Nič ni pomagalo ogorčenje in zgražanje ob »likovnem krožku« zabavljačev med poslanci v desnosredinski koaliciji ob glasovanju za predsednika parlamenta Zorana Stevanovića, ki so označevali svoje glasovalne lističe, da bi se lažje prešteli in podali zavezo. Tudi ne napoved izvoljenega, da bo to v prihodnje preprečil. Tokrat se je zgodba spet ponovila:
»Na tajnem glasovanju o podpredsednikih DZ si je več poslancev dalo duška. Poleg igrice križcev in krožcev ter peterokrake zvezde, na katere je opozoril že predsednik DZ Zoran Stevanović, vpogled v glasovnice pokaže še, da so za izražanje volje besedo ZA obrisali z oblačkom, srčkom, kvadratom in trikotnikom.«
Kako to vemo? Tudi tokrat je Slovenska tiskovna agencija, skladno z zakonom o dostopu do informacij javnega značaja, zaprosila za vpogled v glasovnice. Šlo je za tajno glasovanje o kandidatih za podpredsednika DZ – izvoljena sta bila Danijel Krivec (SDS) in Franc Križan (Demokrati).
Med glasovi »za« je nekdo med njimi tudi potapljal ladjice – imel je veliko časa in si ga je tudi vzel. Ne, verjetno ni šlo za označevanje po diktatu šefov, mediji pa žal niso znali ubesediti bistva tega navidezno neznatnega dogodka poslancev desnega pola, ki se šele dogovarja, da bi zbral 46 poslancev. Bistvo je vsem na očeh: vse kaže, da nam bodo vladali prostaški pobalini, ki kot mladi prestopniki uživajo v izzivanju, ko že drugič počnejo nezakonito stvar. Opozorilo prvič ni zaleglo.
Razkroj politične kulture
Dogajanja ne bi smeli zvesti le na obrobno epizodo slabega okusa. Pred nami se odvija razkroj politične kulture, in to še preden smo dobili novo vlado! Pobalinskost poslancev desnega pola kaže na to, da se ne dojemajo kot predstavniki ljudstva in nosilci simbolne avtoritete države. Njihov infantilizem razkriva nekaj precej bolj resnega: odnos do državljank in državljanov, do same institucije, v katero so bili izvoljeni, in nenazadnje do demokracije.
Če bi vse to počel učenec pri pisanju testa v osnovni ali srednji šoli, bi ga učitelj kaznoval. Ko to počne cvetober poslancev, nam s tem ponujajo odgovor na dilemo, koga smo dejansko izvolili v parlament. So desno usmerjeni volivci zadovoljni s svojo izbiro? So z risarskimi izdelki svojih varovancev srečni Janez Janša, Anže Logar, Jernej Vrtovec in Zoran Stevanović, ki v tajnosti kujejo novo koalicijo?
Ironično se zadnja leta prav na desnici pritožujejo, da je bila vladajoča politika neresna, da potrebujemo odgovorno vodenje države in da doživljamo krizo vrednot. Ko dobijo priložnost, se takoj postavijo v vrsto, da lahko narišejo svoje srčke, kvadratke in potapljajo ladjice!
Poslanci vse to počnejo, ker lahko, ker je glasovanje tajno in ker jih očitno zabava. Kaj šele bo, ko se bo začelo resno delo? Gibanje Svoboda je sicer napovedalo ustavno pritožbo zaradi ravnanja pri glasovanju za predsednika, saj naj bi bilo z označevanjem glasovnic kršeno samo načelo tajnosti.
Pomembno je razumeti, da je »otroški vrtec« v neodgovornem obnašanju hkrati simptom in napoved tega, kar nas čaka. Odgovor na primitivizem poslancev, ki so komaj zasedli svoja mesta, daje slutiti, da prihaja čas manipulacij, prevar in primitivizma – ker so pač presodili, da ne bodo politično kaznovani, da so pričakovanja javnosti nizka in da jih mediji ne bodo kaznovali.
Kaj bo storila predsednica republike?
Nataša Pirc Musar ima dve možnosti. Da ne predlaga mandatarja, ki se kar sam ponuja in obenem namiguje, da sploh ne sestavlja koalicije. Lahko reče: oprostite, nekoga, ki najema izraelske vohune in vrši veleizdajo države, ne bom predlagala. Na to je že namignila, a veliko vprašanje je, ali ima za takšno zavrnitev tudi zakonsko podlago, ki bi jo morda imela, če bi organi pregona v sicer rekordnem času reagirali na afero Black Cube.
Glede opisanega obnašanja nima zakonskih možnosti, ima pa vedno v rokah močan moralni argument, da intervenira v obnašanje politikov s kakšno obsodbo. Denimo: »Oprostite, govorimo o predstavnikih hrama demokracije. Glasovnice teh poslancev dokazujejo, da sodijo prej v vaški likovni krožek za otroke kot kam drugam. Naj se preusmerijo tja. Takšnim pobalinom odločitev o vodenju vlade že ne smemo zaupati. In da so še blazno dobro plačani za to, da se norčujejo iz nas?«
Če bi to dejala, bi imela bi prav. Takšni, ki potapljajo ladjice, bodo skoraj zagotovo potapljali državo. Ob povečanih plačah se jim objestno smeji in verjetno že požvižgavajo tisti svoj refren: »Kaj nam pa morete, morete, morete!«
Ja, bolj malo lahko storimo ob izvoljenih poslancih, ki se vsem v brk posmehujejo. Naslednjič bodo na svoje lističe verjetno risali simbole evrov, kajti ta simbolika jih bržkone še najbolj osebno zanima.
Samoizločitev in laganje
Vmes je Robert Golob, kot ugotavlja tudi Logar, kar sam vrgel puško v koruzo in se »samoizločil« kot potencialni mandatar. Na drugi strani se Janša pretvarja: nova trumpistična usmeritev slovenske politike, ki bi rada prevzela oblast, je zelo enostavna, a žal dovolj učinkovita – lagati, lagati in zgolj lagati.
V praksi to pomeni, da moramo svojo državljansko in intelektualno samoobrambo graditi na empiriji in indukciji: če nekdo laže nenehno, bo verjetno lagal tudi danes. Torej mu ne bomo verjeli. Kako bodo to lekcijo razumeli novinarji, nagnjeni k papagajskemu ponavljanju izrečenega?
Dajmo primer: Janša je sicer predsednici sporočil, da SDS »ta trenutek ne sestavlja vlade«, a da je pripravljena »jutri sestaviti vlado, ki bo bistveno boljša od tiste, ki traja«.
Samoobramba je lahko le v tem, da nikomur ne verjamemo na besedo. Kar nam ostane, je poskus razumevanja, čemu posamezne laži služijo. V tem primeru zamegljevanju resničnega stanja in kupovanju časa, seveda. Morda pa tudi splošni zabavi in ciničnemu občutku, da je ljudstvo, tudi po volitvah, še vedno tako zelo enostavno vleči za nos.
Več:
Križci in krožci: anatomija tajne operacije z označenimi glasovnicami
Končno v Janševem objemu: Logarjeve tri velike prevare za finale
Stevanović se je vsem na očeh debelo zlagal in snedel obljubo
Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?
Trojanski konj tretjega bloka: med Golobovo ponudbo in projektom laži
Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića
»Volja ljudstva« kot politični argument: ali volivci res zahtevajo povezovanje?