Kdo še lahko ustavi Janševo vlado?

Slovenska politika in celotna država sta se po izvolitvi novega predsednika državnega zbora znašli v skoraj infarktnem stanju. Javnost ne more verjeti, da je ob vseh zanikanjih, varanjih in blefu na to mesto s takšno lahkoto zlezel populist Zoran Stevanović, človek karseda sumljive preteklosti in še bolj spornih političnih načel. Zle slutnje, da se pred našimi očmi počasi formira Janševa vlada, so vsak dan močnejše, komentatorji pa tekmujejo v pesimističnih napovedih.

Spet drugi iščejo krivca – hibernirani levičarji in provladni novinarji kar tekmujejo v obsojanju, kdo je kriv za prihajajoči obrat v desni fašizem. Krivi so vsi, čisto vsi, razen seveda te vlade in njih, saj so bili vendar štiri leta v potuho!

Umirjal bi živce

Nič niso pomagala niti naivna zaklinjanja predsednika vlade Roberta Goloba, naj umirimo živce, še na dan Stevanovićeve izvolitve, ko je dejal, da ostaja optimist in da bo to barko varno pripeljal v pristan. No, potem se njegovi pristaši ne bi smeli razburjati. Le kdo bi mu še verjel, če nič v njegovem sedanjem ravnanju ne kaže na tak obrat?

Pesimistična ocena je sicer točna. Spremljamo razkroj slovenske politike, ki vse bolj spominja na vaški sejem, kjer okoli nabasanih stojnic krožijo že zdavnaj razkrinkani mešetarji in prekupčevalci. Le da v parlamentu ne trgujejo z blagom, ampak z voljo volivcev. In ker to počnejo na račun demokratičnih standardov in izigravanja volilnega izida, se ponuja enaka beseda, ki jo je v preteklosti izrekel predsednik Golob ob podobnih kupčijah na Trstenjakovi: veleizdaja.

Parlament je s Stevanovićevo izvolitvijo postal prizorišče moralnega bankrota brez primere. Izvoliti človeka z najtežjo možno hipoteko spornih preteklih ravnanj kaže, da so standardi padli pod raven, kjer sploh še lahko govorimo o njih. V tej organizirani prevari, v kateri sodelujejo on, Janez Janša, Jernej Vrtovec in Anže Logar, že dva tedna spremljamo isto igro: kako si oblast priboriti skozi zadnja vrata.

Etika na psu

Pri Stevanoviću je problematično prav vse: njegov osebni profil, konflikten način delovanja, njegova več kot sumljiva preteklost in pravnomočne obsodbe, njegova izrazito antisistemska drža, kjer bo po novem šef prav tega sistema. Njegov antielitizem na čelu politične elite. Njegova demagoška retorika nacionalističnega zaklinjanja, da deluje v dobro države in državljanov, medtem ko njegova kartoteka kaže ravno nasprotno. Dodajmo še očitno manipulacijo: zgodbo, da o kandidaturi ni vedel in da je zanjo izvedel iz medijev, kar mu je nato »dalo idejo«. Da je zato hvaležen novinarjem. Kako slabo zrežiran je bil ta prizor in kako antološki! Kako značilen zanj. Kdo naj temu verjame?

Politika kot poklic pri nas še nikoli ni bila tako razvrednotena. Ironija je skoraj groteskna: v trenutku, ko se etični standardi sesuvajo, se plače poslancev višajo. Kot da bi za vsako stopnico nižje sledila stopnica višje nagrade. Tako pa mešetarji predlagajo mešetarje, ljudje z debelimi kartotekami grehov se v parlamentu nasmihajo, kot da gre za slavnostni sprejem in ne za institucionalni pogreb. In ja, uganili ste: zadovoljni ob svoji prevari zraven še ploskajo.

Sami poštenjaki

»Vodstvo Državnega zbora je zgled za spoštovanje in promocijo etičnih načel,« pravi Etični kodeks poslancev. In nadaljuje skoraj didaktično: »Poslanec je lojalen moralnim načelom, pravni ureditvi in javnemu interesu.«

A Etični kodeks bodo očitno morali spremeniti. Stevanović, že sodeč po svojem geslu na enciklopediji Wikipedia, napoveduje novo etičnost, kjer se načela merijo po debelini kartoteke. Po novem standardu biblični Vrtovec očitno ceni akcijo: malo popivanja, malo streljanja, da ni čisto dolgčas. Logar vidi v zavarovalniških prevarah podjetniško inovativnost, Janša pa ostaja zvest preverjenemu kadru: dvakrat pravnomočno obsojen pomeni dvakrat dober.

Jasno, takšni so naši plemeniti borci proti korupciji! Debelejša je kartoteka, bolj so pošteni! Bo samim poštenjakom v tretjem bloku, Stevanoviću, Janši, Logarju in Vrtovcu, na koncu uspelo?

Obljubili so marsikaj

Veliko je odvisno od javnosti in še bolj od medijev. Že večkrat sem napisal, vsakič ob ustrezni medijski cenzuri, ki nikoli v mojem javnem komentiranju ni bila hujša kot zadnji dve leti, da desne vlade nikoli ne bo, če se bo kvartet naštetih držal svojih obljub. Koliko je torej vredna njihova politična beseda?

Zdaj se že ponavljam: Janša je obljubil, da majhnih vlad v obsegu podpore Zoranu Stevanoviću, ki je znašala 48 poslancev, nikoli ne bo vodil. Če bo držal obljubo, njegove vlade ne bo. Logar je obljubil, da bo deloval zgolj v vladi, kjer bo najmanj ena leva stranka. Stevanović je deponiral izjavo, da ne gre z Janšo ali SDS. Vrtovec je ob zaprisegi na Bibliji rekel že marsikaj, a mu nihče več ne verjame, ker spoved ne pomaga.

Kaj bi potemtakem morala storiti javnost in kaj mediji v prihajajočih tednih?

Ena najtežjih nalog

Seveda od njih zahtevati, da se svojih obljub držijo. Da vsakomur med njimi odločno pokažejo, da lažejo in manipulirajo, če bodo besedo snedli. Da jih ustavijo v javnih nastopih in povedo zelo naravnost: »Ste torej lagali in se boste na oblast prerinili z lažjo?« Da kronično izmikajočemu Logarju, ki nikoli ne odgovori na nobeno vprašanje, ne dajo več besede.

Je tako težko izreči »Oprostite, gospod Logar, petkrat sem vas vprašal, nikoli niste odgovorili, besede več nimate«? Oziroma dodati po potrebi: »Razen tega je vaša, ker ste jo snedli, vredna en prazen ništrc.«

Da, pred slovenskimi mediji je velika naloga. Žal običajno klonijo, še preden odprejo usta. Kot vsakič ponavljam, so novinarji branik demokracije. Tisti, ki jo rušijo, se tega zelo dobro zavedajo, zato si jih želijo podrediti.

Pred slovenskimi mediji je ena najtežjih nalog v zadnjih treh desetletjih.

Več:

Trojanski konj tretjega bloka: med Golobovo ponudbo in projektom laži

Tretji blok kot nov politični manever: tri prevare Logarja, Vrtovca in Stevanovića

Desnosredinske koalicije sploh ne bo? O mirnem spancu za levico ali programirani prevari teden pred volitvami

»Volja ljudstva« kot politični argument: ali volivci res zahtevajo povezovanje?