stran zliti tudi dojenčka. Tj. namesto ustreznega pojasnila, zakaj o mariborskem primeru pač ne smemo pisati, se je novinarski ceh raje odločil za neustrezen molk. Najbolj bizarno, kar bi si lahko želeli kot rezultat, je namreč možnost, da bi dobili strokovno telo za odziv na sovražni govor »z govorom in odgovorom«, ki pa bi ugotavljalo, da se proti njemu borimo (tudi) s spregledom in ignoriranjem.

So slovenski mediji ubili ravnatelja?

01/12/201408/02/2015 / Boris Vezjak

So slovenski mediji morilci, so ubili srednješolskega ravnatelja?

Nekateri »resni«, tudi nagrajevani novinarji takšnemu mnenju pritrjujejo, v bistvu so celo njegovi pobudniki: ker je mariborski ravnatelj po razkritju (domnevne) spolne afere s svojo kolegico storil samomor, ga je zaradi pritiska javnosti in medijskih poročil. Torej so mediji krivi za njegovo smrt. Točno tako. Ni šlo za samomor, šlo je za uboj.

Priča smo bili ubijalskim uredniškim odločitvam, dobesedno, je napisal drugi. Društvo novinarjev Slovenije (DNS) je spregovorilo o mejah poklicno dopustnega in tudi sicer dostojnega ter urednike pozvalo, da prevzamejo odgovornost in se (vsaj) opravičijo. Morda premalo, če sledimo začetni tezi: sorodniki pokojnika običajno z opravičilom niso zadovoljni.

Sam ne mislim, da so nesrečnega ravnatelja mediji ravno ubili, so pa zanesljivo k smrti kot sooblikovalci javnega pritiska prispevali. Koliko, je težko reči. Pretiravanje, populizem in zgražanje niso značilnosti odličnega mišljenja, tudi ne novinarskega. V ničemer niso boljši od senzacionalizma, ki ga danes grajamo in ki je po mnenju opisanih bil morilski.

Teza bržkone služi nečemu drugemu; trditev, da so mediji ubijali, je po vsem sodeč katarzična. Z njo se ne meri na medije v splošnem, misli se na tiste, ki so o primeru sploh pisali, tako ali drugače. Da so ubijali, zato skoraj izključno trdijo vsi, ki o mariborski spolni aferi niso želeli povedati ničesar. Potemtakem tudi o tem ne, da bi pri njej bilo kaj narobe. K temu se še danes zaklinjajo.

Zatorej je naslednje logično vprašanje: so ravnatelja ubili tisti, ki so o tem pisali, medtem ko ga nikakor niso tisti, ki so ob zgodbi dosledno mižali?

Možna vprašanja

O primeru z navedeno poanto sem se razpisal že zelo zgodaj in v začetku (21. novembra), a danes lahko ugotavljam, da se je ravnanje le še stopnjevalo točno v smeri, ki sem jo problematiziral. Če bi postopali minimalno analitično, bi možna medijska vprašanja v dani tragični zgodbi lahko razdelili v naslednje sklope:

(a) Kako so mediji o navedenem primeru pisali in poročali?

(b) Kje je meja zasebnosti in posameznikove pravice in kje meja javnega interesa? Je bil v danem primeru navzoč javni interes po informiranju ali res nikakor ni bil?

(c) So »resni mediji« s svojim molkom ravnali ustrezno ali ne? Drži stališče Društva novinarjev Slovenije, da bi morali enostavno primer prezreti?

(d) So »rumeni mediji« kršili načela novinarske etike še s čem drugim in ne le tem, da so o primeru sploh pisali, pa ne bi smeli? Katera določila kodeksa so bila kršena?

(e) So se »rumeni mediji« v danem primeru spustili na raven neokusnega naslajanja in norčevanja?

(f) So mediji soodgovorni za smrt ravnatelja in na kakšen način bi morali prevzeti odgovornost, če so?

(g) Kako moramo poročati v primeru samomora v danem primeru in ali so mediji v tem primeru ravnali dovolj pietetno?

(h) So nekateri mediji storili prav, ko so se lotili brisanja poprejšnjih (spletnih) poročil in zapisov o tem primeru?

(i) Kako ovrednotiti družbeno iskanje grešnih kozlov in nastop moralne panike – če je do nje prišlo?

Navedena izhodišča zanesljivo niso edina, pri nekaterih si lahko zastavimo še dodatna podvprašanja, nekatera našteta pa se tudi prepletajo. Sam bom poskušal odgovoriti ne nekatera med njimi, spet drugih se bom polemično dotaknil in dal poudarek nekaterim protislovjem, v katera so se po mojem prepričanju novinarji zaplezali.

Zavesten molk

Ne more biti dvoma, da so nekatera uredništva hoteno in premišljeno molčala o primeru mariborske »afere«. Zoran Potič je v imenu Dela zapisal:

Uredništvo Dela zavestno ni pokrivalo zgodbe, ki je zadnja dva tedna pretresala Slovenijo. Za takšno odločitev so obstajali tehtni in utemeljeni razlogi, z današnjega zornega kota lahko sodimo, da je bila tudi pravilna.

Katja Šeruga je povedala nekaj podobnega:

Da v tem primeru s spermo, ki je na koncu postala še kri, nismo želeli služiti. Ob dejstvu, da javnega interesa nismo našli. Torej nismo pisali. Do danes. Ko je jasno, da je ravnatelj storil samomor in ko skrbi tudi za učiteljico.

S tem ko novinarji niso poročali sploh o ničemer, so pravzaprav sokrivi za vse, kar se je zgodilo. Če »resni« novinarji menijo, da so ravnatelja ubili »rumeni«, če torej privzamemo tak diskurz, bi sam prej rekel, da so ga kvečjemu kar oboji skupaj. Če spet drugi menijo, da je bila glavni motor vsega naslade željna radovednost množic, ki ji mediji pač radi strežejo, je položaj glede iskanja krivcev še slabši: najbrž je popolnoma protislovno napadati rumene medije, da so postopali narobe, če z argumentom »mediji pač pišejo, kar si ljudje želijo« primarno krivimo perverzno ljudstvo. Nekdo izmed mojih kolegov je naivno, a v resnici pomenljivo dodal: Kdo točno že izdaja Slovenske novice?

Ločnica, ki se hegemonično vzpostavi in vedno narekuje misel »Mi tega ne počnemo, vi, rumeni, pač«, ločnica med našimi, zavestnimi, »resnimi« mediji in novinarji ter tistimi drugimi, je kajpada lažna. Je del problema, ne rešitve. Žal učinkuje kot simptom odsotne avtorefleksije, individualne in cehovske, nesposobnosti misliti novinarsko materijo in se nanjo odzivati. Ker je, kakor se je tako tipično zgodilo v opisani zgodbi, dospela le do spoznanja, da je treba kdaj pogledati proč.

Kdo so krivci

S tem je »resni« nereflektirani pristop vrgel skupaj z umazano vodo proč tudi dojenčka. Zdi se, da je na to celo ponosen. Milena Zupanič je v Delu danes ugotavljala:

»Ravnatelj pa si je po dobrem tednu vzel življenje. Raztrgali so ga pri živem telesu.«

Če kaj, so »resni« novinarji zelo očitno trganje živega telesa nemo opazovali in danes verjamejo, da je njihova nemost bila (edina) pravilna drža. Zelo herojsko! Z vidika primerjanja »rumenih« in »resnih« bi torej na koncu smeli postaviti naslednji izziv: kdo točno poceni moralizira?

Do tega trenutka, skratka, ko to pišem, je povsem dominantna igra iskanja krivcev v trikotniku »rumeni mediji« vs. »resni mediji« vs. »ljudstvo« iskala in najdevala le dve svoji tarči: amoralizem radovednega ljudstva in senzacionalizem tabloidnih pristopov. Vmes se prikrade še očitek o hipokriziji ali hinavščini, enkrat usmerjen v ljudstvo in spet drugič v rumene medije. Nosilci te misli še vedno verjamejo, da so odigrali edino pravilno partijo. S tem producirajo diskurz o samem sebi, ki je zaščitniški in v katerem so predvidljivo ostali brez greha, seveda pod pogojem, da se najde drugega grešnega kozla.

Toda tako kot so tabloidni novinarji kršili določila medijske zakonodaje in podlegli senzacijam, se nam odpira zoprno vprašanje, ali bi nasprotni molčeči mediji sploh kaj storili, če se primer ne bi zaključil na tragičen način. V minulih desetih dnevih so imeli vrsto priložnosti, da načnejo poročanje prvih in odprejo razpravo o pravicah posameznika do zasebnosti. Nič od tega niso storili. Imamo kar dobre razloge verjeti, da bi bili pripravljeni mižati še naprej.

Čeprav takšne besede v danem trenutku lahko zvenijo nepietetno in so trenutki žalosti verjetno celo napačni za kazanje s prstom (kajti ta čas je običajno odmerjen kasneje), pri razpravi o krivcih sledim zahtevam, ki so podane, tudi pozivu DNS. A opažam, da s prst nikakor noče usmeriti vase – če že kdaj, nastopa kvečjemu v perspektivi imaginarnega in abstraktnega »Mi smo krivi«, kjer pa izjavljalec dejansko meri na tistega drugega, ne nase.

Ker ni bilo javnega interesa

Eden poglavitnih argumentov, ki se je oblikoval v »molčečih« medijih (z neposrednim naknadnim priznanjem, da je šlo za zavestno cenzuro in bojkot teme) govori o tem, da za poročanje o primeru ni bil izkazan nikakršen javni interes. Načelo je torej enostavno: »Če ni izkazan javni interes in gre za pravico do zasebnosti, ne delaj zgodbe«.

Pa se z njim strinjajo tisti, ki o tem danes pišejo? Leta 2005 je izbila ena redkih »spolnih afer« v Sloveniji, svingerska afera poslanca Aurelija Jurija. »Resni« mediji so se takrat vsi po vrsti strinjali, da so rumeni prestopili prag – argument je bil isti, navzlic temu, da je bil Juri poslanec, v njegovem ravnanju niso zaznali nobenega javnega interesa. (Puščam ob strani debato, ali se lahko s tem strinjamo ali ne.)

A novinarji so postopali bistveno drugače: če danes (1. december) Katja Šeruga kot odgovorna urednica Večera na drugi strani časopisa priznava,da so mariborski primer načrtno spregledovali in glede njega molčali, ker ni bil izkazan noben javni interes, je leta 2005 v celem nizu člankov kot novinarka Večera skupaj z aktualnim predsednikom DNS Matijo Stepišnikom o tem primeru brez težav poročala. Navedenega načela »Ne piši, če ni javnega interesa in gre za zasebnost« se torej omenjena nista držala. Podobno je takrat veljalo tudi za vse druge »resne« novinarje« – razpravljati o stvari pač še ne pomeni naslajanja, tabloidnosti in pristajanja na nedopustno logiko branosti.

Če ista urednica ugotavlja, da v Večeru ne želijo pristati na prodajanje sperme (sic!), potem ji bomo bolj verjeli, ko se bo v časopisu zmanjšala kvota poročil s porno-sejmov in vsega, kar je le nekaj let nazaj časopis izdajal v posebnih edicijah Vročega kaja, s čimer je bil čisti unikum v evropskem merilu, če neskončnih reportaž o seksoslovju vključno s seksom v živo v Mariboru niti ne omenjam.

Ko se danes s takšno lahkotnostjo govori o odgovornosti in kaže s prstom na rumene medije ali na amorfno množico, ki jo menda seks v šolskem kabinetu bolj vznemirja kot vse naše tajkunske in politične afere (Dragica Korade), bi kazalo perspektivo obrniti: kaj pa če bi ravnatelj bil še živ, ker bi v javnih polemikah čutil več podpore zase? Če bi nerumeni novinarji jasno povedali, da so na strani njegove pravice do zasebnosti? Če bi opozarjali, če bi vlagali prijave zaradi kršitev? Ko v trikotniku rumeni mediji vs. resni mediji vs. radovedna javnost nekateri kažejo izmenično na javnost in tabloidne medije, res niso preveč prepričljivi.

Logika molčanja in gledanja proč bi bila uspešna le v eni preveč abstraktni situaciji – ko bi se tega držali prav vsi mediji. Toda »resni« novinarji so zelo dobro vedeli, da se to ne bo zgodilo, da se to ne dogaja ne pri nas in tudi ne drugod po svetu. Pričakovanje, da bo njihov molk uspešen, je bilo povsem neutemeljen. Pričakovanje novinarskih združenj in dela medijske stroke, da morajo glede medijskega dogodka zgolj gledati proč, ničesar grajati in kritizirati, tudi ne. Oglasila so se očitno prepozno in njihov pristop se je izkazal za čisti polom.

Ko se je torej Večer danes končno odločil, da kar na celotni drugi strani prvič sploh spregovori o primeru, je ta »acting out« pač prišel z zamudo. V svojem razumevanju in presoji, da je treba molčati, svojim bralcem ni posredoval niti podatka o samomoru ravnatelja. Kar je bralec lahko izvedel o tem primeru, dobrega ali slabega, je moral izvedeti drugod. Ko časopis danes (1. december) na veliko in med vsem najbolj ekstenzivno piše o hipokriziji državljanov ali dela novinarjev, obenem pa opozarja, da je temo zavestno spregledoval, bi se moral vprašati, kdaj točno je v njej prepoznal javni interes. Dvomim, da je slednji imaginarna entiteta, ki včasih čudežno vznikne, spet drugič pa stoodstotno umanjka. Celo Nataša Pirc Musar je navzlic svojem začetnemu pravniškemu formalizmu in vztrajanju pri pravici do zasebnosti v javnih nastopih priznala, da obstaja tudi moralna plat zgodbe in da vsa vprašanja niso le formalnopravne narave. Zaradi razprav o morali pa nujno še ne rabimo moralizirati, niti biti obsojeni, da smo k temu nagnjeni. Zato težko verjamem oceni, da ni obstajal prav noben javni interes po poročanju. Kot vselej se zaplete kvečjemu pri vprašanju, kako o čem poročamo, ne pa, ali sploh.

Bomo okrivili tudi Natašo Pirc Musar?

V Jutarnjem listu in STA (ki se je prvič oglasila z vestjo o samomoru) lahko naletimo na dve zanimivi deskripciji dogodkov, objavljeni skupaj z vestjo o samomoru: »Mariborski slučaj izazvao je brojne rasprave o pravima objavljivanja materijala na internetu i o zaštiti privatnosti, moralnim normama i odnosu nastavnika i učenika u obrazovnim ustanovama« in »Objava posnetka je v medijih v minulih dneh sprožila razpravo po eni strani o spornosti takšnega ravnanja dveh pedagoških delavcev na šoli ter po drugi o dopustnosti posega v njuno zasebnost, ki je nastal z objavo posnetka na spletu.«

Nekateri »resni« mediji so napadli tudi RTV Slovenija, ker si je v Odmevih drznila odpreti temo in povabiti v goste Natašo Pirc Musar in ravnatelja Dušana Merca. Vsi, ki so o tem kakorkoli spregovorili, so torej v skladu z začetno mislijo krivi, ker niso molčali.

Kaj so argumenti za molk in cenzuro? Do danes jih nihče ni navedel, niti ni poskušal navesti. Iz sporočila DNS lahko zgolj implicite sklepamo, da za novinarski ceh primer ni vreden medijske obravnave, ker nič v njem ni nakazovalo navzočega interesa javnosti.

Citirana opisa nam povesta nekaj drugega. Da je v slovenski javnosti vendarle stekla neka količinsko omejena diskusija o dani temi, čeprav očitno nekateri še naprej verjamejo, da te razprave v javnosti niso v interesu javnosti. Smo dojeli? Ko proč z umazano vodo vržeš dojenčka, se je pač treba pretvarjati, da ga v kadi nikoli ni bilo. Če kaj dokazuje to absurdnost sprenevedanja DNS, je prav takšno vztrajanje pri svoji oceni – in to zdaj, ko je taisto razpravo končno tudi samo moralo dovoliti.

Velika škodljivka in vaje “ad hominem”

24/03/201405/05/2015 / Boris Vezjak

V Sobotni prilogi Dela (22. marec 2014) velik intervju z informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar na straneh 4, 5 in 6. Potem pa na 9. strani rafalna ad hominem »streljačina« proti njej. Kontrast ne bi mogel biti večji.

Če pustim ob strani, ali je Marko Crnkovič vedel, kaj bo v prilogi in se je pripravil na sabotažo, ostane dejstvo, da je njegovo pisanje paradigmatski primerek ad hominem diskurza, ki bi ga morali iz časopisov pregnati, ne pa ga dati v roke prvemu kolumnističnemu peresu v osrednjem slovenskem časopisu. Ampak evidentno se tolerira vse, tudi osebno intonirano zaničevanje, diskreditacija, sovraštvo. (Ironija je hotela, da sem pred nekaj leti v Sobotni prilogi Dela objavil zelo dolg članek o argumentih tipa ad hominem.)

Spodaj sledi zgolj kratek sumaričen prikaz izrazja in besedja iz Crnkovičeve kolumne. Lahko bi ga razdelili na tisto, ki se trudi ubiti njen značaj (ti. etotične) in preostale, torej na oznake, ki nam želijo osebo priskutiti, pozivajo k sovraštvu do nje, jo rišejo kot nevarno osebo, ki nas ogroža ali ki ji je treba preprečiti novo funkcijo na drugem mestu, in podobno. Crnkovič se sicer trudi nekatere od svojih označb utemeljiti – vendar se potem z demonstracijo ne zadovolji. Ko si pogledamo »kvantifikacijsko« sliko njegove kolumne, ne more biti nobenega dvoma: angažirano pisanje ad personam, ki bi ga moral urednik zavrniti. Kar s svobodo izražanja in principi, prvimi, drugimi ali kar nasploh, nima nobene zveze.

Direktni etotični označevalci:

(1) Nataša Pirc Musar »je velika škodljivka«.

(2) »Je preračunljivka«.

(3) Je kvazidemokratinja (»dela se za veliko demokratinjo«).

(4) »Je aparatčik, ki izkorišča namerno nejasno identiteto privatne in uradne osebe.«

(5) »Zlorablja svoj talent za samopromocijo.«

(6) »Popularizira represijo.«

(7) »V imenu zakona se dela pametno in nas masira z bizarnimi pravniškimi (pred)postavkami.«

(8) »Hoče vedno več pristojnosti in pozornosti.«

Drugi zaničljivi vrednostni označevalci, ubrani ad hominem:

(1) »Nataša Pirc Musar nas vse ogroža«.

(2) »Je prva policajka, ki zna s svojim intelektualnim leporečjem in kazuističnim legalizmom razložiti zakone.«

(3) »Je demokraciji zrasla čez glavo.«

(4) »Upam, da NPM ne bo izbrana za direktorico RTV Slovenija«.

(5) Kriva je priljubljenosti (»Da je ženska, ki opravlja eno najbolj dolgočasnih služb, kar si jih nepravnik zna zamisliti, tako znana in priljubljena — ali pa vsaj opažena —, je možno le v Sloveniji«).

::: IN MEDIA RES :::

Quis custodiet ipsos custodes?

Nataša Pirc Musar